Jedro

Ob ugotovitvi, da tožena stranka s tožnikom osebnega razgovora ni opravila (kar med strankama ni sporno, zato sodišče ni presojalo, ali bi bilo del postopka podajanja prošnje mogoče opredeliti kot osebni razgovor), je po presoji Vrhovnega sodišča pravilna tudi presoja prvostopenjskega sodišča, da je toženka kršila pravila postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožnikovi tožbi in na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo odločbo tožene stranke št. 2142-192/2015/5 (1312-15) z dne 18. 11. 2015 o zavrnitvi tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da bi tožena stranka glede na drugo alinejo 46. člena ZMZ morala opraviti osebni razgovor, saj je svojo odločitev oprla tudi na 3. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ. Ker ga ni, so bila po presoji prvostopenjskega sodišča kršena pravila postopka. Poleg tega sodišče navaja tudi razloge, s katerimi utemeljuje presojo, da je trditev tožene stranke, da tožnik očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ, preuranjena.

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga tožena stranka pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava oziroma zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta in zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Zaveda se, da ZMZ v primeru, ko je odločba oprta na 3. točko prvega odstavka 55. člena, ne predvideva možnosti opustitve osebnega razgovora, vendar se sklicuje na uveljavljeno sodno prakso, ki po njenem mnenju to dopušča. Pri tem navaja sodbe I Up 235/2014 z dne 22. 7. 2014, I Up 314/2014 z dne 23. 12. 2014 in I Up 160/2015 z dne 28. 7. 2015. Ne strinja se tudi s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je preuranjen zaključek o tem, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ. Meni, da mora prosilec sam pojasniti vse okoliščine, ki so pomembne za postopek priznanja mednarodne zaščite in da ni njena naloga, da iz prosilca "vleče" razloge za mednarodno zaščito. Navaja, da je imel tožnik tudi zaradi dopolnjevanja prošnje 16. 11. 2015 dovolj možnosti, da se izjavi o pomembnih okoliščinah. Meni, da v družinskem sporu, kakršnega je navedel tožnik, ni mogoče najti opore za to, da bi bilo mogoče tožnika opredeliti kot pripadnika posebne družbene skupine v skladu s petim odstavkom 27. člena ZMZ, sodišču pa očita, da svojega drugačnega stališča ni pojasnilo. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, odpravi (pravilno spremeni - op. sodišča) izpodbijano sodbo in tožbo zavrne, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da se tožena stranka sklicuje na sodno prakso, ki zaradi drugačnega dejanskega stanja v obravnavanem primeru ne pride v poštev. Meni, da zgolj iz njegove izjave ni bilo mogoče razbrati, da očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito. Napačna naj bi bila tudi razlaga toženke, da pripadnost določeni družini v konkretnem primeru ne pomeni pripadnosti posebni družbeni skupini. Predlaga, naj pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev prvostopenjskega sodišča. 5. Pritožba ni utemeljena.

6. V pospešenem postopku lahko pristojni organ prošnji za mednarodno zaščito ugodi ali jo zavrne. Prošnjo zavrne, če so izpolnjeni navedeni pogoji iz 54. člena ob ugotovitvi, da gre za očitno neutemeljeno prošnjo. Kdaj je prošnja očitno neutemeljena, določa 55. člen ZMZ. Če torej gre za enega izmed razlogov iz 55. člena ZMZ, lahko pristojni organ na podlagi 54. člena ZMZ odloči o prošnji za priznanje mednarodne zaščite v pospešenem postopku, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz prve do osme alineje 23. člena ZMZ, če so te podane. Med drugim je v drugi alineji 23. člena ZMZ navedeno, da se pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito upoštevajo tudi informacije, pridobljene v osebnem razgovoru. Po 45. členu ZMZ je v postopku v zvezi s prošnjo za mednarodno zaščito osebni razgovor obvezen, lahko pa se opusti le iz razlogov, navedenih v 46. členu ZMZ. V 46. členu ZMZ je med drugim določeno, da se v pospešenem postopku osebni razgovor lahko opusti le, če pristojni organ lahko odloči na podlagi 1., 2., 4., 6. in 13. točke 55. člena ZMZ.

7. Tožena stranka je zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito v pospešenem postopku iz razloga po 3. in 4. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ. Po 3. točki lahko pristojni organ v pospešenem postopku obravnavano prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, če je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen tega zakona. Po 4. točki pa se prošnja za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljena, če prosilec lažno predstavi razloge, na katere se sklicuje, predvsem kadar so njegove navedbe nekonsistentne, protislovne, malo verjetne, nezadostne in v nasprotju z informacijami o izvorni državi iz osme alineje 23. člena ZMZ.

8. V obravnavanem primeru je tožena stranka odločila o tožnikovi prošnji v pospešenem postopku na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, torej bi morala glede na drugo alinejo 46. člena ZMZ v tem primeru opraviti osebni razgovor vsaj v zvezi s 3. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ. Sodišče prve stopnje je presodilo, da bi toženka morala osebni razgovor opraviti tudi glede razloga po 4. točki prvega odstavka 55. členu ZMZ, da se ugotovijo podrobnosti v zvezi z zatrjevanimi grožnjami. Ob ugotovitvi, da tožena stranka s tožnikom osebnega razgovora ni opravila (kar med strankama ni sporno, zato sodišče ni presojalo, ali bi bilo del postopka podajanja prošnje mogoče opredeliti kot osebni razgovor), je po presoji Vrhovnega sodišča pravilna tudi presoja prvostopenjskega sodišča, da je toženka kršila pravila postopka.

9. Na drugačno stališče ne morejo vplivati sodbe, na katere se sklicuje toženka, in iz katerih naj bi izhajalo stališče o dopustnosti opustitve osebnega razgovora. V zadevah I Up 314/2014 in I Up 160/2015 je bila prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena na podlagi več razlogov iz 55. člena ZMZ, med katerimi so bili tudi razlogi, za katere ZMZ ne določa obveznega osebnega razgovora. Poleg tega sta se ti dve sodbi nanašali na odločitve upravnega organa, ki so bile sprejete pred potekom roka za prenos Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (v nadaljevanju Direktiva 2013/32/EU). Tudi stališče iz sodbe I Up 235/2014, ki ga toženka citira v pritožbi, je bilo sprejeto pred potekom roka za implementacijo navedene direktive. V tej sodbi je Vrhovno sodišče navedlo, da v konkretnem primeru opustitev obveznega razgovora ni pomenila absolutne bistvene kršitve pravil postopka po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker opustitev osebnega razgovora ni vplivala ali ni mogla vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve. Taka razlaga določb ZMZ je bila do poteka roka za prenos Direktive 2013/32/EU mogoča, saj je možnost opustitve osebnega razgovora v 46. členu ZMZ urejena v skladu s prej veljavno Direktivo Sveta 2005/85/ES z dne 1. decembra 2005. Ta direktiva pa je dopuščala opustitev osebnega razgovora tudi, če je pristojni organ že opravil sestanek s prosilcem, da bi mu pomagal pri izpolnjevanju prošnje in predložitvi bistvenih podatkov v zvezi z njo (b. točka drugega odstavka 12. člena).

10. Veljavna Direktiva 2013/32/EU pa opustitev osebnega razgovora v 14. členu dopušča le, kadar lahko organ prošnji za mednarodno zaščito ugodi in, kadar je prosilec nezmožen za osebni razgovor ali ga ne more opraviti zaradi trajnih okoliščin, na katere prosilec ne more vplivati. To velja tudi za pospešeni postopek, saj morajo biti tudi v tem postopku zagotovljena temeljna načela in jamstva iz II poglavja Direktive 2013/32 EU (osmi odstavek 31. člena), med katerimi je tudi 14. člen, ki določa obveznost osebnega razgovora.

11. Zahteve veljavne Direktive 2013/32/EU so torej glede obveznosti osebnega razgovora večje od prej veljavne direktive in od določb veljavnega ZMZ in ne dopuščajo obravnavanja te kršitve postopka kot relativne po določbah ZUP. Ta direktiva bi v tem delu že morala biti prenesena v slovenski pravni red, saj je rok za uskladitev predpisov, določen v njenem prvem odstavku 51. člena potekel že julija 2015, torej preden je toženka odločala o tožnikovi prošnji.

12. Ob upoštevanju načela primarnosti je treba določbe ZMZ razlagati v duhu Direktive 2013/32/EU, kar v obravnavanem primeru pomeni, da ob upoštevanju določb te direktive ni mogoče presojati, ali je opustitev osebnega razgovora vplivala ali bi mogla vplivati na zakonitost oziroma pravilnost zavrnitve prošnje za mednarodno zaščito. Zato je tudi pritožbeno sklicevanje na sodno prakso, ki temelji na drugačni pravni podlagi, neutemeljeno.

13. Ker torej niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.