Jedro

Pogoj za dovolitev prisluškovanja ni lastnina komunikacijskega sredstva temveč njegova uporaba v zvezi s kaznivim dejanjem.

Dokaz, ki je bil zakonito pridobljen na podlagi odredbe zoper enega obdolženca, se lahko uporabi tudi zoper drugo osebo, čeprav zoper njo ukrep ni bil odrejen, pa je ta oseba sodelovala pri izvršitvi kaznivega dejanja z osebo, zoper katero so bili ukrepi odrejeni.

Obrazložitev

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo, opr. št. K 76/2006 z dne 22.12.2006 S.K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehoda meje ali ozemlja države po tretjem in petem odstavku 311. člena KZ, mu zanj izreklo kazen tri leta zapora in 800.000,00 SIT denarne kazni. V izrečeno kazen zapora je vštelo čas, ki ga je obsojenec prebil v priporu ter odločilo, da je dolžan plačati stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo opr. št. Kp 260/2007 z dne 22.8.2007 ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca tako, da je obsojenemu S.K. naložilo v plačilo znesek 5.000 EUR, ki ustreza s kaznivim dejanjem doseženi premoženjski koristi, v ostalem pa je to pritožbo in pritožbo njegovega zagovornika zavrnilo in v nespremenjenih deli potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zagovornik obsojenega S.K. je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe in predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe za kaznivo dejanje, opisano pod zaporedno št. 9 in zniža po nižjih sodiščih izrečeno zaporno kazen.

3. Zagovornik obsojenca meni, da je pravno stališče Višjega sodišča v Kopru, da se dokazi, ki so bili pridobljeni z uporabo ukrepov po 150. členu ZKP, lahko uporabijo tudi zoper osebe, zoper katere niso bili odrejeni, ker naj bi sodelovale pri izvršitvi kaznivega dejanja z osebo, zoper katero so ti ukrepi bili odrejeni, v celoti v nasprotju z določbami 150. člena ZKP ter s temeljnimi principi v Ustavi Republike Slovenije (Ustava) predpisanih določb o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zlasti tistih človekovih pravic iz 15., 21., 27. in 37. člena Ustave. S tem je po njegovem mnenju bistveno kršena določb 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Samo kolikor bi organi pregona pravilno na podlagi pooblastil iz ZKP pridobili podatke s prisluhi zoper konkretno osebe (ki bi morala biti navedena v odredbi preiskovalnega sodnika), bi te podatke lahko uporabili zoper to osebo in nikakor zoper NN osebe, ki naj bi bile v nekakšni povezavi z osebo, zoper katero so bili določeni ukrepi tajnega opazovanja. Ker S.K. ni nikoli bil lastnik navedenega telefona in ni nikoli imel tega telefona v posesti, zoper njega ni bil nikoli odrejen ukrep prisluškovanja za to kaznivo dejanje. Kršitev kazenskega zakona vložnik vidi v neupoštevanju zatrjevanih olajševalnih okoliščin v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, zlasti ne stopnje storilčeve kazenske odgovornosti, nagibe iz katerih je bilo dejanje storjeno, stopnje ogroženosti za varovanje dobrine, okoliščin, v katerih je bilo dejanje storjeno, prejšnjega življenja storilca, njegovih osebnih in premoženjskih razmer, njegovega obnašanja po storjenem dejanju in drugih okoliščin, ki se nanašajo na storilčevo osebnosti.

4. Vrhovni državni tožilec svetnik je v odgovoru, ki ga je podal v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP navedel, da kršitev kazenskega postopka, ki jo uveljavlja zahteva, ni podana; po njegovem mnenju pa tudi ni podana kršitev kazenskega zakona, do katere naj bi prišlo pri odmeri kazenske sankcije.

B.

