Jedro

Pri izdaji sklepa o podaljšanju omejitve gibanja, je v konkretni zadevi bistveno zgolj to, da je bil sklep po prvem odstavku 63. člena ZMZ izdan, kar je prvi pogoj za omejitev gibanja po četrti alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ. Nadaljnji pogoj za ta razlog za omejitev gibanja pa je, da morajo obstajati utemeljeni razlogi, da se bo prosilec predaji izognil, ki pa je po presoji sodišča tudi podan in ga je toženka v izpodbijanem sklepu ustrezno obrazložila.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom tožniku - prosilcu za mednarodno zaščito podaljšala omejitev gibanja na prostore Centra za tujce v Postojni do prenehanja razlogov, in sicer od dne 26. 6. 2013 od 15.00 ure do 26. 7. 2013 do 15.00 ure. V obrazložitvi navaja, da je tožnik 26. 3. 2013 prvič vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Istega dne mu je bil ustno na zapisnik naznanjen ukrep omejitve gibanja zaradi izdaje sklepa na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) in zagotovitve predaje prosilca varni tretji državi. Dne 27. 3. 2013 je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito zavržena, saj so obstajali dokazi, da se je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo nahajal v Republiki Hrvaški. Policisti so takrat v postopku ugotovili, da je tožnik 22. 3. 2013 legalno vstopil v Republiko Hrvaško na letališču Zagreb, kar je razvidno iz njegovega potnega lista Ruske federacije. Nato se je s taksijem odpeljal v bližino hrvaško-slovenske meje ter ilegalno vstopil v Slovenijo. V postopku s policisti je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito ter bil prepeljan v azilni dom. Zoper obe odločitvi je tožnik vložil tožbi. Sodišče je s sodbo I U 536/2013 dne 11. 4. 2013 njegovo tožbo zoper sklep o omejitvi gibanja zavrnilo. Vrhovno sodišča RS pa je s sodbo I Up 203/2013 zavrnilo njegovo pritožbo zoper navedeno sodbo Upravnega sodišča. Upravno sodišče je zavrnilo tudi tožbo tožnika zoper sklep o zavrženju njegove prošnje za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, in sicer s sodbo I U 814/2013. Navaja, da je tožnik pri podaji prošnje izjavil, da je želel oditi v Francijo in če ga policija tukaj ne bi ustavila, bi Slovenijo tranzitiral, na Hrvaško pa se ne želi vrniti, toženka ugotavlja, da obstajajo utemeljeni razlogi, da se bo tožnik uradni predaji Republiki Hrvaški izognil. Ker toženka, do izdaje izpodbijanega sklepa nima pravnomočne odločitve sodišča o zavrženju njegove prošnje za mednarodno zaščito, tožnika pa v Republiko Hrvaško ne more predati, prav tako je bila v postopku izdana začasna odredba za zadržanje izvršitve sklepa do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu, se je odločila, da mu podaljša omejitev gibanja še za en mesec, kot to izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa. Ugotavlja, da so v konkretnem primeru podani zadostni razlogi za omejitev gibanja na podlagi četrte alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ do prenehanja razlogov oziroma do 26. 7. 2013 do 15.00 ure. Glede na celovito preučitev okoliščin primera je toženka odločila, da se tožniku gibanje omeji na prostore Centra za tujce, saj bo le s takšno omejitvijo resnično mogoče zagotoviti, da bo ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne bo zagotovilo njegove predaje varni tretji državi Republiki Hrvaški. Pri tem je upoštevala, da se je tožnik po lastnih izjavah po odhodu iz izvorne države nahajal na Hrvaškem, kamor je pripotoval legalno, njegov namen pa je bil odpotovati v Francijo. Pred zapustitvijo izvorne države si je urejal tudi vizum za Italijo, ki pa mu je bil zavrnjen. Z ilegalnim prehajanjem meja tožnik po mnenju toženke kaže na izrazito begosumnost in zlorabljanje sistemov mednarodne zaščite. V prošnji za mednarodno zaščito je tudi navedel, da si je želel priti v Francijo. Poleg tega pa je na vprašanje uradne osebe pri podaji prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, ali ima kakšne osebne zadržke do vračanja na Hrvaško, navedel, da se na Hrvaško ne želi vrniti.

