Jedro

Ni nedovoljen dokaz zaseženo mamilo katerega so policisti v vozilu zaznali pri pregledu dodatne opreme do katerega so upravičeni po čl. 11 Zakona o varnosti cestnega prometa. S tem so nastali razlogi za sum storitve kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, zaradi česar so morali ravnati po I. odst. 148. čl. ZP. Čeprav je bila kasneje opravljena preiskava avtomobila po odredbi preiskovalnega sodnika, je bila tudi ta zakonita saj je bilo kljub napačni navedbi reg. tš. vozila to označeno tako, da ni moglo priti do pomote. Dejstvo da je mamilo prevažal, njegova količina in zaznave policistov o njegovi takratni nervozi, pa dajejo tudi vso osnovo za trditev, da je obt. vedel kaj prevaža, da je to prepovedano in tudi čemu je namenjeno - nadaljnji prodaji.

Izrek

Pritožba zagovornice obtoženega F. O. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženi F. O. je dolžan plačati 500,00 EUR povprečnine.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je bil obtoženi F. O. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po I. odstavku 196. člena KZ in obsojen na kazen dveh let zapora. V to kazen mu je bil, po določilih I. odstavka 49. člena KZ vštet čas, prebit v priporu oziroma odvzem prostosti od 18. 10. 2006 od 18.00 ure dalje. Po IV. odstavku 196. člena KZ je bilo obtoženemu F. O. odvzeto zaseženo mamilo in sicer heroin v teži 202,56 grama ter 90 tablet H. po 0,5 mg in 30 tablet H. po 1 mg, 90 tablet L. po 3 mg in 30 tablet L. po 1,5 mg ter 90 tablet L. po 6 mg in 60 tablet L. po 3 mg, 120 tablet A. po 5 mg, 40 tablet L. po 2,5 mg in 40 tablet L. po 2,5 mg, 20 tablet D. po 7,5 mg in 40 tablet D. po 15 mg ter 40 tablet Z. po 10 mg in 20 tablet S. po 10 mg. Odločeno je bilo še, da mora obtoženi (I. odstavek 95. člena ZKP) povrniti vse stroške kazenskega postopka, o katerih bo izdan poseben sklep, ko bodo le-ti znani, medtem ko je bil plačila povprečnine, po določilih IV. odstavka 95. člena ZKP, oproščen.

Proti tej sodbi se je pritožila zagovornica obtoženega F. O. iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, proti obtožencu odrejeni pripor pa odpravi.

Višji državni tožilec – svétnik Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije – Zunanjega oddelka v pisno podanem mnenju o pritožbi predlaga, da se ta zavrne kot neutemeljena in izpodbijana sodba potrdi. Pri takšnem mnenju je vztrajal na seji senata sodišča druge stopnje tudi za tem, ko je bil seznanjen s pisnim odgovorom obtoženčeve zagovornice nanj, katerega je ta ponovila na navedeni seji.

Pritožba ni utemeljena.

Tako kot ves čas teka kazenskega postopka zagovornica obtoženega tudi v pritožbi trdi, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke I. odstavka 371. člena ZKP, saj je prepričana, da je to svojo sodbo oprlo na dokaze, na katere se po določilih tega zakona ne bi smelo opreti. Meni, da je bil že sam pregled vozila, katerega je takrat vozil obtoženi s strani policistov nezakonit, nezakonito pa opravljena tudi preiskava tega vozila po izdani odredbi preiskovalnega sodnika zaradi česar bi morali biti dokazi, zaseženo mamilo in na podlagi tega izvajani nadaljnji, iz spisa izločeni. Tako kot sodišče prve stopnje tudi sodišče druge stopnje ne deli mnenja pritožnice.

