Jedro

Poziv nazaj na delo pred pravnomočnostjo sodbe, ki je bila izdana v predhodnem sporu o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, za tožnika ni zavezujoč. Zato tožniku, ki se na poziv ni odzval, ni mogoče očitati, da je z dela izostal neopravičeno oz. da je kršil obveznosti iz delovnega razmerja. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki temelji na teh očitkih, ni zakonita.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe: a) delno spremeni v točkah I/1, I/2 in I/4 tako, da se v tem delu glasi: „I/1. Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 8. 2009, ki jo je tožniku podala tožena stranka, nezakonita in se razveljavi.

I/2. Ugotovi se, da delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi, temveč preneha s 6. 4. 2012. I/4. Tožena stranka je dolžna za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 6. 4. 2012 tožečo stranko prijaviti v zavarovanja za vpis v matično evidenco Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, v roku 15 dni.“ b) delno razveljavi v točkah I/3, I/5 in IV izreka (glede zavrnitve tožbenega zahtevka za obračun in plačilo neizplačanih zapadlih plač v bruto znesku 794,12 EUR s pripadajočimi dodatki, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih neto zneskov, za plačilo odškodnine v višini 2.500,00 EUR s pp ter glede odločitve o pravdnih stroških) ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne ter se v nespremenjenem in nerazveljavljenem izpodbijanem delu (točki II/1. b in III/1. b izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek: za ugotovitev, da je tožena stranka tožniku 5. 9. 2009 nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 8. 2009 ter je ta odpoved nezakonita in se razveljavi (točka I/1 izreka); za ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi z dne 25. 8. 2009, temveč je prenehalo z izdajo sodbe sodišča prve stopnje (točka I/2 izreka); za obračun plače v bruto višini 794,12 EUR mesečno ter po odvodu davkov in prispevkov izplačilo neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila za čas od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do izdaje sodbe sodišča prve stopnje (točka I/3 izreka); za prijavo v invalidsko in pokojninsko ter zdravstveno zavarovanje za čas od nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi do izdaje sodbe sodišča prve stopnje (točka I/4 izreka) ter za izplačilo odškodnine v višini 2.500,00 EUR (točka I/5 izreka). Toženi stranki je naložilo, da iz naslova premalo izplačanih bruto plač obračuna znesek 315,96 EUR, odvede davke in prispevke ter tožniku izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov, izračunanih od bruto osnov, razvidnih iz izreka (točka II/1 a izreka), da iz naslova nadur obračuna bruto znesek 767,34 EUR, od tega zneska odvede davke in prispevke, tožniku pa izplača neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 3. 2009 do plačila (točka II/2 izreka), da iz naslova regresa za letni dopust za leto 2007, 2008 in 2009 obračuna bruto znesek 2.217,67 EUR, odvede akontacijo dohodnine, tožniku pa izplača neto zneske, izračunane od bruto osnov, razvidnih iz izreka (točka III/1. a izreka), v presežku (glede izplačila plač v bruto znesku - II/1. b točka izreka, glede regresa za letni dopust za leto 2007 – III/1. b točka izreka) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 744,96 EUR, v 15 dneh, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (točka IV izreka).

