Jedro

Edina dedinja po svojih starših (starih starših A. A. in tožnice) je bila njuna hči B. B., ki je postala lastnica vrnjenega premoženja že na dan pravnomočnosti odločb o denacionalizaciji (drugi odstavek 78. člena ZDen). Dne 30. 9. 2013 je podala dedno izjavo, ki se je štela za izjavo o odstopu njenega dednega deleža (celotne dediščine) njenima otrokoma (A. A. in tožnici), vsakemu do polovice (drugi odstavek 136. člena ZD), saj je izjavila, da se odpoveduje dedovanju po pokojnih starših in da prepušča dedni delež (dediščino) sinu A. A. in hčerki (tožnici), in sicer vsakemu do polovice. Ta izjava je bila nepreklicna (prvi odstavek 138. člena ZD) in je veljala za celotno materino premoženje, katerega dedinja bi bila po njenih starših (prim. II Ips 17/2020), razveljavitve te dedne izjave pa mati ni zahtevala (drugi odstavek 138. člena ZD). To pomeni, da je bila delitev dediščine med A. A. in tožnico (za vsakega do polovice) izvršena že na podlagi te dedne izjave njune matere ter sta A. A. in tožnica že tedaj postala solastnika denacionaliziranega premoženja, vsak do polovice (prim. tudi podoben položaj po četrtem odstavku 146. člena ZD). Poseben dogovor o delitvi dediščine med A. A. in tožnico (da postaneta solastnika vsak do polovice) zato sploh ni bil potreben.

Ob določilu oporoke, da zapustnik zapušča (vse) svoje premoženje toženki, se prvemu sodišču v tej pravdi ni bilo potrebno ukvarjati z vprašanjem, katero (svoje) premoženje je oporočitelj zapustil toženki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne ter se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti notarske oporoke z dne 4. 11. 2015. Zavrglo je tožbeni zahtevek (prav: tožbo) v delu, ki se je nanašala na ugotovitev ničnosti lastnoročnih oporok zapustnika, ki so razvidne iz II. točke izreka izpodbijane odločbe. Tožnici je naložilo, da toženki povrne pravdne stroške v znesku 5.858,68 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano odločbo ter vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. V bistvenem navaja, da je prvo sodišče protispisno ugotovilo, da naj bi zapustnik in tožnica sklenila dogovor tudi o delitvi pričakovane dediščine. Tega tožnica ni izjavila. Odločitev v sklepu o dedovanju, da dediča dedujeta vsak polovico zapuščine, še ne pomeni delitve zapuščine ali prenehanja dediščinske skupnosti, ampak je takšno premoženje še vedno skupna lastnina. Razen tega delitev denacionaliziranega premoženja med dedičema v nobenem primeru ni bila opravljena. Sodišče ni upoštevalo, da je bilo kršeno določilo prvega odstavka 146. člena Zakona o dedovanju (ZD). Zapustnikovo oporočno razpolaganje z vrednostnimi papirji in pričakovanimi pravicami do obveznic je bilo v nasprotju s prisilnimi predpisi, zato je v tem delu oporoka nična. Zapustnik v času sestave notarske oporoke in v trenutku svoje smrti še ni bil imetnik obveznic niti v deležu ½, saj še niso bile prenesene nanj in zato ni bil njihov lastnik. Premoženje, ki ga zapustnik v trenutku svoje smrti še ni pridobil, zato ne more biti predmet oporočnega dedovanja, ampak le zakonitega. Zapustnik je razpolagal s skupno lastnino in jo je preoblikoval, zato je njegova oporoka nična. Zmotno je stališče prvega sodišča, da je dovoljeno oporočno razpolaganje s premoženjem, glede katerega ima zapustnik pričakovanje. Oporoka, katere predmet je tuje premoženje, je nična. Ugotovitev, da oporočiteljeve naklonitve nepremičnega premoženja v oporoki ni mogoče realizirati, pa pomeni, da je predmet oporoke nemogoč in nedopusten. Nedopustno je tako oporočno naklonilo nepremičnin, ki so bile predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Enako velja glede premičnin, namenjenih za rabo in uživanje nepremičnin. Notarska oporoka je nična tudi glede premičnin, ki so še nerazdeljena zapuščina po materi tožnice in zapustnika. Denarna sredstva na bančnih računih zapustnika so nastala s preoblikovanjem skupnega premoženja tožnice in zapustnika, in sicer odškodnine v obveznicah, ki še vedno predstavljajo njuno nerazdeljeno skupno premoženje. Tudi glede denarnih sredstev je notarska oporoka zato nična. Nična je tudi zato, ker je zapustnik z njo razpolagal z nedopustnim namenom in nagibom. Tožnici je prikril del prejetega (vrnjenega) premoženja v denacionalizacijskih postopkih. Nepravilen je sklep o zavrženju tožbe v ostalem delu, saj v primeru uspeha tožnice s pritožbo zoper zavrnilno sodbo še vedno ostanejo v veljavi določila prejšnjih oporok. Ni res, da ravnanje zapustnika kot skrbnika denacionaliziranega premoženja ne vpliva na veljavnost oporoke. Zapustnik je del premoženja, ki bi pripadal iz naslova dedovanja po starih starših tožnici, obdržal in ga uporabil v svojo korist, za takšno razpolaganje pa ni imel podlage v zakonu. Napačna je trditev sodišča, da je bil med tožnico in zapustnikom sklenjen dogovor o delitvi skupnega premoženja. Zapustnik v oporoki ni razpolagal z nedoločnim delom skupnega premoženja. Napačno je stališče prvega sodišča, da 104. člen ZD ne velja za oporoko. Izjava matere, da se odpoveduje dedovanju v korist svojih otrok, je bila podana za potrebe konkretnega zapuščinskega postopka in za materi takrat znano premoženje, ne pa za premoženje, ki je bilo najdeno pozneje. Sodišče ni pojasnilo, na podlagi česa ugotavlja, da je zapustnik razpolagal le s svojim premoženjem. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, saj je sodišče neutemeljeno priznalo potne stroške odvetnika in stroške njegove odsotnosti iz pisarne zaradi poti.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pokojni A. A. je dne 4. 11. 2015 napravil oporoko pri notarju, v kateri je določil, da ženi (toženki) v primeru svoje smrti zapušča svoje premično in nepremično premoženje, denarna sredstva in vrednostne papirje, katerih lastnik bo ob smrti. Razpolagal je torej s svojim premoženjem. Iz te oporoke jasno izhaja, da je vse svoje premoženje, katerega lastnik bo ob smrti, zapustil toženki. V tem premoženju je že po naravi stvari zajeto tudi denacionalizirano premoženje, ki ga je zapustnik podedoval po starih starših.