Čeprav se je obtoženec v tej kazenski zadevi poslužil svoje pravice do molka, ko je edino, kar je povedal, povedal to, da zaslišani policisti ne govore resnice, pa tudi to, da je bila opravljena preiskava osebnega vozila, katerega je sicer res vozil on, to pa je imelo drugo identifikacijsko številko, kot je bila navedena v odredbi preiskovalnega sodnika, ni razloga za dvom v ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta policista D. M. in F. J. dne 18. 10. 2006 ob 17.25 uri, pri kontroli prometa zaznala, da je voznik osebnega avtomobila znamke S. I., reg. št. C. ... to nepravilno parkiral na odstavnem pasu avtoceste ..., na odseku ..., izven naselja V., kakšnih 200 metrov naprej od cestninske postaje V. Zaradi tega, ker takšno parkiranje, ko voznik ni imel prižganih niti smernikov, tam ni dovoljen in predstavlja prekršek, je bila reakcija policistov upravičena, ko sta od njega, zaradi nadaljnjega postopka o prekršku zahtevala potrebne dokumente. Čeprav voznik ni imel vozniškega dovoljenja, sta na podlagi osebne izkaznice ugotovila, za koga gre, torej da se je v vozilu takrat nahajal prav obtoženi F. O. Pri izvajanju tega postopka, ko so bili po navedbah policistov obtožencu kasneje izdani plačilni nalogi, se je policist D. M. upravičeno odločil tudi za pregled vozila z namenom, da preveri ali je v njem potrebna dodatna oprema. Pooblastilo za takšno ravnanje imajo policisti v določilih člena 11 veljavnega Zakona o varnosti cestnega prometa in predstavlja preventivni ukrep za zagotavljanje varnosti v prometu, zaradi česar je dovoljen, kot to izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U-I 370/98 z dne 8. 12. 2002. Policista se torej nista odločila za varnostni pregled v smislu določil člena 38 Zakona o policiji, kot to meni zagovornica obtoženega v odgovoru na mnenje višjega državnega tožilca, kar pomeni, da gre v danem primeru za povsem drugačno situacijo, kot jo obravnava sodba Višjega sodišča v Ljubljani z dne 24. 5. 2006, opr. št. I Kp 1264/2005, navedena v omenjeni vlogi pritožnice. Kar se tiče varnostnega pregleda v danem primeru je bil ta pri obtoženemu in to zgolj kot osebni pregled, kot sta pojasnila navedena policista, opravljen šele za tem, ko sta ta dva zaznala sum, da je storil kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Očitno sta zaznala nevarnost napada obtoženca nanju, kar se je izkazalo za upravičeno, saj iz zapisnika o zasegu predmetov na list. št. 12 spisa izhaja, da je ta takrat pri sebi imel kovinski nož, kateri mu je bil zasežen.

