Jedro

Na vlogi „odgovor na tožbo“ zapisano besedilo „pooblastilo priloženo“ ni pravnorelevantno, ker je to očitno napačna navedba, saj pooblastilo dejansko ni bilo priloženo, kar potrjujejo vsebina dohodnega žiga na vlogi in priloge.

Obvezno vsebino pravnega pouka toženi stranki za odgovor na tožbo določa 277. čl. ZPP, za odvetnika se upravičeno domneva, da pozna osnovna pravila postopka, da mora pri prvem pravdnem dejanju, opravljenem za stranko, predložiti pooblastilo za zastopanje. Če odgovoru na tožbo, ki ga je vložil odvetnik, ni priloženo pooblastilo, sodišče izda zamudno sodbo (ob obstoju pogojev iz 318. čl. ZPP).

Izrek

Pritožbo se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje opr. št. P 732/2008 z dne 23. 3. 2009. Toženci sami nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Pritožbo se zavrne in se potrdi izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje.

Toženci sami nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom z dne 23. 3. 2009 ni ugodilo predlogu tožencev za vrnitev v prejšnje stanje.

Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo z dne 20. 2. 2009 razsodilo, da so toženci dolžni v roku 15 dni plačati tožnici 2.907,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 2.816,12 EUR od 19. 10. 2008 dalje do plačila in od zneska 91,37 EUR od 15. 3. 2006 dalje do plačila, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v presežku za zahtevane zakonske zamudne obresti od zneska 2.816,12 EUR za čas od 14. 10. 2006 do 18. 10. 2008. Toženci so s pravočasnima pritožbama izpodbijali sklep sodišča prve stopnje z dne 23. 3. 2009 in zamudno sodbo sodišča prve stopnje z dne 20. 2. 2009 v prisodilnem delu, to je v tč. 1 izreka zamudne sodbe.

K točki 1: V pritožbi zoper sklep so toženci uveljavljali pritožbeni razlog bistveno kršitev določb pravdnega postopka ter predlagali ugoditev pritožbi. Navajali so, da sodišče prve stopnje v skladu z določbami V. odstavka 98. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni dovolilo odvetniku, da začasno opravlja dejanja za stranko, če vlogi ni predložil pooblastila. Odvetnik in njegova administracija zatrjujeta, da je pooblastilo vlogi bilo posredovano, to je razvidno tudi iz samega odgovora na tožbo, kjer piše, da je pooblastilo k vlogi priloženo. Sodišče je v nasprotju z določbami 98. člena ZPP izdalo zamudno sodbo, saj ta določba določa, da se zavrže tožba ali pravno sredstvo, v kolikor pooblastila k vlogi ni priloženega. Odgovor na tožbo v določbah V. odstavka 98. člena ZPP ni omenjen, sodišče ne bi smelo izdati zamudne sodbe, pooblaščenca bi moralo pozvati na predložitev pooblastila v skladu z II. odstavkom 98. čl. ZPP, kot je to storilo tudi Okrožno sodišča v Celju v primeru drugega odvetnika. Nadalje so navajali, da je že ob sprejemanju strožjih postopkovnih določb v ZPP strokovna javnost in zakonodajalec napovedoval drugačno uporabo inštituta vrnitve v prejšnje stanje, ki zaradi strogih formalnih pravil postopka naj ne bi bila več tako striktna, kot so bila do tedaj in bi bila sodišča pri vrnitvah v prejšnje stanje bolj prožna. Iz določb sodne prakse izhaja, da je krivda odvetnika izenačena s krivdo stranke, vendar odvetnik krivde ni povzročil. Pri odgovoru na tožbo je odvetnik ravnal tako, da je od stranke pridobil pooblastilo, na odgovor na tožbo pa je tudi zapisal, da je pooblastilo priloženo. Pri organizaciji dela v pisarni je odvetnik poučil administracijo o novostih določb ZPP, da je nujno potrebno pri vsaki prvi vlogi na sodišče, odgovoru na tožbo, pritožbi, oz. kakršnemu koli pravnemu sredstvu predložiti pooblastilo, najkasneje po pozivu sodišča plačati takso in dokazilo o tem poslati sodišču, poučil jo je o štetju rokov, vnašanje le-teh v koledar in drugo. Odvetnik poleg občasnega preverjanja nekaterih rokov, preverja tudi ali so pravilno izračunani, vpisani v koledar, ali so pripete k vlogi vse priloge. Glede na navedeno bi moralo sodišče dovoliti vrnitev v prejšnje stanje, še posebej zato, ker je sporno, ali je napako zagrešila administracija v pisarni odvetnika ali administracija na sodišču, ne glede na navedeno pa toženci opozarjajo na dejstvo, da na pozivu na vložitev odgovora na tožbo ni pravnega pouka, da bo sodišče v primeru, če odgovor na tožbo vloži odvetnik in k vlogi ne bo priložil pooblastila, izdalo zamudno sodbo. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje izhaja: - da odvetnik skupaj z odgovorom na tožbo ni predložil pooblastil za zastopanje tožencev, zato je štelo, da odgovor na tožbo ni bil vložen, - da je razlog za zamudo roka za odgovor na tožbo v ravnanju pooblaščenca tožencev, ki ni predložil pooblastil, - da je izdalo zamudno sodbo, ker odgovor na tožbo ni bil vložen.

