Jedro

Tožnici je bila starostna pokojnina skladno z določbo 394. člena ZPIZ-2 priznana po določbah ZPIZ-1 (ob upoštevanju pogojev starosti in pokojninske dobe določene v 36. členu ZPIZ-1), kar pomeni, da je toženec pravilno pri odmeri pokojnine upošteval določbe ZPIZ-1 ter nadalje izjemo, ki je izrecno določena v osmem odstavku 394. člena ZPIZ-2, torej da se v takih primerih pri izračunu pokojninske osnove upoštevajo valorizacijski količniki določeni v ZPIZ-2 in da se pokojninska osnova preračuna s faktorjem 0,732. Pokojninsko osnovo je potrebno preračunati z valorizacijskimi količniki na koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do pokojnine (v konkretnem primeru na leto 2015) s tem, da je v 35. členu ZPIZ-2 določen postopek določitve teh valorizacijskih količnikov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 31. 5. 2016 in št. ... z dne 29. 9. 2016 in da se ji prizna pravica do starostne pokojnine v višini 769,19 EUR mesečno od 17. 5. 2016 dalje, tožencu pa naloži, da ji izplača razliko med doslej odmerjeno starostno pokojnino v višini 443,96 EUR in na novo odmerjeno pokojnino v višini 769,19 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po zapadlosti vsakega zneska pokojnine do plačila, od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje pa se ji izplačuje na novo odmerjena pokojnina v višini 769,19 EUR od zadnjega dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila. Obenem je zavrglo tožbo v delu, da sodišče tožencu naloži, da odločbo Ustavnega sodišča RS o razveljavitvi tretjega odstavka 391. člena ZPIZ-2 in osmega odstavka 394. člena ZPIZ-2 izvrši tako, da vsem zavarovancem, ki jim je bila odmerjena pokojnina z uporabo tretjega odstavka 391. člena ZPIZ-2 in osmega odstavka 394. člena ZPIZ-2 ter tudi tožnici, izda novo odločbo o odmeri pokojnine z ugotovitvijo nove višine starostne pokojnine, pri čemer razveljavljene zakonske določbe toženec ne sme uporabiti.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi napačne in nepravilne uporabe materialnega prava, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zaradi kršitve postopka, ki ga je sodišče izvedlo s tem, ko ni ravnalo skladno z zakonodajo v povezavi s predhodnim vprašanjem, povezanim z neustavnostjo in neskladnostjo določil Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2). Navaja, da je pravico do starostne pokojnine pridobila skladno z določilom 394. člena ZPIZ-2, ki določa varstvo pričakovanih pravic za brezposelne, delovne invalide in prejemnike poklicne pokojnine. Starostna pokojnina je v ZPIZ-2 določena kot pokojninski prejemek brez odbitkov, ki pripada zavarovancu ob dopolnitvi predpisane starosti in pokojninske dobe, če izpolnjuje pogoje v skladu s tem zakonom. Pri tem pa zakon določa, da se pri izračunu pokojninske osnove upoštevajo valorizacijski količniki določeni s tem zakonom in tako izračunana pokojninska osnova preračuna s faktorjem 0,732. Poudarja, da faktor 0,732 pomeni odbitek in da je zato zakonodaja sama s seboj v neskladju in v popolnem nasprotju, saj po eni strani pravica do starostne pokojnine daje možnost sprejemanja pokojnine brez odbitka, v nasprotju s tem pa isti zakon določa korekcijski faktor 0,732, ki dejansko pomeni odbitek in oškodovanje upravičencev, ki jim zakon posega v pričakovane pravice in načelo uravnoteženosti. Meni, da ji ni bila pravilno obračunana višina pokojnine, ker je bil pri odmeri upoštevan korekcijski faktor 0,732, čeprav je starostna pokojnina prejemek brez odbitkov. Pri uporabi tega faktorja je šlo za prekomeren in nesorazmeren poseg v pravna pričakovanja zavarovancev in zato kršitev načela zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave RS. Uveljavlja kršitev določb postopka, ker se sodba ne more preizkusiti, hkrati pa podredno predlaga, da pritožbeni organ vloži pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti osmega odstavka 394. člena ZPIZ-2. Ustavno sodišče RS je odločilo, da pravica do pokojnine uživa dvojno varstvo določena v 50. členu in 33. členu Ustave RS. ZPIZ-2 pa je z določitvijo faktorja 0,732 omenjena načela kršil. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitane kršitve določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in ustavnih določb. Sodba vsebuje bistvene razloge za odločitev in se jo tako tudi da preizkusiti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca št. ... z dne 29. 9. 2016, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 31. 5. 2016. S slednjo je bilo odločeno, da ima tožnica pravico do starostne pokojnine v znesku 443,96 EUR na mesec od 17. 5. 2015 dalje.

