Jedro

Tožnik je v tožbi kot podlago tožbenega zahtevka navedel neupravičeno obogatitev tožene stranke, ker je tožnik opustil dejanja, predpisana za ohranitev meničnih pravic V tožbi je le pojasnil, da je bila menica izdana za zavarovanje posojila, ki bi ga morala vrniti tožniku najkasneje do 1.1.1996. Tožena stranka je na tožbo odgovorila in oporekala le navedbam v zvezi s posojili. Navedla je, da tožnik za zatrjevana posojila ni predložil nobenih dokazov, ko pa bo predložil ustrezne dokaze, bo postavila ugovor pobota. Tako je tožnik takoj v naslednjem pripravljalnem spisu razširil trditveno podlago in zatrjeval, da mu zahtevani znesek ne gre le na podlagi 85. člena ZM ampak tudi na podlagi določb, ki urejajo vrnitev posojila. V tem delu je res napačno stališče sodišča prve stopnje, ki je štelo, da se identiteta tožbenega zahtevka ni spremenila. Vendar zaradi tega sodišče ni zagrešilo nobenih očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Tožena stranka je namreč v prvem pripravljalnem spisu z dne 10.5.2005 nasprotovala trditvam tožnika, da so bile sklenjene posojilne pogodbe. S tem se je spustila v obravnavanje o glavni stvari po spremenjeni tožbi, ne da bi pred tem nasprotovala spremembi, zato je pravilna ocena, da je v spremembo tožbe privolila. Glede na to, da je bila razširitev tožbene podlage takorekoč posledica ugovorov tožene stranke v odgovoru na tožbo prav v zvezi z samo sklenitvijo posojilnih pogodb, te ugovore pa je tožena stranka nato uveljavljala ves čas postopka in imela možnost navajati dejstva, dokaze in pravna naziranja v zvezi s tem, imela je možnost, da se opredeli do navedb nasprotne stranke in do njenega procesnega gradiva v zvezi s tem, ni bila kršena njena pravica do izjave. Tek zamudnih obresti je posebna civilna sankcija, določena za primer zamude pri izpolnitvi denarne obveznosti. Plačilo zamudnih obresti je stranska terjatev, vezana na osnovno obligacijsko razmerje. Tako je treba tudi glede teka zamudnih obresti uporabiti določbe ZOR, ki je veljal ob nastanku posojilnih razmerij in ne določa, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Tožnik je s tožbo z dne 16.2.1996 od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je tožena družba dolžna plačati 1,330.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in mu povrniti tudi stroške postopka.

Sodišče prve stopnje je o zadevi odločalo dvakrat. Prvič je tožbenemu zahtevku ugodilo, nato pa je višje sodišče po pritožbi tožene družbe odločitev sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Drugič je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo v pretežnem delu.

Zoper ugodilni del se sedaj pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Opozarja, da je tožba vložena na dejanski in pravni podlagi iz 85. člena Zakona o menici (v nadaljevanju ZM), posojilno pogodbo pa je tožnik omenjal le kot pojasnilo, zakaj je bila bianco menica izstavljena, saj ni razpolagal z ustrezno menično izjavo, ki spremlja bianco menico. Sodišče prve stopnje pa je o tožbenem zahtevku odločilo na podlagi pravil Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki ureja posojilno pogodbo, čeprav tožnik ni nikoli spremenil tožbe. Tožena stranka meni, da je sodišče samovoljno spremenilo tožbeno podlago in tako toženi stranki vzelo možnost obravnave