Jedro

Stanovanja, ki so bila ob nacionalizaciji izvzeta iz nacionalizacije, niso bila nacionalizirana. Zato je trditev tožnika, da uveljavlja zahtevek glede stanovanja, ki je bilo podržavljeno, brez podlage. Posledično niso izpolnjeni pogoji za dodelitev nepovratnih in kreditnih sredstev najemnikom denacionaliziranih stanovanj.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijano odločbo zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo odločbe o nepovratnih in kreditnih sredstvih najemniku denacionaliziranega stanovanja, ki jo uveljavlja na stanovanju na naslovu ... V obrazložitvi navaja, da je tožeča stranka podala zahtevo v skladu s 173. členom Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 69/03, v nadaljevanju SZ-1). Po pregledu spisne dokumentacije je upravni organ ugotovil, da gre za primer, ki so ga reševale določbe 155. člena Stanovanjskega zakona iz leta 1991. V konkretnem primeru namreč ni šlo za denacionalizirano stanovanje, na katerem bi bila dodeljena stanovanjska pravica, temveč je bila dodeljena pravica do uporabe predmetnega stanovanja, saj je bilo le to izvzeto iz nacionalizacije, torej ni bilo nacionalizirano in zato tudi ni bilo predmet denacionalizacije. Tudi najemnina za to stanovanje je bila fakturirana v korist fizične osebe. Nepovratna gotovinska in kreditna sredstva pa v skladu s 173. členom SZ-1 pripadajo samo najemnikom denacionaliziranih stanovanj, ki so ta status imeli na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona, t.j. na dan 18. 10. 1991 in so še zmeraj najemniki takega stanovanja. Iz navedenih razlogov vlagatelj ni upravičen do nadomestila iz 173. člena SZ-1. Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepravilno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega predpisa in kršitve pravil postopka. Navaja, da je tožena stranka napačno ugotavljala in presojala njen zahtevek samo na podlagi 173. člena SZ-1, čeprav iz navedb v vlogi in priloženih listin jasno izhaja njen status in status stanovanja, v zvezi z nakupom katerega uveljavlja nadomestilo in se je tudi izrecno sklicevala na 175. člen SZ-1. Zato je ostalo dejansko stanje neugotovljeno oziroma je napačno ugotovljeno. Sprejeta odločitev je mimo zahtevka oziroma v nasprotju z njim. Nadalje meni, da je materialnopravno napačen zaključek tožene stranke, da nepovratna gotovinska in kreditna sredstva po 173. členu SZ-1 pripadajo samo najemnikom denacionaliziranih stanovanj, ki so ta status imeli na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona, t.j. 18. 10. 1991 in so še zmeraj najemniki takega stanovanja. SZ-1 v prehodnih določbah v poglavju XVIII.1 ureja razmerja v stanovanjih, odvzetih po predpisih o podržavljenju. V 173. členu so podrobno urejene pravice najemnikov, prejšnjih imetnikov stanovanjske pravice v denacionaliziranih stanovanjih, v 175. členu pa prejšnjih imetnikov stanovanjskih pravice glede stanovanj, ki so bila pred uveljavitvijo zakona o denacionalizaciji z odločbo vrnjena prvotnim lastnikom. Tudi imetnikom stanovanjske pravice iz 175. člena gredo enake pravice kot najemnikom denacionaliziranih stanovanj. Te pravice prejšnji imetniki po 155. členu SZ niso imeli in prav tako niso imeli pravice do odkupa tistega primernega stanovanja, ki jim ga je ali bi jim ga dodelil zavezanec po 155. členu SZ. Stališče tožene stranke, ki njen primer opira na 155. člen SZ, je z vidika 173. člena v zvezi s 175. členom SZ-1 brezpredmetno. Njen položaj se je šele z uveljavitvijo SZ-1 izenačil s položajem vseh ostalih prejšnjih imetnikov stanovanjske pravice. SZ-1 pri opredelitvi „stanovanja, ki je bilo pred uveljavitvijo zakona o denacionalizaciji z odločbo vrnjeno prvotnim lastnikom“ ne postavlja nobenih časovnih omejitev, kdaj so bila stanovanja vrnjena. To pomeni, da zajema vsa stanovanja, ki so bila z odločbo nacionalizirana (podržavljena) in kasneje z odločbo vrnjena. Po mnenju tožeče stranke je zmotno stališče tožene stranke, da pojem „izvzem iz nacionalizacije“ pomeni, da stanovanja niso bila nacionalizirana. Seveda so bila in to z odločbami. V nekaterih primerih in na posebno prošnjo ter s posebno odločbo so bila nacionalizirancem