Jedro

Tožnik je kršil obveznost iz delovnega razmerja, ko je podal lažno izjavo, na podlagi katere je dobil povrnjene stroške prevoza na delo in z dela v višini kilometrine za daljšo relacijo, čeprav se je v resnici na delo večinoma vozil z naslova v istem kraju, kot je delal. Tožnikovo ravnanje ima vse znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ, tako da mu je tožena stranka utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. al. 1. odst. 111. čl. ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka I izreka in točka II izreka, v delu, v katerem je bilo odločeno, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek, da se ugotovi, da ni zakonita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala s sklepom št. ... z dne 19. 3. 2007 (točka I/1 izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnika pozove nazaj na delo v roku 15 dni (točka I/2 izreka) in da tožniku za obdobje od 19. 3. 2007 dalje obračuna in izplača pripadajočo plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečne plače do plačila, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov od bruto zneska ter da mu vpiše manjkajočo delovno dobo v delovno knjižico (točka I/3 izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožena stranka tožniku s sklepom z dne 17. 10. 2005 odobrila povrnitev stroškov prevoza na delo in z del na relaciji Koper – K. (na Štajerskem) v dolžini 252 km in to od 28. 9. 2005, ko je tožnik poda izjavo. V tej izjavi je tožnik navedel resnične podatke, tožena stranka pa ni dokazala, kdaj je posumila, da se tožnik na tej relaciji dejansko ne vozi. Tožena stranka bi se o tem, ali je tožnik podal resnične podatke, lahko prepričala že pred izdajo sklepa o odobritvi povrnitve stroškov prevoza, saj je ta sklep izdala dva tedna po izjavi tožnika. Izpodbijana sodba glede tega vprašanja nima razlogov. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da naj bi subjektivni rok, v katerem mora delodajalec podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, začel teči 7. 3. 2007, ko je tožena stranka prejela odgovor Okrožnega državnega tožilstva v Kopru s prilogami in s katerim je bil zaključen predkazenski postopek. Razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) je podan, če ima kršitev delovne obveznosti tudi vse znake kaznivega dejanja. Za to, da bi tožena stranka ugotovila obstoj utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja goljufije iz 217. člena KZ, ni bilo potrebno izvajati celotnega predkazenskega postopka. Tožena stranka se je z odpovednim razlogom seznanila že 4. 2. 2006, ko so policisti PP ... obravnavali kaznivo dejanje velike tatvine, storjene z vlomom v objekt tožnikovega stalnega bivališča. Šele 2. 8. 2006 pa je tožena stranka pričela z zbiranjem obvestil v smeri, ali je podan utemeljen sum, da je tožnik storil kaznivo dejanje. Subjektivni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tako začel teči že 4. 2. 2006, ne pa šele 7. 3. 2007. Navedeno pomeni, da je tožena stranka sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi izdala po poteku 15-dnevnega subjektivnega in tudi po poteku 6-mesečnega objektivnega roka. Tožena stranka je vabilo na zagovor tožniku vročila 16. 3. 2007, zagovor pa naj bi bil že 19. 3. 2007. Tožnik je 16. 3. 2007 nastopil bolniški dopust in takrat ni mogel predložiti bolniškega lista, saj se je zdravljenje šele pričelo, zaključeno pa je bilo 15. 4. 2007. Tožena stranka bi ravnala pravilno, če bi datum zagovora preložila. Tožnik ni mogel predložiti dokaza o opravičenem razlogu za izostanek, saj dokaza takrat še ni imel. Priča Z.V. je povedal, da je tožnik na dan zagovora imel zmanjšano zmožnost, da se zagovarja in da je tožniku sicer predpisal zdravila, vendar jih tožnik ni želel. Tožnik je z izpovedbo priče Z.V. in z bolniškim listom dokazal, da se zagovora ni mogel udeležiti. Sodišče prve stopnje sploh ne ugotavlja, katere obveznosti iz delovnega razmerja naj bi tožnik s svojim ravnanjem kršil. Prvostopenjsko sodišče se glede tega zgolj sklicuje na določbo 35. člena ZDR, eksplicitno pa ne navede, za katere kršitve naj bi šlo, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je zmotno štela, da je tožnik v tistih dnevih, ko je opravil bančne storitve v Kopru, tam tudi prebival pri svoji partnerki V.P. in da ni šel na naslov stalnega prebivališča. Temu je neutemeljeno sledilo tudi sodišče prve stopnje, pri tem pa ni upoštevalo, da je tožnik imel 12-urni delavnik in da je v Kopru ostal, ko je imel prostih 24 ur, ko pa je imel prostih 48 ur, pa je odšel v K.. Prav tako sodišče ni upoštevalo, da je tožnik večkrat prespal pri starših. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da na naslovu tožnikovega stalnega bivališča sploh ni možno stalno stanovati, saj na tem naslovu ni le vikend, temveč stanovanjska hiša, kakor to izhaja iz odločbe Davčnega urada ... z dne 13. 12. 2005. V kolikor tožnik med 29. 1. 2006 in 4. 2. 2006 ni bil prisoten na naslovu stalnega prebivališča, to še ne pomeni, da ga ni bilo v K.. V tistem času je bila huda zima, hiša na naslovu stalnega prebivališča ni bila ogrevana, zato je tožnik večkrat prespal in živel pri svojih starših, kar je potrdila tudi priča V.P.. Navedeno pomeni, da je resnična tožnikova izjava, da se iz naslova stalnega prebivališča na K. vozil tudi z 29. 1. 2006 na 1. 2. 2006 in z 2. 2. 2006 na 6. 2. 2006. Sodišče prve stopnje je sicer ugotavljalo, da naj bi priča V.P. delovala neodločno, plašno in neprepričljivo, kljub temu pa je njena izpovedbo štelo za verodostojno. Sicer pa je ta priča v bistvu potrdila tožnikove pisne izjave o prihodih na delo, saj je izpovedala, da je tožnik v službo odhajal tako z naslova v Kopru kot tudi iz stalnega prebivališča na Štajerskem. Tožnik je podal resnične in dejanske podatke o relaciji voženj na delo in z dela ter je vodil evidenco, iz katere je bilo razvidno, kdaj je na delo prišel iz kraja stalnega prebivališča in kdaj iz Kopra. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi podala v okviru subjektivnega roka iz drugega odstavka 110. člena ZDR, saj je vse do 7. 3. 2007 izvajala dokazni postopek. Navedenega dne pa je prejela odgovor (tožilstva) s prilogami izpisa dvigov s tožnikovega računa. Odpoved je bila podana v zakonitem objektivnem roku, saj kazenski pregon še teče. Kazensko ovadbo zoper tožnika je tožena stranka vložila 19. 3. 2007, to je istega dne, ko je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil tožniku pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogočen zagovor. Vabilo na zagovor je bilo tožniku vročeno 16. 3. 2007, zagovor pa je bil razpisan za 19. 3. 2007. Tožnik je po vročitvi vabila poklical odvetnika in šele potem odšel k zdravniku. Tožnik je izpovedal, da mu osebni zdravnik ni uvedel nobene terapije in da je na pregled k psihiatru odšel šele kasneje na predlog prijatelja. Brezpredmetne so pritožbene navedbe, da tožnik 19. 3. 2007 še ni razpolagal z bolniškim listom. Tožnik je sam izpovedal, da do vročitve vabila na zagovor ni bil bolan in da mu tudi osebni zdravnik ni predpisal nobene terapije. Tožnik ni izkazal, da ni bil sposoben za zagovor. Tožnik se je na pregled k psihiatru oglasil šele dva dni po razpisanem zagovoru in sicer po posvetu z odvetnikom, pri čemer mu tudi psihiater ni predpisal nobene medikanozne terapije. Tožnik bi zagovor lahko podal tudi pisno. Okoliščina, da je bil tožnik v bolniški, ne dokazuje, da je bil v tem času nesposoben za zagovor, psihiater Z.V. je celo izpovedal, da bi težko ocenil, v kakšnem psihičnem stanju je bil tožnik na dan zagovora. Tožnik bi skupaj z opravičilom odvetnika na enak način toženi stranki lahko posredoval tudi zdravniško potrdilo ali izpis iz osebnega zdravstvenega kartona, iz katerega bi bilo razvidno, da je iz zdravstvenih razlogov nesposoben za udeležbo na zagovoru. Tožnik je imel za pripravo obrambe na voljo skoraj 3 dni. Očitana kršitev posebnih priprav na obrambo niti ni zahtevala, tožnik pa se je istega dne, ko je prejel vabilo na zagovor, posvetoval z odvetnikom. Tožnik neutemeljeno zatrjuje, da razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni ugotovljen. Sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik z lažnim prikazovanjem okoliščin zavedel toženo stranko tako, da mu je izplačevala potne stroške, kot da bi se tožnik dnevno vozil na delo in z dela na relaciji K. – Koper in nazaj in da si je s tem pridobil neupravičeno premoženjsko korist, s tem pa obenem tudi kršil pogodbene in druge delovnega obveznosti. Pritožbene navedbe v zvezi z bančnimi izpiski so pritožbena novota. Ni sporno, da tožnik vsaj v času od 29. 1. 2006 do 4. 2. 2006 ni bil prisoten na naslovu stalnega bivališča in da so mu za navedeno obdobje bili izplačani potni stroški na relaciji K. – Koper in nazaj. Tožnik je sam izpovedal, da hiša, v kateri je imel prijavljeno stalno prebivališče, nima ogrevanja in da zato v zimskem obdobju tam ni prespal. Tožnik je stalno prebivališče na tem naslovu prijavil šele po spremembi uredbe, prebivališča pa ni spremenila njegova življenjska sopotnica, V.P., s katero tožnik prebiva. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik se sicer pritožuje zoper celotno sodbo, vendar je pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 350. člena ZPP štelo, da ne more imeti pravnega interesa za izpodbijanje tistega dela prvostopenjske sodbe, ki se nanaša na odločitev, da tudi tožena stranka sama krije svoje stroške postopka. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče štelo, da ta del odločitve sodišča prve stopnje ni bil izpodbijan.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva v tem sporu. Ta pa so naslednja: - tožnik je 3. 10. 2005 podal pisno izjavo, da stanuje na naslovu K. in da s tega naslova uveljavlja povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, - tožnik je v spornem obdobju od oktobra 2005 do junija 2006 pretežno bival v Kopru pri izvenzakonski partnerici in se je z njenega naslova tudi vozil na delo, - tožnik je za oktober 2005 prejel stroške prevoza na delo in z dela za 16 voženj za navedeno relacijo, v novembru 2005 je bilo takih voženj 21 (za navedena meseca je tožnik dobival nadomestilo stroškov prevoza na delo in z dela izključno za relacijo K. – Koper in nazaj), čeprav je iz analize razporeda dela, klicev z njegovega mobilnega telefona in bančnih dvigov razvidno, da se je tožnik v službo v resnici večinoma vozil z naslova dejanskega bivanja v Kopru, - tožnik je za obdobje od decembra 2005 do junija 2006 sicer vodil ločeno evidenco dni, ko naj bi se na delo vozil z naslova stalnega prebivališča, in dni, ko naj bi prihajal na delo z naslova svoje izvenzakonske partnerice, vendar je bilo na podlagi primerjave tožnikovega razporeda in podatkov o dvigih z bančno kartico ter izpiskov odhodno dohodnih klicev za tožnikovo številko mobilnega telefona z navedbami baznih postaj ugotovljeno, da se je tožnik večinoma vozil z naslova dejanskega bivanja v Kopru, tudi v dnevih, ko naj bi se vozil iz K., - tožena stranka je za tožnikovo kršitev pogodbene obveznosti izvedela šele, ko je prejela dopis Okrožnega državnega tožilstva v Kopru z dne 7. 3. 2007 s priloženimi odgovori bank, hranilnic in hranilno-kreditnih služb, - tožena stranka je tožnika 15. 3. 2007 pravilno povabila na zagovor, določen za 19. 3. 2007 (vabilo je bilo tožniku vročeno 16. 3. 2007), - tožnik je istega dne, ko je prejel obvestilo o uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in vabilo na zagovor nastopil bolniški stalež, - tožnikov pooblaščenec je na dan, ko bi moralo biti zaslišanje, zaprosil, da se zaslišanje preloži zaradi bolezni njegove stranke, - tožnik ni predložil nikakršnega dokazila, da zaradi bolezni ne bi bil sposoben priti na zaslišanje, takšne nesposobnosti pa ni potrdil niti kot priča zaslišani Z.V., - tožena stranka je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala 19. 3. 2007. Zmotno je pritožbeno prepričanje, da se je tožena stranka za tožnikovo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja zvedela že 4. 2. 2006, ko so policisti PP ... obravnavali kaznivo dejanje velike tatvine, storjene z vlomom v tožnikovo hišo na K.. Takrat je policist navedene policijske postaje v spremstvu tožnika opravil ogled in o tem sestavil uradni zaznamek. Zgolj na podlagi tega zaznamka in naznanila tožnika, danega pred tem na policijski postaji v ..., da je bil vlom storjen med 29. 1. 2006 in 4. 2. 2006, ni mogoče šteti, da se je tožena stranka takrat že zvedela za tožnikovo kršitev, to je, da je tožnik podal neresnično izjavo o tem, da se na delo vozi z naslova na K.. Celo v primeru, če bi bili tožnikovi nadrejeni delavci o vlomu seznanjeni še istega dne, ko ga je tožnik naznanil na PP ..., bi to ne pomenilo, da so se s tem izvedeli za kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Navedeno bi lahko vzbudilo sum o resničnosti tožnikove izjave, da se na delo vozi z naslova prijavljenega stalnega prebivališča, ne bi pa s takšnim sumom mogli utemeljiti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tak sum je pri toženi stranki dejansko nastal, kar je razvidno tudi iz zaprosila PU ... za zbiranje obvestil v zvezi s sumom storitve kaznivega dejanja goljufije, vendar takšen sum še ne more biti razlog, s katerim bi bilo možno uspešno utemeljiti izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zaradi navedenega tudi ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu, kdaj je tožena stranka prvič posumila, da se tožnik na delo ne vozi iz K., saj rok za odpoved prične teči z dnem, ko se izve za kršitev in ne z dnem, ko se prvič pojavi sum.

