Jedro

Tožena stranka je ravnala zakonito, ker je tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ne da bi mu ponudila novo pogodbo o zaposlitvi, saj za zasedbo delovnih mest, ki so bila prosta, tožnik ni izpolnjeval pogojev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 1. 6. 2007, na ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki na delovnem mestu s šifro ... svetovalec za kadrovske zadeve in sistemizacijo ni prenehalo in še traja, ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto, ki ustreza tožnikovi strokovni izobrazbi, mu izplačati vse pripadle plače in ostale prejemke, ki mu gredo iz delovnega razmerja, obračunati zanj davke in prispevke od zapadlih plač, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne plače in ostalih prejemkov do plačila (točka I izreka). Odločilo je tudi, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (točka II. izreka).

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz 340. člena ZPP ter zmotne uporabe materialnega prava po 341. členu ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče primarno ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavo ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka, ki jih priglaša. Meni, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje predvsem v delu, ko je ugotavljalo ali bi bilo mogoče tožnika zaposliti na delovnih mestih, ki so bila na novo oziroma drugače sistemizirana. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da se v okviru sistemiziranih delovnih mest, za katere ima tožeča stranka primerno izobrazbo, povsod zahtevajo ob organizacijskih in operativnih nalogah na kadrovskem področju tudi izkušnje na področju habilitacij. Tožnik je s tem v zvezi izpovedal, da je z delom na tem področju seznanjen. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedbe M.K., ki je dejal, da je na tem področju potrebno lastno učenje, pa tudi ni ugotavljalo, kaj pomeni dejstvo, da v smislu dokvalifikacije oz. prekvalifikacije za področje habilitacij ni ustreznega verificiranega izobraževalnega programa, kjer bi si bilo možno to znanje pridobiti. Sodišče prve stopnje se o prostih delovnih mestih, za katera je tožnik zatrjeval, da zanje izpolnjuje vse pogoje, sploh ni opredelilo, navedlo je le, da je preverilo ter ugotovilo, da tožnika ni mogoče zaposliti na delovnih mestih, ki so bila v okviru tožene stranke na novo ali drugače sistemizirana, saj je iz njih razvidno, da se zanje zahteva izobrazba organizacijske, pravne ali upravne smeri in pa izkušnje s področja habilitacij. Glede na to, da ni ustreznega izobraževalnega programa za področje habilitacij, bi po mnenju pritožbe morala tožena stranka skladno s 1. odstavkom 88. člena ZDR v povezavi s 3. odstavkom istega člena tožniku, ki je že opravljal določene naloge, omogočiti dokvalifikacijo s tega področja. Tožeča stranka ponovno poudarja, da je pogoj izkušenj s področja habilitacij diskriminatoren pogoj, ki favorizira le redke delavce univerze, ki te izkušnje imajo, saj so si jih pridobili tekom svojega dela, ko so to delo pač začeli opravljati in so se ga priučili. Glede na to, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki od 3. 2. 1997, da je po izobrazbi univerzitetno diplomiran organizator kadrovsko izobraževalne smeri s končano Fakulteto za ..., da ima končan magisterij iz kadrovsko izobraževalne smeri in ima torej VIII. stopnjo strokovne izobrazbe ter da je opravil tudi izpit iz Zakona o splošnem upravnem postopku, pa vse to po stališču sodišča prve stopnje ne zadošča, da bi se lahko tožnik ustrezno dokvalificiral oz. prekvalificiral za določeno delo, za katerega je potrebno znanje, ki ga tožnik ima, nima pa izkušenj s področja habilitacij.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da so pritožbene navedbe neutemeljene. Tožnik ni nikoli sam izpeljal celotnega procesa zaposlitve delavca, za kar je nujno potrebna pravna izobrazba. Tožeča stranka v pritožbi ne oporeka mnenju sodišča prve stopnje, da je odločilnega pomena dejstvo, da tožena stranka za zaposlitev tožnika nima možnosti zato, ker so bodisi ta delovna mesta že zasedena, ali pa jih ne more dopolniti zaradi pomanjkanja finančnih sredstev.

V obravnavani zadevi je pritožbeno sodišče o pritožbi tožeče stranke zoper izpodbijano sodbo že odločilo s sklepom opr. št. Pdp 591/2008 z dne 10. 2. 2009. Pritožbi je ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj sodišče prve stopnje dokaznega postopka ni vodilo v smeri, da bi za posamezno s strani tožnika zatrjevano kot ustrezno delovno mesto preverilo, ali tožnik dejansko izpolnjuje pogoje zanj ali ne in ali je to delovno mesto prosto. Zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa pritožbeno sodišče ni moglo preveriti, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Na pritožbo tožene stranke z dne 6. 4. 2009 zoper sklep o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje opr. št. Pd 335/2007 z dne 23. 1. 2008 je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. Dsp 44/2009 z dne 26. 5. 2009 razveljavilo sklep sodišče druge stopnje in zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje, saj je ugotovilo, da je to dolžno na podlagi 1. odstavka 30. člena ZDSS-1 samo izvesti obravnavo in dokončno odločiti. Tako je pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi opravilo obravnavo in ponovno odločalo o pritožbi tožeče stranke zoper izpodbijano sodbo.