stanovanja vrnjena. Tako je bilo tudi s stanovanjem, v katerem sedaj biva tožeča stranka, kar vse je razvidno iz listin, ki jih je priložila svoji vlogi. Zmotno je tudi stališče tožene stranke, da ji je bila dodeljena pravica uporabe in ne stanovanjska pravica. V spis je predložila odločbo in stanovanjsko pogodbo, ki izkazuje imetništvo stanovanjske pravice, ki je prešla na tožečo stranko od njenega pravnega prednika. Zato jo je treba šteti za imetnika stanovanjske pravice na stanovanju, ki je bilo z odločbo vrnjeno prvotnim lastnikom. Drugačna razlaga določbe 175. člena ZS-1 bi lahko pripeljala do tega, da upravičencev do pravic iz 173. člena za stanovanja, ki so bila vrnjena prvotnim lastnikom pred ZDen, sploh ni bilo. V konkretnem primeru je bila tožeča stranka v času vložitve zahteve za nadomestilo še vedno imetnica stanovanjske pravice (ki ni niti sklenila še najemne pogodbe) in v tem svojstvu v njem tudi biva. Zato je upravičenka po 175. členu SZ-1 in s tem do opcij in pravic po 173. členu SZ-1. Ker je tožena stranka zmotno uporabila materialno pravo, je v tej posledici pomanjkljivo, napačno in nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje. Kršitev določb postopka pa je tožena stranka storila s tem, da ji kljub izrecni zahtevi ni dala možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo. Odločbe pa se tudi ne da preizkusiti, ker obrazložitev ne vsebuje jasne razložitve zahtevkov, presoje in navedbe dokazov, na katere je tožena stranka oprla posamezne dejanske ugotovitve. Tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne upravnemu organu v ponovni postopek in odloči, da ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja, da je izpodbijana odločba pravilna in utemeljena na zakonu. Navaja, da pravice in ugodnosti iz 173. člena SZ-1 lahko uveljavi le prejšnji imetnik stanovanjske pravice na denacionaliziranem stanovanju. To je le tisti najemnik, ki mu je bilo neprofitno stanovanje dodeljeno pred 18. 10. 1991 za nedoločen čas, za neprofitno najemnino in je še zmeraj najemnik takega stanovanja ter da je to stanovanje bilo predmet denacionalizacije. Iz predloženih dokumentov je razvidno, da predmetno stanovanje ni bilo predmet denacionalizacije, ker tudi ni bilo nacionalizirano. Nikoli ni bilo predmet vračanja in je vse skozi ostalo v lasti fizične osebe, kar je razvidno iz odločb SO Ljubljana Center, Oddelka za finance št. 07/11-5885/2 z dne 30. 12. 1960 in DL-463/B-... z dne 6. 11. 1963. Gre za šest enakih primerov in za vse je pridobila pojasnilo Javnega stanovanjskega sklada Mestne občine Ljubljana in Stanovanjskega podjetja A., na podlagi katerega je lahko zaključila, da so stanovanja ostala v lasti lastnikov, dodeljeni pa so jim bili najemniki s pravico uporabe stanovanja za nedoločen čas in neprofitno najemnino. V konkretnem primeru gre za urejanje razmerij po 155. členu SZ iz leta 1991. Javni stanovanjski sklad Mestne občine Ljubljana pa jo je seznanil, da ni prejel nobene vloge v zvezi s 155. in 156. členom Stanovanjskega zakona iz leta 1991. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Iz vloge z dne 12. 6. 2008, ki je v predloženem upravnem spisu, izhaja, da je tožeča stranka zahtevala izdajo odločbe o pripadajočih sredstvih po 173. členu SZ-1, na podlagi 175. člena v zvezi s 173. členom SZ-1. Po določbi 173. člena SZ-1 lahko najemnik denacionaliziranega stanovanja po vrnitvi le tega prvotnemu lastniku uveljavlja pravico bodisi do nakupa tega stanovanja bodisi do nakupa drugega stanovanja ali gradnje hiše (drugi odstavek) in ima za to pravico do nadomestila vrednosti stanovanja in posojila v višini in obliki, kot določa tretji odstavek tega člena. V 175. členu SZ-1 je zakonodajalec iste pravice kot najemnikom v denacionaliziranih stanovanjih dal tudi prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice na stanovanjih, ki so bila pred uveljavitvijo zakona o denacionalizaciji z odločbo vrnjena prvotnim lastnikom. S to določbo je torej izenačil položaje prejšnjih imetnikov stanovanjske pravice na nekoč podržavljenem stanovanju, ne glede na pravno podlago, po kateri je bilo stanovanje vrnjeno prvotnemu lastniku.