spremenjenega tožbenega zahtevka. S tem je po mnenju tožene stranke kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožena stranka opozarja, da tožbeni zahtevek na podlagi 85. člena ZM ni identičen s tožbenim zahtevkom na vračilo posojila po 562. členu ZOR. Tožena stranka meni, da sodišče ni izvajalo pooblastil iz 285. in 287. člena ZPP, saj se ni opredelilo v zvezi s katerim tožbenim zahtevkom bo izvajalo dokaze. Poudarja, da sodišče prve stopnje ni vezano na navodila višjega sodišča glede presoje tožbenega zahtevka ampak glede pravdnih dejanj in spornih vprašanj. Tožena stranka opozarja, da tožbeni zahtevek nikakor ne more biti utemeljen na podlagi 85. člena ZM. Poudarja, da je zahtevek zaradi neupravičene obogatitve v zvezi s plačilom menice mogoče uveljavljati šele ob veljavno izdani pristni menici, obstoja te pa tožnik ni dokazal. Podarja, da je sodišče ugotovilo, da je menico izpolnil tožnik sam, kar pomeni, da je razpolagal z bianco menico. Za veljavnost bianco menice pa bi moral predložiti pooblastilo za izpolnitev, ki ga pa tožnik ni predložil. Tožena stranka navaja tudi, da odločitve o višini zahtevka ni mogoče preizkusiti in gre za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka namreč meni, da tožnik ni ponudil ustrezne trditvene podlage v zvezi z zahtevkom za vrnitev posojila in sicer tako glede višine posameznih posojil kakor tudi glede njihove zapadlosti. Sodišče je ta dejstva samo ugotavljalo, zaradi česar je po mnenju tožene stranke zagrešilo kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka meni, da sodišče ni obrazložilo kako je prišlo do zneska 1,303.917,20 SIZ za kolikor je tožbenemu zahtevku ugodilo. Sodišče ni ugotovilo kakšne zneske naj bi tožnik posodil toženi stranki, za znesek 10.000,00 DEM pa ni jasno na podlagi katerega tečaja je sodišče znesek preračunalo v SIT. Tožena stranka tako meni, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da so bile posojilne pogodbe sklenjene, predvsem pa je tudi napačno ugotovilo, da je bil denar na podlagi teh pogodb izročen toženi stranki. Po njenem mnenju bi moralo sodišče ugotoviti, da je bila posojilna pogodba z dne 9.11.1994 ponarejena. Upoštevati bi moralo, da se datumi na posojilnih pogodbah ne ujemajo z datumom na menici, kar po njeni oceni kaže na zlorabo s strani tožnika. Tožena stranka meni, da bi moralo sodišče upoštevati tudi, da je tožnik predložil dve menici z različnima zneskoma, da je tožena stranka prejela posojilo od Soroševega fonda in zato ni potrebovala denarja in da je imel tožnik dostop do menic tožene stranke in s tem možnost zlorabe, da tožnik ni predložil nobenih potrdil o izplačilu posojila, da se je tožnik izognil odgovoru na vprašanje ali ima potrdilo in da je direktor tožene stranke sicer priznal sklenitev posojilne pogodbe z dne 3.3.1995, da pa je zanikal, da bi prejel posojilo na podlagi te pogodbe. Tožena stranka tudi meni, da bi moralo sodišče upoštevati 376. člen OZ, ki prepoveduje tek obresti preko glavnice in tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti za obdobje po 1.1.2002 zavrniti. Zato tožena stranka predlaga, naj višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, ali pa naj jo v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v vsakem primeru pa naj tožniku naloži povrnitev njenih stroškov postopka.

