Jedro

V izpodbijanem sklepu tožene stranke odrejeno podaljšanje omejitve gibanja za tožnika je prenehalo učinkovati 26. 7. 2013, zato si tožnik s pritožbo (tudi če bi z njo uspel) svojega pravnega položaja ne more izboljšati.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep, št. 2142-85/2013/20 (1313-09) z dne 24. 6. 2013, s katerim je tožena stranka tožniku podaljšala omejitev gibanja na prostore Centra za tujce v Postojni, do prenehanja razlogov, in sicer od dne 26. 6. 2013 do dne 26. 7. 2013. 2. Sodišče prve stopnje se je strinjalo z odločitvijo tožene stranke in z razlogi, navedenimi v izpodbijanem sklepu. Po mnenju prvostopenjskega sodišča je še vedno podan pogoj za omejitev gibanja po 4. alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ, obstajajo pa tudi utemeljeni razlogi, da se bo prosilec predaji izognil. 3. Tožnik v pritožbi zoper citirani sklep opozarja, da bi moralo sodišče v postopku, kot je obravnavani, najprej rešiti predhodno vprašanje, in sicer, ali je bila prošnja za mednarodno zaščito utemeljeno zavržena ali ne. Nepravnomočna sodna odločba, s katero je bila zavržena tožnikova prošnja za mednarodno zaščito, ne more biti ustavno dopusten razlog za štirimesečni ukrep omejitve gibanja, ki predstavlja poseg v osebno svobodo. Predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in odločba tožene stranke odpravi.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni dovoljena.

6. Obstoj pravnega interesa je ena od osnovnih predpostavk za dovoljenost vsakega pravnega sredstva, tudi za pritožbo. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, primerno uporabljajo v upravnem sporu, v četrtem odstavku 343. člena med drugim določa, da pritožba ni dovoljena, če pritožnik zanjo ni imel pravnega interesa. Pravni interes za vložitev pravnega sredstva ima vlagatelj, ki lahko pričakuje določeno pravno korist, ki je brez tega procesnega dejanja ne bi mogel doseči. Kot verjetno mora izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi zanj pomenila določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči oziroma da bi si v primeru uspešne pritožbe izboljšal svoj pravni položaj. Če pa si ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, preneha tudi pravovarstvena potreba za odločanje v upravnem sporu, to je tudi za odločanje o pritožbi. Na obstoj pravovarstvene potrebe mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora, tudi pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku.

7. V izpodbijanem sklepu tožene stranke odrejeno podaljšanje omejitve gibanja za tožnika je prenehalo učinkovati 26. 7. 2013, zato si tožnik svojega pravnega položaja ne more izboljšati. Zato po presoji pritožbenega sodišča s potekom navedenega dne tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi v upravnem sporu glede na svoj tožbeni zahtevek, ki se glasi na odpravo akta, ne pa na ugotovitev njegove nezakonitosti (drugi odstavek 64. člena ZUS-1). Enako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v sklepu I Up 32/2012. 8. Vrhovno sodišče je zato pritožbo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 352. člena v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.