Sodišče druge stopnje ne vidi razloga za dvom v navedbo policistov, da je bil obtoženec tisti, ki je na poziv D. M. odprl vrata prtljažnika avtomobila. Gre za običajno ravnanje voznikov pri tovrstnih zahtevah policistov, čemur se je očitno podredil tudi obtoženi. Pri pregledu prtljažnika sta policista ugotovila, da obtoženi dodatno opremo v vozilu ima, s tem pa bi se postopek, voden proti njemu, lahko zaključil. Do tega dejansko ni prišlo. Vzrok za to je bila v prtljažnika vidna vrečka, tista katera je bila kasneje posneta, fotografije pa se nahajajo v spisu. Kot je pojasnil policist F. J., vrečka ni bila zaprta in so se v njej videla zdravila (list. št. 198 spisa). Res je, da drugi policist D. M. tega ni dobesedno ponovil, je pa več kot očitno, da je to zaznal tudi on, saj sicer ne bi imel razloga za nadaljnje ukrepanje. Verjeti je namreč, da policisti razpolagajo z zadostnim znanjem, da vedo, da se tudi v zdravilih nahajajo droge in da njihovo posedovanje v večjih količinah lahko pomeni, da izvirajo iz prepovedane kriminalne dejavnosti. Že zaradi povedanega sta policista imela razlog za sum, da je obtoženec storil kaznivo dejanje, katerega storilci se preganjajo po uradni dolžnosti, kar je od njiju terjalo ravnanje v skladu z določili I. in II. odstavka 148. člena ZKP, kakor je to zapisalo že sodišče prve stopnje. Pri tem ni mogoče mimo tega, da je bil razlog za takšen sum podkrepljen z zaznavo, da je obtoženi nervozen, saj je nenehno kadil. Za takšno zaznavo ni potrebno imeti kdove kako velikega znanja, kot to meni pritožnica, praviloma zadostujejo že življenjske izkušnje, katere imajo tudi policisti. Omeniti je seveda potrebno tudi to, da sta bila policista pri odkrivanju storilca s strani OKC seznanjena z okoliščino, da je ta že zabeležen v evidencah, katere vodijo (59. člen Zakona o policiji) in to prav v povezavi s prepovedano drogo. Policista sta torej ne le smela, ampak bila dolžna izvršiti pregled vozila v smislu določil II. odstavka 148. člena ZKP. V zvezi s tem pregledom policista trdita, da je obtoženec na zahtevo policista D. M. razprl vrečko z zdravili, da je bilo vanjo mogoče bolje videti. Pa ne le to, odprl je tudi vrata vozila in pokazal, kaj je v vrečki, ki se je nahajala za sopotnikovim sedežem, katero sta pred tem zaznala oba policista, v njej pa zaznala rjavo praškasto snov, za katero sta sklepala, da gre za mamilo, kar se je kasneje izkazalo za resnično. Kot rečeno v zvezi s to navedbo obtoženec trdi, da policista lažeta, za kar ni videti tehtnega razloga, razumljivo pa je zatrjevanje obtoženega, saj hoče z njim prikazati ravnanje policistov za nezakonito. To nikakor ne drži, saj je policistoma že zgolj vizuelni pregled vrečk narekoval nadaljnje ukrepanje, to je njun zaseg, za kar se nista odločila, saj sta v zadevo vključila kriminalista. Kriminalist B. H. je ravnal podobno, poskrbel za zapečatenje vozila in njegov prevoz v C., saj je posumil, da se v njegovih skritih delih nahaja že več prepovedane droge, za pregled teh delov vozila pa je potreboval odredbo o hišni preiskavi. V navedenem delu policistov torej tudi sodišče druge stopnje ne vidi nezakonitosti, kot to trdi pritožnica.

Pritožnici pa je potrebno pritrditi v njeni nadaljnji navedbi, da je bila opravljena preiskava vozila, ki ga je vozil obtoženi F. O. za tem, ko je bila s strani preiskovalnega sodnika izdana za to potrebna odredba o hišni preiskavi z dne 18. 10. 2006, opr. št. I Kpd 1514/2006, v kateri je bilo vozilo označeno z reg. št. C. ... in ne tisto, katera mu je dejansko pripadala, torej C. ... Po prepričanju pritožnice tega zapisa v odredbi ni mogoče šteti za pisno napako, kot je to menil preiskovalni sodnik in sodišče prve stopnje, ampak za nedovoljeno “prilagoditev”, katera ni dopustna v kazenskem postopku, saj je ta formalen, prav zaradi varovanja pravic posameznika pred državo in njenimi organi. Pri tem pritožnica niti ne pove, za kakšno prilagoditev bi naj v danem primeru šlo, ko je iz ostalih navedb odredbe v njenem izreku povsem jasno, da se hišna preiskava odreja za osebni avtomobil S. I., last A. D., vozila, ki je v uporabi osumljenega F. O. Gre za oznako vozila, katera kljub napačni navedbi njegove registrske številke ne more porajati dvoma, za katero vozilo gre in ga tudi ni, ko obtoženi sam potrjuje, da je bila opravljena preiskava prav tega vozila. Iz tega, kar dejansko izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 30. 11. 2006, opr. št. I Ips 403/2006 je moč zanesljivo razbrati, da ne policija, ne sodišče, pri izdaji odredbe in njeni realizaciji nista z ničemer manipulirala oziroma kot trdi pritožnica “prilagajala v škodo obtoženega. Nasprotno, šlo je za očitno napako v zgolj enem od elementov, s katerimi se je označilo vozilo, za katerega pregled je bila odredba izdana, kateri pa ni bil odločilen, saj so drugi dovolj trdni, da do pomote ni moglo priti. Takšno napako je bil preiskovalni sodnik dolžan popraviti, v posledici popravljene odredbe pa policija ta novi podatek, z navedbo odredbe, zabeležiti še v zapisniku o preiskavi (list. št. 23 spisa). Ta bi se morda res lahko izvršil drugače, vsaj pregledneje, kot je bilo storjeno, kar pa ne pomeni, da je zaradi tega prišlo do storitve kaznivega dejanja po policistu, kot to meni pritožnica.