6. Zapustnikova notarska oporoka zajema tudi premoženje, ki ga je oporočitelj pridobil kot dedič po svojih starih starših iz naslova denacionalizacije. Nepomembno je, ali je oporočitelj v oporoki razpolagal s svojim solastninskim deležem na denacionaliziranem premoženju ali pa s svojim nedoločenim deležem na tem premoženju v okviru skupne lastnine v skupnosti dedičev (s svojo sestro – tožnico), saj gre v obeh primerih za veljavno oporočno razpolaganje. Ne glede na to iz dokaznih listin in dejanskih ugotovitev prvega sodišča izhaja, da je oporočitelj z oporoko razpolagal s svojim solastnim deležem na denacionaliziranem premoženju. Njegovima starima staršema kot denacionalizacijskima upravičencema je bilo vrnjeno podržavljeno premoženje na podlagi posameznih odločb o denacionalizaciji izdanih v letih 2001, 2007 in 2008 oziroma še pred zapustnikovo smrtjo dne 4. 3. 2016. Edina dedinja po svojih starših (starih starših A. A. in tožnice) je bila njuna hči B. B., ki je postala lastnica vrnjenega premoženja že na dan pravnomočnosti odločb o denacionalizaciji (drugi odstavek 78. člena Zakona o denacionalizaciji). Dne 30. 9. 2013 je podala dedno izjavo, ki se je štela za izjavo o odstopu njenega dednega deleža (celotne dediščine) njenima otrokoma (A. A. in tožnici), vsakemu do polovice (drugi odstavek 136. člena ZD), saj je izjavila, da se odpoveduje dedovanju po pokojnih starših in da prepušča dedni delež (dediščino) sinu A. A. in hčerki (tožnici), in sicer vsakemu do polovice. Ta izjava je bila nepreklicna (prvi odstavek 138. člena ZD) in je veljala za celotno materino premoženje, katerega dedinja bi bila po njenih starših (prim. II Ips 17/2020), razveljavitve te dedne izjave pa mati ni zahtevala (drugi odstavek 138. člena ZD). To pomeni, da je bila delitev dediščine med A. A. in tožnico (za vsakega do polovice) izvršena že na podlagi te dedne izjave njune matere ter sta A. A. in tožnica že tedaj postala solastnika denacionaliziranega premoženja, vsak do polovice (prim. tudi podoben položaj po četrtem odstavku 146. člena ZD). Poseben dogovor o delitvi dediščine med A. A. in tožnico (da postaneta solastnika vsak do polovice) zato sploh ni bil potreben.