Na pritožbo je odgovoril tožnik in predlagal, naj višje sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Podarja, da obstaja možnost, da so datumi menice in posojilnih pogodb nepravilni, saj so bile zapisane naknadno, ko je dolg tožene stranke napram tožniku že obstajal. Poudarja, da sta znesek in datum dospelosti na menici prava, pri čemer je 1,330.000,00 SIT dejanski dolg, ki je bil ugotovljen s strani obeh pravdnih strank.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka pravilno navaja v pritožbi, da se zlasti pri denarnih zahtevkih istovetnost tožbenega zahtevka spremeni tudi, če se spremeni tožbeni temelj (primerjaj J. Juhart, Civilno procesno pravo, Ljubljana 1961, str. 275, L. Ude, Civilno procesno pravo, Ljubljana 2002, str. 215). Tožena straka tudi pravilno opozarja, da je tožnik v tožbi z dne 16.2.1996 kot podlago tožbenega zahtevka navedel neupravičeno obogatitev tožene stranke, ker je tožnik opustil dejanja, predpisana za ohranitev meničnih pravic (85. člen Zakona o menici, Ur.l. RS, št. 82/94). V tožbi je le pojasnil, da je bila menica izdana za zavarovanje posojila, ki bi ga morala vrniti tožniku najkasneje do 1.1.1996. Tožena stranka je dne 9.1.1997 na tožbo odgovorila in oporekala le navedbam v zvezi s posojili. Navedla je, da tožnik za zatrjevana posojila ni predložil nobenih dokazov, ko pa bo predložil ustrezne dokaze, bo postavila ugovor pobota. Tako je tožnik takoj v naslednjem pripravljalnem spisu razširil trditveno podlago in navedel, da je s toženo stranko sklenil tri posojilne pogodbe; dne 9.11.1994 in 3.3.1995 dve pisni pogodbi, ki jih je predložil kot dokaz, navedel pa je tudi, da je dne 7.2.1995 toženi stranki izročil 10.000,00 DEM, za kar je predložil potrdilo o dvigu tega zneska s hranilne knjižice. S tem je tožbo spremenil, saj je zatrjeval, da mu zahtevani znesek ne gre le na podlagi 85. člena ZM ampak tudi na podlagi določb, ki urejajo vrnitev posojila. Res je, da ni izrecno navedel pravne podlage takega zahtevka, vendar mu zakon tega tudi ne nalaga, saj pravna pravila upošteva sodišče po uradni dolžnosti. V tem delu je res napačno stališče sodišča prve stopnje, ki je štelo, da se identiteta tožbenega zahtevka ni spremenila. Vendar zaradi tega sodišče ni zagrešilo nobenih očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Tožena stranka je namreč v prvem pripravljalnem spisu z dne 10.5.2005 nasprotovala trditvam tožnika, da so bile sklenjene posojilne pogodbe. S tem se je spustila v obravnavanje o glavni stvari po spremenjeni tožbi, ne da bi pred tem nasprotovala spremembi, zato je pravilna ocena, da je v spremembo tožbe privolila. Glede na to, da je bila razširitev tožbene podlage takorekoč posledica ugovorov tožene stranke v odgovoru na tožbo prav v zvezi z samo sklenitvijo posojilnih pogodb, te ugovore pa je tožena stranka nato uveljavljala ves čas postopka in imela možnost navajati dejstva, dokaze in pravna naziranja v zvezi s tem, imela je možnost, da se opredeli do navedb nasprotne stranke in do njenega procesnega gradiva v zvezi s tem, ni bila kršena njena pravica do izjave in ni utemeljen očitek kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (Ur.l. RS, št. 36/04). Sodišče prve stopnje je odločilo, da tožbeni zahtevek na podlagi neupravičene obogatitve zaradi opustitve dejanj, predpisanih za ohranitev meničnih pravic, ni utemeljen. Tožena stranka takšni odločitvi sodišča prve stopnje v pritožbi ne nasprotuje, zato višje sodišče na pritožbene navedbe v zvezi s tem ne odgovarja. Sodišče prve stopnje pa je odločilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen na podlagi prvega odstavka 562. člena ZOR, po katerem mora posojilojemalec v dogovorjenem roku vrniti enako količino stvari iste vrste in kakovosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta tožnik in tožena stranka 9.11.1994 in 3.3.1995 sklenila pisni posojilni pogodbi. Ugotovilo je, da je tožnik s prvo pogodbo posodil toženi stranki 200.000,00 SIT do 1.1.1995, z drugo pogodbo pa 284.000,00 SIT do 1.1.1996 (glej 5. str. obrazložitve). Prepričljivo je obrazložilo, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da naj bi bili pogodbi ponarejeni - tekst pogodbe dopisan na podpisan list papirja. Sodišče prve stopnje je tudi prepričljivo obrazložilo, zakaj verjame, da je tožnik dne 7.2.1995 toženi stranki posodil 10.000,00 DEM. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je verjelo tožniku, da je bil denar namenjen nakupu telefonskih priključkov pred podražitvijo, glede na to, da je tožena stranka šele 14.4.1995 v ta namen prejela posojilo pri S. fundaciji. Sodišče prve stopnje je svojo ugotovitev, da je bil denar po vseh treh pogodbah toženi stranki izročen, oprlo tudi na dejstvo, da je tožena stranka tožniku izdala bianco menico za zavarovanje njegove terjatve. Ob tem je prepričljivo pojasnilo, da neskladnost datumov na menici in na pogodbah ne more biti ključnega pomena, saj je verjelo tožniku, da je poslovanje v tem obdobju še temeljilo na medsebojnem zaupanju in v pričakovanju družabništva in da je šlo lahko tudi za naknadni zapis pogodb in menice, potem ko je dolg že nastal. Sodišče prve stopnje je tudi pojasnilo, zakaj je ocenilo, da tožena stranka ni dokazala, da je bila bianco menica ponarejena in jo je tožnik vzel med menicami, ki so bile podpisane za zavarovanje kredita, ki ga je tožena stranka pridobila pri Soroševi fundaciji. Sodišče je izhajalo predvsem iz dejstva, da bi tožena stranka s predložitvijo dokumentacije v zvezi s tem pojasnilom lahko natančno izkazala, koliko menic je bilo predloženo Soroševi fundaciji, koliko jih je bilo vnovčenih in koliko vrnjenih, pa vendar tožena stranka tega ni storila. Zato je pravilno odločilo, da so njeni ugovori v tej smeri ostali nedokazani. Višje sodišče zato ne dvomi v pravilnost ocene, da so bile posojilne pogodbe sklenjene in denar izročen toženi stranki.

Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da tožena stranka dolguje tožniku 200.000,00 SIT po pogodbi z dne 9.11.1994, 284.000,00 SIT po pogodbi z dne 3.3.1995 in 819.917,20 SIT po pogodbi z dne 7.2.1995 (10.000,00 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 7.2.1995). Res je, da sodišče v obrazložitev sodbe ni vneslo vrednosti za 100 DEM, ki je bila na ta dan 8199,1720 SIT je pa navedlo, da je to razvidno iz predložene tečajne liste na A9, zaradi česar je sodbo mogoče preizkusiti in ni podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je obrazložilo, da vsota vseh treh zneskov znaša 1,303.917,00 SIT in da je ta znesek tožena stranka dolžna vrniti tožniku. Pravilno je tudi obrazložilo, da bi sicer tožniku šle zamudne obresti že od zamude dalje - torej od zneska 200.000,00 SIT od 1.1.1995 dalje, od zneska 284.000,00 SIT od 1.1.1996 dalje, od zneska 819.917,00 SIT pa od zahteve tožnika - zahteval je vrnitev do 30.1.1996 dalje. Zato je pravilna odločitev, da mu gredo zakonske zamudne obresti od vložitve tožbe dalje, kot je tožnik zahteval. Tožena stranka tudi nima prav, ko opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje - kljub temu, da so posojilna razmerja nastala v času veljavnosti ZOR in je zato po 1060. členu Obligacijskega zakonika (Ur.l. RS, št. 83/2001, v nadaljevanju OZ) treba uporabiti pravila ZOR - glede teka zamudnih obresti uporabiti pravilo 376. člena OZ. Ta določa, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico. Tek zamudnih obresti je posebna civilna sankcija, določena za primer zamude pri izpolnitvi denarne obveznosti. Plačilo zamudnih obresti je stranska terjatev, vezana na osnovno obligacijsko razmerje. Tako je treba tudi glede teka zamudnih obresti uporabiti določbe ZOR, ki prepovedi ne določa. Prvi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama kriti stroške pritožbenega postopka. Stroški odgovora na pritožbo tožnika pa po oceni višjega sodišča niso bili potrebni zato jih mora na podlagi prvega odstavka 155. člena kriti sam tožnik.