Na pravilnost odločitve ne vpliva zmotno stališče sodišča prve stopnje o neskladju med podatki, ki jih je glede voženj na delo in z dela v obdobju od januarja do junija 2006 v spis vložil tožnik (priloga A/2 in B/28) in podatki tožene stranke (očitno gre za prilogo B/27). Pri tem je sodišče prve stopnje primerjalo število voženj, ki jih je tožnik v izjavah, ki se v spisu nahajajo kot priloga B/28, navedel kot prevoze z naslova stalnega prebivališča K., podatke tožene stranke o skupnem številu vseh priznanih voženj, pri čemer so bile nekatere priznane za razdaljo 506 km (torej z naslova stalnega prebivališča), nekatere pa za razdaljo 4 km (torej z naslova dejanskega prebivanja v Kopru). Število vseh voženj pa se v obeh primerih, razen za mesec januar, ujema. Vendar pa navedena primerjava obeh evidenc ni bistvena, bistveno je, da se tožnik tudi v primerih, za katere navaja, da je prevoz na delo in z dela potekal na relaciji K. – Koper – K., v resnici na delo prihajal z naslova v Kopru, izven vsakega dvoma pa je to za oktober in november 2005, ko je vse prevoze na delo in z dela tožnik dobil povrnjene na podlagi izjave, to je za relacijo K. – Koper in nazaj, čeprav je očitno, da je v resnici na delo prihajal praviloma z naslova v Kopru.

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da se je za kršitev obveznosti iz delovnega razmerja izvedelo šele potem, ko je tožena stranka prejela dopis Okrožnega državnega tožilstva v Kopru z dne 7. 3. 2007 s priloženimi odgovori bank o opravljenih dvigih oziroma pologih na tožnikovem transakcijskem računu. Šele s prejemom te dokumentacije je tožena stranka lahko napravila analizo tožnikove prisotnosti na delu, njegovih domnevnih voženj na delo in z dela iz naslova na K., ter časa in kraja, ko je tožnik opravljal transakcije s svojega bančnega računa ter časa in območja, na katerem je tožnik imel pogovore po mobilnem telefonu. Šele s tem, ko je tožena stranka prejela še zadnjo manjkajočo dokumentacijo, to je izpiske prometa na transakcijskem računu, je imela možnost, da v celoti izve za tožnikovo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Ob stališču, da se je to zgodilo šele 7. 3. 2007, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana znotraj 15-dnevnega subjektivnega roka iz drugega odstavka 110. člena ZDR. Ta je v spornem obdobju določal, da v primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi lahko poda v 15 dneh, odkar se je izvedelo za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca.