2. Tožnik v tožbi navaja, da iz določbe 59. člena ZMZ izhaja, da toženka tožniku lahko omeji gibanje, ni pa nujno. Poudarja, da mu toženka po 27. 7. 2013 ukrepa omejitve gibanja ne bo mogla več podaljšati, o pritožbi zoper sodbo, s katero je bila zavrnjena njegova tožba zoper odločbo toženke, da se njegova prošnja zavrže zaradi instituta varne tretje države, pa še ne bo odločeno. Torej bo moral tožnik do izdaje odločbe Vrhovnega sodišča počakati v odprtem delu azilnega doma. Če bi imel namen pobegniti, bi do izdaje odločbe Vrhovnega sodišča lahko tako ali tako pobegnil. Zato meni, da ukrep nima nobenega smisla. Poleg tega pa meni, da sta sodna praksa in praksa toženke pri presoji povezave pri varni tretji državi nezakoniti in neustavni in bo tožnik vložil tudi ustavno pritožbo skupaj s predlogom za zadržanje izvršitve odločbe toženke. Torej je ukrep popolnoma nepotreben in v hudem nasprotju z ustavnim načelom sorazmernosti. Vztraja pa tudi pri ugovoru, da je rok za pridržanje nepravilno izračunan. Na podlagi določbe 51. člena ZMZ se lahko namreč omeji gibanje za največ tri mesece, toženka pa mu je ponovno omejila gibanje za en dan preveč. Pri določanju dni velja ZMZ in ne 100. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Tožniku je lahko omejeno gibanje največ štiri mesece in ne štiri mesece in dva dni, kot se šteje rok za vlaganje pravnih sredstev. Oseba, ki ji je omejeno gibanje, ji je gibanje omejeno tudi prvi dan, to pomeni, da je omejitev gibanja konzumirana tudi prvi dan, kar pove naravna logika. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi; podrejeno, da izpodbijani sklep spremeni tako, da tožniku gibanje omeji na območje Azilnega doma v Ljubljani. Kolikor pa sodišče tožbi ne bo ugodilo v celoti, predlaga, da ji ugodi vsaj delno in tožniku omeji gibanje do 24. 7. 2013. 3. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporno podaljšanje omejitve gibanja tožniku na prostore Centra za tujce v Postojni, in sicer od 26. 6. 2013 od 15.00 ure do 26. 7. 2013 do 15.00 ure, pri čemer je toženka svojo odločitev oprla na določbo četrte alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ, ki določa, da se prosilcu za mednarodno zaščito lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno v primeru izdaje sklepa na podlagi prvega odstavka 63. člena tega zakona (zavrženje prošnje prosilca za mednarodno zaščito, ki prihaja iz varne tretje države) za zagotovitev predaje prosilca varni tretji državi, če obstajajo utemeljeni razlogi, da se bo prosilec predaji izognil. Po odločbi četrtega odstavka 51. člena ZMZ lahko omejitev gibanja traja do prenehanja razlogov, vendar največ tri mesece; če pa razlogi za omejitev gibanja po tem času še obstajajo, se omejitev lahko podaljša še za en mesec.

6. V zadevi ni sporno, da je Upravno sodišče s sodbo I U 536/2013 z dne 11. 4. 2013 zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep o omejitvi gibanja z dne 27. 3. 2013, ki jo je potrdilo tudi Vrhovno sodišče s sodbo I Up 203/2013. Prav tako ni spora o tem, da je Upravno sodišče s sodbo I U 814/2013 z dne 29. 5. 2013 zavrnilo tožbo tožnika zoper sklep z dne 27. 3. 2013 po prvem odstavku 63. člena ZMZ o zavrženju njegove prošnje za priznanje mednarodne zaščite ter dne 24. 5. 2013 izdalo začasno odredbo tako, da je odložilo izvršitev navedenega sklepa toženke o zavrženju njegove prošnje za priznanje mednarodne zaščite. Sporne pa tudi niso dejanske ugotovitve toženke v postopku, in sicer da je tožnik 22. 3. 2013 legalno vstopil v Republiko Hrvaško na letališču Zagreb, se odpeljal v bližino slovensko hrvaške meje ter ilegalno vstopil v Republiko Slovenijo. V postopku s policisti je zaprosil za mednarodno zaščito ter bil pripeljan v azilni dom. Pri podaji prošnje je izjavil, da je želel oditi v Francijo in če ga policija ne bi tukaj ustavila, bi Slovenijo le prečkal, na Hrvaško pa se ne želi vrniti ter da si je že pred zapustitvijo izvorne države urejal vizum za Italijo, ki pa mu je bil zavrnjen.

