Jedro

Logično in življenjsko sprejemljivo je, da je takšen primerjalni izračun donosa privarčevanih sredstev, kot izhaja iz promocijske brošure Nove Ljubljanske banke iz julija 2000, pritegnil pozornost mnogih varčevalcev in se je tudi tožnik odločil za sklenitev pogodbe na podlagi ugodnega primerjalnega izračuna. Ker pa gre za odplačno pogodbo, pa skladno s prvim odstavkom 53. člena ZOR, nagib v takih primerih ni pomemben in ne vpliva na veljavnost pogodbe. Promocijska brošura namreč tudi po presoji pritožbenega sodišča ni ponudba v smislu 32. člena ZOR, ampak predstavlja le vabilo k dajanju ponudb, kot to določa 35. člen ZOR. Povsem sprejemljivo je, da je tožnik na podlagi takšne brošure dal svojo ponudbo za sklenitev pogodbe o varčevanju, ki pa glede višine obrestnih mer ni bila sklenjena pod pogoji, objavljenimi v brošuri, pač pa so bili dogovorjeni drugačni pogoji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožnika do tožene stranke v znesku 1.603,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 5. 2006 dalje do plačila ter da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožnika v znesku 399,28 EUR. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku v roku 15 dni 1.603,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 5. 2006 dalje do plačila. Presežek tožbenega zahtevka je sodišče zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Proti zavrnilnemu delu sodbe se pritožuje tožnik in uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku stroškovno v celoti ugodi in prisodi še pritožbene stroške z zakonskimi zamudnimi obresti od dneva izdaje sodbe do plačila, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev v ponovno sojenje. V pritožbi ponavlja svoje navedbe iz prejšnjih vlog in narokov, s katerimi nasprotuje stališčem tožene stranke, in navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do predložene kopije odgovora tožene stranke na tožbo v pravdni zadevi, opr. št. III P 505/2008, ki dokazuje, da se je tožena stranka šele po sklenitvi pogodb z dnem 1. 2. 2002 očitno zaradi razmer na trgu odločila, da ne bo upoštevala dogovorjene lestvice obrestnih mer in je sprejela sklep o znižanju obrestne mere tudi za že sklenjene pogodbe. Nadalje zatrjuje, da tožena stranka v pogodbo ni zapisala, da se obrestne mere lahko spreminjajo z vsakokratnimi sklepi, ampak s sklepom. Prepričan je, da sta bili ob sklenitvi pogodbe stranki enotni, da sta se dogovorili za obrestne mere, zapisane v brošuri in v sklepu banke z dne 1. 9. 1999. Zaradi različne razlage očitno nejasnega pogodbenega določila s strani tožene stranke, je potrebno uporabiti pravila o razlagi pogodb, pri čemer je sodišče prve stopnje uporabilo 100. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), po katerem se nejasna določila pogodbe tolmači v korist stranke, ki je ni sestavila, kar pa pomeni, da se obrestna mera lahko spreminja le tako, da se poveča. Ni pa bilo ugotovljeno, kateri sklep predstavlja poleg pogodbe pravno podlago za obračunavanje obrestnih mer v času varčevanja in ni navedlo, kateri sklep je upoštevalo za določitev obveznosti tožene stranke. Navaja, da sodišče sicer ni pravilno uporabilo pravil o razlagi pogodb, na podlagi katerih bi bil merodajen sklep z dne 1. 9. 1999, kljub temu pa bi do take ugotovitve moralo priti že na podlagi ugotovitve, da ne veljajo sklepi, ki znižujejo obrestno mero. Omenjeni sklep določa obrestne mere za vseh pet let varčevanja, ki so enake tistim v brošuri, in te bi moralo sodišče uporabiti pri svoji odločitvi. Nadalje navaja, da se ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da je pogodbeno razmerje poteklo 25. 8. 2005, saj pogodba nikjer izrecno ne določa, da traja pet let. Ker mu je bilo ob podpisu pogodbe rečeno, da nista omejena tako zgornja višina pologa niti njihovo število ter da je denar po izteku 60 mesecev še eno leto lahko na računu, je prav v petem letu položil vse svoje prihranke, da bi se mu ti še naslednje leto obrestovali po 5,45% obrestni meri, ki je bila dogovorjena za peto leto. Navaja, da sodišče ni upoštevalo, da je tožnik kot potrošnik laik na področju bančnih poslov in depozitov, tožena stranka pa profesionalna institucija, ki jo vežejo zakonske določbe, pravila etike poslovanja in varovanja koristi bančnih strank. Nadalje navaja, da je sodišče nepravilno zavrnilo obrestovanje v obdobju od 25. 8. 2005 do 18. 3. 