Jedro

Ni mogoče uporabiti določbe 1. odstavka 41. člena ZPP o seštevanju posojenih zneskov, kadar imajo posojila, ki so bila dana, različno dejansko podlago; tako se vrednost spornega predmeta določi za vsako od danih posojil.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati znesek 1,303.917,20 SIT z zamudnimi obrestmi od 16.2.1996 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek glede zneska 26.082,80 SIT pa je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožena stranka vlaga revizijo z navedbo "vseh revizijskih razlogov" in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve v novo sojenje. Sprejeta odločitev ni v skladu z določbami Zakona o menici (85. člen). Tožeča stranka svoje tožbe, ki je menična tožba, ni spremenila. Omenjanje posojilnih pogodb ne daje podlage za odločitev o spremembi tožbe. Zatrjevana sprememba tožbe nima elementov iz 180. člena ZPP. Drugačni razlogi pomenijo obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka se ni spustila v obravnavanje domnevno spremenjenega tožbenega zahtevka. Končno pa ne bi mogel biti utemeljen niti zahtevek, ki bi temeljil na določbah ZOR o posojilni pogodbi. Glede zamudnih obresti bi bilo treba uporabiti Obligacijski zakonik, ki velja od 1.1.2002, to pa pomeni, da bi obresti po določbi 376. člena omenjenega zakona s 1.1.2002 prenehale teči. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni dovoljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi, ki jo izda sodišče druge stopnje, vendar pa je po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP v premoženjskih sporih dovoljena le tedaj, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 tolarjev.

Iz dejanskih ugotovitev, vsebovanih v izpodbijani sodbi, izhaja, da tožbeni zahtevek tožeče stranke proti toženi stranki temelji na treh nevrnjenih posojilih, danih s strani tožeče stranke toženi stranki dne 9.11.1994 v znesku 200.000 SIT, dne 3.3.1995 v znesku 284.000 SIT in dne 7.2.1995 v tolarski vrednosti zneska 10.000 DEM, kar bi po srednjem tečaju Banke Slovenije znašalo 819.917,20 SIT. Gre torej za tri v različnih časovnih obdobjih posojene zneske, pri čemer glede na tožbeno trditveno podlago in dejanske ugotovitve tudi dejanska podlaga zahtevkov za vrnitev danih posojil ni v vseh primerih enaka (zadnje posojilo naj bi bilo celo zavarovano z menico). Zato ni mogoče uporabiti določbe prvega odstavka 41. člena ZPP, po kateri bi bila pravica do revizije v skladu z določbo 367. člena ZPP zagotovljena s seštevkom vrednosti vseh treh posojil. Tožeča stranka torej uveljavlja proti toženi stranki tri zahtevke z različno dejansko podlago, zaradi česar je mogoče odločiti o pravici do revizije v skladu z določbo 367. člena ZPP po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

Nobeden od posameznih zneskov posojil, ki sestavljajo tožbeni zahtevek, ne presega zneska 1,000.000 SIT, zaradi česar revizija ni dovoljena. Po določbi 377. člena ZPP jo je zato revizijsko sodišče zavrglo.