Jedro

V obravnavani zadevi bi morala tožena stranka skladno z 2. alinejo 46. člena ZMZ opraviti s tožnikom osebni razgovor, saj navedeno določilo določa, da se osebni razgovor lahko opusti le, če pristojni organ lahko odloči na podlagi 1., 2., 4., 6. in 13. točke 55. člena tega zakona. Ker pa je tožena stranka svojo odločitev oprla tudi na 3. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ, je potrebno osebni razgovor obvezno opraviti.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-192/2015/5 (1312-15) z dne 18. 11. 2015 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v pospešenem postopku zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno. V obrazložitvi odločbe povzema, kaj je tožnik navedel v prošnji, kaj izhaja iz njegove lastnoročne izjave in kaj izhaja iz policijske depeše PP Ljubljana Vič. Nadalje povzema, kaj je tožnik navedel v dopolnitvi prošnje za mednarodno zaščito. Navaja, da ker tožnik ni niti uveljavljal preganjanja po Ženevski konvenciji, tožena stranka ni ugotavljala intenzivnosti preganjanja in je v skladu s sodno prakso Ustavnega sodišča RS odločila v pospešenem postopku. Tožnik ni uveljavljal razlogov iz Ženevske konvencije, saj na vprašanje, ali je bil kdaj v izvorni državi preganjan zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja in podobno, odgovoril, da zaradi teh razlogov ni bil nikoli preganjan. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo utemeljuje zaradi težav, ki jih je imel njegov oče pred 15 leti z družino A. zaradi delovnega mesta, ki ga je zavzel tožnikov oče. Tožnik je navedel, da naj bi ga člani družine A. prvič pretepli, ko je bil star 17 let. Navedel je, da grožnje trajajo že 15 let. Razen tega je še navedel, da so mu dejali, da ko bo postal polnoleten, da ga bodo ubili. Če bi bil resnično ogrožen, bi že leta 2007 po prvem pretepu zapustil izvorno državo. Leta 2008 jo je res zapustil in odšel v Republiko Slovenijo, vendar ne zaradi zatrjevane ogroženosti, ampak zaradi dela. Imel je izdano dovoljenje za začasno prebivanje, nato pa se je vrnil nazaj v izvorno državo. V primeru resnične ogroženosti bi že leta 2009 zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in se ne bi vrnil nazaj v izvorno državo. Tožnik je leta 2011 zaprosil za mednarodno zaščito v Nemčiji, vendar na odločitev pristojnega organa ni počakal, saj so ga tam zaprli in zaradi tega ni zdržal. Zaprosil je, naj ga vrnejo na Kosovo. Tožena stranka iz navedenega sklepa, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje, saj bi oseba, ki je resnično ogrožena, naredila vse v tej smeri, da si zagotovi zaščito. Podobno je ravnal tožnik tudi na Madžarskem, kjer je 8. 2. 2015 prav tako zaprosil za mednarodno zaščito, vendar, ker je bil zaprt, ni več zdržal, zato je zaprosil nekega prosilca, ki je znal madžarsko, naj mu napiše odstopno izjavo. Nadalje tožena stranka izpostavlja, da bi lahko ponovno zaprosil za mednarodno zaščito na Madžarskem po tem, ko je izvorno državo zapustil v oktobru 2015. Na podlagi navedenih dejanj je mogoče utemeljeno sklepati, da lažno predstavlja razloge, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Nadalje tožena stranka pojasnjuje, zakaj tožnik po njenem mnenju tudi ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite, saj mu ne grozi resna škoda v smislu 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ). Ob vrnitvi v izvorno državo ne bi bil podvržen smrtni kazni ali usmrtitvi oziroma ne bi bil izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ali kazni. Težave z družino A. ni z ničemer utemeljil. V konkretnem primeru ni izkazal, da mu država, politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne nuditi zaščite. V njegovi izvorni državi pa tudi ne poteka mednarodni ali notranji oboroženi spopad. Poleg tega je Evropska komisija predlagala, naj se med drugim tudi Kosovo uvrsti na seznam varnih držav izvora. Tožena stranka tako ugotavlja, da je podan razlog za zavrnitev prošnje iz 3. in 4. alineje prvega odstavka 55. člena ZMZ.

2. Tožnik v tožbi navaja, da so bile storjene kršitve določb postopka, ker z njim ni bil opravljen osebni razgovor, čeprav je odločba oprta tudi na 3. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ. Za utemeljitev odločbe oziroma kakršnokoli sklicevanje tožene stranke na navedeno določilo je potrebno predhodno opraviti osebni razgovor. Jasno je, da tožnik zatrjuje dejanja preganjanja, ki so dovolj resne narave, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljih pravic. Tožnik je zatrjeval nasilna dejanja, katerim je bil izpostavljen s strani družine A., prav tako pa mu je družina A. grozila s smrtjo. Maščevanju te družine je izpostavljena celotna družina tožnika. Tožnik je tudi pojasnil, da organom na Kosovu ne zaupa zaradi korupcije oziroma, da družina dejanj ni več prijavljala. Tožnik je bil preganjan zaradi pripadnosti določeni družbeni skupini, zaradi česar je ugotovitev tožene stranke, da ni navedel, da bi bil preganjan zaradi rase, narodnosti, vere, politične pripadnosti ali pripadnosti določeni družbeni skupini, nepopolna. Tožnik je resda prihajal in odhajal v izvorno državo in tožena stranka je navedla, da je odšel pri 18 letih v Republiko Slovenijo in to ne zaradi mednarodne zaščite, ampak zaradi dela. Četudi bi tak zaključek tožene stranke držal, pa konkretnega ni raziskala. Dodatna pojasnila bi lahko tožnik z vsakim postopkom, tako v Nemčiji kot na Madžarskem, dodatno podal v osebnem razgovoru. Tožena stranka je izpostavila, da ji ni jasno, kaj je tožnik počel en teden na Madžarskem in zakaj ni že tam zaprosil za mednarodno zaščito. Ta del odločitve pa je oprla na dejansko stanje, ki ga ni raziskala, saj bi morala opraviti osebni razgovor s tožnikom. Tožena stranka tudi ni obrazložila, zakaj naj bi bili razlogi, ki utemeljujejo tožnikovo prošnjo, malo verjetni in nezadostni. Tožnik je vseskozi navajal enaka dejstva in jih ni v ničemer spreminjal. Tožena stranka tudi ni izvedla nobenega sistemskega ali analitičnega pregleda, ni preverila nobene informacije o izvorni državi. Glede subsidiarne oblike zaščite pa je tožena stranka spregledala, da je tožnik zatrjeval, da mu v izvorni državi grozi mučenje in usmrtitev. Povedal je, da je imel težave z družino A., ki trajajo že 15 let. Prav tako ne drži, da tožnik ni izkazal, da mu država, politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne nuditi zaščite. Tožnik je pojasnil, da je njegova družina zadevo prijavljala policiji, vendar ta ni nič naredila. Nadaljnje navajanje, zakaj se tožnik ni pozanimal na policiji o prijavi, pa ne vzdržijo resne presoje, saj je družina tožnika dogodke prijavila, ko je bil tožnik še otrok. Nadalje se tožeča stranka sklicuje še na poročilo Human Rights Watch o pravosodnem sistemu na Kosovu, ki je še vedno šibak, o tem pa govori tudi poročilo Civil Rights Defenders. Tožena stranka v konkretnem primeru ni predstavila niti splošnih informacij niti specifičnih informacij o izvorni državi. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bil tožnik pred podajo prošnje seznanjen in informiran o postopku priznanja mednarodne zaščite ter o pravicah in dolžnostih prosilcev. Pred pričetkom podaje prošnje je bil še enkrat opozorjen, da mora vse podatke in izjave navesti samostojno, prepričljivo, natančno in po pravici. Osebni razgovor se lahko opusti, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ. Pristojni organ lahko odloči o prošnji v pospešenem postopku brez informacij o izvorni državi, če se dejansko stanje da v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin, ki jih je navedla tožeča stranka v prošnji za mednarodno zaščito. Tožnik ni navedel nobenih resnih in ponavljajočih razlogov, ki bi predstavljali hudo kršitev temeljnih človekovih pravic. V postopkih priznanja mednarodne zaščite se ugotavlja izključno ogroženost osebe zaradi preganjanja zaradi katerega izmed razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, tožnik pa ni niti enkrat navedel, da bi bil v izvorni državi kdaj preganjan zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Tožnik ni z ničemer utemeljil, kakšne težave naj bi konkretno imel zaradi družine A., z ničemer ni dokazal, da nima zaščite v izvorni državi. Mednarodno zaščito bi bilo mogoče priznati le v primeru, če bi tožnik dokazal, da mu subjekti zaščite v izvorni državi niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Glede citiranja poročil Human Rights Watch in Civil Rights Defenders pa tožena stranka opozarja, da gre za nedovoljene tožbene novote. Tožnik namreč v postopku izdaje upravnega akta ni predlagal v tožbi predloženih informacij o izvorni državi. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Tožba je utemeljena.

5. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na 3. in 4. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ. 4. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ določa, da pristojni organ lahko v pospešenem postopku obravnavano prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, če prosilec lažno predstavi razloge, na katere se sklicuje, predvsem kadar so njegove navedbe nekonsistentne, protislovne, malo verjetne, nezadostne in v nasprotju z informacijami o izvorni državi iz 8. alineje 23. člena tega zakona. 3. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ pa določa, da se lahko prošnja v pospešenem postopku zavrne kot očitno neutemeljena, če je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen tega zakona. V obravnavani zadevi bi morala tožena stranka skladno z 2. alinejo 46. člena ZMZ opraviti s tožnikom osebni razgovor, saj navedeno določilo določa, da se osebni razgovor lahko opusti le, če pristojni organ lahko odloči na podlagi 1., 2., 4., 6. in 13. točke 55. člena tega zakona. Ker pa je tožena stranka svojo odločitev oprla tudi na 3. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ, je potrebno osebni razgovor obvezno opraviti.

6. Sodišče se ne strinja z navedbami tožene stranke, da se osebni razgovor lahko opusti, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ. Iz 2. alineje 46. člena ZMZ jasno izhaja, da kadar se odločba opira na 3. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ, se osebnega razgovora ne sme opustiti.

7. Razen navedenega sodišče tudi meni, da je v konkretnem primeru preuranjeno trditi, da je očitno, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ. Tožena stranka je namreč zavzela stališče, da ker je tožnik kot odgovor na vprašanje, ali je bil v izvorni državi preganjan zaradi rase, vere, narodnosti ali političnega prepričanja oziroma pripadnosti določeni družbeni skupini, rekel, da ne, da zaradi tega niso podani razlogi preganjanja iz Ženevske konvencije. Vendar pa je tožnik svojo prošnjo utemeljil smiselno prav na trditvi, da je preganjan zaradi pripadnosti določeni družbeni skupini, le da tega ni tako poimenoval. Tožnik namreč zatrjuje, da je preganjan zaradi spora njegove družine z družino A., saj je celo navedel, da mu je bilo zagroženo, da ko bo polnoleten, da ga bodo ubili. Preganjanje zaradi pripadnosti določeni družini pa je preganjanje zaradi pripadnosti določeni družbeni skupini. Vendar pa bi bilo možno v konkretnem primeru šele z osebnim razgovorom ugotoviti do podrobnosti, ali preganjanje s strani družini A. res predstavlja tako hudo grožnjo, da bi to ustrezalo definiciji preganjanja ter ali so organi odkrivanja in pregona kaznivih dejanj na Kosovem res tako neučinkoviti, kot zatrjuje tožnik. S tem v zvezi namreč sodišče tudi meni, da zgolj zaradi razlogov, ker je tožnik večkrat zapustil Kosovo in se vanj vračal, še ni mogoče trditi, da je lažno predstavljal razloge, na katere se sklicuje, v kolikor v njegovih izjavah ni bilo nobenih konsistentnosti ali protislovnosti. Tudi iz navedenega razloga bi bilo potrebno opraviti osebni razgovor, da se ugotovijo vse podrobnosti v zvezi z grožnjami tožniku in v zvezi z njegovo zatrjevano neučinkovitostjo državnih organov na Kosovem.

8. Ker tožena stranka s tožnikom ni opravila osebnega razgovora, kot bi ga morala v skladu z 2. alinejo 46. člena ZMZ, so bila zaradi tega kršena pravila postopka in je zaradi tega sodišče odločbo odpravilo in vrnilo toženi stranki zadevo v ponovno odločanje. Na tem mestu želi sodišče opozoriti še na sodbo Vrhovnega sodišča RS št. I Up 242/2014. V primeru, na katerega se nanaša ta sodba, je namreč tožena stranka odločila o tožnikovi prošnji v pospešenem postopku na podlagi 3., 4. in 5. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ in je vrhovno sodišče zavzelo stališče, da bi morala glede na določbo 2. alineje 46. člena ZMZ v tem primeru opraviti osebni razgovor vsaj v zvezi s 3. in 5. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ. Ker ga ni, je kršila pravilo upravnega postopka, poleg tega pa je (lahko) pomanjkljivo oziroma nepopolno ugotovila dejansko stanje (točka 8 obrazložitve). Sodišče meni, da gre v obravnavani zadevi za povsem primerljivo situacijo in je iz navedenega razloga odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker je sodišče tožbi ugodilo zaradi kršitev določb postopka, se do vseh navedb strank v postopku ni opredeljevalo. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka opraviti s tožnikom tudi osebni razgovor.