Po presoji pritožbenega sodišča so ta dejstva pravilno ugotovljena, potrjujejo jih podatki v spisu. Glede na tako ugotovljena dejstva pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo določbe V. odstavka 98. člena ZPP. Iz dohodnega žiga na vlogi “odgovor na tožbo” na list. št. ... izhaja, da je bil pri sodišču prve stopnje neposredno vložen odgovor na tožbo v dveh izvodih in z dvema prilogama, označenima z B1 V ovitku “B priloge” se nahaja kot priloga B1 (en izvod v dveh listih) dopis toženke S. G. odvetnici M. K. V. z dne 5. 10. 2006, v ovitku “odvečne vloge” pa se nahaja drugopis odgovora na tožbo skupaj z enim izvodom priloge B1. Dejstvo, da je na vlogi “odgovor na tožbo” zapisano “pooblastilo priloženo”, ni pravno relevantno, ker je to očitno napačna navedba, saj pooblastilo dejansko ni bilo predloženo, zato pritožba neutemeljeno zatrjuje drugače. Trditev, da odvetnik ni povzročil krivde za nepredložitev pooblastila, je povsem brez opore v podatkih v spisu. Odvetništvo je samostojna služba, ki jo opravljajo odvetniki kot poklic. Odvetnik mora pri zastopanju stranke ravnati vestno in skrbno ter po načelih odvetniške poklicne etike, tako mu nalaga določba II. odstavka 11. čl. Zakona o odvetništvu (ZOdv). Torej gre za poklicno dejavnost, ki jo mora opravljati odvetnik s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je krivda odvetnika neposredno izenačena s krivdo stranke, zato mora stranka trpeti posledice zamude, ki jih je zakrivil njen odvetnik.

Glede na povedano je tudi pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je očitno neupravičen vzrok za zamudo nevednost tožencev o tem, da pooblastila niso bila priložena vloženemu odgovoru na tožbo in je zato sodišče prve stopnje za izpodbijano odločitev pravilno uporabilo določbo II. odst. 120. čl. ZPP.

Povsem pravno nepomembne pa so pritožbene navedbe o tem, kako je odvetnik uredil organizacijo dela v svoji pisarni in poskrbel za strokovno usposobljenost osebja pri poslovanju pisarne. Pritožbena trditev o spornosti dejstva ali je napako povzročila administracija v njegovi pisarni ali administracija sodišča, pa nima podlage v sodnem spisu in je povsem neutemeljena.

Določba 277. čl. ZPP določa obseg oz. vsebino obveznega pravnega pouka toženi stranki na pozivu za odgovor na tožbo, za odvetnika pa se upravičeno domneva, da pozna osnovna pravila postopka, da mora pri prvem pravdnem dejanju opravljenem za stranko predložiti pooblastilo za zastopanje.

Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz I. odst. 339. čl. ZPP, prav tako pa ni storilo nobene od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP v zv. s I. odst. 366. čl. ZPP).

Pritožba je glede na povedano neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo izpodbijani sklep (2. tč. 365. čl. ZPP).

Ker toženci s pritožbo niso uspeli, morajo sami nositi svoje stroške pritožbenega postopka (I. odst. 165. čl. ZPP v zv. s I. odst. 154. čl. ZPP).

