Jedro

Kadar je oblika krivde (obarvani naklep) izrecni zakonski znak kaznivega dejanja, morajo biti v odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedene okoliščine in dejstva, iz katerih to izhaja, ali na podlagi katerih je mogoče sklepati na njegov obstoj. To v konkretnem primeru pomeni, da za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bistveno, ali je bilo tožniku izrecno očitano, da je ravnal z namenom, pač pa je odločilnega pomena, ali to vendarle dovolj jasno izhaja iz opisa okoliščin in dejstev o njegovem ravnanju, oziroma ali ta opis omogoča takšno sklepanje. Pri presoji zakonitosti takšne izredne odpovedi sodišče ugotavlja, ali je delodajalec v okviru dejanskih navedb, podanih v odpovedi, navedel vse znake kaznivega dejanja.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 6. 2017, za ugotovitev, da mu delovno razmerje ni prenehalo 29. 6. 2017, temveč je trajalo do 31. 8. 2017, za priznanje vseh pravic od prenehanja do 31. 8. 2017, vključno z obračunom in izplačilom nadomestila plač v višini, ki bi jo prejel, če bi delal, za izplačilo denarnega povračila v višini 10.134,72 EUR, za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 4.000,00 EUR in za plačilo pogodbene kazni v znesku 5.262,96 EUR. Presodilo je, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v roku iz 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Uradni list RS, št. 21/2013 in naslednji) ter da je obstajal odpovedni razlog iz prve alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ugotovilo je, da je tožnik v obdelavo zavestno posredoval vloge za odobritev kreditov, ne da bi preveril oziroma opravil identifikacijo prosilca, z vlogami pa je posredoval tudi ponarejena potrdila delodajalcev. Vlog, ki jih je posredoval v odobritev kredita, niso prinesli komitenti oziroma kreditojemalci sami, vsebovale pa so tudi neresnične podatke o njihovih zaposlitvah. Sodišče je v tožnikovem ravnanju ugotovilo vse znake kaznivega dejanja po 240. členu Kazenskega zakonika (KZ-1, Uradni list RS, št. 55/2008 in naslednji), ki ga stori, kdor zlorabi položaj ali dano zaupanje, prekorači pravice ali opusti dolžnosti pri opravljanju gospodarske dejavnosti in s tem pridobi protipravno premoženjsko korist ali povzroči nastanek škode.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Poudarilo je, da je tožnik kršil delovne obveznosti s tem, ko je posredoval v postopek odobritve dokumente, za katere je vedel, da niso pravi, glede na način, kako so mu bili dostavljeni. Kreditojemalci niso sami oddali vlog za odobritev kredita; kreditne pogodbe so le podpisali, ob tem pa delodajalec, ki je bil naveden na vlogah, v resnici ni bil delodajalec kreditojemalcev. Z vsem je bil tožnik seznanjen, pa je kljub temu vloge poslal v odobritev. Strinjalo se je s presojo, da je tožnik zlorabil zaupanje in opustil svojo dolžnost, zato da bi drugemu pridobil premoženjsko korist, s tem pa je toženki povzročil nepremoženjsko škodo (na ugledu), lahko pa bi nastala tudi premoženjska škoda. Zato je presodilo, da ima kršitev tudi vse znake kaznivega dejanja.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 137/2018 z dne 23. 8. 2018 dopustilo revizijo glede vprašanj: – ali mora izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi prve alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 vsebovati tudi očitek delavcu glede njegovega subjektivnega odnosa – krivde do očitanih kršitev, še zlasti, če je oblika krivde (obarvani naklep) izrecni zakonski znak očitanega kaznivega dejanja in - ali je sodišče pri presoji zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v okviru pravilne uporabe materialnega prava dolžno ugotavljati, ali je delodajalec v okviru dejanskih navedb, podanih v odpovedi, navedel vse znake očitanega kaznivega dejanja.