Prav tako je pravilno sodišče prve stopnje, da je bila izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi podana znotraj objektivnega roka iz drugega odstavka 110. člena ZDR. Ta namreč določa, da v primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi ves čas, ko je možen kazenski pregon. Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana zaradi kršitve pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja goljufije po 217. členu Kazenskega zakonika (KZ, Ur. l. RS, št. 95/2004), za katerega privilegirano obliko (tožnikova kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku istega člena, za katero je predvidena višja kazen) je zagrožena denarna kazen ali kazen zapora do enega leta. V skladu s prvim odstavkom 111. člena KZ pa kazenski pregon ni več dovoljen, če so pretekla 3 leta od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor do enega leta ali denarna kazen. Ob izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi še niso potekla tri leta od dneva, ko je tožnik podal neresnično izjavo v zvezi z uveljavljanjem stroškov povračila za prevoz na delo in z dela, zato še ni potekel objektivni rok iz drugega odstavka 110. člena ZDR.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da tožena stranka ni kršila v drugem odstavku 83. člena ZDR določene obveznosti, da tožniku pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogoči zagovor. Res je sicer, da je bil tožnik v času zagovora v bolniškem staležu in da je njegov pooblaščenec istega dne, ko bi moral biti zagovor, zaprosil za njegovo preložitev zaradi tožnikove bolezni, vendar navedeno ne pomeni, da tožnik ni bil sposoben udeležiti se zagovora. Tožnik ni dokazal, da se zaradi zdravstvenih težav sploh ne bi mogel udeležiti zagovora. Nasprotno, tega ni potrdil niti kot priča zaslišani psihiater Zoran Vodopivec (pomoč psihiatra je tožnik poiskal na nasvet svojega odvetnika). Sicer pa je bil tožnik pri psihiatru dva dni po dnevu, ko bi moral biti zaslišan in to na podlagi napotnice, ki je bila izdana istega dne, ko je bilo tožniku vročeno tudi obvestilo o uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in vabilo na zagovor. Vabilo je bilo tožniku vročeno tri dni pred predvidenim zagovorom. V tistem času ZDR še ni določal najkrajšega možnega roka, ki mora miniti od vročitve vabila do zagovora, sodna praksa pa je kot ustrezen rok štela tudi bistveno krajši čas, kot pa je bil v tem primeru.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo tudi, ko je ugotovilo, da je bil podan odpovedni razlog iz 1. alineje prvega odstavka 17. člena ZDR. Ta določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Tožnik je prav gotovo kršil obveznost iz delovnega razmerja, ko je 3. 10. 2005 podal lažno izjavo, na podlagi katere je dobil povrnjene stroške prevoza na delo in z dela v višini kilometrine za relacijo K. – Koper, čeprav se je v resnici na delo večinoma vozil z naslova v Kopru. Tožnikovo ravnanje ima vse znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ. To kaznivo dejanje stori, kdor z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto in ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti. Tožnik je toženo stranko z namenom, da bi sebi pridobil neupravičeno premoženjsko korist v višini razlike med stroški prevoza na delo in z dela z naslova K. in stroški za prevoz na delo in z dela z naslova v Kopru, toženo stranko spravil v zmoto, da se na delo dejansko vozi z naslova K.. Pri tem sploh ni bistveno, da je tožnik občasno res lahko prespal na naslovu K. oziroma pri starših v K.. Nenazadnje sodišče prve stopnje utemeljeno opozarja, da je tožnik za oktober 2005 in november 2005 prejemal povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, kakor da bi se vsakič vozil z naslova K., pri čemer je bilo v oktobru takih voženj 16, v novembru pa 21. Že zgolj ravnanje tožnika v oktobru in novembru 2005 kaže na tožnikov namen, da z lažnivim prikazovanjem okoliščin svojega prihoda na delo in z dela toženo stranko spravi v zmoto oziroma, da jo pusti v zmoti, zato da bi ta v škodo proračunskih sredstev tožniku izplačala povrnitev prevoznih stroškov, do kakršne ni bil upravičen. V delu, ki se nanaša na oktober in november 2005, je očitno neresnična tožnikova izpovedba, da je potne stroške uveljavljal za vsako dejansko opravljeno pot, ne pa za vsak dan službe, ker se ni vsak dan vozil v K.. Za oktober in november si je tožnik pustil izplačati potne stroške v višini kilometrine za relacijo K. – Koper – K. za celotno število opravljenih delovnikov. Šele kasneje na podlagi razgovora s komandirjem L.G. 8. 1. 2006 in po vlomu v njegovo hišo je tožnik pričel ločeno prikazovati, za katere dneve uveljavlja prevozne stroške za prihod na delo z naslova v Kopru in za katere dneve za prihod na delo z naslova na K..

Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je bil izpolnjen v prvem odstavku 110. člena ZDR določen pogoj za izredno odpoved, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. V odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka utemeljeno navedla, da delovno razmerje s tožnikom ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, saj je glede na naravo dela, ki ga opravlja policija kot državni represivni organ in glede na naloge, ki jih mora opravljati policist, tožnikovo ravnanje v konkretno primeru popolnoma nesprejemljivo. Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS je ob obravnavanju tožnikove pritožbe zoper izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pravilno ugotovila, da je tožnikovo delo preprečevanje kaznivih dejanj ter odkrivanje in prijemanje storilcev, tožnik pa je s svojim ravnanjem storil kršitev, ki ima vse znake kaznivega dejanja, kakršnega bi tožnik kot policist moral preganjati.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (tožnik nima pravnega interesa, da bi izpodbijal odločitev, da tudi tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.