K točki 2: V pritožbi zoper zamudno sodbo so toženci uveljavljali pritožbena razloga bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlagali razveljavitev izpodbijane zamudne sodbe (v prisodilnem delu, to je v tč. 1 izreka) ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajali so, da so vložili odgovor na tožbo, iz tega pa izhaja, da je priloženo pooblastilo tožencev dano odvetniku, da je administratorka v odvetniški pisarni poleg priloge in odgovora na tožbo priložila tudi pooblastilo za zastopanje, ki so ga toženci podpisali in prinesli v odvetniško pisarno, v pisarni pooblastila ni več, zato je pooblaščenec prepričan, da je bilo pooblastilo oddano skupaj z odgovorom na tožbo. V dohodnem žigu Okrajnega sodišča v Celju ni rubrike, iz katere bi bilo razvidno, ali je pooblastilo priloženi vlogi ali ne, v primeru dvoma o priloženem pooblastilu je zamudna sodba prehuda sankcija, zato naj se pritožbi ugodi. Iz poziva tožencem naj odgovorijo na tožbo pa ni razvidno opozorilo na posledice v zvezi s pooblastilom. Iz določb 98. čl. ZPP ne izhaja, da sodišče izda zamudno sodbo v primeru, da odvetnik ne predloži pooblastila, iz V. odst. 98. čl. ZPP izhaja, da sodišče sankcionira nepredložitev pooblastila vlogi le v primeru vložitve tožbe ali pravnega sredstva, ne pa v primeru vložitve odgovora na tožbo, torej iz te določbe izhaja, da sodišče odvetnika ne poziva k predložitvi pooblastila le v primeru vložene tožbe ali pravnega sredstva. Sodišče bi zato odvetnika moralo v tem primeru pozvati k predložitvi pooblastila. V nadaljevanju so navajali, da iz tožbenih navedb in predloženih dokazov ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, saj ni priloženo izvedeniško mnenje. Sodišče pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo glede prisojene višine odškodnine, ta je pretirana glede na to, da naj bi se pes le zaletel v nogo tožnice, ker s tem še ni podana odškodninska odgovornost. Spuščen pes ni nevarna stvar in praviloma zaradi spuščenega psa ne prihaja do poškodb. Tožnica ni izkazala, da bi pes že kdaj koga ugriznil ali mu naredil kaj drugega, ni podana krivdna odgovornost tožencev, ker iz tožbenih navedb ne izhaja, da bi pes prizadejal tožnici poškodbo, saj je ni ugriznil. Iz tožbenih navedb izhaja, da je Z. T. tožnici neposredno odgovorna za plačilo odškodnine v višini 2.583,88 EUR in jo tožnica uveljavlja v drugi pravdi od zavarovalnice, kar pa je sporno. Iz predloženih dokazov izhaja, da je bila tožnica na pregledu pri specialistu le enkrat 9. 1. 2006, le 7 x je bila na fizioterapiji ter zadržana od dela od 9. 1. 2006 do 21. 2. 2006. Glede na dejstvo, da ni izkazala, da bi bile njene zdravstvene težave takšne, da bi v nadaljevanju še morala obiskati specialista in da ni izkazano, da bi imela še kakšno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, je uveljavljana odškodnina absolutno previsoka in bi zato bilo potrebno zahtevek zavrniti. Tudi prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo za prestane telesne bolečine in neugodnosti in prestani primarni in sekundarni strah je previsoka. Ker je po tožbenih navedbah sporen znesek v pravdi proti zavarovalnici, sodišče v skladu s 3. in 4. točko 318. čl. ZPP ne bi smelo izdati zamudne sodbe. Toženci s pritožbo vlagajo v spis sodbo o prekršku, ki so jo prejeli 27. 2. 2009, iz te pa izhaja, da je bil toženec G. M. oproščen storitve prekrška in se je postopek zaradi tega ustavil. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Iz dohodnega žiga sodišča prve stopnje na vlogi “odgovor na tožbo” na list. št. ... izhaja, da je bil odgovor na tožbo vložen v dveh izvodih z dvema prilogama (oz. 2 x po eno prilogo), priloga je označena z ..., ta priloga pa ni pooblastilo, temveč je to odgovor prve toženke na dopis odvetnice M. K. V. z dne 5. 10. 2006 (na dveh listih).