Tožeča stranka je upravičenost do nadomestil po 173. členu SZ-1 uveljavljala kot upravičenka po 175. členu SZ-1. Z izpodbijano odločbo ji je upravni organ upravičenja iz 173. člena SZ-1 odrekel z razlogom, ker stanovanje, v zvezi s katerim je ta upravičenja uveljavljala, ni bilo podržavljeno in na njem tožeči stranki ni bila podeljena stanovanjska pravica. Upravni organ ugotavlja, da je bilo predmetno stanovanje izvzeto iz nacionalizacije, torej ni bilo nacionalizirano in zato tudi ni bilo predmet denacionalizacije. Po njegovih ugotovitvah gre za primer iz 155. člena Stanovanjskega zakona iz leta 1991 (po tej določbi je imel lastnik stanovanja, na katerem je imel kdo pravico do uporabe, pravico do vselitve in proste razpolage s tem stanovanjem, imetniku pravice do uporabe pa je primerno stanovanje bil dolžan priskrbeti tisti, ki mu je pravico uporabe dodelil oziroma njegov pravni naslednik).

Po presoji sodišča iz izpodbijane odločbe izhaja, da je upravni organ ugotavljal okoliščini, ki sta relevantni dejstvi po 175. členu SZ-1 (podržavljenje stanovanja in imetništvo stanovanjske pravice), čeprav se na to določbo ni izrecno skliceval. O obeh dejstvih se je opredelil (kot je sodišče iz izpodbijane odločbe povzelo zgoraj), torej ju je sprejel v dejansko podlago svoje odločitve o tožničinem zahtevku - to pa je po vsebini zahtevek za odločitev o upravičenosti do sredstev po 173. členu SZ-1. Zato je po mnenju sodišča tožbeni ugovor, da je dejansko stanje ostalo neugotovljeno oziroma da je upravni organ odločal mimo njenega zahtevka, neutemeljen.

Ugotovitev upravnega organa, da stanovanje, v zvezi s katerim tožeča stranka uveljavlja upravičenja iz 173. člena SZ-1, ni bilo podržavljeno, sodišče sprejema kot pravilno. Zmotno je namreč mnenje tožnika, da je glede na to, da je bilo stanovanje izvzeto iz nacionalizacije (odločba SO Ljubljana Center, Oddelek za finance, št. DL-463/B-... z dne 6. 11. 1963), šteti, da je bilo nacionalizirano, nato pa s to odločbo vrnjeno prejšnji lastnici. Po Zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58, v nadaljevanju ZNNZ) so bile z dnem uveljavitve tega zakona (tj. 26. 12. 1958) nacionalizirane hiše v državljanski lastnini z več kot dvema stanovanjema ali z več kot tremi majhnimi stanovanji (1) točka 12. člena ZNNZ), v nacionalizirani hiši pa so v lasti prejšnjega lastnika na njegovo zahtevo in po njegovi izbiri ostala eno ali dve stanovanji (17. člen ZNNZ). Z Uredbo o postopku za izvedbo nacionalizacije najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 4/59) je bilo predpisano, kako se ugotavlja, katere stavbe so nacionalizirane (10. člen) in kako prejšnji lastnik uveljavlja izvzetje iz nacionalizacije (36. - 43. člen). O zahtevi za izvzetje iz nacionalizacije je bilo odločeno z odločbo, s katero je bila konkretizirana pravica iz 17. člena ZNNZ o ohranitvi lastninske pravice na stanovanju v nacionalizirani stavbi. Tudi v upravno sodni praksi je zastopano stališče, da stanovanja, ki so bila ob nacionalizaciji izvzeta iz nacionalizacije, niso bila nacionalizirana (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 1616/2005 z dne 5. 3. 2008). Zato je trditev tožnika, da uveljavlja zahtevek glede stanovanja, ki je bilo podržavljeno, brez podlage.

