Jedro

Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana zato, ker se od 8. 7. 2009 dalje ni zglasil na delovnem mestu oziroma delu, svojega izostanka pa ni opravičil. Tudi če bi se štelo, da se tožnik do pravnomočnosti zamudne sodbe ni bil dolžan odzvati na poziv tožene stranke, pa ostaja dejstvo, da se po tudi 15. 7. 2009 več kot pet delovnih dni na delo ni zglasil, in vse do 5. 8. 2009 o razlogih za svojo odsotnost tožene stranke ni obvestil. Na podlagi takih dejanskih ugotovitev pa je zmotna presoja sodišča druge stopnje, da niso podani zatrjevani odpovedni razlogi po drugi in tretji alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, ki se nanaša na odločitev v točki I. b) izreka sodbe sodišča druge stopnje (v zvezi s točkami I/3, I/5 in IV izreka prvostopne sodbe).

V preostalem se reviziji ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v točki I. a) spremeni tako, da se zavrne pritožba tožeče stranke in potrdi sodba sodišča prve stopnje v točkah I/1, I/2 in I/4.

Obrazložitev

1. Tožnik je sklenil s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 16. 4. 2007 do 16. 7. 2007. Po izteku dogovorjenega časa je ostal na delu. Tožena stranka mu je 16. 3. 2009 odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga in sicer pogodbo z dne 1. 1. 2009. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, Zunanji oddelek v Brežicah je z zamudno sodbo Pd 41/2009 z dne 29. 6. 2009 ugotovilo, da je odpoved nezakonita ter naložilo toženi stranki, da tožnika pozove nazaj na delo na delovno mesto samostojnega komercialista svetlobne signalizacije in vzpostavi delovno razmerje za nedoločen čas od dneva prenehanja delovnega razmerja dalje.

2. Tožena stranka je še pred pravnomočnostjo zamudne sodbe tožnika z dopisom z dne 6. 7. 2009 pozvala nazaj na delo. Ker se tožnik na poziv ni odzval, mu je izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razlogov po drugi in tretji alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

3. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi zavrnilo, prav tako tudi reintegracijski in reparacijske zahtevke. Delno je ugodilo le posebej postavljenim zahtevkom za plačilo premalo izplačanih plač in regresa za letni dopust. Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka po izdaji zamudne sodbe tožnika pozvala nazaj na delo in ga prijavila v socialno in zdravstveno zavarovanje, s čimer je izpolnila obveznosti po zamudni sodbi, iz katere tudi izhaja, da je pogodba o zaposlitvi z dne 16. 4. 2007 konvalidirala v zaposlitev za nedoločen čas. Tožnik je neutemeljeno zahteval izstavitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas in tudi sicer ni navedel opravičljivih razlogov za neodziv na poziv tožene stranke za vrnitev na delo.

4. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika deloma ugodilo in prvostopno sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi, ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi, ampak šele z dnem izdaje sodbe sodišča druge stopnje. Glede odločitve o denarnih zahtevkih je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izrek zamudne sodbe je oblikovalnega in dajatvenega značaja. Poleg ugotovitve nezakonitosti odpovedi je sodišče odločilo, da se je delovno razmerje, sklenjeno za določen čas, preoblikovalo v zaposlitev za nedoločen čas. V tem delu je izrek zamudne sodbe oblikovalne narave, oblikovalni učinki zamudne sodbe pa nastopijo z njeno pravnomočnostjo. Zamudna sodba je postala pravnomočna 15. 7. 2009 in takrat je nastopila obveznost tožene stranke, da tožnika pozove nazaj na delo in istočasno obveznost tožnika, da se temu pozivu odzove. Poziv z dne 7. 7. 2009 zato za tožnika ni bil zavezujoč.

5. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bil tožnik pozvan na delo pred pravnomočnostjo zamudne sodbe, s katero pa sta obe stranki že razpolagali, tožena stranka pa je obveznosti po zamudni sodbi v celoti že izpolnila. Šlo je sporazumno vzpostavitev delovnega razmerja, v takih primerih pa je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče (sodba VIII Ips 152/2009 z dne 9. 11. 2010), da je vzpostavitev delovnega razmerja pred pravnomočno odločitvijo o (ne)zakonitosti odpovedi možna in lahko ima pravne posledice. V sodbi VIII Ips 170/2009 z dne 11. 1. 2011 je Vrhovno sodišče štelo vročitev sodbe (na podlagi pripoznave) kot časovni mejnik, pred katerim delodajalec od delavca ne more enostransko zahtevati od delavca, da se odzove pozivu na delo in mu zato, ker se takemu pozivu ni odzval, očitati neopravičenih izostankov. Tožnik je imel možnost vrnitve na delo in delati. Če bi to želel, ni razumnega razloga, da se ni javil na delo po tem, ko mu je sodišče vročilo zamudno sodbo, ali vsaj obvestil toženo stranko o tem, zakaj se ne more odzvati na poziv. Tožnik se tudi po pravnomočnosti zamudne sodbe ni javil na delo, šele z dopisom z dne 23. 7. 2009, ki ga je tožena stranka prejela 5. 8. 2009, pa je toženo stranko pozval k sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, česar v konkretnem primeru ni bil upravičen zahtevati.

