Jedro

Tožnik je v tožbi zahteval obresti od neizplačanih zneskov pokojnin od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF-om to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke in delno tožeče stranke se ugodi in se sklep ter sodba sodišča prve stopnje v točki III, IV in V razveljavi ter v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba tožeče stranke zoper II. točko izreka se zavrne in v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano odločitvijo dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožniku plačati zakonske zamudne obresti v znesku 157,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 9. 2013 dalje do plačila, zakonske zamudne obresti od zneska 2.330,97 EUR od 29. 6. 2013 dalje do plačila (II. točka izreka), naložilo tožencu, da tožniku povrne stroške upravnega postopka v višini 48,80 EUR v roku 15 dni (III. točka izreka) zavrglo tožbo v delu, s katero je tožnik zahteval odpravo odločb št. ... z dne 27. 8. 2012 in št. … z dne 20. 12. 2012 (IV. točka izreka) ter sklenilo, da tožnik sam nosi stroške sodnega postopka (V. točka izreka). Menilo je, da Zakon o odpravi posledic razveljavitve drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena ZUJF (Ur. l. RS, št. 47/03 - v nadaljevanju: ZOPRZUJF) s katerim je bil določen način odprave posledic razveljavitve drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena ZUJF zaradi zamude pri plačilu razlike pokojnine ni določil, da bi uživalcem pokojnin, ki so jim bile te znižane, pripadale tudi zakonske zamudne obresti, temveč zgolj izplačilo razlike za njihovo priznanje pa tudi ni podlage v drugih predpisih, je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti. Glede stroškov predsodnega upravnega postopka je prvostopenjsko sodišče štelo, da se postopek, zaradi negativne uskladitve pokojnine, pričel po uradni dolžnosti ter končal ugodno za tožnika, glede na odločbo Ustavnega sodišča U-I-186/12-34 z dne 14. 3. 2013. Tožbo, s katero je tožnik zahteval odpravo odločb z dne 27. 8. 2012 in z dne 20. 12. 2012 je v tem delu zavrglo, ker je štelo, da si tožnik glede na izdane odločbe z dne 24. 6. 2014 ne more več izboljšati svojega pravnega položaja ugotovilo je, da gre za pomanjkanje pravnega interesa, ki mora biti podan ves čas postopka odločanja pred sodiščem. Ta interes je obstajal ob vložitvi tožbe, pozneje pa odpadel. Glede stroškov postopka je štelo, da tožnik v sporu ni uspel. 2. Pritožujeta se obe stranki.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper odločitev sodišča v točkah II do vključno V izreka. Meni, da je zaključek sodišča, da si tožnik z nadaljnjim izpodbijanjem odločb v predmetnem postopku, zaradi izdaje odločbe z dne 24. 6. 2013, ne more izboljšati položaja, materialnopravno zmoten in temelji na napačnih dejanskih ugotovitvah. Vsebina in učinek odločbe z dne 24. 6. 2013 se glede zahtevka tožnika v predmetnem postopku z vsebino in učinkom izpodbijanih odločb ne prekriva ter tako ne drži, da si tožnik na podlagi tega v tem postopku ne bi mogel izboljšati pravnega položaja. Odločba z dne 24. 6. 2013 se nanaša na višino pokojnine tožnika od 23. 3. 2013 dalje, medtem ko se izpodbijani odločbi nanašata na obdobje od 1. 6. 2012 dalje. Za čas od 1. 6. 2012 do 23. 3. 2013, odločba z dne 24. 6. 2013, ne ureja višine pokojnine tožnika, kar pomeni, da ima tožnik še vedno pravni interes, da v predmetnem postopku izpodbijani odločbi še nadalje izpodbija, saj bo le z odpravo v predmetnem postopku izpodbijanih odločb lahko dosegel, da znižanje pokojnine, ki je bilo od 1. 6. 2012 dalje nedvomno protiustavno izvršeno, zanj ne bo imelo nobenega učinka in bo tudi za to obdobje učinkovala pravnomočna odločba z dne 12. 5. 1993 in z dne 9. 3. 2000. Obstaja tudi vsebinska razlika med učinkom odprave v tem postopku izpodbijanih odločb in odločbo z dne 24. 6. 2013 in sicer v tem, da odločba z dne 24. 6. 2013 ne ureja plačila zakonskih zamudnih obresti zaradi okrnjene pokojnine. Na podlagi odprave obeh izpodbijanih odločb bo tožnik lahko že na podlagi odločb iz leta 1993 in 2000 dobil zakonske zamudne obresti. V to ne more posegati niti ZOPRZUJF zaradi prepovedi retroaktivne veljave zakonov, kot jo določa 155. člen Ustave RS. Tudi v kolikor bi tožnik dosegel odpravo odločbe z dne 24. 6. 2013 še ne bi mogel doseči vzpostavitve odmere pokojnine po navedenih odločbah iz leta 1993 in 2000 v polni višini tudi za obdobje od 1. 6. 2012 dalje, niti ponovno doseči učinek teh odločb v smislu plačila zakonskih zamudnih obresti za zamujena plačila v tem obdobju. Tega v okviru dejanskega stanja prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo, nepopolno je ugotovilo tudi dejansko stanje glede vsebine in pomena teh odločb, ko je zaključilo, da je zaradi odločbe z dne 24. 