Jedro

Za pravna pravila velja pravilo iura novit curia, ki pomeni, da pravnih pravil ni potrebno dokazovati, saj se šteje, da jih sodišče pozna. To pa ne drži v primeru t.i. avtonomnega prava, t.j. pogodbenega ali statutarnega prava, ki velja med strankama. V konkretnem primeru, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, se kot avtonomno pravo med strankama uporabljajo splošni pogoji tožene stranke z naslovom Pravila igre na srečo »PRVE STAVE« (v nadaljevanju Pravila), in sicer tista, ki so veljala ob nastanku dogodka, leta 2005, ter takrat veljavna pravila FIA (Federation Internationale de L'Automobile), to je krovne organizacije, ki organizira dirke Formule 1 za svetovno prvenstvo, ki so »2005 Formula one sporting regulations« (v nadaljevanju Pravila FIA), katere sta stranki v relevantnih členih tudi predložili v overjenem prevodu. Vprašanje, kakšna je bila volja pogodbenih strank, je torej dejansko vprašanje, kar sta stranki tudi dokazali, in med njima niti ni sporno. Uporaba in razlaga tega prava (kot pogodbene volje strank) pa je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

Kaj pomeni „začetek tekmovanja“ določenega športnega tekmovanja, povedo pravila tega tekmovanja, v konkretnem primeru Pravila FIA. Česar splošni pogoji posebej in drugače ne uredijo, veljajo glede športnega dogodka, ki je premet športne stave, avtonomna pravila tega športa, na kar se splošni pogoji izrecno sklicujejo. Samo v podkrepitev te ugotovitve govori dejstvo, da je tožena stranka po začetku obravnavanega spora prav v tej smeri spremenila svoje splošne pogoje, da se formacijski krog za potrebe njenih stav sedaj ne šteje kot del tekmovanja.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se glasi: »Tožena stranka Š. L., d. d., D., Lj., je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki D. N., J. 20, Z. P., znesek 54.271,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 6. 2005 dalje do plačila.« Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 7.627,28 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

(1) Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 54.271,95 EUR ter tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženi stranki v višini 3.328,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od prejema prvostopne odločbe dalje do plačila.

(2) Zoper sodbo se po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da ugodi tožbenemu zahtevku in naloži toženi stranki plačilo pravdnih stroškov, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo glede odločilnega dejstva, ali so se vozniki formule 1, na katere je stavil tožnik, udeležili tekmovanja za VN ZDA, oziroma ali se je tekmovanje s tem, ko so ti vozniki opravili formacijski krog, za njih že začelo. V podkrepitev trditve, da se je tekmovanje že začelo, pritožnik navaja: * V uradnih rezultatih FIA je ob imenih voznikov, ki so po opravljenem formacijskem krogu zavili v bokse, zapisana oznaka »DNF - ang. Did not finish« in ne »DNS – ang. Did not start«, ki bi bila zapisana v primeru, če se tekmovalci ne bi udeležili niti formacijskega kroga (pritožnik za takšne zapise navaja tudi konkretne primere).

* Iz 137. člena Pravil FIA, ki opredeljujejo postopek štarta, izhaja, da ta nastopi s prižigom zelenih luči in ne z ugasnitvijo rdečih.

* Formacijski krog je za tekmovalce obvezen del tekme, ki ga ti ne morejo izpustiti.

* Na podlagi 149. člena je mogoč tudi štart za varnostnim vozilom, kjer ne pride do ugašanja rdečih luči. * Če pride do t.i. »prestavljenega štarta«, ko tekmovalci odpeljejo še en formacijski krog, se število krogov dirke zmanjša za en krog.

* Vozniki, ki so po formacijskem krogu zapeljali s steze, niso plačali kazni, ki je predvidena v pravilih FIA, če se voznik ne pojavi na štartu.

* Leta 2006 je tožena stranka spremenila svoje splošne pogoje tako, da zdaj izrecno piše, da se šteje v primeru, ko je voznik odstopil že v formacijskem krogu, da je odstopil pred tekmovanjem.

Tožeča stranka se pritožuje tudi zaradi previsoko odmerjenih stroškov pravdnega postopka in navaja, da iz sodbe ni razvidno, kako so stroški bili odmerjeni. Priglaša svoje pritožbene stroške.

