Jedro

Tožena stranka je utemeljeno čakala do prejema zadnje manjkajoče dokumentacije, na podlagi katere je opravila celovito analizo tožnikove prisotnosti na delo in domnevnih voženj na delo iz z dela, v primerjavi s podatki o tem, kje se je tožnik takrat nahajal. Šele na podlagi celovite analize vseh pridobljenih podatkov je preverjala, ali je tožnik tudi v dneh, ko je sam zatrjeval prihod na delo in z dela na naslov stalnega prebivališča, tja oziroma od tam tudi dejansko prihajal.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 3. 2007. Posledično je zavrnilo tudi reintegracijski in reparacijske zahtevke. Ugotovilo je, da je tožnik storil očitano kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima tudi znake kaznivega dejanja goljufije. Tožnik je z namenom pridobitve premoženjske koristi lažno prikazoval, da se na delo v Koper vozi z naslova stalnega prebivališča na Kozjaku nad Pesnico, čeprav je na delo dejansko prihajal z naslova začasnega prebivališča v Kopru. Tožena stranka je odpoved podala v roku iz drugega odstavka 110. člena ZDR, ki je pričel teči šele, ko se je na podlagi zbranih obvestil in potrebne listinske dokumentacije lahko prepričala, da je sum storitve kaznivega dejanja goljufije utemeljen. Tožniku je bil omogočen zagovor, ki pa se ga ni udeležil zaradi zatrjevane bolezni, vendar ni pa predložil bolniškega lista oziroma zdravniškega potrdila ali opravičila.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 1. in 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da mu je bila odpoved vročena 19. 3. 2007, vsebinsko pa zajema obdobje med 1. 10. 2005 in 30. 6. 2006. Po določbi 110. člena ZDR bi morala tožena stranka podati odpoved v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, sodišče pa je napačno navedlo, da rok začne teči odkar se je izvedelo za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca. Tožena stranka je bila z razlogi seznanjena že bistveno prej kot 7. 3. 2007, najkasneje 2. 8. 2006, ko je že sama navedla, da je prišla do utemeljenih razlogov za sum. Prav tako je že 31. 8. 2006 pridobila podatke o tem, kje se je tožnik v spornem obdobju nahajal. Dne 7. 3. 2007 je tožena stranka pridobila zgolj bančne izpiske, ki pa ne omogočajo presoje tega, ali je tožnik po opravljeni službi opravil predvideno pot. Zaključek sodišča, da se je tožena stranka seznanila z razlogi 7. 3. 2007 nasprotuje vsebini listine ODT z odgovori bank. Tožena stranka bi morala že ob podpisu izjave o uveljavljanju stroškov prevoza ugotavljati tožnikov goljufivi namen. Tožnik je navedel pravilne podatke o stalnem prebivališču od koder se je večinoma tudi vozil. Ni kršil pravil veljavne Uredbe, če ni takoj po službi odšel na naslov stalnega prebivališča ali se z njega vrnil na delo tik pred začetkom službe. Razlogi sodbe so tako pomanjkljivi, da je ni mogoče preizkusiti.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

6. Nestrinjanje z dokazno oceno pomeni uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Iz revizijskih navedb izhaja, da tožnik s sklicevanjem na kršitev določb 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP uveljavlja zgolj ta razlog. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in ti razlogi po presoji revizijskega sodišča niso v nasprotju z listinami v spisu. Povsem jasno iz obrazložitve izhaja, katero ravnanje tožnika je sodišče štelo za tisto, s katerim je toženo stranko spravil v zmoto in tudi, kako je sodišče dokazno ocenilo listino Okrožnega državnega tožilstva z odgovori bank.

7. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

8. Delodajalec mora delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela (prvi odstavek 130. člena ZDR). Višina povračila se določi s kolektivno pogodbo s splošno veljavnostjo ali z izvršilnim predpisom (drugi odstavek 130. člena ZDR). Za zaposlene v državnih organih je na podlagi drugega odstavka 71. člena ZDDO višino tega povračila določila Vlada s posebno Uredbo: v spornem obdobju Uredba o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela delavcem in funkcionarjem v državnih organih (Uradni list RS, št. 86/2002). Po določbah Uredbe se povrnejo delavcu dejanski stroški (bodisi za prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi bodisi kilometrina) za pot od kraja, od koder se zaposleni (stalno) vozi na delo in z dela, do delovnega mesta. Delavec uveljavlja povračilo stroškov s posebno izjavo, kjer navede bivališče – torej kraj, iz katerega bo prihajal na delo – in vrsto prevoza, za katerega uveljavlja povračilo stroškov. Pri tem izrecno jamči za resničnost in točnost podatkov in se obvezuje, da bo delodajalcu sporočil sleherno spremembo, ki vpliva na izplačilo povračil. 9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je pri svoji odločitvi upoštevalo tudi sodišče druge stopnje, izhaja da je tožnik dne 3. 10. 2005 podal izjavo, da stanuje na naslovu Kozjak nad Pesnico ... in da uveljavlja povračilo za prevoz z osebnim avtomobilom iz tega naslova, da je tožnik dobil povrnjene stroške za to relacijo, čeprav je na delo pravilom prihajal z naslova v Kopru, šele ko je tožena stranka pričela preverjati, ali se dejansko vozi na delo z danega naslova, je tožnik pričel ločeno prikazovati, za katere dneve uveljavlja prevozne stroške z naslova v Kopru in za katere dneve z naslova Kozjak nad Pesnico, vendar pa je tožnik tudi v primerih, za katere navaja prevoz na relaciji Kozjak – Koper – Kozjak v resnici na delo prihajal z naslova v Kopru, nedvomno pa to velja za oktober in november 2005, tožena stranka je šele s prejemom zadnje dokumentacije dne 7. 3. 2007 lahko napravila analizo tožnikove prisotnosti na delu, njegovih domnevnih voženj na delo iz naslova v Kozjaku ter časa in kraja, ko je tožnik opravljal transakcije s svojega bančnega računa ter časa in območja, na katerem je imel pogovore po mobilnem telefonu.

10. Tako za odločitev o pravočasnosti odpovedi kot za presojo obstoja utemeljenega odpovednega razloga, to je znakov očitanega kaznivega dejanja, je bistvena ugotovitev, da tožnik toženi stranki ni dal resničnih, točnih in popolnih podatkov o tem, od kje bo prihajal na delo. V izjavi z dne 3. 10. 2005 je navedel, da uveljavlja povračilo stroškov za prevoz z naslova Kozjak nad Pesnico, na relaciji na kateri se dnevno vozi. Dejansko pa se je s tega naslova na delo vozil le občasno, kar nenazadnje potrjujejo tudi njegove kasnejše izjave o opravljenih prevozih (priloga A2). Netočni oziroma nepopolni podatki so bili dani z namenom uveljavljanja prevoznih stroškov, do katerih tožnik za prihode na delo z naslova v Kopru ne bi bil upravičen – torej z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi. V tem delu je tožnikov primer drugačen kot v zadevi Pdp 1340/2008 (potrjeni s sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 427/2009 z dne 22. 2. 2011), kjer tožena stranka takega namena tožniku ni dokazala.

11. Glede pravočasnosti je najprej treba opozoriti na dvoje. Prvič, ni sprejemljivo stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka „utemeljeno vodila pred kazenski postopek“. Delodajalec odloča o kršitvah obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi in ne o kazenski odgovornosti delavca. Kolikor gre za odpovedni razlog iz prve alineje prvega odstavka 111. člena ZDR mora dokazati le, da ima kršitev obveznosti iz delovnega razmerja znake kaznivega dejanja, za kar ni treba izvajati nobenega „predkazenskega postopka“. Drugič, delodajalec praviloma (v načelu) ne more podaljševati prekluzivnega roka za podajo odpovedi s sklicevanjem na dolgotrajen „dokazni postopek“. Smisel in namen zakonsko določenega roka za odpoved je ravno v tem, da še posebej pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da delodajalec na storjene kršitve reagira čim hitreje. Sicer je težko zagovarjati obstoj drugega pogoja za zakonitost odpovedi: da delovnega razmerja zaradi storjene kršitve ni mogoče nadaljevati – pri izredni odpovedi niti do poteka odpovednega roka ne.

12. V obravnavani zadevi je od zaznave suma, da se tožnik dejansko ne vozi na delo iz Kozjaka temveč iz Kopra, pa do odpovedi pogodbe o zaposlitvi, dejansko poteklo več mesecev. Toda glede na dejanske ugotovitve se revizijsko sodišče strinja s presojo sodišča druge stopnje, da je v danem primeru tožena stranka utemeljeno čakala do prejema zadnje manjkajoče dokumentacije, na podlagi katere je opravila celovito analizo tožnikove prisotnosti na delo in domnevnih voženj na delo iz z dela, v primerjavi s podatki o tem, kje se je tožnik takrat nahajal. Šele na podlagi celovite analize vseh pridobljenih podatkov je preverjala, ali je tožnik tudi v dneh, ko je sam zatrjeval prihod na delo in z dela na naslov stalnega prebivališča, tja oziroma od tam tudi dejansko prihajal. Po (dejanskih) ugotovitvah sodišča je tožena stranka tako šele 7. 3. 2007 v celoti izvedela za tožnikovo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, zato je bila odpoved, podana 19. 3. 2007 pravočasna.

13. Ker je bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).