2006, saj je tožnik dokazal, da je varčevalna pogodba med strankama nedvomno trajala do prenosa privarčevanega zneska na neobrestovan račun. Navaja še, da sodišče ni upoštevalo dejstva, da je tožnik v celoti izpolnil svojo obveznost, tožena stranka pa je že v drugem letu začela s kršitvami, ki so se nadaljevale do konca pogodbenega razmerja. Iz odločitve sodišča izhaja, da pogodbi zvesta stranka ne more zahtevati povečanja obrestne mere po vsakem izpolnjenem varčevalnem letu, ker ji je to preprečila pogodbi nezvesta stranka z zavestnim sprejemanjem neveljavnih sklepov. Takšna odločitev sodišča ima lahko daljnosežne posledice, saj bi to pomenilo, da lahko ponudnik z nejasnimi ali nepopolnimi pogodbenimi določili o bistvenih elementih pogodbe, ki jih dodatno opredeli le v brošurah, oglasih in drugih oblikah oglaševanja, doseže, da je izpolnitev pogodbe na koncu dolgoročnega pogodbenega razmerja povsem v nasprotju z utemeljenim pričakovanjem potrošnika. Posledično izpodbija tudi odločitev o stroških.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo nasprotuje navedbam tožnika v utemeljitvi svoje pritožbe in predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pravdni stranki sta 25.8.2000 sklenili pogodbo o modrem varčevanju št. 010-344519/07, s katero sta se dogovorili, da bo tožnik kot varčevalec redno mesečno vplačeval vsaj 5.000,00 SIT najmanj 12 in največ 60 mesecev, tožena stranka pa se je zavezala ob zaključku vsakega pogodbenega leta povečati obrestno mero za privarčevana sredstva skladno s sklepom o obrestnih merah Nove Ljubljanske banke. V prvem letu varčevanja je bila dogovorjena obrestna mera v višini 3,55 %. Pogodbeni stranki sta se v 6. členu dogovorili, da se obrestna mera spreminja v skladu s Sklepom o obrestnih merah banke. Ob vsakem zaključenem pogodbenem letu se obrestna mera poveča v skladu s sklepom o obrestnih merah Nove Ljubljanske banke. Povišana obrestna mera velja le pod pogojem, da varčevalec plačuje mesečne pologe do konca tekočega pogodbenega leta. Sredstva se revalorizirajo v rokih, višini in na način v skladu s sklepom o obrestnih merah Nove Ljubljanske banke.

Iz pogodbenih določil jasno izhaja, da je tožnik pogodbo o Modrem varčevanju lahko sklenil največ za obdobje petih let. Zato ni upravičen do obrestovanja vloženega zneska za čas od poteka petletnega varčevanja, tj. od 25. 8. 2005 dalje, do njegovega prenosa na neobrestovan račun, po obrestni meri, ki je veljala v zadnjem letu njegovega varčevanja, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Iz pogodbenih določil nadalje sledi, da je obrestna mera spremenljiva, spreminja pa se upoštevaje vsakokratni sklep Nove Ljubljanske banke o obrestnih merah banke, saj obrestne mere niso bile določene vnaprej, ampak le za prvo leto varčevanja. V obdobju sklenitve pogodbe, zlasti pa še pred tem obdobjem, so bile razmere na finančnem trgu očitno ugodne, saj so se obrestne mere v Novi Ljubljanski banki zviševale. Na podlagi takšnih razmer je bila tudi pripravljena promocijska brošura in določilo v pogodbi o obrestni meri, ki je predvidevalo le zviševanje obrestnih mer in ne znižanja. Višina zvišanja obrestnih mer v posameznih letih varčevanja je bila odvisna od vsakokratnega sklepa Nove Ljubljanske banke, saj obrestne mere niso bile določene vnaprej, pač pa le za prvo leto varčevanja. Če bi veljalo stališče tožnika, da sta se stranki dogovorili za obrestne mere, zapisane v brošuri oziroma da se zapis v 6. členu pogodbe o sklepih banke o obrestnih merah nanaša na sklep z dne 1. 9. 1999, potem bi bile te obrestne mere zapisane v 6. členu pogodbe, saj ne bi bilo nobenega razloga, da se v primeru obstoja takšnega dogovora ta ne bi tudi zapisal v sklenjeno pogodbo. Logično in življenjsko sprejemljivo je, da je takšen primerjalni izračun donosa privarčevanih sredstev, kot izhaja iz promocijske brošure Nove Ljubljanske banke iz julija 2000, pritegnil pozornost mnogih varčevalcev in se je tudi tožnik odločil za sklenitev pogodbe na podlagi ugodnega primerjalnega izračuna. Ker pa gre za odplačno pogodbo, pa skladno s prvim odstavkom 53. člena ZOR, ki ga je potrebno uporabiti v obravnavanem primeru glede na določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) nagib v takih primerih ni pomemben in ne vpliva na veljavnost pogodbe. Promocijska brošura namreč tudi po presoji pritožbenega sodišča ni ponudba v smislu 32. člena ZOR, ampak predstavlja le vabilo k dajanju ponudb, kot to določa 35. člen ZOR. Povsem sprejemljivo je, da je tožnik na podlagi takšne brošure dal svojo ponudbo za sklenitev pogodbe o varčevanju, ki pa glede višine obrestnih mer ni bila sklenjena pod pogoji, objavljenimi v brošuri, pač pa so bili dogovorjeni drugačni pogoji.