6. V zadevi je sporna odmera starostne pokojnine.

7. Iz vseh ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženec upošteval, da je tožnica do dneva uveljavitve pravice do pokojnine dopolnila starost 56 let in 4 mesece ter pokojninsko dobo 36 let, 7 mesecev in 10 dni, ter da je z dodano dobo v trajanju 1 leta, 5 mesecev in 5 dni po 193. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) in znižanjem starosti po 37. členu v zvezi s 399. členom ZPIZ-1, izpolnjevala pogoje po 36. členu ZPIZ-1 za priznanje pravice do starostne pokojnine brez zmanjšanja v skladu s 55. členom ZPIZ-1 v zvezi s 394. členom ZPIZ-2. Toženec je pokojninsko osnovo izračunal po 39. členu in 406. členu ZPIZ-1 na podlagi plač oziroma osnov zavarovanja s tem, da je za tožnico najugodnejša 18 letna pokojninska osnova na podlagi plač oziroma osnov zavarovanja iz obdobja od leta 1980 do 1999 v znesku 762,61 EUR. Ker je tako izračunana pokojninska osnova v skladu z osmim odstavkom 394. člena zakona preračuna s faktorjem 0,732 znašala 558,23 EUR, kar je manj kot znaša najnižja pokojninska osnova v višini 567,83 EUR, je toženec tožnici odmeril starostno pokojnino skladno s 50. členom v zvezi s 409. členom ZPIZ-1 v višini 78,25 % najnižje pokojninske osnove po 36. in 390. členu zakona tako, da je na dan uveljavitve znašala 443,96 EUR na mesec.

8. Starostna pokojnina v višini pokojninske osnove 769,19 EUR brez preračuna s faktorjem 0,732, za kar se zavzema pritožba, bi tožnici pripadala le v primeru, če ne bi bilo takšnega preračuna in če bi bil njen odmerni odstotek glede na dopolnjeno pokojninsko dobo 100 %. Ker pa je bila pokojninska osnova pravilno preračunana s tem faktorjem in ker je glede na dopolnjeno pokojninsko dobo odmerni odstotek znašal 78,25 %, je bila starostna pokojnina skladno z določbo 50. člena ZPIZ-1 odmerjena od pokojninske osnove v takšnem odstotku in ne v višini 100 % oziroma v višini najnižje pokojninske osnove.

9. Tožnici je bila starostna pokojnina skladno z določbo 394. člena ZPIZ-2 priznana po določbah ZPIZ-1 (ob upoštevanju pogojev starosti in pokojninske dobe določene v 36. členu ZPIZ-1), kar pomeni, da je toženec pravilno pri odmeri pokojnine upošteval določbe ZPIZ-1 ter nadalje izjemo, ki je izrecno določena v osmem odstavku 394. člena ZPIZ-2, torej da se v takih primerih pri izračunu pokojninske osnove upoštevajo valorizacijski količniki določeni v ZPIZ-2 in da se pokojninska osnova preračuna s faktorjem 0,732. Pokojninsko osnovo je potrebno preračunati z valorizacijskimi količniki na koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do pokojnine (v konkretnem primeru na leto 2015) s tem, da je v 35. členu ZPIZ-2 določen postopek določitve teh valorizacijskih količnikov. Nato se tako izračunana pokojninska osnova preračuna še s faktorjem 0,732. Na ta način je zakonodajalec zagotovil primerljivost višine odmerjenih pravic po ZPIZ-1 in po tem zakonu, tj. po ZPIZ-2 glede na to, da je novi zakon vpeljal nov način odmere pokojnin.