Na obravnavi je pritožbeno sodišče v soglasju s strankama ponovilo dokaze z vpogledom v pogodbo o zaposlitvi št. ..., redno odpoved pogodbe o zaposlitvi štev.: ..., opise delovnih mest „vodja splošno-kadrovske službe“ - šifra ..., „vodja službe za pravne, kadrovske in splošne zadeve“- šifra ..., „vodja strokovne službe univerze za kadrovske zadeve in habilitacije“- šifra ..., „strokovni svetovalec v kabinetu“ - šifra ..., „strokovni sodelavec III za pravne, kadrovske in splošne zadeve“ - šifra ..., „vodja strokovne službe univerze za pravne in splošne zadeve“ - šifra ..., „vodja referata za pravne, kadrovske in splošne zadeve“- šifra ..., „vodja službe za organizacijski sistem“, „vodja oddelka za kadrovske, pravne in splošne zadeve“- šifra ..., „vodja službe za pravne, kadrovske in splošne zadeve“ - šifra ..., „vodja službe za pravne, kadrovske in splošne zadeve“ - šifra ..., „vodja službe za pravne, kadrovske in splošne zadeve“ - šifra ..., „vodja službe za pravne, kadrovske in splošne zadeve“ - šifra ..., „vodja službe za splošne in kadrovske zadeve“ - šifra ..., „sklep št. ... skupaj s seznamom delovnih mest, kjer so bile popravljene administrativne napake, dodana nova delovne mesta oz. ukinjena delovna mesta in opisom delovnega mesta „vodja splošno-kadrovske službe“, obvestilo delavcu o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 31. 5. 2007, sklep Ministrstva za ... št. ... o soglasju k novim nastanitvam na Univerzi v ..., indeks dodiplomskega in podiplomskega študija, plačilno listo za april 2007, fotokopijo tožnikove delovne knjižice, predlog (osnutek) finančnega načrta za leti 2007 in 2008 z dne 7. 8. 2006, dopis tožene stranke članicam o možnosti zaposlitve z dne 29. 5. 2007, izjave članic o možnosti zaposlitve, prebralo izpovedi tožnika, prič B.B., J.F. in M.K. ter ponovno zaslišalo tožnika D.B. in pričo B.B..

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava in ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti zatrjevanih niti tistih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Po dopolnitvi dokaznega postopka na pritožbeni obravnavi je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno, na tej podlagi pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločitev tudi materialno pravno pravilna.

Na podlagi dopolnjenega dokaznega postopka je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje v delu, ko je ugotavljalo, ali bi bilo mogoče tožnika zaposliti na delovnih mestih, ki so bila na novo sistemizirana.

Tožnik je izpovedal, da se je s področjem habilitacij srečeval na svojem delovnem mestu, saj je opravljal dela z administrativno tehničnih področij za komisijo za sistemizacije, s habilitacijami pa se je srečeval pri sistemizacijah in pri kadrovanju npr. izvolitvah v naziv. ne strinja se s toženo stranko glede njenih navedb v zvezi z zaposlovanjem za posamezne projekte, saj tožena stranka po pogodbah o zaposlitvi za določen čas zaposluje znanstvene delavce in sodelavce, delovna mesta s področja kadrovanja pa niso znanstvena delovna mesta in niso vezana na projekt. Tožena stranka se s tožnikom pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni pogovarjala o njegovih izkušnjah s področja habilitacij, prav tako pa mu tudi nihče ni ponudil v podpis pogodbe o zaposlitvi na drugem delovnem mesti in tudi ne možnosti dokvalifikacije oz. prekvalifikacije.