5. Sodišči prve in druge stopnje v svojih sodbah ugotavljata, da je bila zoper obsojenega S.K. izdana odredba, s katero je bilo dovoljeno prisluškovanje komuniciranja s telefonom, ki ga je imel v posesti in ga uporabljal obsojeni K. Zatrjevanje vložnika, da obsojenec ni bil nikoli lastnik navedenega telefona, je irelevantno za izdajo dovoljenja prisluškovanja določenemu komunikacijskemu sredstvu, saj je po prvem odstavku 150. člena ZKP, če so izpolnjeni vsi ostali pogoji, prisluškovanje mogoče dovoliti, če je podan utemeljen sum, da se za komunikacijo v zvezi s kaznivim dejanjem, navedenim v drugem ali tretjem odstavku 150. člena, uporablja določeno komunikacijsko sredstvo; pogoj za dovolitev prisluškovanja torej ni lastnina komunikacijskega sredstva temveč njegova uporaba v zvezi s kaznivim dejanjem. Kolikor vložnik zatrjuje, da obsojenec ni nikoli imel navedenega telefona v posesti, nedopustno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje v tej zadevi glede na določbo drugega odstavka 420. člena ZKP; zatrjevanje, da v zvezi z njim ni bilo nikoli odrejeno prisluškovanje, pa je v nasprotju s podatki spisa.

6. Vložnik tudi nima prav, ko meni, da je pravno stališče pritožbenega sodišča, da se dokazi, ki so bili pridobljeni z uporabo ukrepov po 150. členu ZKP, lahko uporabljajo tudi zoper osebe, zoper katere ukrepi niso bili odrejeni, če so sodelovale pri izvršitvi kaznivega dejanja z osebo, zoper katero so bili odrejeni, v celoti v nasprotju z določbami 150. člena ZKP ter določbami 15., 21., 27. in 37. člena Ustave. Svoje kritike takšnega stališča niti na splošni ravni niti za ta konkreten primer ne utemelji, še manj pri tem navede, katere ugotovitve sodišča prve in druge stopnje naj bi temeljile na dokazu, za katerega meni, da ni zakonit. Pravna sredstva v kazenskem postopku niso namenjena zgolj pravni razpravi strank s sodiščem, pač pa se lahko z njimi v konkretni zadevi uveljavlja konkretne, z zakonom dovoljene razloge oziroma kršitve določb kazenskega zakona oziroma kazenskega postopka, ki naj bi bile podane v konkretnem primeru; takšnega konkretnega ugovora tožnik ni podal. Sicer pa je Vrhovno sodišče s sodbo opr. št. I Ips 188/1998 z dne 30.9.1998 in kasnejšimi že sprejelo stališče, da se dokaz, ki je bil zakonito pridobljen na podlagi odredbe zoper enega obdolženca, lahko uporabi tudi zoper drugo osebo, čeprav zoper njo ukrep ni bil odrejen, pa je ta oseba sodelovala pri izvršitvi kaznivega dejanja z osebo, zoper katero so bili ukrepi odrejeni.

7. Ni mogoče pritrditi vložniku, da sta nižji sodišči kršili določbe kazenskega zakona glede uporabe elementov, ki bi jih bilo potrebno upoštevati pri odmeri kazni. Sodišči prve in druge stopnje sta odmero kazni obsojenemu K. obširno obrazložili, izrečena kazen pa je odmerjena v predpisanem zakonskem okviru petega odstavka 311. člena KZ. Priznanje obsojenca je bilo upoštevano tako kot številne druge, v sodbah navedene okoliščine; vprašanje, ali so bile upoštevane v pravi meri, pa je vprašanje ustreznosti izrečene kazni, kar je pritožbeni razlog iz 374. člena ZKP, ki pa ga ni dovoljeno uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti (prvi odstavek 420. člena ZKP).

C.

8. Vrhovno sodišče je na podlagi ugotovitve, da zahteva za varstvo zakonitosti, kolikor uveljavlja kršitve zakona, ni utemeljena in da ob tem uveljavlja tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zahtevo v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

9. Izrek o dolžnosti plačila sodne takse temelji na prvem odstavku 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP.