Jedro

Zahtevnost izvedenskega dela in druge okoliščine lahko vplivajo le na višino nagrade, na samo pravico izvedenca do plačila za delo pa ne. Tudi nestrinjanje stranke z ugotovitvami izvedenskega mnenja na pravico izvedenca do plačila za opravljeno delo ne vpliva. Nestrinjanje z ugotovitvami izvedenca tako spada v sklop dokazne ocene, ne pa v okvir presoje pravilnosti sklepa o odmeri nagrade. Le v primeru evidentno neskrbnega in nestrokovnega dela izvedenca, mu je plačilo mogoče odreči. Če je delna izguba sluha oziroma okvara sluha posledica enkratnega močnega poka, je to takoj zaznavno, poškodovanec ima resne težave, zato si je v sedanjem času težko predstavljati, da ne obišče zdravnika.

Postavljeni izvedenec je kot strokovnjak medicinske stroke, specializiran za otorinolaringologijo, usposobljen za ugotavljanje poškodb sluha in zdravstvenih posledic v primeru poškodbe sluha. Tožnik pa se očitno spozna na meritve zvoka in druge tehnične značilnosti zvoka, kar pa ne pomeni, da se spozna tudi na sluh.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sklep in sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sodnemu izvedencu medicinske stroke - otorinolaringologu A. A. priznalo nagrado in stroške za ustno podajanje mnenja, ki skupaj s prispevkoma za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter za zdravstvo znaša 324,85 EUR.

2. Laično pritožbo je vložil tožnik. Sodišču očita, da je proti njegovi volji poseglo v njegova finančna sredstva, čeprav izvedenec velike večine svojega dela sploh ni opravil, kar je naredil, pa je popolnoma napačno. Zato najprej predlaga, da pristojni organ pri Ministrstvu za pravosodje ugotovi ali A. A. sploh izpolnjuje pogoje za opravljanje sodnega izvedenstva otorinolaringologije. Izdelal je strokovno povsem napačno mnenje, katerega vsebine ne zna pojasniti, oziroma se ključnim vprašanjem vztrajno izmika. Sodišču predlaga, naj mu vrne vplačan predujem 500 EUR, skupaj s predhodno vplačanim zneskom 800 EUR, ker je izvedenec 14. 8. 2017 izdelal povsem neuporabno mnenje, tako da mnenja ni mogoče zgolj dopolniti, temveč je treba izdelati povsem novo mnenje. Opozoril je tudi že na povsem nerazumljivo razkrivanje in razpečevanje občutljivih osebnih podatkov, ki za izdelavo mnenja sploh niso potrebni. Na zaslišanje 16. 5. 2018 je izvedenec prišel povsem nepripravljen, kar je razvidno iz prepisa zaslišanja, saj ni znal odgovoriti niti na najpreprostejša vprašanja iz svoje stroke. Na praktično nobeno tožnikovo vprašanje ni pravilno odgovoril, nekaterim vprašanjem se je neprestano izmikal, za nekatera pa je arogantno izjavil, da nanje sploh ne bo odgovarjal. Mnenja nikakor ni mogoče označiti za zelo zahtevnega, saj je zelo pomanjkljivo, nekonsistentno in povsem napačno, nikakor ni podano dovolj strokovno in celovito. Izvedenec ni ločil med osnovnimi akustičnimi veličinami, ki so potrebne za opis nastanka slušnih okvar, zato je dobil povsem napačen rezultat, ki je od pravilnega 400 krat manjši v tožnikovo škodo. Znesek 500 EUR je vplačal kot potencialni predujem za morebitnega novega izvedenca. Če dopolnitev mnenja obsega le tisto, kar bi moralo vsebovati že osnovno mnenje, potem izvedencu za dopolnitev nagrada ne pripada. Izvedenec A. A. niti ni član združenja izvedencev medicinske stroke, pa sodnica kljub temu o izpolnjevanju pogojev za izvedenca ni dovolila vprašanj. Opisuje zakaj je po njegovem mnenju mnenje izvedenca napačno. Višjemu sodišču predlaga, da v celoti zavrne sklep okrajnega sodišča, s katerim želi njegova sredstva nakazati A. A. Predlaga tudi, naj Ministrstvo za pravosodje opravi preverbo izpolnjevanja pogojev in usposobljenosti A. A. za opravljanje sodnega izvedenstva.