6. 2013 prenehal pravni interes tožnika. Niti ni ugotovilo kakšnemu interesu tožnik sledi, zato tudi ni jasno, zakaj naj bi ta bil onemogočen zaradi izdaje odločbe z dne 24. 6. 2013. Izpodbijana sodba je v tem delu obrazložitve neobrazložena in brez razumne pravne utemeljitve tako, da je arbitrarna in je ni mogoče preizkusiti in je tako podana bistvena kršitev določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, podana je tudi kršitev iz 23. člena Ustave RS, saj je s takšno odločbo sodišče poseglo v ustavno pravico tožnika do sodnega varstva, kršen je tudi 22. člen Ustave RS, ki določa enako varstvo pravic in ustavna pravica tožnika do pravnega sredstva, kot jo določa 25. člen Ustave RS. Zaradi nepravilnega zaključka o izostanku pravnega interesa je sodišče tudi zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ko je tožnikov zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb zavrglo. Sodišče tudi ni ugotavljalo ali ugotovilo, da tožnik odločbe toženke z dne 24. 6. 2013 izpodbija s pritožbo in da je po zavrnitvi pritožbe tožnik odpravo obeh navedenih odločb zahteval s tožbo pri naslovnem sodišču, hkrati pa je predlagal združitev postopka z predmetnim postopkom, kar pa sodišče ni storilo. Glede zamudnih obresti pritožba meni, da ZOPRZUJF ne more posegati v že pridobljene pravice, saj je odločba o priznanju pravice tožnika postala izvršljiva že pred uveljavitvijo ZUJF in je toženka tako v zamudi že vse od 1. 6. 2012, ko ne izpolnjuje vseh svojih obveznosti po odločbi o odmeri starostne pokojnine tožnika. Sodišče je zmotno uporabilo tudi 2. in 3. člen ZOPRZUJF-a, saj odločba z dne 27. 8. 2012 v primeru tožnika ni postala pravnomočna in je z razveljavitvijo določb 2., 3. in 4. odstavka 143. člena ZUJF, z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-186/12-34 z dne 14. 3. 2013, odpadla vsakršna materialnopravna podlaga za izdajo citiranih odločb. Tretji odstavek izreka citirane odločbe se ne nanaša na tožnika, temveč zgolj na uživalce pokojnin, ki zoper nezakonite odločbe niso pravočasno uveljavili pravnih sredstev. Namen ZOPRZUJF-a je odprava posledice razveljavitve določb uživalcev usklajenih pokojnin na podlagi pravnomočnih odločb, kamor pa tožnik ne sodi. Tudi v 2. členu ZOPRZUJF-a ni podlage za izdajo izpodbijanih odločb, niti ne v 3. členu. Za tožnika tako ne obstoji obveznost poračun razlike neposredno po odločbi Ustavnega sodišča RS, ampak obstoji zgolj in edino le obveznost izplačila pokojnine, kot je bila prvotno odmerjena. Stališče prvostopenjskega sodišča, da naj tožniku zamudne obresti ne bi pripadale, ker ZOPRZUJF plačila zakonskih zamudnih obresti ni določil, je samovoljna in brez razumne pravne utemeljitve in je ni mogoče preizkusiti. Obveznost plačila obresti izhaja iz 277. člena ZPIZ-1 in 197. člena ZPIZ-2, v katerega ZOPRZUJF ni posegel. Prvostopenjsko sodišče bi tako moralo v celoti ugoditi tožbenemu zahtevku in mu priznati vse priglašene stroške, tako stroške upravnega postopka kot stroške predmetnega pravdnega postopka. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev v III. točki izreka glede stroškov upravnega postopka, saj je sodišče v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo in sicer določbo 116. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, pa tudi določbe Zakona o odvetniški tarifi. Iz določbe prvega odstavka 116. člena ZUP izhaja, da mora stranka povrnitev stroškov zahtevati do izdaje odločbe, sicer izgubi pravico do povrnitve stroškov. Tožnik bi moral tako stroške upravnega postopka zahtevati do izdaje odločbe z dne 20. 12. 2012. Stranka lahko stroške zahteva le v postopku, v katerem so stroški nastali. Tožnik v upravnem postopku stroškov ni priglasil in je torej že tedaj izgubil pravico do povrnitve teh stroškov. Prvič je tožnik povrnitev stroškov upravnega postopka zahteval v drugem pripravljalnem spisu z dne 6. 9. 2013 in s tem pravzaprav razširil tožbo, čemur je toženka izrecno nasprotovala. V drugem pripravljalnem spisu z dne 6. 9. 2013 je stroške specificiral, odločitev sodišča pa je nepravilna tudi zato, ker tožnik ni uspel ne v sodnem ne v upravnem postopku, saj je bil tožbeni zahtevek v delu zavrnjen, v delu pa je bila tožba zavržena tako, da je tožnik v pravdi popolnoma propadel. Ni mogoče šteti, da se je postopek za tožnika končal ugodno glede na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-186/12-34 z dne 14. 3. 2013, saj je bila ta odločba izdana po izdaji izpodbijane dokončne odločbe z dne 20. 12. 2012. Kasneje je bila sicer izdana odločba z dne 24. 6. 2013, ki pa ni predmet tega spora.