7. Iz zgoraj citirane določbe četrte alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ izhaja, da je zakonodajalec toženko pooblastil, da o ukrepu omejitve gibanja odloča po prostem preudarku, če je podan kateri izmed alternativno določenih razlogov iz 1., 2., 3. ali 4. alineje te določbe. Če je organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določbo 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Na podlagi te določbe sodišče preveri zgolj to, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosto preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Upravni akt, izdan po prostem preudarku, mora v obrazložitvi zajemati vse tiste dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogočajo preizkus upravnega akta. Po presoji sodišča toženka v predmetni zadevi ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za izrek ukrepa podaljšanja omejitve gibanja tožniku. Prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen, saj je po presoji sodišča v zadostni meri obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka.

8. Sodišče se strinja z razlogi, ki jih je v izpodbijanem sklepu za utemeljitev svoje odločitve navedla toženka, zato se na razloge izpodbijanega sklepa, v izogib ponavljanju, tudi sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

9. Tožbeni ugovor, da toženka tožniku po 27. 7. 2013 ukrepa omejitve gibanja ne bo mogla več podaljšati, Vrhovno sodišče pa o pritožbi zoper sodbo I U 814/2013 z dne 29. 5. 2013 še ne bo odločilo, ni utemeljen. Kot že zgoraj pojasnjeno, mora toženka pri odločitvi o podaljšanju omejitve gibanja, kar je predmet presoje v tem upravnem sporu, upoštevati relevantne določbe prvega odstavka 51. člena ZMZ. Na odločitev v tej zadevi tako ni more vplivati vprašanje dolžine oziroma časa odločanja Vrhovnega sodišča o pritožbi v zadevi I U 814/2013. Sodišče pa tudi meni, da vprašanje (ne)zakonitosti odločitve o zavrženju tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite po prvem odstavku 63. člena ZMZ, ki se, kot že povedano, presoja v ločenem postopku (zadeva I U 814/2013), ne more biti relevantno za odločitev v predmetni zadevi. Zato v tej zadevi tudi ni mogoče upoštevati tožbenega ugovora, ki se nanaša na vprašanje nezakonitosti in neustavnosti sodne prakse in prakse toženke pri presoji povezave pri varni tretji državi, kot navaja tožnik v tožbi. Pri izdaji sklepa o podaljšanju omejitve gibanja, ki je predmet tega upravnega spora, je v konkretni zadevi bistveno zgolj to, da je bil sklep po prvem odstavku 63. člena ZMZ izdan, kar je prvi pogoj za omejitev gibanja po četrti alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ in med strankama ni sporno. Nadaljnji pogoj za ta razlog za omejitev gibanja pa je, da morajo obstajati utemeljeni razlogi, da se bo prosilec predaji izognil, ki pa je po presoji sodišča, kot že povedano zgoraj, tudi podan in ga je toženka v izpodbijanem sklepu ustrezno obrazložila.

10. Utemeljen pa ni niti ugovor, da je rok omejitve gibanja napačno izračunan. Kot je pojasnilo že to sodišče v sodbi I U 536/2013, potrdilo pa Vrhovno sodišče s sodbo I Up 203/2013, se po drugem odstavku 100. člena ZUP rok, ki je določen po mesecih oziroma letih, konča s pretekom tistega dneva v mesecu oziroma letu, ki se po svoji številki ujema z dnem, ko se je zgodil dogodek, od katerega se šteje rok. Po določbi četrtega odstavka 51. člena ZMZ lahko omejitev gibanja traja do prenehanja razlogov, vendar največ tri mesece; če razlogi za omejitev gibanja po tem času še obstajajo, se omejitev lahko podaljša še za en mesec. Ker iz upravnega spisa zadeve izhaja, da je omejitev gibanja v tej zadevi za tožnika nastopila 26. 3. 2013, je toženka odločila pravilno, ko je tožniku podaljšala omejitev gibanja še za en mesec, to je od 26. 6. 2013 do 26. 7. 2013. To pomeni, da ne drži tožbena trditev, da je tožniku gibanje omejeno več kot štiri mesece. Treba je namreč upoštevati, da gre za rok, določen v mesecih, zato je relevanten dan v mesecu, ki se po svoji številki ujema z dnem, ko se je zgodil dogodek (v tej zadevi dan začetka omejitve gibanja) in ni res, da prvega dne omejitve toženka ni upoštevala pri izračunu trajanja le-te.

11. Po vsem povedanem je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1.