3. Z izpodbijano sodbo pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo 16.000,00 EUR odškodnine in mu naložilo v plačilo 3.002,53 EUR pravdnih stroškov tožene stranke.

4. Tožnik je vložil pritožbo po odvetniku in še obsežno laično pritožbo. Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, naj pritožbeno sodišče spremeni odločitev prvostopenjskega sodišča tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podredno pa naj razveljavi prvostopenjsko sodbo in vrne zadevo v novo sojenje, toženi stranki pa naj v vsakem primeru naloži plačilo stroškov postopka.

Odvetnik v pritožbi navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da tožniku škoda zaradi poka petarde, ki jo je vrgel toženec, ni nastala in da posledično ni podana predpostavka vzročne zveze. S poudarki, da tožnik do 18. 1. 2013 poškodbe sluha ni zaznal, želi sodišče prikazati, da je prekludiran. Vendar ni, saj je že v prvi pripravljalni vlogi pojasnil, da slabše sliši. Gre za jasne in pravočasne navedbe, ki so enakovredne navedbam v tožbi. Tudi ugotovitve, da ni izkazano nobeno ravnanje tožnika v zvezi s poslabšanjem sluha, ne držijo. Iz priloženih avdiogramov izhaja, da se je tožniku sluh po poku petarde poslabšal za 6%. Iz ravnanj in navedb tožnika jasno izhaja, da je bila poškodba sluha povzročena, podal je prave, natančne in strokovne dokaze. Zato se poraja vprašanje, kako je sodišče na podlagi lastnega izkustva lahko ocenilo, da ni utrpel nikakršnih trajnih posledic. Da petarda močno poči, je splošno znano dejstvo in življenjsko popolnoma jasno in sprejemljivo je, da obstaja možnost, da se osebi, če ji v neposredni bližini poči petarda, lahko poslabša sluh. Drugačen zaključek sodišča je nelogičen. Prodaja pirotehničnih izdelkov, katerih glavni učinek je pok, je dovoljena le od 19. do 31. decembra, njihova uporaba pa le od 16. decembra do 1. januarja in mečejo se stran od ljudi. V tem času so ljudje pripravljeni na pok petarde, toženec pa je petardo vrgel izven tega časa in v neposredno bližino tožnika. Tožnik je bil zato šokiran, zaradi nepripravljenosti je pok povzročil večjo škodo. Tožnik je strokovnjak na področju zvoka in je v izvedenskem mnenju opazil številne nepravilnosti ter na njih opozoril v laični vlogi. Na naroku sodnica tožniku ni dovolila postaviti vseh vprašanj oziroma izvedenec ni podal popolnih odgovorov na njegova strokovna vprašanja. Tako postopanje sodišča je nezakonito in v nasprotju z načelom kontradiktornosti in 22. členom Ustave RS. Izračun izvedenca je napačen in izvedenec je sam povedal, da efekta presenečenja ni upošteval. Pa bi ga moral upoštevati, saj je celotna situacija vplivala na poškodbo sluha. Prvo sodišče v nasprotju z napotki drugostopenjskega sodišča v razveljavitvenem sklepu in v nasprotju z načelom kontradiktornosti ponovno ni izvedlo vseh dokazov. Ker je v ponovljenem postopku izvedlo le dokaz z izvedencem, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, kršilo tožnikovo pravico do enakega varstva pravic in do poštenega sojenja. Vztraja, da je izkazana vzročna zveza med pokom petarde, ki jo je vrgel toženec, in okvaro sluha, ki vpliva na življenjske aktivnosti tožnika, saj sedaj slabše sliši, pa tudi zvoni in šumi mu v ušesu. To je zatrjeval v vlogah, o tem izpovedal, potrdile pa bi to tudi priče: njegov zdravnik, njegova žena in sin ter bivši sodelavec N. V. Sodišče selektivno ocenjuje, kaj naj bi pomenila toženčeva grožnja, da bo tožnika "spravil na Žale" in kakšen strah običajno povzroči pok petarde. Presojati bi moralo celoten dogodek skupaj in tako oceniti ali je doživel primarni strah. Šlo je za neposreden napad na telo in osebno varnost, toženec je tožniku naprej grozil, da ga bo preselil na Žale, kar pomeni grožnjo s smrtjo, nato pa proti njemu vrgel še petardo, ki je močno počila. Tožnik je doživel hud šok in intenzivno čustveno stanje, zbal se je za svoje življenje in nekaj časa po spornem dogodku ni prišel v normalno čustveno stanje. Ker je nepravilna odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka, je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka.

V laični pritožbi tožnik sodnici očita, da je delovala izredno pristransko in koruptivno. V sodbi navaja podatke, ki jih v sodnem spisu ni in jih je lahko pridobila le v neuradnem stiku s tožencem oziroma njegovo pooblaščenko in dediči. Sodba je zasnovana na popolnoma napačni ugotovitvi izvedenca, da je bil ob eksploziji naklepno odvržene petarde izpostavljen jakosti zvoka 124.08 dB (A, imp) in da je to raven, pri kateri ne more priti do poškodbe sluha. Izvedenec je uporabil povsem nepravilno matriko, pri uporabi takšne matrike znaša mejna raven za okvaro sluha že 110 dB (A, imp), torej je bilo njegovo uho obremenjeno s približno 15 dB (A, imp) oziroma 40 krat višjo zvočno energijo od še dovoljene, predpisane kot omejitev iz stališča tveganja nastanka okvar sluha. Že večkrat je poudaril, da je najverjetneje šlo za petardo tipa M. ali E. in je trditev sodbe, da sta policista našla in na podlagi ostankov ugotovila, da gre za petardo P., neresnična. Tudi v primeru eksplozije petarde tipa P., bi bilo uho izpostavljeno ravni jakosti zvočnega tlaka 124 dB (A, imp), kar približno 40 krat presega dovoljeno raven. Ni doživel 100%, temveč 6% okvaro sluha, takšne poškodbe pa niso takoj opazne, sčasoma pa puščajo številne negativne posledice. Prepisuje posamezne dele izpodbijane sodbe in jim s svojim videnjem zadeve pripisuje nejasnost in kontradiktornost. Opisuje in kritizira druge postopke, ki so tekli med njim oziroma njegovo družino in tožencem ter njegovo ženo. Podaja svojo dokazno oceno v tej pravdi obravnavanega dogodka, pri čemer še zlasti graja mnenje izvedenca A. A. in njegove izjave ob zaslišanju. Ponavlja trditve, ki so povzete v povzetku pritožbe zoper sklep.

5. Tožena stranka na pritožbi ni odgovorila.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

Glede sklepa z dne 23. 8. 2018

7. Skladno s prvim odstavkom 249. člena ZPP in 39. členom Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Pravilnik) ima izvedenec pravico do nagrade za svoje delo in pravico do povrnitve stroškov v zvezi z delom. Višje sodišče je tožniku v tej zadevi že v sklepu I Cp 411/2018 z dne 28. 3. 2018 pojasnilo, da izvedenec pridobi pravico do nagrade, ko opravi delo, ki mu ga je naložilo sodišče, ter da je bila izvedencu nagrada za izdelano pisno mnenje pravilno odmerjena s sklepom z dne 19. 10. 2017. Zaradi številnih pripomb tožnika na mnenje izvedenca, ki so zahtevala dodatna pojasnila izvedenca in odgovore na tožnikova vprašanja, je sodišče prve stopnje skladno z drugim odstavkom 254. člena ZPP izvedenca še zaslišalo. Za podajanje ustnega izvedenskega mnenja pripada izvedencu skladno z 52. členom Pravilnika nova nagrada, ki jo je sodišče prve stopnje odmerilo z izpodbijanim sklepom. Na zaslišanju je izvedenec odgovoril na veliko zahtevnih in kompleksnih vprašanj, očitno je, da se je na zaslišanje pripravil, saj sicer na vprašanja sploh odgovoril ne bi. Zahtevnost izvedenskega dela in druge okoliščine lahko vplivajo le na višino nagrade, na samo pravico izvedenca do plačila za delo pa ne.