Po opravljeni preiskavi vozila po odredbi preiskovalnega sodnika je bil, kot izhaja iz potrdil o zasegu obtožencu zaseženo mamilo heroin in tablete, v količini in vrsti, kot to izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje. Iz v spisu se nahajajočega strokovnega mnenja, izvedeniškega mnenja in tega kar je povedala izvedenka G. K. na glavni obravnavi, je nadalje razvidno, da gre za mamilo in tablete, katere vsebujejo substance, ki so razglašene za prepovedano drogo, za posedovanje česar obtoženec ni imel potrebnega dovoljenja. Ker v navedene dokaze sodišče druge stopnje ne dvomi, izrecno pa jim ne oporeka niti pritožnica, kaj več o tem v tej sodni odločbi ni potrebno povedati. Dodati je le to, da so ob prejšnji ugotovitvi, da sta bila heroin in tablete zasežena na zakonit način, zakoniti tudi navedeni dokazi, uporabljeni pri presoji navedenega vprašanja.

Na podlagi doslej povedanega je dokazano, da so bili v vozilu, katerega je takrat imel v uporabi obtoženec zasežene snovi, ki so razglašene za mamilo. Nobenega dvoma ne more biti tudi v nadaljnjo ugotovitev sodišča prve stopnje, saj temu ne nasprotuje niti pritožnica, da se je obtoženec na mesto, kjer je v bližini cestninske postaje V. parkiral, pripeljal prav z vozilom, katero je bilo kasneje pregledano. Od kod se je pripeljal in kdo je pred tem, ko je vozilo pričel voziti obtoženec, tega upravljal v postopku res ni bilo ugotovljeno in v zvezi s tem, kot tudi nekaterimi drugimi v pritožbi izpostavljenimi vprašanji, državni tožilec ni predlagal izvedbe dokazov in ti tudi niso bili izvajani. Za kaj takšnega ni videti potrebe. Obtožencu se namreč očita le to, da je navedene prepovedane substance zaradi prodaje prevažal, torej prenašal v smislu transporta, kot je zapisalo sodišče prve stopnje. Da jih je prevažal, mu je dokazano, saj se je do mesta, kjer se je srečal s policistoma pripeljal, pri čemer za razsojo zadeve ni odločilno od kod in tudi ne ali je, in če, kdo je pred njim uporabljal vozilo. Slednje namreč ni pomembno tudi z vidika nadaljnjih izpostavljenih okoliščin in sicer tega, kdo je lastnik zasežene droge in kdo jo je v vozilo dal. Glede na očitek obtožbe obtožencu ni nujno, da je njen lastnik on, kot tudi ne to, da jo je dal v vozilo sam. Zaradi povedanega ni pomembna izvedba dokaza o tem, komu pripadajo papilarne linije in DNK morebiti najdeno na vrečkah, v katerih so bile droge najdene. Že po izvedbi priče H. temu ni znano, kaj je z morebitno ekspertizo in ali je ta sploh bila opravljena. Iskanje njenih rezultatov, če je bila opravljena, pa bi po presoji sodišča druge stopnje le po nepotrebnem zavlekla tek tega kazenskega postopka. Tudi če na vrečkah niso bile najdene sledi obtoženega, to samo po sebi ne pomeni, da za vrečke v vozilu ni vedel, kot tudi ne tega, da jih ni imel v rokah, ko jih je odpiral policistoma. Vrečke je namreč imelo v rokah več ljudi v času oprave preiskave vozila, kot to izhaja iz izpovedi H., kar že samo pomeni, da je šlo za preprijemanje sledi. Ni pa nujno, da bi na plastiki sploh bile zaznavne in njihov izostanek ne bi mogel negirati navedb policistov, da je obtoženec vrečki v rokah imel. Kot rečeno, sodišče druge stopnje ne sprejema za pravilno tudi nadaljnjo trditev zagovornice, da obtoženi ni vedel kaj prevaža v vozilu in čemu je to namenjeno. Ne drži trditev, da sodišče prve stopnje v tem delu ni podalo razlogov v obrazložitvi izpodbijane sodbe, saj se ti nahajajo v 2. odstavku 8. strani obrazložitve izpodbijane sodbe. Ti so prepričljivi, saj že zgolj mesto najdbe vrečk, ko droga ni bila skrita, ob njeni precejšnji količini, dejstvo, da je bil v vozilu obtoženi sam, ob komuniciranju s policisti pa nadpovprečno živčen, dokazuje njegovo vedenje o tem, kaj prevaža in da je to prepovedano. Količina heroina in tablet, slednjih tudi po vrsti, pri tem daje zanesljivo osnovo za nadaljnji zaključek, da prepovedana droga, katero je prevažal ni mogla služiti ničemer drugemu kot nadaljnji prodaji. V zvezi s tem dejansko ni bilo potrebno izvajati novih dokazov s pristavkom, da do takšnih zaključkov sodišče prve stopnje, kot tudi sodišče druge stopnje nista prišli zaradi tega, ker se je obtoženec v postopku poslužil molka, kar je moč razbrati iz navedb pritožnice v vloženi pritožbi.