Priloga ... v spisu je pooblastilo, ki so ga toženci poslali sodišču kot prilogo predloga za vrnitev v prejšnje stanje šele 10. 3. 2009 (zadnji dan 30 dnevnega roka za vložitev odgovora na tožbo je bil 9. 2. 2009 – ponedeljek), na tem pooblastilu pa ni podpisa in žiga odvetnika, zato ne izpolnjuje pogojev veljavnega pooblastila za zastopanje.

Navedbe o prepričanosti pooblaščenca – odvetnika o tem, da je pooblastilo bilo predloženo skupaj z odgovorom na tožbo, ne morejo izpodbiti pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da pooblastilo ni bilo priloženo. Navedba na odgovoru na tožbo, da je pooblastilo priloženo, pa glede na vse zgoraj navedeno ni narekovala nobene potrebe za opravo kakršnihkoli poizvedb o predložitvi pooblastila.

Neutemeljen je nadaljnji očitek o nezadostnem pravnem pouku na pozivu za odgovor na tožbo, saj II. odst. 277. čl. ZPP določa vsebino pravnega pouka za toženo stranko, za pooblaščenca, ki je odvetnik, pa se domneva, da pozna pravila postopka. Vsebino pravnega pouka strankam, ki mora biti vsebovan v sodbi okrajnega sodišča, določa 89. čl. ZPP, takšen pravni pouk mora torej okrajno sodišče zapisati v sodbo.

Določba V. odst. 98. čl. ZPP res ne določa, da sodišče izda zamudno sodbo, če odvetnik ne predloži pooblastila za zastopanje. Ta določba pa določa v zvezi z II. odst. istega člena obveznost odvetnika predložiti hkrati z vlogo tudi pooblastilo, torej hkrati s prvim opravljenim pravdnim dejanjem, ne določa pa sankcije zavrženja izrecno za vloge, ki niso tožba ali pravno sredstvo, ker vložitev druge (nepopolne) vloge ne terja odločitve sodišča, temveč se šteje, da taka nepopolna vloga ni bila vložena.

Zato je pravno zmotna pritožbena navedba, da V. odst. 98. čl. ZPP ne nalaga sodišču dolžnosti pozivanja odvetnika za predložitev pooblastila samo za tožbo in pravno sredstvo. Očitana kršitev citirane postopkovne določbe ni podana in je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da so izpolnjeni pogoji iz I. odst. in 1. ter 2. tč. I. odst. 318. čl. ZPP.

Določbi 3. in 4. točke 318. čl. ZPP določata, da mora izhajati utemeljenost zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi (potrebna je sklepčnost tožbe po materialnem pravu) in da ta navedena dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. To pomeni, da dokazi ne smejo biti v nasprotju s tožbenimi navedbami o pravno odločilnih dejstvih za presojo utemeljenosti zahtevka, ne pomeni pa, kot zmotno meni pritožba, da morajo biti za vsako zatrjevano pravno odločilno dejstvo predloženi tudi dokazi, ki ta dejstva potrjujejo in da zaradi nepredložitve dokaza – izvedenskega mnenja – tožba ni sklepčna. Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilno uporabilo cit. določbe, ko je presodilo, da tožbene navedbe niso v nasprotju s predloženimi dokazi v prilogah od A2 do A17 in da iz tožbenega trditvene podlage izhaja obstoj vseh elementov civilnega delikta, torej utemeljenosti zahtevka tako po temelji in tudi po višini. Tožbeno trditveno podlago je sodišče prve stopnje tudi navedlo v obrazložitev svoje sodbe, njen preizkus sklepčnosti po materialnem pravu, ki ga je kot podlago tudi navedlo sodišče prve stopnje, pa pokaže, da je zaključek sodišča prve stopnje o utemeljenosti zahtevka pravilen. Pravno nepomembne so pritožbene navedbe o neizkazanosti dejstva, da bi pes ugriznil tožnico ali že kdaj ugriznil koga drugega. Tožnica ni zatrjevala, da bi ji škoda nastala s tem, ko bi jo pes tožencev ob napadu ugriznil, zatrjevala je, da se je pes, ki je spuščen tekal naokoli, vanjo zaletel in jo pri tem podrl na tla, pri padcu na tla pa je utrpela telesne poškodbe. Odločilno glede na II. odst. 158. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) je, da imetnik ni poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo živali, to pa je tožnica tudi zatrjevala in je sodišče prve stopnje njena zatrjevanja pravilno štelo za resnična. Na taki podlagi pa je sprejelo tudi pravilen zaključek, da so toženci krivdno odgovorni za tožničino škodo. Pritožbene navedbe, da pes ni nevarna stvar, so glede na ugotovljeno krivdno odgovornost tožencev pravno neupoštevne, saj tožnica ni zatrjevala in sodišče ni ugotovilo, da je njihova odgovornost objektivna.