8. Tudi nestrinjanje stranke z ugotovitvami izvedenskega mnenja na pravico izvedenca do plačila za opravljeno delo ne vpliva. Stranka sklepa o odmeri nagrade izvedencu ne more uspešno izpodbiti z lastno oceno kvalitete izvedenskega mnenja1. Dokaz z izvedencem je eden od dokazov in kot tak podvržen dokazni oceni sodišča. Nestrinjanje z ugotovitvami izvedenca tako spada v sklop dokazne ocene, ne pa v okvir presoje pravilnosti sklepa o odmeri nagrade. Sama vsebina izvedenskega mnenja oziroma zaslišanja izvedenca, zato za odločitev o pravilnosti izpodbijanega sklepa ni relevantna. Le v primeru evidentno neskrbnega in nestrokovnega dela izvedenca, mu je plačilo mogoče odreči. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Svoje ugotovitve in mnenje je izvedenec obširno in razumljivo obrazložil tudi na zaslišanju in odgovoril je na vsa za razsojo relevantna vprašanja tožnika.

9. Dejstvo, da se tožnik dobro spozna na akustiko, kar mu omogoča, da je podal z vidika tehnične stroke obrazložene pripombe na delo izvedenca, na pravico izvedenca do nagrade na vpliva. Vpliva lahko le na višino odmerjene nagrade2. Zaradi obsežnih in strokovno zahtevnih vprašanj tožnika je bilo zaslišanje izvedenca zelo zahtevno. Glede na to višje sodišče pritrjuje prvostopenjskemu, da izvedencu pripada nagrada za ustno podajanje zelo zahtevnega mnenja na naroku.

10. Za usposabljanje izvedencev in preverjanje njihove usposobljenosti za delo sodišča niso pristojna. Višje sodišče zato na navedbe pritožbe v zvezi s tem ne bo odgovarjalo.

11. Razlogi pritožbe zoper sklep po obrazloženem niso utemeljeni, pa tudi nobene uradoma upoštevne kršitve, ki so taksativno naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, pritožbeno sodišče ni našlo. Zato je pritožbo zoper sklep o odmeri nagrade izvedencu kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi zoper sodbo

12. Glede na podano trditveno in dokazno podlago je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa za razsojo relevantna dejstva ter sprejelo materialno pravno pravilno odločitev. Tožnik namreč ni izkazal predpostavk krivdne odškodninske odgovornosti (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika - OZ) za katere nosi dokazno breme. Za uspeh z zahtevkom bi moral dokazati, da je utrpel pravno priznano škodo, ki je posledica toženčevega protipravnega ravnanja. Sodišče prve stopnje je obširno in jasno obrazložilo zakaj tožencu to ni uspelo, razlogi sodbe imajo oporo v izvedenih dokazih, ki jih je sodišče prve stopnje ocenilo skladno z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP: opravilo je celostno in življenjsko logično dokazno oceno. Pritožbeno sodišče se zato v celoti sklicuje na pravilne razloge sodišča prve stopnje in bo v nadaljevanju le še odgovorilo na bistvene pritožbene poudarke (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Neutemeljen je očitek v laični pritožbi o pristranosti in koruptivnosti sodnice. Sodba ima podlago v izvedenih dokazih, kar bo natančneje obrazloženo v nadaljevanju. Pritožba ne konkretizira na katere podatke, ki naj jih ne bi bilo v spisu, naj bi bila oprta izpodbijana odločitev. Pavšalni so tudi očitki o pridobivanju podatkov od tožene stranke - pritožnik ne pojasni kateri podatki naj bi to bili. Zato odgovor višjega sodišča na ta očitek niti ni možen.

14. Katera dejstva šteje za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Dokazna ocena je logični mozaik, ki ga sodišče sestavi po pravilih logike in upoštevaje življenjske izkušnje na podlagi razpoložljivega dokaznega gradiva.3 Sodišče prve stopnje je naredilo natanko tako dokazno oceno.