Tožena stranka je gospodarsko močnejša, razpolaga z ustreznim znanjem in je pogodbo pripravila vnaprej, zato bi bilo treba skladno s 100. členom ZOR nejasno določilo v takšni pogodbi razlagati v korist tožnika, vendar pa po oceni pritožbenega sodišča določilo 6. člena pogodbe ni nejasno, ker je v njem dogovor o obrestovanju depozita jasen in določljiv. Vsebine 6. člena pogodbe ni mogoče razumeti tako, kot zatrjuje tožnik, torej, da bi morale biti upoštevane obrestne mere iz promocijske brošure oziroma obrestne mere, določene v sklepu z dne 1. 9. 1999, saj tako s pogodbo, ki jo je tožnik podpisal, ni bilo dogovorjeno. Tožnik je svojo obveznost v celoti izpolnil. Od tožene stranke lahko zahteva izpolnitev prevzete obveznosti, ki pa ni v celoti takšna, kot jo uveljavlja tožnik, pač pa takšna, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje. Pričakovanja obeh pogodbenih strank o zviševanju obrestnih mer na depozite se niso izpolnila, zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da se ob upoštevanju dogovora v 6. točki pogodbe obrestna mera ne sme zniževati. Tožnica pa ni upravičena do zvišanja obrestne mere po posameznih letih varčevanj, ker sklepa o zvišanju obrestnih mer po 31. 1. 2002 ni bilo več. Obrestnih mer, navedenih v promocijski brošuri tudi ni mogoče upoštevati, ker se pogodbeni stranki o tem nista dogovorili.

Res bi bilo profesionalno ravnanje tožene stranke, da bi varčevalce ob dejstvu, da se obrestne mere niso zvišale, kot je obljubljala, pač pa zniževale, o teh okoliščinah obvestila na ustrezen oseben način. Vendar pa dejstvo, da tega ni storila, ne more vplivati na drugačno odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, saj mora sodišče upoštevati obveznosti, dogovorjene s pogodbo, ki pa toženi stranki takšnega ravnanja ni nalagala, niti ni bila v korist tožnika dogovorjena možnost odstopa od pogodbe, če se obrestna mera ne bo zviševala. Tožena stranka je s 30. 9. 2002 začela objavljati obrestne mere za modro varčevanje tudi na svoji spletni strani, pri tem pa je bila izvedena povezava med obvestili o Modrem varčevanju za komitente na portalu Nove Ljubljanske banke in podatki iz vsakokratnih veljavnih sklepov tožene stranke o obrestnih merah, tako da so bile trenutno veljavne obrestne mere ob vsakem času javno objavljene in razvidne. Glede na to, da je bil tožnik uporabnik Klika, bi se z njihovo vsebino lahko seznanil, ter v primeru, da mu sprejeta obrestna mera ne bi ustrezala, ustrezno ukrepal. Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišča ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča materialnopravno pravilna. Sodba ni obremenjena z zatrjevanimi kršitvami določbe pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, niti s kakšno drugo kršitvijo določb pravdnega postopka absolutne narave, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti v smislu določbe drugega odstavka 350. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP sam nosi pritožbene stroške. Ob upoštevanju določbe 155. člena ZPP je stranka dolžna povrniti nasprotni stranki le tiste stroške, ki so bili potrebni za postopek. Toženi stranki so sicer nastali stroški z vložitvijo odgovora na pritožbo, vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da ti stroški niso bili potrebni za pritožbeni postopek, ker tožena stranka z navedbami v odgovoru na pritožbo ni v ničemer pripomogla k odločitvi o pritožbi, saj je le ponovila svoje dejanske in pravne zaključke o spornem razmerju. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da navedene stroške nosi sama.