10. V zvezi z uporabo določbe 394. člena ZPIZ-2 je pritožbeno sodišče tudi že zavzelo stališče, da je toženec to določbo pravilno uporabil v primeru odmere pokojnine upravičencem, ki so uveljavljali pravico po določbi 394. člena ZPIZ-2. Tako npr. v zadevi Psp 86/2016 z dne 1. 6. 2016, v zadevi Psp 115/2016 z dne 30. 6. 2016 in v drugih primerih. V citiranih zadevah je bilo poudarjeno, da je količnik iz 35. člena ZPIZ-2 določen drugače kot valorizacijski količnik iz 47. člena ZPIZ-1. Po formuli za izračun količnika določeni v 35. členu ZPIZ-2, je količnik za zadnje koledarsko leto pred letom, v katerem sicer veljajo vsakokratni količniki, vedno 1,00. Določeni so tako, da se povprečna plača na zaposleno osebo, izplačana za koledarsko leto pred letom, za katero so določeni količniki, deli s povprečno plačo na zaposleno osebo, izplačano za posamezno koledarsko leto. Zaradi tega se povprečna osnova iz tega leta upošteva v dejanskem znesku, druge pa se valorizirajo. Z uveljavitvijo ZPIZ-2 so glede na prej veljavne valorizacijske količnike določene v 47. členu ZPIZ-1, ki so bili vezani na gibanje povprečnih plač in pokojnin v koledarskem letu pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, pričeli veljati višji valorizacijski količniki, ki posledično zvišujejo tudi pokojninsko osnovo. Prav iz tega razloga oziroma zato, da se pokojnine določijo na primerljivi ravni kot po ZPIZ-1, se pokojninska osnova korigira s faktorjem 0,732. Taka ureditev torej zagotavlja primerljivost višine pokojnine ob prehodu iz prejšnjega v nov sistem urejanja pravic iz obveznega zavarovanja (Komentar k Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju s področja obveznega in poklicnega zavarovanja, stran 785).

11. Ureditev v prehodnih določbah, ki izjemoma omogočajo, da določene kategorije zavarovancev pridobijo oziroma uveljavijo pravice po ZPIZ-1, ni v nasprotju z ustavnimi določbami, ki jih v pritožbi omenja tožnica. Zakonodajalec je omogočil določeni kategoriji zavarovancev, da pridobijo pravice iz obveznega pokojninskega zavarovanja po določbah prej veljavnega zakona, nikakor pa to ne pomeni, da zakonodajalec določenih vprašanj, kot so valorizacijski količniki, ne bi smel posebej urediti in s tem v zvezi izključiti uporabo določb ZPIZ-1. Iz komentarja ZPIZ-2 k osmemu odstavku 394. člena je razvidno, da bodo določene kategorije zavarovancev, ki se bodo lahko na podlagi varstva pričakovanih pravic upokojili po ZPIZ-1, imeli odmerjene svoje pravice po ZPIZ-1 in sicer na podlagi 18 letnega najugodnejšega zaporedja plač, odmerne odstotke, bonuse, maluse in drugo. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja, da je korektivni količnik 0,732 enak zadnjemu valorizacijskemu količniku za preračun plač iz leta 2011 pri določanju pokojninskih osnov za upokojene zavarovance v letu 2012 (tj. v zadnjem letu veljavnosti ZPIZ-1).

12. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.