Jedro

Pravica revidenta do plačila razlike pokojnine je bila sicer realizirana na podlagi ZOPRZUJF, vendar pa z izpolnitvijo ni izgubil pravice do odprave izpodbijanih odločb. Od njihovega obstoja je namreč odvisna pravica do plačila zakonskih zamudnih obresti.

Izrek

Reviziji se ugodi, razveljavita se sodba sodišča druge stopnje v II. točki izreka in sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo kapitaliziranih zakonskih zamudnih obresti v znesku 157,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 9. 2013 dalje in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.330,97 EUR od 29. 6. 2013 dalje. Obrazložilo je, da zakonodajalec v Zakonu o odpravi posledic razveljavitve 2., 3. in 4. odstavka 143. člena ZUJF (ZOPRZUJF, Ur. l. RS, št. 47/2013), ki je odpravil posledice ugotovitve neskladnosti teh zakonskih določb z Ustavo RS z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-186/12-34 z dne 14. 3. 2013 (Ur. l. RS, št. 25/2013), ni predvidel plačila zakonskih zamudnih obresti pri poplačilu razlik, nastalih zaradi neustavnih posledic uporabe 143. člena ZUJF (Ur. l. RS, št. 40/2012 in naslednji) pri negativni uskladitvi pokojnin. Zato tožnik ni upravičen do zakonskih zamudnih obrestih, saj jih zakon ne predvideva.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Vrhovno sodišče je na tožnikov predlog s sklepom VIII DoR 91/2015 z dne 10. 12. 2015 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je tožena stranka uživalcem pokojnine, ki so vložili tožbe zoper odločbe o znižanju pokojnin, dolžna plačati zakonske zamudne obresti od zneskov premalo plačanih pokojnin.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je plačilo zakonski zamudnih obrestih urejeno v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji) v 277. členu in v 197. členu novega ZPIZ-2 (Ur. l. RS, št. 96/2012). Tožnikovega položaja ne ureja ZOPRZUJF. Pravnomočna odločba, s katero mu je bila prvotno odmerjena pokojnina, bo s koncem tega socialnega spora za nazaj ponovno veljala, saj je pravočasno izpodbijal odločbi, s katerima mu je tožena stranka na podlagi neustavnih določb ZUJF znižala pokojnino.

5. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena toženi stranki, ki predlaga njeno zavrnitev.

6. Revizija je utemeljena.

7. V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). Dopuščena revizija izven dela, glede katerega je bila dopuščena, oziroma izven konkretnih vprašanj, glede katerih je bila dopuščena, ni dovoljena (tretji odstavek 374. člena ZPP).

8. Tožena stranka je revidentu z odločbama z dne 27. 8. 2012 in 20. 12. 2012 negativno uskladila pokojnino po določbah drugega in tretjega odstavka 143. člena ZUJF, navedeni odločbi je revident pravočasno izpodbijal v socialnem sporu, zato odločitev o negativni uskladitvi pokojnine ni postala pravnomočna. Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-186/12-34 z dne 14. 3. 2013 (objavljena dne 22. 3. 2013 v Ur. l. RS, št. 25/2013) v prvi točki izreka razveljavilo določbe drugega in tretjega odstavka 143. člena ZUJF skupaj s četrtim odstavkom istega člena. V tretji točki izreka je odločilo, da mora tožena stranka vsem uživalcem pokojnin, ki jim je bila pokojnina odmerjena na podlagi predpisov iz prve točke izreka te odločbe, brez odlašanja izdati nove odločbe.