(3) Na pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da poleg pravil 15. člena splošnih pogojev tožene stranke veljajo tudi splošne določbe teh pravil, zlasti 6. člen, ki pravi, da prireditelj sprejema stave na dogodke, in 5. člen, ki definira dogodek kot izid v športnem tekmovanju. Nadalje navaja, da se 15. člen pravil toženca v delu, kjer govorijo o tem, da se upoštevajo uradni rezultati, lahko tolmači le tako, da je tožena stranka vezana na vrstni red na tekmovanju, sama pa lahko s svojimi pravili (»stavno pravo«), neodvisno od uradnih pravil, določi, kdaj šteje, da je tekmovalec odstopil od tekmovanja. Tožena stranka se nadalje sklicuje še na nekatere določbe pravil FIA, iz katerih naj bi izhajalo, da se štart in s tem tekmovanje začne šele z ugasnitvijo rdečih luči, t.j. po opravljenem formacijskem krogu.

(4) Pritožba je utemeljena.

(5) Za pravna pravila velja pravilo iura novit curia, ki pomeni, da pravnih pravil ni potrebno dokazovati, saj se šteje, da jih sodišče pozna. To pa ne drži v primeru t.i. avtonomnega prava, t.j. pogodbenega ali statutarnega prava, ki velja med strankama. V konkretnem primeru, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, se kot avtonomno pravo med strankama uporabljajo splošni pogoji tožene stranke z naslovom Pravila igre na srečo »PRVE STAVE« (v nadaljevanju Pravila), in sicer tista, ki so veljala ob nastanku dogodka, leta 2005, ter takrat veljavna pravila FIA (Federation Internationale de L'Automobile), to je krovne organizacije, ki organizira dirke Formule 1 za svetovno prvenstvo, ki so »2005 Formula one sporting regulations« (v nadaljevanju Pravila FIA), katere sta stranki v relevantnih členih tudi predložili v overjenem prevodu. Vprašanje, kakšna je bila volja pogodbenih strank, je torej dejansko vprašanje, kar sta stranki tudi dokazali, in med njima niti ni sporno. Uporaba in razlaga tega prava (kot pogodbene volje strank) pa je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

(6) Relevantne določbe omenjenega avtonomnega prava za razrešitev spora so:

15. člen Pravil, ki se v podpoglavju Tekmovanje s konji, psi, avtomobili, motorji, čolni in kolesi, glasi: »Za rezultat dogodka se upošteva končni vrstni red, določen s prvo uradno razglasitvijo. Nobena kasnejša sprememba ali odločitve posameznika ali komisije se ne upošteva. Če je dogodek odpovedan ali preložen in se ni ponovno začel v 48 urah, je stava za ta dogodek nična in se obračuna kvota 1,0. V primeru, da prijavljeni tekmovalec odstopi pred začetkom tekmovanja, se obračuna kvota 1,0. Če je tekmovalec odstopil ali bil diskvalificiran v času dogodka, se upošteva, da je tekmovalec sodeloval v dogodku.«

(7) Kaj pomeni „začetek tekmovanja“ določenega športnega tekmovanja, povedo pravila tega tekmovanja, v konkretnem primeru Pravila FIA. Relevantna Pravila FIA so zlasti 134. – 146. člen (postopek štarta), 149. člena (varnostno vozilo) in 158. – 160. člen (razvrstitev), ki se v spisu nahajajo v prilogi A19, ter 44. člen Pravil FIA (priloga A29).

(8) Iz priloženih uradnih rezultatov predmetnega tekmovanja (priloga A21) izhaja, da se ob imenih voznikov, ki so odstopili po formacijskem krogu (in na katerih »neuvrstitev« je stavil tožnik), nahaja zapis »DNF«, za kar iz številnih ostalih predloženih dokazov izhaja, da pomeni, da tekmovalci dirke niso končali (ang. did not finish). Iz predloženih dokazov izhaja tudi, da obstaja v uradnih rezultatih možnost zapisa oznake »DNS« ob imenu voznika, ki pomeni, da tekmovalec dirke ni začel (ang. did not start). Že iz gramatikalne in logične razlage takšnih zapisov je jasno, da se formacijski krog po Pravilih FIA šteje za del tekmovanja.