5. Tožnik je podal odgovor na pritožbo toženke, v katerem meni, da je sodišče pravilno odmerilo stroške upravnega postopka in jih naložilo toženki v plačilo, meni, da so navedbe toženke, glede zmotne uporabe 116. člena ZUP, neutemeljene. Tožnik je v upravnem postopku podal laično pritožbo zoper odločbo organa prve stopnje in ni bil opozorjen na odločbo 116. člena ZUP, zato zanj ne more imeti nobenih posledic. Drugostopenjski organ v zakonskem roku ni odločil o pritožbi, zato je tožnik preko pooblaščenca pozval k izdaji odločbe, v tožbi pa je zahteval povrnitev vseh stroškov postopka. Tožnik je upravičeno izpodbijal odločbi toženke, toženka je deloma z odločbo z dne 24. 6. 2013 odpravila neustavnost položaja, postopek bi se za tožnika končal neugodno, v kolikor bi izpodbijane odločbe ostale v veljavi tako, da nikoli ne bi prejel neutemeljeno odtegnjenih zneskov pokojnine oziroma, če bi njegova pokojnina ostala zmanjšana. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba tožene stranke in deloma tožeče stranke je utemeljena, kakor bo pojasnjeno v nadaljevanju.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano odločitev prvostopenjskega sodišča v obsegu pritožbenih navajanj in v obsegu, kakor ga določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP). Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrženju tožbe v delu, s katerim je tožnik zahteval odpravo odločb toženke z dne 27. 8. 2012 in z dne 20. 12. 2012 preuranjena, saj dejansko stanje ni bilo popolnoma ugotovljeno glede obstoja pravnega interesa tožnika oziroma glede izboljšanja njegovega pravnega položaja. Sodišče je nadalje odločilo, da tožnik v sporu ni uspel in da nosi sam svoje stroške postopka, sočasno pa je uspeh v sporu vezan tudi na povrnitev predsodnih upravnih stroškov. V tem delu pa je prvostopenjsko sodišče štelo, da se je postopek končal ugodno za tožnika. Takšna odločitev, da tožnik v sporu ni uspel oziroma, da se je postopek končal ugodno za tožnika, pomeni, da so razlogi o odločilnih dejstev, ki se nanašajo na uspeh stranke v postopku med seboj v nasprotju, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Iz pritožbenih navedb tožnika in iz samega spisa izhaja, da sta obe stranki predlagali, da prvostopenjsko sodišče združi v skupno obravnavo postopek, ki se vodi pri naslovnem sodišču pod opr. št. IV Ps 3268/2013, ker naj bi šlo v obeh primerih za isti stranki in za vsebinsko identični socialni spor, ki se nanaša na negativno uskladitev pokojnin po ZUJF-u. V zvezi s tem pritožbeno sodišče šteje, da pritožba tožnika prvostopenjskemu sodišču upravičeno očita, da se odločitev o zavrženju tožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa ne da preizkusiti, o odločbi z dne 24. 6. 2013 še namreč ni bilo pravnomočno odločeno.

9. Sodišče je v izpodbijani odločitvi tožniku, sočasno ob zavrženju tožbe v delu, s katero tožnik zahteva odpravo dokončne odločbe z dne 20. 12. 2012 priznalo stroške upravnega postopka. Tako obstaja nasprotje med III. in IV. točko izreka izpodbijane odločitve, saj v kolikor je prvostopenjsko sodišče štelo, da je tožnik upravičen do stroškov upravnega postopka, je že v tem delu obstajal pravni interes glede vsebinske odločitve o izpodbijanih odločbah tožene stranke z dne 27. 8. 2012 in z dne 20. 12. 2012. Toženec je namreč z dokončno odločbo z dne 20. 12. 2012 odločil tudi o stroških upravnega postopka.