9. Sodišči nižjih stopenj sta zavrnitev tožbenega zahtevka zmotno utemeljevali s sklicevanjem na določbe ZOPRZUJF, ki je odpravljal posledice razveljavljenih določb ZUJF. Pri tem sta se v podkrepitev svoji argumentaciji sklicevali na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-15/07-14 z dne 17. 1. 2008. Ustavno sodišče je v zadevi U-I-186/12-34 toženi stranki v tretji točki izreka naložilo izdajo novih odločb, s katerimi bi tožena stranka odpravila neustavno stanje, vendar te odločbe lahko učinkujejo le za naprej (44. člen ZUstS), zato je ta del ustavne odločbe namenjen v prvi vrsti zavarovancem, ki pravnih sredstev zoper odločbe o negativni uskladitvi pokojnin niso vložili, kot izhaja iz 36. in 37. točke obrazložitve. Ti zavarovanci bi namreč lahko zaradi učinkov pravnomočnosti neizpodbijanih odločb o negativni uskladitvi pokojnin trajno izgubili pravico do pokojnine v znižanem delu, saj bi kljub razveljavitvi zakonske ureditve odločbe ostale v veljavi. Zavarovanci, ki so izpodbijali odločbe in o njihovih pravnih sredstvih še ni bilo pravnomočno odločeno v času učinka razveljavitve, imajo možnost doseči odpravo neustavnih odločb in vzpostaviti stanja, ki je veljalo pred njimi. Odločba U-I-15/07-14 ni primerljiva s pravnim položajem po razveljavitveni odločbi U-I-186/12-34. 10. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF odpravil posledice neustavnih zakonskih določb tako, da je določil plačilo nastalih razlik med predhodno priznano pokojnino in negativno usklajeno pokojnino za nazaj (v dveh obrokih), tako za tiste, za katere odločitev o znižanju pokojnine ni postala pravnomočna, kot za tiste, za katere je odločba postala pravnomočna že pred razveljavitvijo (2. in 3. člen). Odločbo Ustavnega sodišča je treba razlagati tako, da varuje pasivne zavarovance, ki niso vložili pravnih sredstev, ne pa tako, da v slabši položaj po določbi 44. člena ZUstS postavlja zavarovance, ki so bili aktivni in so vložili pravna sredstva zoper odločbe tožene stranke. Z razlago, ki sta jo sprejeli sodišči nižjih stopenj, bi bili enako obravnavani primeri pravno pasivnih in aktivnih zavarovancev (1), čeprav so ti v različnih pravnih položajih glede na določbo 44. člena ZUstS in se lahko zato drugače obravnavajo. Pravica revidenta do plačila razlike pokojnine je bila sicer realizirana na podlagi ZOPRZUJF, vendar pa z izpolnitvijo ni izgubil pravice do odprave izpodbijanih odločb. Od njihovega obstoja je namreč odvisna pravica do plačila zakonskih zamudnih obresti.

11. Ker o teh odločbah tožene stranke sodišče še ni pravnomočno odločilo zaradi razveljavitvenega sklepa pritožbenega sodišča, ki je bil izdan obenem z zavrnitvijo revidentove pritožbe zoper zavrnilni del sodbe glede plačila zakonskih zamudnih obrestih, mora sodišče najprej odločiti o tožbenem zahtevku za odpravo odločb tožene stranke. Šele potem bo lahko odločilo tudi o zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki jih v primeru odprave spornih odločb tožniku ni mogoče odreči. 12. Glede na navedeno in v skladu z drugim odstavkom 380. člena ZPP je revizijsko sodišče ugodilo reviziji in razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje glede odločitve o zavrnitvi zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obrestih in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Šele potem ko bo sodišče v ponovljenem postopku odločilo o tožbenem zahtevku za odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke z dne 27. 8. 2012 in 20. 12. 2012 v skladu s 44. členom ZUstS, bo lahko odločilo tudi o zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti od že izplačanih zneskov glavnice v skladu s stališčem, zavzetim v tem sklepu.

13. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).

Op. št. (1): Že iz obrazložitve Ustavnega sodišča izhaja, da je bila ustavnost sprejetega zakona že od samega začetka veljavnosti sporna, Ustavno sodišče je zato relativno hitro odločilo in tako vsaj za tiste, ki so sprožili sodne postopke, omogočilo uporabo 44. člena ZUstS.