15. Navedbe, ki jih je tožnik dopolnjeval do prvega naroka za glavno obravnavo, ni štelo za prepozne, pač pa je dejstvo, da je tožnik v laičnih vlogah potenciral tožbene navedbe, upoštevalo pri oceni dokazov. Utemeljeno je pričakovanje sodišča, da bi tožnik, če bi ob poku petarde prišlo do akustične travme, na to opozoril odvetnika in bi to bilo navedeno že v sami tožbi. Če je delna izguba sluha oziroma okvara sluha posledica enkratnega močnega poka, je to takoj zaznavno, poškodovanec ima resne težave, zato si je v sedanjem času težko predstavljati, da ne obišče zdravnika. Taka je običajna in logična reakcija poškodovanca, kar je splošno znano, pa tudi izvedenec je potrdil, da gre pri akutni akustični travmi za naglo okvaro sluha ob močnem impulzivnem hrupu in je stanje poškodovanca urgentno. Neizpodbijano dejstvo, da tožnik po zatrjevanem škodnem dogodku ni poiskal zdravniške pomoči, zato kaže na to, da do okvare sluha pri tožniku zaradi poka petarde, ki jo je vrgel toženec, ni prišlo. To potrjuje tudi izpovedba tožnika in njegove žene: noben ni izpovedal, da bi tožnik po zatrjevanem škodnem dogodku opazil kakšno spremembo, ki bi kazala na poškodbo bobniča ali slušnih koščic. V zdravstveni dokumentaciji tožnika je edina zabeležka, ki se nanaša na težave s sluhom, dne 14. 9. 2015, to je tri leta po zatrjevanem škodnem dogodku, pa še takrat je šlo za problem ušesnega masla v levem sluhovodu, medtem ko tožnik zatrjuje, da je zaradi poka petarde utrpel poškodbo desnega ušesa. Tudi če sodišče dopusti možnost, ki jo navaja tožnik, da je pri zapisu zdravnika prišlo do napake in je šlo dejansko za desno uho, ostaja neizpodbito dejstvo, da je težave tožniku povzročalo ušesno maslo ne pa poškodba bobniča ali slušnih koščic.

16. Da dejansko ni prišlo do poškodbe desnega ušesa zaradi poka petarde 10. 4. 2012, dokazujejo tudi objektivno merljivi podatki o jakosti poka. Izvedenec je pojasnil, da je mejna vrednost, pri kateri lahko pride do okvare sluha, pok glasnosti 130 dB. Sodišče je sledilo tožnikovemu opisu dogodka glede tega, kje je počila petarda in kako se je gibal. Ta opis je potrjeval tožbeno trditev, da je petarda počila približno 5 metrov stran od tožnika. Sledilo je tudi tožnikovi prvotni navedbi, da je šlo za petardo tipa P. Razen navedbe tožnika samega, da je šlo za to petardo, to potrjuje tudi izpovedba tožnikove žene in ugotovitve policijskega zapisnika. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ni upoštevalo spremenjenih trditev tožnika, pri katerih vztraja v pritožbi, da je toženec vrgel petardo v njegovo neposredno bližino ter da ni šlo za manjšo petardo tipa P. Jakost zvoka ob poku petarde P. pa v prostem polju znaša na razdalji 8 metrov 120 dB, ob pol manjši razdalji (torej 4 metre) pa se jakost zvoka poveča za 6 dB. Torej tudi če je petarda počila na razdalji 4 metre, jakost zvoka ni presegla 130 dB. Ob razdalji 5 metrov, kolikor najmanj je bil tožnik oddaljen od mesta, kjer je petarda počila, je jakost zvoka znašala 124,08 dB. Tako jakost zvoka je izvedenec izračunal s pomočjo računalniškega programa, ki je, kot je pojasnil izvedenec, običajen pripomoček pri izračunu jakosti zvoka. Postavljeni izvedenec je kot strokovnjak medicinske stroke, specializiran za otorinolaringologijo, usposobljen za ugotavljanje poškodb sluha in zdravstvenih posledic v primeru poškodbe sluha. Tožnik pa se očitno spozna na meritve zvoka in druge tehnične značilnosti zvoka, kar pa ne pomeni, da se spozna tudi na sluh. Ob nadaljnjih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča o legalni uporabi tovrstnih petard, je logičen zaključek, da pok petarde, ki jo je vrgel toženec, pri tožniku ni mogel povzročiti akustične travme. Odveč so zato vsa tožnikova teoretična razglabljanja o jakosti zvoka petard in možnih posledicah. Za ta postopek je relevantno le, kaj se je zgodilo v zatrjevanem škodnem dogodku 10. 4. 2012. To pa je obširno in jasno obrazložilo sodišče prve stopnje ter pri tem odgovorilo na vse relevantne pripombe tožnika, pri katerih vztraja tudi v pritožbi. Višje sodišče zato nanje ne bo podrobno odgovarjalo, pač pa se sklicuje na razloge sodišča prve stopnje v točkah 18 - 32 obrazložitve izpodbijane sodbe.