7. A. A. je z oporoko lahko veljavno razpolagal le s svojim premoženjem, kar je tudi storil. Pritožbeno sklicevanje na 35. člen Obligacijskega zakonika, je zato neutemeljeno. Pritožničine trditve, da jo je hotel A. A. izigrati in si (delno) prilastiti tudi njen delež na podedovanem denacionaliziranem premoženju, so za odločitev v tej zadevi pravno nepomembne, kot je pravilno pojasnilo tudi prvo sodišče, saj ima tožnica v tem primeru za varstvo svojih pravic na voljo ustrezne zahtevke zoper toženko, če bo med pravdnima strankama sporno vprašanje o tem, kaj spada v zapuščino po pokojnem A. A. Iz navedenih razlogov je neutemeljeno tudi tožničino sklicevanje na prvi odstavek 146. člena ZD, saj v obravnavanem primeru ne gre za takšno situacijo. Prav tako ne gre za situacijo v pomenu 104. člena ZD.

8. Na veljavnost zapustnikove oporoke z dne 4. 11. 2015 ne vpliva niti okoliščina, da je zapustnik pred tem z določenimi nepremičninami razpolagal (v toženkino korist) tudi s pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Enako velja za vprašanje, ali sta si A. A. in tožnica razdelila premičnine, ki naj bi jih dedovala po materi. Glede denarnih sredstev na zapustnikovih bančnih računih ali v sefu je prvo sodišče pravilno zavrnilo dokazne predloge tožnice, kar je ustrezno obrazložilo (5. točka).

9. Ker je prvo sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek glede zatrjevane ničnosti notarske oporoke z dne 4. 11. 2015, je odločitev o zavrženju tožbe v preostalem delu (glede ničnosti predhodnih oporok, s katerimi je zapustnik prav tako razpolagal v celoti v korist toženke) pravilna, saj tožnica ob obstoju oporoke z dne 4. 11. 2015 ni dedinja po A. A., zaradi česar ne more imeti pravnega interesa za izpodbijanje predhodnih zapustnikovih lastnoročnih oporok. Ob določilu oporoke, da zapustnik zapušča (vse) svoje premoženje toženki, se prvemu sodišču v tej pravdi ni bilo potrebno ukvarjati z vprašanjem, katero (svoje) premoženje je oporočitelj zapustil toženki. Prvo sodišče je pravilno pojasnilo, da ravnanje zapustnika kot skrbnika denacionaliziranega premoženja ne vpliva na veljavnost oporoke, pritožbene navedbe pa pravilnosti tega stališča prvega sodišča ne omajajo.

10. V celotnem znesku toženkinih pravdnih stroškov (5.858,68 EUR) so izdatki pooblaščenca zaradi prihodov na sedež prvega sodišča iz Ljubljane ter zaradi odsotnosti iz njegove pisarne zaradi poti neznatni (skupaj z DDV le 184,95 EUR). Razen tega je treba upoštevati naravo mandatnega razmerja med stranko in odvetnikom, saj je šlo za razmeroma zahtevno zadevo. Glede na to pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prvo sodišče utemeljeno priznalo toženki tudi pritožbeno sporne stroške v zvezi s prevozom pooblaščenca in njegovo odsotnostjo iz pisarne med potjo.

11. Ostale pritožbene navedbe nimajo odločilnega pomena, zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo in sklep prvega sodišča (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

12. Tožnica ni uspela s pritožbo, toženka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k hitrejši rešitvi zadeve. Pravdni stranki zato krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena, prvi odstavek 155. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).