4. Tožnik v reviziji navaja, da gre pri kršitvi iz prve alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 za blanketno normo, pri kateri je mogoče šele ob pravilni uporabi kazenskega materialnega prava presoditi, ali gre za dejanje, ki predstavlja zakonit razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče mora zato ugotoviti, ali je konkretni dejanski stan v resnici in v celoti izpolnjen ter oceniti, da ima znake, ki ustrezajo sestavinam kazenskega zakona. Če niso podani vsi znaki očitanega kaznivega dejanja, le tega ni. Zato je v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 za zakonitost podaje odpovedi treba zatrjevati in dokazati prav vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja. Namen zakonodajalca ob sprejemu ZDR-1 je bil očitno v tem, da posledico o izredni odpovedi pripiše le tistim dejanjem delavca, ki so hkrati tudi kazniva dejanja; drugačne razlage niti ne more biti. Vsak odstop vodi v položaj, ko določeno ravnanje postane kaznivo dejanje po določbi prve alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, kljub temu, da ga kazensko pravo ni ocenilo kot takega. Po drugem odstavku 87. člena ZDR-1 mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec mora očitano kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja opredeliti tako, da iz te opredelitve oziroma opisa izhaja konkretna kršitev in znaki kaznivega dejanja, ki ga ima ta kršitev. Tako je odločilo Vrhovno sodišče v sodbi VIII Ips 34/2014 z dne 16. 6. 2014. Namen tistega, ki stori kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti je izrecno določen kot zakonski znak kaznivega dejanja. Zato bi toženka v odpovedi morala zatrjevati, da je tožnik očitana ravnanja storil z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo. Sodišči prve in druge stopnje bi morali samostojno presojati, ali je tožnik očitana ravnanja storil z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo. Nobeno od sodišč tega zakonskega znaka ni ugotavljalo niti ugotovilo. Sodišče druge stopnje izhaja iz zmotne predpostavke, da je namen kot znak kaznivega dejanja določen alternativno. Iz izredne odpovedi ne izhaja, da se tožniku očita ravnanje s takim namenom, to pa pomeni, da sodišče bistvenega zakonskega znaka očitanega kaznivega dejanja sploh ni ugotavljalo.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP).

7. Po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Že iz opisa odpovednega razloga izhaja, da je sestavljen iz dveh pravnih sklopov, o katerih mora odločiti sodišče. Najprej mora ugotoviti, ali je delavec kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, kar vključuje tudi njegov subjektivni odnos do kršitve. Ko je kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja ugotovljena, pa je treba presoditi, ali ima ugotovljena kršitev tudi vse znake nekega kaznivega dejanja. Določba prve alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 je jasna in ne pušča nobenega dvoma: ko se delavcu očita kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, hkrati pa tudi, da ima ta kršitev vse znake kaznivega dejanja, je odpovedni razlog podan le, če se ugotovi, da je delavec odgovoren za kršitev in da so v ravnanju, ki predstavlja kršitev, podani vsi znaki kaznivega dejanja. Delodajalec delavcu ne očita storitve kaznivega dejanja, kot to na več mestih navaja revident, pač pa mu očita kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima hkrati tudi znake kaznivega dejanja.

8. Po drugem odstavku 87. člena ZDR-1 mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. To v primeru odpovednega razloga iz prve alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 pomeni, da mora biti opis dejanskega razloga tako jasen, da omogoča presojo, ali gre za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in ali ima kršitev tudi vse znake določenega kaznivega dejanja. Sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja, ki (če) jo v odpovedi navede delodajalec (niti na pravno kvalifikacijo odpovednega razloga iz prvega odstavka 110. člena ZDR-11), pač pa na podlagi opisa dejanskega odpovednega razloga samo presodi, ali so v njem podani znaki katerega od kaznivih dejanj. Zato ni odločilnega pomena, ali je delodajalec v odpovedi navedel formalne znake določenega kaznivega dejanja, pač pa je odločilnega pomena, kako je opisal okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje odpovedni razlog. Okoliščine in dejstva morajo biti opisani tako, da omogočajo sklep, ali in kateri znaki kaznivega dejanja so podani.