10. Pritožbeno sodišče se strinja s predlogom tožene stranke, da gre tako v predmetni zadevi, kakor v zadevi, ki se vodi pod opr. št. IV Ps 3268/2013 za vsebinsko identični socialni spor in za presojo celovitega dejanskega stanja med istima strankama in bi bilo tudi zaradi načela ekonomičnosti postopka primerno oba spora združiti v enotno obravnavanje in odločanje.

11. Tožnik je v tožbi zahteval najprej tudi plačilo glavnice, kar je kasneje opustil - tožbeni zahtevek skrčil, saj naj bi po odločbi z dne 24. 6. 2013 bila ta priznana in pripadajoča razlika znižanih pokojnin izplačana, kakor to izhaja iz pripravljalnega spisa tožnika z dne 6. 9. 2013. To bi po mnenju pritožbenega sodišča lahko vplivalo na samo odločitev o uspehu v pravdi oziroma glede stroškov postopka.

12. Pritožbeno sodišče pa ne more slediti pritožbenim navedbam tožeče stranke, da je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo ZOPRZUJF, ko je odločalo o zakonskih zamudnih obresti. Iz 1. člena citiranega zakona ne izhaja zgolj to, da se zagotovi enaka obravnava vseh uživalcev ali uživalk pokojnin, usklajenih po določbah 2., 3. in 4. odstavka 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/12 s spremembami), ki jih je Ustavno sodišče RS z odločbo št. U-I-186/12-34 razveljavilo, temveč tudi način odprave posledic razveljavitve navedenih določb uživalcem tako usklajenih pokojnin na podlagi pravnomočnih odločb od uveljavitve ZUJF ter roke in način poračuna razlike vsem uživalcem pokojnin, usklajenih po razveljavljenih določbah ZUJF. Torej se navedeni člen nanaša tako na uživalce pokojnin, katerih odločbe po znižanih pokojninah so postale pravnomočne, kakor tudi na vse uživalce pokojnin, usklajene po razveljavljenih določbah ZUJF, glede njih, glede rokov in načina poračuna razlike. Kako pa se opravi poračun, pa izhaja iz 3. člena ZOPRZUJF-a. 13. Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-186/2012-34 z dne 14. 3. 2014 razveljavilo 2., 3. in 4. odstavek 143. člena ZUJF. Toženki je naložilo, naj vsem uživalcem pokojnin, ki jim je bila pokojnina odmerjena na podlagi razveljavljenih odločb, brez odlašanja izda nove odločbe. Pri tem je Ustavno sodišče RS navedlo, da tako opredeljen način izvršitve zakonodajalcu ne preprečuje, da zakonsko uredi odpravo posledice razveljavljene ureditve za nazaj. Zakonodajalec je, na podlagi navedenega, sprejel ZOPRZUJF. Zakon sam je bil sprejet po nujnem postopku. Iz predloga Vlade RS za sprejem zakona z dne 25. 4. 2013, poročila Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide k predlogu zakona z dne 16. 5. 2013 in iz mnenja Zakonodajne pravne službe Državnega zbora RS z dne 13. 5. 2013 določno izhaja, da ZOPRZUJF velja tudi za nazaj, tudi za tiste uživalce pokojnin, ki so vložili tožbo zoper dokončno odločbo o znižanju pokojnine, torej tudi v primeru tožnika. Zakonodajalec je torej z ZOPRZUJF vprašanje obresti od neizplačanih zneskov pokojnin rešil na takšen način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brezobrestno.

14. Na podoben način je nominalizem zakonodajalec določil tudi v 1. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ-a, Ur. l. RS, št. 118/06). Ustavno sodišče RS je v sklepu št. U-I-15/07-14 z dne 17. 1. 2008, ko je obravnavalo pobudo za oceno ustavnosti prej navedenega zakonskega določila, po katerem se pozneje izplačani mesečni obroki pokojnine izplačajo v nevaloriziranih zneskih, obrazložilo, da takšna ureditev ni v neskladju z ustavnimi jamstvi. Prvostopenjsko sodišče tako povsem primerno v obrazložitvi (točka 7) navaja odločitve ustavnega sodišča in v tem delu pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam tožnika o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju s strani prvostopenjskega sodišča, niti glede tega, da so razlogi brez razumne pravne utemeljitve, tako da odločbe ni mogoče preizkusiti, kar naj bi predstavljalo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in tudi kršitev ustavnih pravic tožnika.

15. Prvostopenjsko sodišče bo v okviru do sedaj navedenega, glede razveljavljenega dela odločitve, ponovno odločilo in odpravilo ugotovljene pomanjkljivosti s strani pritožbenega sodišča. 16. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 354. členom ZPP pritožbi tožene stranke in delno tožeče stranke ugodilo (glede III., IV. in V. točke izreka), v preostalem pa pritožbo tožeče stranke glede II. točke izreka izpodbijane odločitve, v skladu s 353. členom ZPP, zavrnilo in v tem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP je pridržalo odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.