M. G. v tem pravdnem postopku ni stranka in so navedbe v zvezi s to osebo povsem neupoštevne, zato jih pritožbeno sodišče ni obravnavalo.

Po presoji pritožbenega sodišča pa je neutemeljen tudi pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava glede višine prisojene odškodnine.

Glede na ugotovljen obseg vseh treh oblik tožničine nematerialne škode in materialne škode je sodišče prve stopnje vso ugotovljeno škodo ovrednotilo v denarju ob pravilnem upoštevanju določbe II. odst. 179. čl. OZ.

Ker zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (II. odst. 338. čl. ZPP), so pravno neupoštevne pritožbene navedbe o neizkazanosti utrpele nematerialne škode v obsegu, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, zato jih pritožbeno sodišče ni obravnavalo.

Glede na trajanje in intenzivnost prestanih telesnih bolečin, obstoj in bodoče trajanje telesnih bolečin v poškodovani desni nogi kot bodoče škode, obseg prestanih neugodnosti ter čas zdravljenja predstavlja določen znesek 2.900,00 EUR pravično odškodnino oziroma zadoščenje. Prav tako je glede na ugotovljeno trajanje in intenzivnost prestanega strahu ter ugotovljene okoliščine primera določen znesek 850,00 EUR pravična denarna odškodnina za to obliko nematerialne škode.

Ob dejstvu, da so tožničine življenjske aktivnosti v posledici poškodbo zmanjšane na vseh področjih njenega življenja (pri delu v službi, pri delu doma in pri prostočasnih aktivnostih) in da zaradi tega zmanjšanja tožnica trpi in bo tudi v bodoče še 25 let trpela intenzivne duševne bolečine, je tudi odškodnina v znesku 1.650,00 EUR določena pravilno in v skladu z namenom zakonske določbe II. odst. 179. čl. OZ.

Sodišče prve stopnje je tudi pri prisoji zneska odškodnine pravilno upoštevalo tožničin odškodninski zahtevek, ki ga uveljavlja proti Z. T. v drugi pravdi iz iste dejanske podlage ter v obravnavani zadevi prisodilo tožnici le razliko, ki presega v tisti drugi pravdi zahtevan znesek.

Sodišče prve stopnje je obrazložilo tudi razloge in navedlo pravno podlago za prisojo zneska odškodnino za materialno škodo in zamudne obresti od prisojene odškodnine za nematerialno in materialno škodo.

Stališče pritožbe, da sodišče prve stopnje ne bi smelo izdati zamudne sodbe zaradi teka pravde med tožnico in Z. T. iz istega škodnega dogodka, je brez pravne podlage in zmotno. Pravdno sodišče glede na določbe čl. 13 in 14 ZPP ni vezano na odločitev pravdnega sodišča v drugi pravdni zadevi. V izogib storitvi bistvene kršitve iz 12. tč. II. odst. 339. čl. ZPP, na katero mora uradoma paziti tudi pritožbeno sodišče, je sodišče prve stopnje dolžno paziti le na to, ali odloča o zahtevku, o katerem že teče pravda ali o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno ali o katerem je že bila sklenjena sodna poravnava. S preizkušeno zamudno sodbo pa ni bilo odločeno o takem zahtevku.

Pritožbeno sodišče je glede na vse navedeno presodilo, da sodišče prve stopnje ni storilo pritožbeno očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo storitve tistih bistvenih kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP), zato ta pritožbeni razlog ni utemeljen.

Sodišče prve stopnje je glede na vse navedeno tudi pravilno uporabilo materialno pravo, zato tudi ta pritožbeni razlog ni utemeljen. Po zaključku pritožbenega sodišča je pritožba neutemeljena in jo je zavrnilo ter potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. čl. ZPP).

Toženci s pritožbo niso uspeli, zato morajo sami nositi svoje stroške pritožbenega postopka (I. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s I. odst. 154. čl. ZPP).