Glede druge relevantne okoliščine iz 175. člena SZ-1 – imetništva stanovanjske pravice na stanovanju, na katerem je tožeča stranka uveljavljala upravičenja iz 173. člena SZ-1, je upravni organ sklepal, da je imela le pravico do uporabe stanovanja in ji v izpodbijani odločbi pojasnil, da je za take primere stanovanjsko problematiko reševal 155. člen Stanovanjskega zakona iz leta 1991 (katera razmerja med lastniki zasebnih stanovanj in imetniki pravice do uporabe, vzpostavljena v nasprotju z lastnikovo voljo, je ta določba zaobjela, je obrazložilo Vrhovno sodišče RS v pravnem mnenju, sprejetem na občni seji dne 19. 6. 1997). Tožeča stranka oporeka tudi tej ugotovitvi in sklicujoč se na odločbo stanovanjske komisije z dne 17. 1. 1964 in na stanovanjsko pogodbo z dne 2. 10. 1979 zatrjuje, da je bila (oziroma sta bila njena pravna prednika) imetnik stanovanjske pravice. Ker pa že podržavljenje predmetnega stanovanja ni izkazala, se sodišču do teh navedb ni treba opredeljevati, saj na odločitev ne morejo vplivati.

Ker po navedenem dejansko stanje konkretnega primera ni mogoče podrediti abstraktnemu dejanskemu stanu iz, glede na zahtevek tožnika, relevantnih določb SZ-1, je upravni organ ta zahtevek materialnopravno pravilno zavrnil. Po presoji sodišča izpodbijana odločba tudi ni obremenjena z bistvenimi kršitvami postopka, zaradi katerih bi jo bilo treba odpraviti. Iz upravnega spisa izhaja, da je upravni organ v zvezi s tožnikovim zahtevkom opravil poizvedbe pri Stanovanjskem podjetju A. in pri Javnem stanovanjskem skladu Mestne občine Ljubljana. Z odgovorom Stanovanjskega A., da je SPL pričel s fakturiranjem neprofitne najemnine v letu 1995 na imena lastnikov stanovanj A.A., B.B. in C.C., ter pojasnilom Javnega stanovanjskega sklada MOL, da so bila stanovanja v stavbi ..., izvzeta iz nacionalizacije in so ostala v lasti fizičnih oseb, katerih skupni zastopnik je z najemniki sklepal stanovanjske pogodbe, ter tudi s svojim stališčem, da le ti nimajo upravičenj po 173. členu SZ-1, ampak bi lahko svoje stanovanjsko vprašanje rešili v skladu s 155. členom Stanovanjskega zakona iz leta 1991, je upravni organ tožečo stranko obvestil z dopisom z dne 8. 3. 2010. S tem ji je dal možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo. V dopisu z dne 31. 8. 2010 je tožeča stranka sicer izrazila željo, da naj bi bila v postopku zaslišana, da bi povedala tudi svoje argumente za odločitev, ni pa ugovarjala prej navedenim ugotovitvam. Tudi v tožbi ni predlagala dokazov oziroma postavila trditev, s katerimi bi ji uspelo ovreči zaključke, ki jih je upravni organ sprejel na podlagi dejanskih ugotovitev, o katerih jo je seznanil. Te pa temeljijo na listinskih dokazih, s katerimi se sicer taka dejstva dokazujejo. Zato po presoji sodišča tožeči stranki ni bila odvzeta možnost, da se izjavi o pravno pomembnih dejstvih in okoliščinah. Pritrditi pa tudi ne more tožbenemu ugovoru, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti. Obrazložitev odločbe sicer ima določene pomanjkljivosti glede na določbo 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ni navedeno, na katere dokaze je oprto ugotovljeno dejansko stanje, ni tudi citiranih vseh uporabljenih zakonskih določb), vendar je po presoji sodišča dovolj jasna v utemeljevanju, zaradi katerih razlogov tožnikovemu zahtevku ni bilo ugodeno.

Sodišče je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), ker je presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Stroškovni zahtevek je zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.