9. Kršitev, ki jo je toženka očitala tožniku, naj bi imela znake kaznivega dejanja iz prvega odstavka 240. člena KZ-1. Med znaki tega kaznivega dejanja je tudi namen (obarvani naklep2) storilca, ki odraža subjektivni odnos do dejanja. Kadar je oblika krivde (obarvani naklep) izrecni zakonski znak kaznivega dejanja, morajo biti v odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedene okoliščine in dejstva, iz katerih to izhaja, ali na podlagi katerih je mogoče sklepati na njegov obstoj. To v konkretnem primeru pomeni, da za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bistveno, ali je bilo tožniku izrecno očitano, da je ravnal z namenom, pač pa je odločilnega pomena, ali to vendarle dovolj jasno izhaja iz opisa okoliščin in dejstev o njegovem ravnanju, oziroma ali ta opis omogoča takšno sklepanje (odgovor na prvo dopuščeno vprašanje).

10. Podlaga za uporabo materialnega prava je ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče mora opraviti subsumpcijo dejstev pod pravno normo, to je presojo, ali se ugotovljena dejstva konkretnega življenjskega dogodka prilegajo opisu abstraktnega dejanskega stanu iz pravne norme. Okvir ugotavljanja dejanskega stanja je začrtan z dejanskimi razlogi, ki so opisani v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Kot je bilo obrazloženo že predhodno, mora delodajalec, če izredno odpove pogodbo o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, v odpovedi navesti okoliščine in dejstva, na podlagi katerih je mogoče sklepati na obstoj odpovednega razloga, torej na obstoj kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja in na obstoj vseh znakov določenega kaznivega dejanja. Pri presoji zakonitosti takšne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi sodišče ugotavlja, ali je delodajalec v okviru dejanskih navedb, podanih v odpovedi, navedel vse znake kaznivega dejanja, pri čemer ni odločilnega pomena, ali jih je navedel formalno oziroma izrecno, ampak ali je iz dejanskih navedb mogoče sklepati na njihov obstoj (odgovor na drugo dopuščeno vprašanje).

11. Tožniku je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi, ker je kršil pogodbeno oziroma drugo obveznost iz delovnega razmerja, kršitev pa naj bi imela tudi znake kaznivega dejanja. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev in zaključkov sodišč nižjih stopenj, je tožnik osemintridesetim kreditojemalcem od marca 2016 do februarja 2017 omogočil odobritev neustrezno zavarovanega kredita in izplačilo denarja, pri čemer ob sprejemu vloge za odobritev kredita ni opravil osebne identifikacije komitentov. Tega ni storil, ker komitenti vloge za odobritev kredita niso vložili osebno. Interna navodila za identifikacijo določajo, da mora biti identifikacija prosilca kredita opravljena osebno. Takšno identifikacijo predpisuje tudi Zakon o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma. Nadalje pravila določajo, da mora biti vlogi za odobritev kredita priloženo dokazilo o zaposlitvi oziroma osebnih prejemkih. V spornem primeru so bila potrdila o zaposlitvi oziroma osebnih prejemkih prosilcev za kredit priložena, vendar so bila ponarejena. Tožnik je v okviru opravljanja svojega dela takšne dokumente posredoval v postopek odobritve, čeprav je glede na to, kako so bili dostavljeni, vedel, da niso pravi.

12. Toženka je na podlagi ugotovitve, da je kršil delovno obveznost, tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj naj bi imela kršitev tudi vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja in zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena KZ-1. Ta določa, da kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti stori, kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti zlorabi svoj položaj ali dano zaupanje, prekorači pravice ali opusti dolžnosti, ki jih ima na podlagi zakona, drugega predpisa, akta pravne osebe ali pravnega posla glede razpolaganja s tujim premoženjem ali koristmi, njihovega upravljanja ali zastopanja in s tem sebi ali komu drugemu pridobi protipravno premoženjsko korist ali povzroči premoženjsko škodo. Takšen opis kaznivega dejanja iz prvega odstavka 240. člena KZ-1 velja od uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah KZ-1 (KZ-1E, Uradni list RS, št. 27/2017 z dne 2. 6. 2017). Sodišče prve stopnje je očitno izhajalo iz te določbe, čeprav jo je povzelo le površno3: „...če se zlorabi položaj ali dano zaupanje, prekorači pravice ali opusti dolžnosti, s tem pa se pridobi protipravna premoženjska korist ali nastane škoda“ (17. točka obrazložitve). Spregledalo pa je, da je bila v času, ko so bile storjene očitane kršitve4, določba prvega odstavka 240. člena KZ-1 drugačna: „kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti, zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo, zlorabi svoj položaj ali dano zaupanje, prekorači pravice ali opusti dolžnosti, ki jih ima na podlagi zakona, drugega predpisa, akta pravne osebe ali pravnega posla glede razpolaganja s tujim premoženjem ali koristmi, njihovega upravljanja ali zastopanja“. Iz opisa kaznivega dejanja izhaja, da je bil znak tega kaznivega dejanja tudi namen („zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil...“). Sodišče prve stopnje tega znaka ni ugotavljalo niti ugotovilo.