(9) Pri tem ni mogoče slediti argumentu tožene stranke, ki v odgovoru na pritožbo navaja, da se uradni rezultati, na katere se sklicuje 15. člen Pravil, lahko med strankama uporabijo le glede vrstnega reda voznikov. Samo dejstvo, da tožena stranka omogoča s svojo storitvijo sprejemanja športnih stav stavljenje tudi na dogodke, da se kateri izmed voznikov F1 ne bo uvrstil v končno razvrstitev določene dirke, in ne le na končni vrstni red voznikov, terja, da na podlagi svojih splošnih pogojev upošteva uradne rezultate tekmovanja tudi glede vprašanja »(ne)uvrstitve« določenega voznika. Česar splošni pogoji posebej in drugače ne uredijo, veljajo glede športnega dogodka, ki je premet športne stave, avtonomna pravila tega športa, na kar se splošni pogoji izrecno sklicujejo. Samo v podkrepitev te ugotovitve govori dejstvo, da je tožena stranka po začetku obravnavanega spora prav v tej smeri spremenila svoje splošne pogoje, da se formacijski krog za potrebe njenih stav sedaj ne šteje kot del tekmovanja.

(10) Uradni rezultati FIA pa so torej jasni in nedvoumni. Da je formacijski krog po Pravilih FIA del tekmovanja, je skladno z uradnimi rezultati razvidno tudi iz drugih posamičnih Pravil FIA, med drugim tudi pravilo, da bi vozniki, če ne bi nastopili, po 44. členu Pravil FIA plačali denarno kazen, in pravilo, da se tekmovalci ne morejo izogniti formacijskemu krogu.

(11) Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na določbe Pravil FIA, ki govorijo o štartu, ter vztraja, da se ta začne z ugašanjem rdečih luči in v prid takšni razlagi navaja tudi določbe splošnega dela Pravil. Ti argumenti niso prepričljivi, saj so v Pravilih FIA določeni tudi drugi postopki štarta, ko ne pride do ugašanja rdečih luči oziroma klasičnega »stoječega štarta«.

(12) Neutemeljeno se tožena stranka opira na jezikovno razlago besede »tekmovanje« v splošnem pomenu, ko naj bi šlo za merjenje moči, časa, rezultatov, medtem ko je formacijski krog namenjen »ogrevanju« in torej pripravi na samo tekmovanje, kar naj torej tožena stranka v svojih splošnih pogojih ne bi predvidela pri potencialni razlagi pojma »dogodek«. Ponoviti velja, da je za razumevanje pravil nekega športa in rezultatov posameznih športnih dogodkov, ki bi se razlikovalo od razlage, kot jo narekujejo uradna pravila tega športa, potreben izrecen dogovor pogodbenih strank, ki pa ga v konkretnem obravnavanem primeru ni bilo.

(13) Ker je torej prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo relevantna dejstva primera, ki med strankama sploh niso bila sporna (da je tožnik vplačal 42 stavnih listkov in stavil določeno vsoto na neuvrščenost šestih določenih voznikov Formule 1 za Veliko nagrado ZDA 2005 ter s tem pridobil stavno kvoto, ki konstituira denarni znesek, predmet tožnikovega zahtevka, in da je teh šest voznikov po t.i. formacijskemu krogu zapeljalo v bokse in ni izpeljalo dirke), je pa napačno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče po določbi 4. točke 358. člena ZPP spremenilo sodbo prvostopenjskega sodišča tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo.

(14) Izrek o stroških temelji na določbi 2. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 - UPB3; v nadaljevanju ZPP). Tožnik je torej s svojim zahtevkom v celoti uspel, zato mu mora tožena stranka povrniti stroške, ki so bili za pravdo potrebni. Pritožbeno sodišče je stroške odmerilo na podlagi predloženega stroškovnika in v skladu z določbami 155. člena ZPP, Zakonom o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 20/04 – UPB1; v nadaljevanju ZST) ter Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/03 in nasl.; OT). Tožeči stranki je priznalo pravdne stroške za postopek na prvi stopnji v skupnem znesku 5.841,83 EUR. Te stroške sestavljajo odvetniške storitve: tožba (1.000 točk), 1. pripravljalna vloga (1.000 točk), narok 11. 9. 2007 (250 točk), 2. pripravljalna vloga (750 točk), narok 15. 11. 2007 (250 točk), 3. pripravljalna vloga (500 točk), obravnava 13. 12. 2007 (500 točk), poročilo stranki (20 točk), upoštevaje 2% materialne stroške in 20% DDV, stroški sodnih taks (v skupnem znesku 2.170,86 EUR) ter stroški prevodov in drugi stroški (569,72 EUR). Pritožbeni stroški tožnika pa znašajo 1.785,45 EUR (1.250 točk po OT za pritožbo, 2 % materialnih stroškov, 20% DDV in sodna taksa) Skupni pravdni stroški tožnika so torej 7.627,28 EUR. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti njene pravdne stroške v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje.