Jedro

Začasno zastopanje po odvetniku je nedopustno le v zvezi z vlogami, ki jih določba petega odstavka 98. člena ZPP izrecno ureja (tožba in pravna sredstva), ne pa tudi v zvezi z odgovorom na tožbo oziroma drugimi (defenzivnimi) vlogami.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje se razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 2.907,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 2.816,12 EUR od 19. 10. 2008 do plačila in od zneska 91,37 EUR od 15. 3. 2006 do plačila. V obrestnem presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odvetnikovega odgovora na tožbo ni upoštevalo, saj mu ni bilo priloženo pooblastilo za zastopanje tožene stranke (tretji in peti odstavek 98. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Kasneje je izdalo še sklep, s katerim je zavrnilo predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi tožene stranke in potrdilo zamudno sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper sodbo in sklep sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila predlog za dopustitev revizije, ki ga je Vrhovno sodišče s sklepom II DoR 218/2009 z dne 16. 12. 2009 glede sklepa zavrglo, sicer pa mu je ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanja, ali je posledica nepredložitve pooblastila k odgovoru na tožbo sklep, da odgovor na tožbo ni bil vložen.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožena stranka vlaga revizijo na podlagi sklepa o njeni dopustitvi (dopuščena revizija; tretji odstavek 367. člena ZPP). Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in revizijskemu sodišču predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč. Stroškov ne priglaša. Opozarja na neenotno sodno prakso v podobnih primerih in se zavzema za razlago, da določba petega odstavka 98. člena ZPP velja le za tožbo in pravno sredstvo, ne pa tudi za odgovor na tožbo (VSL sklepa I Cpg 62/2009 z dne 5. 2. 2009 in III Cp 1231/2009 z dne 27. 5. 2009). Ugotovitev, da pooblastilo odgovoru na tožbo ni bilo predloženo, ne izhaja iz dohodnega žiga sodišča in je napačna, kar je tožena stranka izpostavila že v pritožbi. Veljavno procesno ureditev problematizira z vidika enakopravnosti (strank, pooblaščencev, odvetnikov, oziroma drugih) subjektov v pravosodju in nesorazmerja med napako odvetnika ter sankcijo za stranko. Dodaja, da je sodišče v pozivu k odgovoru na tožbo ni opozorilo na možnost zavrženja vloge, če odvetnik ne bi predložil pooblastila. Posledica izdaje zamudne sodbe se ji zdi neprimerna, saj ni bila pasivna, temveč je za odgovor na tožbo angažirala odvetnika, ki je to tudi storil. Sklicuje se še na stališče teorije, ki obravnavano določbo označuje negativno, ter na nemško in avstrijsko procesno ureditev, ki takšne določbe ne poznata.

5. Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

6. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

7. Revizija je utemeljena.

8. Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo le v okviru pravnega vprašanja, glede katerega je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). Določbe ZPP o obveznih sestavinah vlog in sankcijah v primeru formalnih pomanjkljivosti se razlikujejo glede na vrsto vloge, njeno posamezno (manjkajočo) sestavino, od uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP (Ur. l. RS, št. 45/2008 – v nadaljevanju ZPP-D) pa tudi glede na to, ali je vlagatelj odvetnik. Obveznosti predložitve pooblastila zakonodajalec ni uredil s splošno zapovedjo v okviru določb o razumljivosti in popolnosti vlog (105.-109. člen ZPP) niti z zahtevami glede vsebine tožbe (180. člen ZPP) oziroma odgovora na tožbo (276.-278. člen ZPP), temveč s posebnimi določbami v poglavju o pooblaščencih (86.-101. člen ZPP). Pooblastilo mora biti predloženo hkrati z vlogo, ob prvem pravdnem dejanju, ki ga pooblaščenec opravi za stranko (prvi odstavek 98. člena ZPP). Ta vloga je bila v konkretnem primeru odvetnikov odgovor na tožbo.

9. Če pooblaščenec ob prvem pravdnem dejanju za stranko pooblastila ne predloži, sodišče takšni osebi lahko dovoli začasno opravljanje pravdnih dejanj za stranko, a ji hkrati naloži, da v določenem roku predloži pooblastilo ali izkaže odobritev stranke za opravljena pravdna dejanja (drugi odstavek 98. člena ZPP). Dokler rok za predložitev pooblastila ne poteče, sodišče odloži izdajo odločbe; če pa preteče brez uspeha, nadaljuje postopek, ne da bi upoštevalo pravdna dejanja domnevnega pooblaščenca (tretji odstavek 98. člena ZPP). Ureditev sankcij za nepredložitev pooblastila, ki se je s časom spreminjala, ni bila in ni enotna za vsa (defenzivna in ofenzivna) pravdna dejanja. Stališče sodne prakse, da neučinkovito pozivanje v primeru tožbe narekuje njeno zavrženje,(1) je bilo sprejeto tudi v ZPP iz leta 1999, ki je enak postopek predvidel še za pravna sredstva (četrti odstavek 98. člena ZPP). Postopanje z drugimi (defenzivnimi) vlogami, v zvezi s katerimi bi moralo biti predloženo pooblastilo, je v enakem položaju ostalo nespremenjeno – sodišče po brezuspešnem pozivanju šteje, da vloga ni bila predložena (tretji odstavek 98. člena ZPP).

10. ZPP-D je zaostril položaj pooblaščenca, ki je odvetnik, med drugim tudi v zvezi z obveznostjo predložitve pooblastila – sodišče ne dovoli odvetniku, da začasno opravlja pravdna dejanja za stranko, če vlogi ni predložil pooblastila, ampak tožbo ali pravno sredstvo zavrže (peti odstavek 98. člena ZPP).(2) Citirana določba, na kateri temelji izpodbijana sodba, je v teoriji in praksi sporna, od 7. 5. 2010 pa je tudi v postopku ocene ustavnosti.(3) Navedeno pa v tej zadevi ne moti, saj sporna procesna ureditev za konkretne okoliščine primera ni uporabljiva. Z določbo petega odstavka 98. člena ZPP je namreč urejena (izrazito) stroga(4) izjema od siceršnjega postopanja v zvezi s predložitvijo pooblastil, zato jo je treba utesnjujoče razlagati. Takšen razlagalni pristop ponuja sklepanje, da je začasno zastopanje po odvetniku nedopustno le v zvezi z vlogami, ki jih obravnavano pravilo izrecno ureja (tožbo in pravna sredstva), ne pa tudi v zvezi z odgovorom na tožbo oziroma drugimi (defenzivnimi) vlogami (argumentum a contrario). Slednje torej niso izvzete iz splošne ureditve, opredeljene v drugem in tretjem odstavku 98. člena ZPP.

11. Ker sodišči nižjih stopenj omenjenih procesnih določb (drugi, tretji in peti odstavek 98. člena ZPP) nista (pravilno) uporabili, odgovora na tožbo zmotno nista upoštevali. Na takšnem postopanju temelječi zamudna sodba (v obsodilnem delu – 1. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) in sodba pritožbenega sodišča, ki prve kljub utemeljenim pritožbenim očitkom ni razveljavila, sta zato obremenjeni z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka (7. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Uveljavljani revizijski razlog iz 1. točke prvega odstavka 370. člena ZPP je na podlagi določbe prvega odstavka 379. člena ZPP narekoval razveljavitev drugostopenjske sodbe in izpodbijanega (obsodilnega) dela prvostopenjske sodbe z vrnitvijo zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Op. št. (1): Načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 18. 12. 1996, Pravna mnenja 2/96. Op. št. (2): V času sojenja sodišč nižjih stopenj je sicer veljala tudi določba drugega odstavka 108. člena ZPP o takojšnjem zavrženju nerazumljive ali nepopolne vloge, ki jo vloži odvetnik. Vendar je ta določba, kot je bilo pojasnjeno, splošne narave in v specialno ureditev obveznosti predložitve pooblastila ne posega. Kasneje je Ustavno sodišče Republike Slovenije to določbo razveljavilo (odločba U-I-200/09 z dne 20. 5. 2010).

Op. št. (3): Zadeva U-I-114/10. Op. št. (4): Teža posledic te določbe je povsem primerljiva tistim, na katere je opozorilo Ustavno sodišče Republike Slovenije v zadevi U-I-200/09 z dne 20. 5. 2010.