Jedro

Dopuščena je revizija glede vprašanja nejasnosti določb pogodbe o varčevanju o spreminjanju obrestne mere in razlagi teh določb.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja nejasnosti določb pogodbe o modrem varčevanju o spreminjanju obrestne mere in razlagi teh določb po 99. in 100. členu ZOR.

Obrazložitev

1. Pravdni stranki sta 25. 8. 2000 sklenili pogodbo o modrem varčevanju. Tožeča stranka je zahtevala izpolnitev te pogodbe, ker je med strankama postala sporna dogovorjena višina obrestne mere.

2. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in je tožniku prisodilo znesek 1.603,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Tožnik je vložil predlog za dopustitev revizije. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in navaja štiri enake oziroma podobne zadeve, v katerih je Višje sodišče v Ljubljani različno razsodilo. Sporna je razlaga 6. člena pogodbe o varčevanju, ki se nanaša na določitev obrestne mere. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da je dogovorjena obrestna mera v prvem letu varčevanja 3,55 %, v naslednjih letih pa je bilo dovoljeno pogodbeno obrestno mero le zvišati, ne pa tudi znižati. Sporno pa je bilo, kateri sklep banke predstavlja podlago za povišanje obrestne mere – ali sklep banke, ki je veljal v času sklenitve pogodbe (in je povzet v brošuri tožene stranke) ali pa vsakokratni nadaljnji sklep banke. Sodišči sta ocenili, da je določba 5. člena pogodbe sporna, ne pa nejasna, s čimer se tožeča stranka ne strinja in meni, da sta napačno uporabili 99. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), nista pa uporabili 100. člena ZOR o razlagi pogodbe. Po stališču tožeče stranke je napačna odločitev, da je veljaven sklep banke, izdan na dan zaključka vsakega pogodbenega leta in da sme banka v času varčevanja enostransko poljubno spreminjati obrestno mero, z edino omejitvijo, da se obrestna mera ne sme znižati. Sodišči nista upoštevali skupnega namena pogodbenih strank in drugih pogodbenih določil ter brošure, s katero je tožena stranka z navajanjem rasti obrestnih mer oglaševala varčevanje.

5. Predlog je utemeljen.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je utemeljen predlog tožeče stranke, da je zaradi neenotnosti sodne prakse višjih sodišč in zaradi odsotnosti sodne prakse Vrhovnega sodišča(1), torej zaradi razvoja prava preko sodne prakse v smislu 2. točke prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), treba dopustiti revizijo. To velja za vprašanje razlage pogodbenih določil o spreminjanju obrestne mere po 99. in 100. členu ZOR.

7. Vrhovno sodišče je dopustilo revizijo na podlagi 367. a člena ZPP in v skladu s tretjim odstavkom 367. c člena ZPP, ni pa ugodilo predlogu glede vprašanja, ali je navajanje obrestnih mer v brošurah opredeljeno kot zavajajoče oglaševanje banke. Glede na določbe v času sklenitve pogodbe veljavnih 12., 74., 75. in 76. člena Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot, Ur. l. RS št. 20/98) je to vprašanje za uveljavljanje premoženjskopravnega varstva tožnice brezpredmetno. Ni namreč zatrjevano, da bi organizacija, ustanovljena za varstvo pravic potrošnikov, s tožbo proti toženi stranki uveljavljala ugotovitev neveljavnosti tovrstnih pogodb ali posameznih določb pogodbe in bi ugodilna sodba učinkovala tudi v korist posameznikov, ki bi se nanjo sklicevali.

Op. št. (1): Po vložitvi obravnavanega predloga je v enaki zadevi II Ips 737/2009 Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje v delu, v katerem se nanašata na zavrnitev tožbenega zahtevka. Sodišču prve stopnje je naložilo obravnavanje spornih določb pogodbe z ugotavljanjem skupnega namena strank (drugi odstavek 99. člena ZOR) in po potrebi z uporabo pravil o razlagi nejasnih pogodbenih določb (100. in 101. člen ZOR).