Jedro

Ne gre za protispisnost, kadar sodišče dokazom pripiše drugačen dokazni pomen (težo), kot bi jo po mnenju stranke moralo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, da jima je dolžan toženec plačati znesek v višini 64.736,28 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, in tožeči stranki naložilo, da tožencu povrne njegove pravdne stroške.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in o zadevi razsodi tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Nerazumljiv in nelogičen je zaključek sodbe, da ni mogoče prepričljivo zaključiti, da bi zgolj podpis tožene stranke oziroma njegov dvakratni podpis na posojilni pogodbi pomenil, da je sam, v soglasju z banko, prevzel pravice in obveznosti posojilojemalca, kot je sicer trdila tožeča stranka. Ni bilo potrebe, da bi se tožena stranka podpisala dvakrat na posojilno pogodbo. Sodba ne pojasni pomena dveh podpisov tožene stranke na posojilni pogodbi in tudi nima razlogov o tem, zakaj naj bi se podpisal kot zakoniti zastopnik družbe L., d. o. o., in ločeno še enkrat kot fizična oseba. Tožnika sta kot dokaz, da je toženec nastopal po posojilni pogodbi 28. 6. 1996 kot posojilojemalec, predložili tudi sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani II R 935/1996 z dne 10. 7. 1996, kjer je kot dolžnik poleg družbe L., d. o. o., naveden tudi toženec. Omenjena dokazna listina jasno kaže, da je banka toženca smatrala kot posojilojemalca in zavezanca k posojilni pogodbi. Posojilna pogodba predstavlja izvršilni naslov tudi zoper toženo stranko kot fizično osebo. Sodba pravno zmotno navaja, da sklep nima konstitutivne narave v smislu ustanovitve obveznosti z v sklepu navedenega dolžnika. Pravnomočni sklep o izvršbi ima vsekakor pravne in dejanske posledice za dolžnika navedenega v njem. Toženec ni izkazal, da bi zoper sklep o izvršbi ugovarjal, samo dejstvo, da je zoper toženca tekel izvršilni postopek, pa med pravdnima strankama ni sporno. S pravnomočnostjo sklepa o izvršbi je bila potrjena pravilnost in utemeljenost izvršilnega naslova, to je posojilne pogodbe, zaradi česar sodba nedopustno posega v izvršilni naslov. Podana je bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi sodbe o odločilnih dejstvih o vsebini dokazne listine, to je sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani II R 935/1996 z dne 10. 7. 1996 in samo listino v nasprotju. Sodba se ne opredeli do dopisa B., d. d., z dne 16. 12. 2014, v katerem banka sodišču sporoča, da pošiljajo kopijo kreditne pogodbe z dne 28. 6. 1996 sklenjene med K., družbo L., d. o. o., in A. A. Omenjena dokazna listina jasno izkazuje, da je bila posojilna pogodba sklenjena tudi s tožencem kot fizično osebo. Z neopredelitvijo sodbe do te dokazne listine, ki je odločilnega pomena za ugotavljanje pasivne legitimacije tožene stranke, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka s predmetno tožbo zahteva plačilo zneska 64.736,28 EUR od toženca, z utemeljitvijo, da je namesto njega plačala dolg. Navaja, da sta s posojilno pogodbo 28. 6. 1996 (v nadaljevanju posojilna pogodba) družba L., d. o. o., in toženec, kot posojilojemalca, z banko K. (v nadaljevanju banka) najela posojilo v višini 630.000,00 ATS, ki ga nista odplačevala. Po dogovoru s tožencem, da bo s posojilno pogodbo poplačan tudi dolg prvotožnice do posojilnice Z. v višini 162.488,00 ATS (ta dolg je bil s posojilno pogodbo poplačan in predstavlja 25,78 % celotnega zneska posojila po posojilni pogodbi), sta tožnika v zavarovanje dolga po posojilni pogodbi zastavila svojo nepremičnino parc. št. 1 k. o. X. Z banko sta sklenila pogodbo o zastavni pravici z dne 28. 6. 1996 (v nadaljevanju pogodba o zastavni pravici). Banka je v izvršilnem postopku dosegla vnovčenje hipoteke in si dolg po posojilni pogodbi poplačala s prodajo (zastavljene) nepremičnine tožnikov.

6. Po stališču sodbe, ki ga pritožba izpodbija, tožnikoma ni uspelo (prepričljivo) dokazati, da bi bil posojilojemalec po posojilni pogodbi (tudi) toženec kot fizična oseba in bi zato obstajala njegova obveznost, da dolg poplača. 7. V pritožbi zato ostaja sporno, ali je bil z vnovčenjem hipoteke poplačan (tudi) dolg toženca kot fizične osebe.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Za protispisnost gre, kadar sodišče pri ugotavljanju odločilnih dejstev stori napako pri povzemanju vsebine listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, torej, da jim pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Kršitev ni podana, kadar sodišče tem dokazom pripiše drugačen dokazni pomen (težo), kot bi jo po mnenju stranke moralo(1). Sodba ugotavlja (14. točka obrazložitve), da je v sklepu Okrajnega sodišča v Ljubljani II R 935/1996 z dne 10. 7. 1996 kot dolžnik naveden tudi A. A., čemur pa ne pripiše takega pomena, kot se zavzema pritožba. Z očitkom bistvene kršitve izpodbija ugotovljeno dejansko stanje.

9. Sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in niso sami s sabo v nasprotju. Opredeli se do vseh dokazov, ki so odločilni za presojo pasivne legitimacije (pritožba izpodbija pravilnost zaključka sodbe o neobstoju pasivne legitimacije). Dopisa B. z dne 16. 12. 2014, na katerega se pritožba sklicuje, tožnika nista predlagala kot dokaz v potrditev njunih trditev, da je toženec zavezanec za vrnitev posojila tudi kot fizična oseba. Očitek o neopredelitvi sodbe do te „dokazne listine“, je zato že iz tega razloga neutemeljen. Sicer pa omenjenemu dopisu banke, s katerim je slednja sodišču po njegovem pozivu posredovala dokumentacijo v zvezi s posojilno pogodbo, ki je bila pri njej, ni mogoče pripisati take teže oziroma pomena, kot hoče prikazati pritožba. Sodba ustrezno obrazloži, zakaj kljub dvema podpisoma toženca na posojilni pogodbi (en ob žigu družbe L., d. o. o., in še en ločen podpis toženca), ni podlage za zaključek, da je bil posojilojemalec (tudi) toženec kot fizična oseba. Nestrinjanje z dokazno oceno pa predstavlja kvečjemu pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Po navedenem se izkaže, da ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Pritožbene trditve ne vzbujajo dvoma v pravilnost dokazne ocene, ki pravilno upošteva metodološki napotek 8. člena ZPP. Sodba presodi vsak dokaz posebej, primerja posamezne dokaze med seboj in na podlagi končne ocene upošteva uspeh celotnega postopka. Dokazna ocena ne temelji le na presoji posojilne pogodbe in sklepa o izvršbi, ki ju izpostavlja pritožba. Upošteva in dokazno oceni še številno drugo listinsko dokumentacijo, povezano s posojilno Pogodbo (pogodba o zastavni pravici, Pogodba o pristopu k dolgu, sklenjeni med banko in družbo v lasti prvotožnice T. d. o. o. z dne 22. 4. 1998, dopise banke in toženca...), pa tudi izpoved tožnice.

11. Obveznost vrnitve posojila lahko vzpostavi le posojilna pogodba, na podlagi katere, kot (pravilno) ugotavlja sodba, ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da je bil posojilojemalec (tudi) toženec kot fizična oseba. Zgolj z v pritožbi izpostavljenim dejstvom, da sta na njej dva podpisa toženca (ob žigu L., d. o. o., in ločeno), ob drugih okoliščinah, ki jih izpostavlja sodba (10. točka obrazložitve“(2)) in jim pritožba ne nasprotuje, ter dokaznih zaključkih na podlagi drugih listin, zlasti Pogodbe o pristopu k dolgu, sklenjene med banko in družbo v lasti prvotožnice, T., d. o. o.) z dne 22. 4. 1998(3), ni podlage za drugačno razlago, kot se zavzema pritožba. Še zlasti ne ob upoštevanju izpovedbe tožnice(4), po kateri je, po oceni sodbe, ki je pritožba ne izpodbija, posojilno pogodbo podpisal in sklenil toženec kot direktor firme in ne kot fizična oseba. Nenazadnje pa pravilnost takega razumevanja potrjuje tudi že omenjena Pogodba o pristopu k dolgu, ki jo je sklepala (družba) tožnice.

12. S sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani II R 935/1996 z dne 10. 7. 1996, na katerega se sklicuje pritožba (v njem sta kot dolžnika navedena L., d. o. o., in toženec kot fizična oseba), je bilo odločeno o vknjižbi zastavne pravice na podlagi Sporazuma strank z dne 2. 7. 1996 za zavarovanje denarne terjatve v višini 630.000,00 ATS. Zgrešeno je zato pritožbeno stališče, „da je bila z njim potrjena pravilnost in utemeljenost izvršilnega naslova, t.j. posojilne pogodbe, zaradi česar sodba nedopustno posega v izvršilni naslov“. Materialnopravno pravilno je stališče sodbe, da navedeni sklep v smislu ustanovitve obveznosti za v sklepu navedenega dolžnika nima konstitutivne narave (obveznost vrnitve posojila vzpostavlja posojilna pogodba).

13. Po navedenem uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker ni procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o zavrnitvi predloga tožnikov za povrnitev pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Tako odločbi VS RS II Ips 314/2012 z dne 2. 10. 2014 in II Ips 127/2012 z dne 16. 1. 2014 in številne druge.

Op. št. (2): „Naslovnik dopisa (posojilna pogodba je oblikovno oblikovana kot dopis) je očitno družba L. d. o. o. …., iz vsebine izhaja, da bo kredit voden pod imenom družbe L. …, kredit bo odobren po pogojih, ki jih je imela banka za komercialne kredite...., iz vsebine ne izhaja nobena zaveza toženca kot fizične osebe“.

Op. št. (3): Nanjo se sklicuje sodba v 13. točki obrazložitve, v njej navaja, da je v uvodnem členu navedeno, da je dolžnik po posojilni pogodbi družba L. d. o. o. (1. člen navedene pogodbe, B11).

Op. št. (4): Relevantni del njene izpovedbe se glasi: „Kreditna pogodba je bila sklenjena z njegovim podjetjem in tudi z njim, ker nekdo je moral podpisati, je pa direktor firme, to je on podpisal“.