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del navedene sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in v tem delu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka tožnika skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da se je na poziv tožene stranke za vrnitev na delo odzval, saj je preko svojega takratnega pooblaščenca 23. 7. 2009 posredoval dopis, da naj ga tožena stranka pozove na delo skladno s sodbo opr. št. Pd 41/2009. Pred tem mu je tožena stranka ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi, ki ni bila skladna z navedeno sodbo, ne da bi poravnala zapadle obveznosti iz delovnega razmerja. Ni pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka seznanjena z razlogi izostanka šele s podanim pisnim zagovorom dne 10. 8. 2009. Izredna odpoved je bila podana prepozno, saj je subjektivni rok začel teči dne 23. 7. 2009, ko je takratni tožnikov pooblaščenec obvestil toženo stranko o razlogih njegove dotedanje odsotnosti. Tudi če bi tožena stranka navedeni dopis prejela šele dne 5. 8. 2009, je z izdajo izredne odpovedi dne 5. 9. 2009 zamudila rok za podajo odpovedi. Meni, da ga je direktor tožene stranke ob podaji pisnega zagovora, v katerem je navedel opravičljive razloge, zaradi katerih ni prišel na delo, zavajal z mirno rešitvijo spora. Trdi, da sodišče prve stopnje v izreku ni odločilo o njegovem zahtevku iz naslova neizplačanih nadur v bruto znesku 767,34 EUR, kljub temu da je v obrazložitvi sodbe navedlo, da je do navedenega zneska upravičen. Vztraja, da se mu prisodi vtoževani znesek iz naslova neizplačanih nadur. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od absolutno bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ter da je zaradi deloma zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi sprejeta odločitev deloma nepravilna. V preostalem (glede denarnih zahtevkov) pa je sodišče dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožena stranka tožniku dne 25. 8. 2009 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitve delovne obveznosti po določbi 2. in 3. alinee prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka tožniku očitala, da se v času od 8. 7. 2009 neopravičeno več kot pet dni ni zglasil na delovnem mestu, svojega izostanka pa ni opravičil. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila podana tožniku 25. 8. 2009, torej v zakonsko predvidenem 30-dnevnem roku po drugem odstavku 110. člena ZDR, ki teče od trenutka podaje pisne obdolžitve dne 31. 7. 2009 oziroma od opravljenega zagovora dne 10. 8. 2009, ko je tožena stranka ugotovila tožnikovo kršitev. Pritožbeni očitek nepravočasne odpovedi je zato neutemeljen.

Pred izpodbijano izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka podala tožniku odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V zvezi s to odpovedjo pogodbe o zaposlitvi je tožnik zahteval sodno varstvo. Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo opr. št. I Pd 41/2009 z dne 29. 6. 2009, ki je bila obema strankama vročena 30. 6. 2009 in je postala pravnomočna z dnem izteka petnajstdnevnega roka za vložitev pritožbe, to je 15. 7. 2009. Na podlagi citirane sodbe, s katero je bila ugotovljena nezakonitost odpovedi z dne 16. 3. 2009, je bila tožena stranka zavezana, da tožnika pozove nazaj na delo na delovno mesto samostojnega komercialista svetlobne mehanizacije in z njim vzpostavi delovno razmerje za nedoločen čas od dneva nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi dalje, ga vključi v socialna zavarovanja ter mu obračuna in izplača zapadle plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je na podlagi zamudne sodbe tožena stranka z dopisom dne 6. 7. 2009 pozvala tožnika nazaj na delo samostojnega komercialista za program reklamne označbe in oprema v skladu s podpisano obstoječo pogodbo o zaposlitvi z dne 26. 4. 2007. S tem dopisom je tožnika tudi seznanila, da ga je prijavila v socialno zavarovanje od 17. 4. 2009 dalje in da bo zapadle plače poravnala v izpolnitvenem roku, dne 8. 7. 2009 pa je tožena stranka obračunala stroške za povzročeno škodo iz hude malomarnosti (prilogi A/3 in A/4). Tožnik se je na poziv tožene stranke odzval z dopisom takratnega pooblaščenca B.P. z dne 23. 7. 2009, v katerem jo je opozoril, da poziv na delo vsebuje navedbo pogodbe z dne 16. 4. 2007, ki je bila sklenjena za določen čas, kar je po mnenju tožnika nezakonito. V dopisu je tožnik navedel, da pričakuje izstavitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, plačilo vseh obveznosti iz zamudne sodbe ter ustrezen poziv na delo po pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas. Dopis takratnega pooblaščenca tožnika je tožena stranka prejela 5. 8. 2009, že pred tem, dne 31. 7. 2009, pa je tožniku posredovala pisno vabilo na zagovor.