17. Tožnik tako ni uspel dokazati vzročne zveze med pokom petarde, ki jo je vrgel toženec, in poslabšanjem sluha. Razen tega je sodišče na podlagi trditev tožnika samega, njegove izpovedbe in izpovedbe njegove žene ter splošno znanih dejstev, življenjsko logično zaključilo, da tožnik ni utrpel zatrjevane škode. To je potrdil tudi izvedenec, ki je najprej izdelal strokovno argumentirano in zato prepričljivo pisno izvedensko mnenje, nato pa ob zaslišanju odgovoril še na vse pripombe tožnika in dodatno pojasnil svoje ugotovitve. Dokazovanje vodi sodišče in kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, so predmet dokazovanja le pravno relevantna dejstva in okoliščine konkretnega primera, zato utemeljeno ni pustilo tožniku, da bi izvedencu zastavljal vprašanja, ki so bila ali hipotetična ali pa so se nanašala na tehnična vprašanja akustike, na katera se spozna tožnik. Naloga izvedenca je bila odgovoriti na vprašanja medicinske stroke in na ta je prepričljivo odgovoril. Ker je bilo njegovo izvedensko mnenje jasno in popolno, ni pogojev za postavitev novega izvedenca (tretji odstavek 254. člena ZPP). In tudi nobene v pritožbi očitane kršitve ustavnih pravic ni bilo.

18. Tožnik ni uspel izkazati takega poslabšanja sluha, da bi lahko šlo za pravno priznano škodo. Tako sodišče prve stopnje kot izvedenec pri komunikaciji s tožnikom nista imela nobenih težav. Meritve tožnikovega sluha sicer kažejo, da se mu je sluh po letu 2011 zmanjšal za približno 3%, vendar pa njegov sluh ni toliko zmanjšan, da bi mu povzročil duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnostih. Pri izvedencu je slišal šepet na razdalji 6 metrov. Tako ni uspel izkazati trditev, ki se nanašajo na zmanjšanje življenjskih aktivnostih zaradi okvare sluha, to je, da slabo sliši svoje sogovornike in da ima težave pri poslušanju glasbe. Kakšne duševne bolečine naj bi trpel v zvezi s tem, pa tožnik niti ni zatrjeval konkretizirano.

19. Pravno priznano škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa bi lahko predstavljale posledice tinitusa, to je šumenja v ušesih. Tožnik je trdil, da se zaradi tega ponoči zbuja, zato je neprespan in se mu v službi drema, težje se skoncentrira, težave ima pri vožnji. Vendar pa je izvedenec odločno zanikal, da je bolezen tinitus posledica poka petarde, ki jo je vrgel toženec. Pojasnil je, da je za to bolezen možnih okoli 400 vzrokov ter da iz zdravstvene dokumentacije in pregleda tožnika izhaja kar nekaj možnih vzrokov, ki jih je tudi izpostavil (npr. hipertenzija). Očitek tožnika, da je izvedenec po nepotrebnem izpostavljal njegove osebne podatke, zato ni utemeljen. Tožnikove bolezni je izvedenec omenjal v kontekstu odgovorov na vprašanja, ki so relevantna za ugotavljanje resničnosti tožnikovih trditev o tinitusu, kot posledici poka petarde. Ugotovil je, da obstaja več drugih možnih vzrokov za to, da tožniku šumi v ušesih. Pojasnil je tudi, da se šumenja v ušesih ne da objektivno potrditi. Zaključek, da tožnik ni uspel dokazati vzročne zveze med zatrjevanim škodnim dogodkom in šumenjem v ušesih (če je to res prisotno pri tožniku), je logičen, saj tožnik ni dokazal, da bi 10. 4. 2012 utrpel akustično travmo, izvedenec pa je ugotovil več drugih možnih vzrokov za bolezen tinitus pri tožniku.