6. Revizija deloma ni dovoljena, deloma pa je utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Revizija izrecno ni dovoljena zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in pri svoji odločitvi upoštevalo sodišče druge stopnje.

8. Sodišče druge stopnje je odločilo s sodbo in sklepom. S sklepom je delno razveljavilo prvostopno sodbo v točkah I/3, I/5 in IV izreka. V tem delu postopek torej še ni pravnomočno končan in revizija, ki je izrecno vložena tudi zoper ta sklep, ni dovoljena (prvi odstavek 384. člena ZPP). Zato je revizijsko sodišče revizijo v tem delu zavrglo (377. člen v zvezi s 374. členom ZPP).

9. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

10. Sodišče druge stopnje je presodilo, da za sporno odpoved nista bila podana zatrjevana odpovedna razloga po drugi in tretji alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Taka odločitev temelji na ugotovitvi sodišča, da so obveznosti po zamudni sodbi z dne 29. 6. 2009, tako za toženo stranko kot za tožnika, nastopile šele z njeno pravnomočnostjo dne 15. 7. 2009. To naj bi pomenilo, da neodziv tožnika na poziv za vrnitev na delo z dne 7. 7. 2009 ne pomeni, da je tožnik kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja oziroma, da najmanj pet dni zaporedoma ni prišel na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa delodajalca ni obvestil, čeprav bi to moral in mogel storiti.

11. Sodba ima nasproti strankam učinek šele od dneva, ko jim je vročena (drugi odstavek 320. člena ZPP). Zamudna sodba z dne 29. 6. 2009 je bila obema strankama vročena 30. 6. 2009, formalno pravnomočna pa je postala 15. 7. 2009, ko je potekel pritožbeni rok (prvi odstavek 391. člena ZPP). Ne tožena stranka ne tožnik se zoper zamudno sodbo namreč nista pritožila. Tožena stranka je zamudno sodbo v celoti izvršila pred njeno formalno pravnomočnostjo in tožnika že 7. 7. 2009 tudi pozvala nazaj na delo.

12. V zamudni sodbi je bil določen toženi stranki 15 dnevni rok za prostovoljno izvršitev naloženih obveznosti: pozvati tožnika nazaj na delo in vzpostaviti delovno razmerje za nedoločen čas. Paricijski rok je bil enak pritožbenemu roku, kar pomeni, da je s potekom paricijskega roka zamudna sodba postala tudi pravnomočna in izvršljiva. Izvršljiva v smislu možnosti prisilne izvršbe.

13. Tožnik je pisno pogodbo o zaposlitvi sklenil za določen čas od 16. 4. 2007 do 16. 7. 2007, je pa ves čas delal pri toženi stranki tudi po 16. 7. 2007, vse do odpovedi z dne 16. 3. 2009, o kateri je bilo odločeno z zamudno sodbo z dne 29. 6. 2009. Z zamudno sodbo je sodišče odločilo o tožbenem zahtevku, ki temelji na predpostavki, da je prišlo do preoblikovanja delovnega razmerja, sklenjenega za določen čas, v delovno razmerje za nedoločen čas, ker je tožnik ostal na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi. To med strankama ni bilo sporno, saj iz podatkov v spisu izhaja, da je tožena stranka tožniku ponujala v podpis pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, vendar do njihovega podpisa ni prišlo. To pomeni, da je veljala med strankama pogodba, sklenjena za določen čas kot pogodba, sklenjena za nedoločen čas tudi potem, ko je bila z zamudno sodbo ugotovljena nezakonitost njene odpovedi.

14. Z zamudno sodbo je bilo tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodeno, torej za pritožbo niti ni imel pravnega interesa. Tožena stranka pa pritožbe tudi ni vložila, temveč je zamudno sodbo izvršila tudi v delu, ki ji nalaga vzpostavitev delovnega razmerja in poziv tožnika na delo. Nesprejemljivo je stališče, da bi to morala storiti še enkrat potem, ko je zamudna sodba postala tudi formalno pravnomočna. S pravnomočnostjo poziv na delo z dne 7. 7. 2009 ni izgubil svoje veljave ali učinka. Tudi če bi tožnik (sicer neutemeljeno) štel, da ga veže poziv šele od pravnomočnosti dalje, je dejstvo, kot izhaja iz ugotovitev sodišča, da je tožnik nanj reagiral šele z dopisom z dne 23. 7. 2009, ki ga je tožena stranka prejela 5. 8. 2009. 15. Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana zato, ker se od 8. 7. 2009 dalje ni zglasil na delovnem mestu oziroma delu, svojega izostanka pa ni opravičil. Tudi če bi se štelo, da se tožnik do pravnomočnosti zamudne sodbe ni bil dolžan odzvati na poziv tožene stranke, pa ostaja dejstvo, da se po tudi 15. 7. 2009 več kot pet delovnih dni na delo ni zglasil, in vse do 5. 8. 2009 o razlogih za svojo odsotnost tožene stranke ni obvestil. Na podlagi takih dejanskih ugotovitev pa je zmotna presoja sodišča druge stopnje, da niso podani zatrjevani odpovedni razlogi po drugi in tretji alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

16. Ker je sodišče druge stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja materialno pravo zmotno uporabilo, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo v točki I. a) spremenilo tako, da je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v točkah I/1, I/2 in I/4 (prvi odstavek 380. člena ZPP).