Obtoženemu F. O. je zaradi povedanega storitev kaznivega dejanja pri presoji katerega, kot rečeno, sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka v dejanskem pogledu dokazana, iz razlogov navedenih v izpodbijani sodbi pa tudi v subjektivnem pogledu. Pri tem je bil pravilno uporabljen tudi kazenski zakon za katerega pritožnica niti ne pove, v čem bi naj prišlo do njegove kršitve.

V zvez s pritožbo je sodišče druge stopnje preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje tudi v odločbi o obtožencu izrečeni kazenski sankciji. Ugotovilo je, da je odločitev o izreku kazni zapora pravilna, saj zanjo govori vse tisto, na kar sodišče prve stopnje opira svojo odločitev v tem delu in je navedeno v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Ta kazen mu je bila izrečena v primerni dobi trajanja, saj je sodišče prve stopnje dalo primerno težo vsem okoliščinam, katere vplivajo na njeno višino. Zaradi tega izpodbijane sodbe ni bilo potrebno spreminjati v korist obtoženca v odločbi o kazenskih sankcijah.

Pritožbi zagovornice obtoženega torej ni bilo mogoče ugoditi, ampak jo je bilo potrebno kot neutemeljeno zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi s pristavkom, da sodišče druge stopnje ne pristaja na trditev, da sodišče ščiti napake v delu policije in preiskovalnega sodnika, saj do teh, iz razlogov navedenih v tej sodni odločbi, ni prišlo.

Obtoženi s pritožbo, dano po zagovornici, ni uspel, zato mora plačati povprečnino. Višina te je odmerjena skladno z dobo trajanja in zamotanostjo pritožbenega postopka ter obdolženčevimi premoženjskimi in pridobitnimi sposobnostmi. Glede slednjega je reči, da se obtoženec sedaj nahaja v priporu in nima stalnega dohodka, bo pa povprečnino po presoji sodišča druge stopnje zmogel plačati, saj je bil pred priprtjem zaposlen in imel stalni dohodek.