Po presoji sodišča prve stopnje je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena, ker se tožnik brez opravičljivega razloga ni zglasil na delo. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da bi se moral tožnik na podlagi zamudne sodbe z dne 29. 6. 2009 in na podlagi poziva tožene stranke z dne 6. 7. 2009 zglasiti na delo pri toženi stranki dne 8. 7. 2009. Takšno stališče sodišča prve stopnje je zmotno. Izrek zamudne sodbe opr. št. Pd 41/2009 z dne 29. 6. 2009, s katerim se ugotavlja nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter toženi stranki nalaga, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in vzpostaviti delovno razmerje za nedoločen čas od dneva (izdaje) nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi dalje, je oblikovalnega in dajatvenega značaja. Poleg ugotovitve nezakonitosti odpovedi in njene razveljavitve je sodišče odločilo, da je sklenjeno delovno razmerje za določen čas konvalidiralo (pravilno: se je preoblikovalo) v zaposlitev tožnika za nedoločen čas. V tem delu je izrek zamudne sodbe torej oblikovalne narave, pri čemer oblikovalni učinki (zamudne) sodbe nastopijo z njeno pravnomočnostjo. Tožena stranka se zoper zamudno sodbo ni pritožila niti se ni pritožbi odpovedala, tako da je zamudna sodba postala pravnomočna in izvršljiva dne 15. 7. 2009. Takrat je nastopila obveznost tožene stranke, da tožnika pozove nazaj na delo, istočasno pa obveznost tožnika, da se temu pozivu odzove. Zato poziv za vrnitev na delo, ki ga je tožena stranka dne 7. 7. 2009 vročila tožniku pred pravnomočnostjo odločitve o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja in v katerem ni navedeno, da bi se moral tožnik zglasiti na delo od 8. 7. 2009 dalje, zanj glede na določbo prvega odstavka 319. člena ZPP ni bil zavezujoč (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 276/2008 z dne 5. 10. 2010). Pritožba tožnika je torej v delu, ki se nanaša na presojo zakonitosti odpovedi, utemeljena, saj nista podana odpovedna razloga po 2. in 3. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR, zaradi česar je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Če sodišče ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, lahko na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR v primeru ugotovitve, da delavec ne želi nadaljevati delovnega razmerja, na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter mu prizna ustrezno denarno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Takšno odločitev je tožnik predlagal v tem sporu, zato je pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodilo in izpodbijani del sodbe v točkah I/1, I/2 in I/4 delno spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 8. 2009, ugotovilo obstoj delovnega razmerja za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (9. 7. 2009) do izdaje te sodbe, s katero je bila spremenjena oziroma nadomeščena prvostopenjska sodba, ter toženi stranki za navedeno obdobje naložilo, da tožnika vključi v socialno zavarovanje (peta alinea 358. člena ZPP in prvi odstavek 351. člena ZPP).

Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava dokazov v zvezi s preostalim delom tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na obračun neizplačanih in zapadlih plač (pravilno: nadomestila plač) v bruto višini 794,12 EUR mesečno oziroma izplačila neto nadomestila plače z dodatki z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za plačilo odškodnine zaradi sodne razveze v višini 2.500,00 EUR s pp ni izvajalo, je ostalo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo v točkah I/3, I/5 in IV izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče prve stopnje glede na naravo stvari in okoliščine primera namreč ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, do kakšne višine je utemeljen reparacijski tožbeni zahtevek in zahtevek za plačilo odškodnine zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, nato pa ponovno odločiti o njuni utemeljenosti ter o pravdnih stroških v postopku pred prvostopenjskim sodiščem, kot tudi v zvezi s pritožbo (tretji v povezavi s četrtim odstavkom 165. člena ZPP).

Neutemeljena pa je pritožba tožnika v delu, v katerem sodišču prve stopnje očita, da ni odločilo o tožbenem zahtevku za plačilo nadur. Pri tem je tožnik očitno prezrl odločitev v točki II/2 izreka sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da mu iz naslova nadur obračuna bruto znesek 767,34 EUR, od navedenega bruto zneska odvede predpisane davke in prispevke ter mu izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 3. 2009 dalje do plačila, v 15 dneh, torej v skladu z njegovim tožbenim zahtevkom.

Ker v preostalem niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v tem obsegu pritožbo zavrnilo ter potrdilo nerazveljavljeni in nespremenjeni izpodbijani del (točki II/1. b in III/1. b izreka) sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).