20. Da tožnik ni bil pripravljen na pok petarde, ni odločilno. Sodišče si ne predstavlja, kako bi se lahko bobnič in slušne koščice pripravile na pok. Po stališču tožnika bi v času božičnih in novoletnih praznikov, ko je dovoljena uporaba petard, ljudje zaradi pripravljenosti na poke petard prenesli hujši hrup brez posledic za sluh, kot v ostalem delu leta. Splošno znano je, da temu ni tako, splošno znanih dejstev pa se ne dokazuje.

21. Pravilen je tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožnik ni doživel takega strahu, ki bi utemeljeval dosojo odškodnine. Ni namreč vsak neprijeten dogodek podlaga za dosojo odškodnine iz naslova strahu. Strah je afektivni odgovor na nevarno situacijo in predstavlja tak čustveni dražljaj, da preraste v psihično travmo in poruši psihično ravnovesje oškodovanca. Le tako močan strah upravičuje odškodnino.

22. Čeprav je v izpodbijani sodbi sodišče posebej utemeljevalo, zakaj ni mogoče prisoditi tožniku odškodnine iz naslova strahu, ker je toženec z uporabo besede "Žale" namigoval na pogreb oziroma smrt tožnika, posebej pa zakaj ne zaradi poka petarde, ni mogoče pritrditi pritožbi, ko skuša prikazati, da sodišče dogodka ni obravnavalo kot celoto. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da tožnik ne zaradi namigovanja na smrt tožnika ne zaradi vržene petarde, ni doživel take reakcije, ki bi utemeljevala dosojo odškodnine. Tudi če se uporaba besede "Žale" šteje kot namig na smrt tožnika, tožnik glede na to, da je bila izrečena s strani 84 let starega, bolehnega toženca, ni mogoče šteti za realno grožnjo s smrtjo. Da tudi tožnik izrečenih besed ni smatral za realno grožnjo, izhaja iz njegove izpovedbe in izpovedbe njegove žene, da se ni spustil sprovocirati in je odšel naprej ter odnesel stvari v hišo, nato pa se ponovno vrnil k avtomobilu, vzel iz njega nove stvari in jih spet odnesel proti hiši. Če bi ga bilo strah, ne bi z nošenjem stvari v hišo še naprej izzival toženca. Pa tudi potem, ko je toženec vrgel petardo, tožnik glede na svojo izpovedbo in izpovedbo njegove žene ni utrpel strahu take intenzitete, ki bi glede na enotno sodno prakso utemeljevala dosojo odškodnine. Sodišče prve stopnje je verjelo tožniku, da je utrpel kratkotrajen strah, da bi bilo zaradi tega strahu v daljšem času porušeno njegovo duševno ravnovesje, pa tožnik niti zatrjeval ni. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, so pritožbene navedbe, da je šlo za neposreden napad na tožnikovo telo in na njegovo osebno varnost, pretirane. Grožnje z "Žalami" niso bile realne, petarda pa ni počila v neposredni bližini tožnika, ki tudi ni dokazal, da bi doživel hud šok ter da se je zbal za svoje življenje in še nekaj časa po spornem dogodku ni prišel v normalno čustveno stanje.

23. Sodišču ni treba izvesti vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste, ki so primerni za dokazovanje pravno relevantnih dejstev. Ker je na podlagi celostne ocene izvedenih dokazov naredilo zaključke o vseh pravno relevantnih dejstvih, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ni izvajalo še dodatnih dokazov. Ob z lastnimi navedbami in izpovedbo ter izvedeniškim mnenjem in zdravstveno dokumentacijo podprtih zaključkih, da tožnik zaradi poka petarde, ki jo je vrgel toženec, ni utrpel zatrjevane škode, bi bilo zaslišanje sina tožnika, priče N. V. in zdravnika M. B. o nastali škodi v nasprotju z načelom ekonomičnosti in pospešitve postopka.

24. Po obrazloženem v pritožbi uveljavljanih kršitev ni, pa tudi uradoma upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ni našlo, zato je tudi pritožbo zoper sodbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Nosi jih pritožnik sam, ker s pritožbama ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP).

1 Prim. npr. sklepe VSL II Cp 3976/2009, I Cp 4109/2011, I Cp 2686/2012, II Cp 791/2016, II Cp 3124/2016 in številni drugi. 2 Prim. sklep VSL II Cp 497/2011. 3 T. Pavčnik v: Dokazni standardi, Podjetje in delo - 2012, št. 6 - 7, str. 1407