Iz izpovedi priče dr. B.B., glavnega tajnika univerze, izhaja, da je bil od leta 2007 pri toženi stranki vpeljan takšen sistem, da članice univerze potrebe po kadrih sporočijo na rektorat, komisija za organizacijo in kadre pa pripravi predlog sprememb sistemizacije. Tožena stranka ima sistemiziranih več delovnih mest kot pa jih je dejansko zasedenih in to iz razloga, ker je zaposlitev na nepedagoških delovnih mestih vezana na pridobitev programa oziroma projekta. Pridobitev enega samega projekta pa še ne pomeni, da bo sistemizirano in nezasedeno delovno mesto nepedagoškega značaja tudi zasedeno. Vendar pa obstaja možnost, da bo ob pridobitvi več projektov nastala potreba po tem, da se takšno delovno mesto zasede. Pri toženi stranki praviloma v skladu z zakonom na ta delovna mesta pri posameznih projektih zaposlujejo delavce za določen čas. Priča je tudi izpovedala, da pri toženi stranki ni ne pred letom 2007 niti po tem letu obstajalo podobno delovno mesto kot je bilo tožnikovo, zato tožnika ni bilo mogoče primerjati z nikomer. Tožnik ni niti kot vodja službe niti kot svetovalec samostojno vodil postopka zaposlitve delavcev oziroma opravljal splošno kadrovskih zadev, ker to ni spadalo v njegovo delovno področje. Opravljal je v bistvu le strokovna dela v zvezi s sistemizacijo delovnih mest pri članicah in na rektoratu tožene stranke. Tako priča kot tudi vodja oddelka za kadrovske in splošne zadeve sta se o možnostih zaposlitve na drugem delovnem mestu s tožnikom pogovarjala in tožnik jima je povedal, da želi delati samo na področju organizacije in sistemizacije in ni izrazil želje za kakšno drugo delovno področje. Kljub temu pa je tožena stranka preverila, ali bi bilo mogoče tožnika dokvalificirati npr. za delo na področju habilitacij. Ker tožnik ni nikoli opravljal nobenega dela v zvezi s habilitacijami, je tožena stranka ugotovila, da bi dokvalifikacija tožnika za to področje, s katerim ni imel nobenih izkušenj, trajala zelo dolgo in sicer približno tri leta. Novo delovno mesto vodje splošno kadrovske službe pod šifro ... je bilo ustanovljeno za potrebe Fakultete za ... v ustanavljanju in sicer iz razloga, ker je interna revizija ugotovila, da tožena stranka potrebuje službo, ki se bo ukvarjala s tem področjem, vendar pa to delovno mesto še do danes ni zasedeno. Izpovedal je še, da gre pri delovnem mestu pod šifro ... – vodja službe za pravne kadrovske in splošne zadeve za širši opis znanj s kadrovskega področja, kamor je zajeto tudi področje habilitacij. Za zasedbo delovnega mesta pod šifro ... – vodja službe za pravne, kadrovske in splošne zadeve na Fakulteti za ... so bile takrat sicer potrebne izkušnje s področja habilitacij, sedaj pa se je obseg del tega delovnega mesta spremenil v toliko, da danes potreb po opravljanju del s področja habilitacij ni več, ampak so bistvene izkušnje s področja kadrovanja in prava in je tam zaposlena oseba s pravniškim državnim izpitom, saj se pretežna večina dela s področja habilitacij opravlja na rektoratu, vendar pa se opis tega delovnega mesta ni spremenil. Glede delovnih mest, ki jih kot primerna omenja tožnik, je priča izpovedala, da je tožena stranka zaposlovala le na Fakulteti za ..., ostala delovna mesta pa so ostala nezasedena.

Na podlagi tega je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnika ni bilo mogoče zaposliti na sistemiziranih in nezasedenih delovnih mestih, pravilna. Zasedba teh delovnih mest je namreč odvisna odvisna od projektov, ki jih tožena stranka oz. njene članice pridobijo, pa tudi v tem primeru gre za zaposlitev za določen čas in je večina teh delovnih mest, razen delovnega mesta vodja službe za pravne kadrovske in splošne zadeve na Fakulteti za ..., še vedno nezasedena. Za to delovno mesto pa tožnik ni imel ustreznih izkušenj s področja habilitacij, ki so se za to delovno mesto zahtevale. To izhaja iz izpovedi prič J.F. in dr. B.B., pa tudi tožnika. Tožnik namreč v samem postopku habilitacij ni sodeloval, je pa bil glede na svoje delo z opravljeno habilitacijo seznanjen, saj je opravljal strokovna dela v zvezi s sistemizacijo delovnih mest pri toženi stranki in njenih članicah. Tako tožnik ni izpolnjeval pogojev za zasedbo tega delovnega mesta.

Na podlagi navedenega je tudi pritožbeno sodišče ugotovilo, da tožena stranka za tožnika ni imela na razpolago drugega ustreznega delovnega mesta. Postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku je tožena izpeljala v skladu z ZDR. Tožnik je bil o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi obveščen (1. odstavek 88. člena ZDR). Tožena je delovno mesto, za katerega je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi ukinila in dela, kot je izpovedal tudi tožnik, razdelila med ostale zaposlene, zaradi česar je prenehala potreba po delu tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, kar je utemeljen odpovedni razlog po prvi alinei 1. odstavka 88. člena ZDR, v skladu z 2. odstavkom istega člena. Tožena stranka pa skladno s 3. odstavkom 88. člena je preverila tudi ali je mogoče tožnika zaposliti na drugem delu oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati oziroma prekvalificirati in ker teh možnosti ni bilo, mu je odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Glede na navedeno pritožba tožeče stranke ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka je priglasila stroške, ki so ji nastali zaradi pritožbene obravnave. Ker s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP. Tožena stranka stroškov ni priglasila.