13. Zaključek sodišča druge stopnje, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, je zato napačen. Čeprav je sodišče druge stopnje, ko je povzemalo besedilo prvega odstavka KZ-1, izhajalo iz pravilnega opisa kaznivega dejanja (12. točka obrazložitve), to je opisa, ki je veljal v času storitve očitane kršitve, o obstoju znaka kaznivega dejanja, ki ga je sodišče prve stopnje spregledalo (namen), sploh ni presodilo. Zmoten je sicer revizijski očitek, da je sodišče druge stopnje namen opredelilo kot alternativni znak kaznivega dejanja, saj iz 12. točke izpodbijane sodbe to ne izhaja. Beseda „alternativno“ se nanaša na premoženjsko (ali nepremoženjsko) korist na eni strani in na premoženjsko škodo na drugi strani. Pri tem je mišljeno, da KZ-1 v prvem odstavku 240. člena kot znak kaznivega dejanja opredeljuje ali namen pridobitve protipravne premoženjske koristi (oziroma v tretjem odstavku nepremoženjske koristi) ali namen povzročitve premoženjske škode. Iz izpodbijane sodbe tako (pravilno) izhaja, da za obstoj zakonskega znaka ni potreben namen pridobitve koristi in povzročitve škode hkrati, pač pa „alternativno“ - zadošča ali namen pridobitve protipravne premoženjske (nepremoženjske) koristi ali pa namen povzročitve premoženjske škode.

14. Sodišče prve stopnje je torej zmotno uporabilo materialno pravo, ker je uporabilo določbo KZ-1, ki v času storjene kršitve še ni veljala. Materialno pravo je zmotno uporabilo tudi sodišče druge stopnje, ki je kot pravilno potrdilo takšno uporabo materialnega prava, čeprav je izhajalo iz druge materialnopravne podlage, vendar dejansko brez presoje o tem, ali ob tej podlagi znak kaznivega dejanja sploh obstaja oziroma ali je ustrezno naveden že v odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava niso bila ugotovljena vsa odločilna dejstva. Zato je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

15. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje zavzeti stališče tudi do obstoja namena kot znaka kaznivega dejanja iz prvega odstavka 240. člena KZ-1. Pri tem naj upošteva zgoraj navedena izhodišča glede opredelitve znakov kaznivega dejanja v izredni odpovedi in presodi tudi, ali je iz opisa tožnikovega ravnanja in okoliščin, navedenih v izredni odpovedi, mogoče sklepati na tožnikov namen, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo.

16. Glede presoje, da tožnikovo ravnanje predstavlja kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, revizija ni bila dopuščena (niti predlagana).

17. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1 Primerjaj sklep VIII Ips 22/2017 z dne 9. 5. 2017. 2 Namen se tradicionalno enači s pojmom "obarvanega naklepa", čeprav zakon tega pojma ne pozna. Glej Matjaž Ambrož: Naklep in namen pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti, Pravna praksa 2017, št. 2). 3 Opustitev natančnega povzetka opisa kaznivega dejanja otežuje preizkus obstoja znakov kaznivega dejanja, zato je takšna praksa neustrezna. 4 Načelo zakonitosti nalaga uporabo predpisa, ki je veljal v času storitve dejanja.