Jedro

Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi očitala, da je v spornem obdobju omogočil 38 kreditojemalcem odobritev neustrezno zavarovanega kredita in izplačilo denarja. Ob sprejemu vloge za odobritev kredita tožnik ni opravil osebne identifikacije komitentov, pri čemer je vedel, da gre za ponarejene dokumente, pa jih je kljub temu kot verodostojne posredoval naprej v postopek odobravanja kreditov. Tožnik je z opisanim ravnanjem toženi stranki povzročil škodo z zmanjšanjem ugleda in dobrega imena, obstaja pa realna verjetnost, da ji nastane tudi premoženjska škoda zaradi nevračila kredita, ker nima ustreznih zavarovanj. Ugotovljene kršitve delovnih obveznosti so imele vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. členu KZ-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je nezakonita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 6. 2017; da je delovno delovno razmerje tožnika pri toženi stranki trajalo do vključno 31. 8. 2017; da je tožena stranka dolžna tožniku za navedeno obdobje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, mu priznati neprekinjeno delovno dobo ter ga prijaviti v socialna zavarovanja, mu obračunati denarno povračilo v bruto znesku 10.134,72 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter mu izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila, mu izplačati odškodnino v znesku 4.000,00 EUR zaradi trpinčenja na delovnem mestu z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, mu izplačati pogodbeno kazen v znesku 5.262,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, mu za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje do 31. 8. 2017 obračunati nadomestilo plače v bruto znesku 1.689,12 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke in mu izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila ter da mu je dolžna plačati stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži povrnitev pravdnih stroškov, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da domnevna protipravnost ravnanja tožnika ni razvidna iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti iz obrazložitve prvostopenjske sodbe. Meni, da tožena stranka ni pojasnila, katero pravno pravilo je tožnik kršil. Po mnenju tožnika je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik identifikacijo strank izvesti že ob prejemu vloge za odobritev kredita. Tožnik trdi, da je stranke identificiral že ob prvem srečanju. Sicer pa je bila v skladu z navodili tožene stranke (Pregled stranke) identifikacija stranke obvezna šele ob sklepanju kreditne pogodbe, kar je tožnik tudi storil. Tudi priče so potrdile, da se identifikacija strank opravlja ob sklenitvi posla. Tožnik meni, da bi ravnal v skladu z navodili tožene stranke, če bi identifikacijo izvedel šele ob sklenitvi kreditne pogodbe. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni prejel vlog za odobritev kredita od komitentov. Tožnik vztraja, da ni bil niti dolžan niti pooblaščen ugotavljati verodostojnosti dokumentov, kar so potrdile tudi priče. V zvezi s tem ni prejel nikakršnih navodil od tožene stranke in je dokumente le posredoval naprej v postopek odobritve kredita. Navaja, da je spoštoval navodila tožene stranke in da ni ravnal protipravno oziroma ni kršil delovne obveznosti. Meni, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, katero pravno pravilo je tožnik kršil, oziroma katera ravnanja so protipravna. Zato sta podani bistveni kršitvi določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik navaja, da iz izredne odpovedi ne izhajajo vsi znaki kaznivega dejanja iz 240. člena KZ-1. Meni, da obrazložitev sodbe ne vsebuje utemeljitve dolžnosti, ki naj bi jo tožnik opustil. Sicer pa zaradi morebitne opustitve tožena stranka ni bila oškodovana, saj se s posredovanjem vloge za odobritev kredita premoženje tožene stranke še ni zmanjšalo. Tožena stranka ni trdila, da bi ji nastala kakršna koli premoženjska škoda, niti da bi komitenti prejeli protipravno premoženjsko korist. Zato je sodišče prve stopnje z ugotovitvijo, da naj bi komitenti pridobili nezavarovan kredit oziroma protipravno premoženjsko korist, hkrati pa naj bi bila tožena stranka oškodovana, prekoračilo njeno trditveno podlago. Tožnik trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede začetka teka roka za izdajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi in je napačno odločilo o denarnih zahtevkih, povezanih z zakonitostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Po mnenju tožnika ni pravilna ocena sodišča, da ravnanja tožene stranke ne predstavljajo trpinčenja, pri čemer bi moralo ravnanja obravnavati kot celoto. Ker je bil tožnik žrtev organizirane kriminalne združbe, bi ga morala tožena stranka zaščititi, ne pa mu odpovedati pogodbe o zaposlitvi. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih zatrjuje pritožba, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna in zakonita.

6. Ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, obrazložena je z vsemi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči ter jo je mogoče preizkusiti. Tožnik v zvezi z očitano kršitvijo določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP niti ne pove, v čem je podano nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Zato je mogoče v tem delu pritožbo razumeti kot nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem ter pravnimi stališči sodišča prve stopnje, kar pa ne predstavlja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

7. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu bančni svetovalec. Tožena stranka mu je dne 29. 6. 2017 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. list RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1). V izredni odpovedi mu je očitala, da je v obdobju od marca 2016 do februarja 2017 omogočil 38 kreditojemalcem odobritev neustrezno zavarovanega kredita in izplačilo denarja. Ob sprejemu vloge za odobritev kredita tožnik ni opravil osebne identifikacije komitentov, pri čemer je vedel, da gre za ponarejene dokumente, pa jih je kljub temu kot verodostojne posredoval naprej v postopek odobravanja kreditov. Z opisanim ravnanjem je toženi stranki povzročil škodo z zmanjšanjem ugleda in dobrega imena, obstaja pa realna verjetnost, da ji nastane tudi premoženjska škoda zaradi nevračila kredita, ker nima ustreznih zavarovanj.

8. Očitana kršitev je v odpovedi jasno navedena in natančno opisana, navedeno pa je tudi, katere delovnopravne zakonske obveznosti je tožnik s svojim ravnanjem kršil (33., 34., 36. in 37. člen ZDR-1), te pa so tudi sestavni del pogodbe o zaposlitvi. Iz tega razloga so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, da ni jasno razvidna domnevna protipravnost ravnanja oziroma katere kršitve delovnih obveznosti so se tožniku očitale. Drugi odstavek 87. člena ZDR-1 določa, da mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. V obravnavanem primeru je tožena stranka to tudi storila, saj je kršitev obveznosti opredelila tako, da je iz njenega opisa mogoče ugotoviti znake kaznivega dejanja. Nasprotne pritožbene navedbe so zato neutemeljene.

9. Pri presoji dolžnega ravnanja tožnika v zvezi z ugotavljanjem istovetnosti komitentov oziroma kreditojemalcev je treba poleg Navodil tožene stranke o pregledu stranke (priloga B6 - v nadaljevanju: Navodila) upoštevati tudi določbe Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma (Uradni list RS, št. 60/2007 in nasl. - ZPPDFT, ki je veljal do 18. 11. 2016 oziroma sedanjega ZPPDFT-1, Ur. l. RS, št. 68/2016). Te določajo, da mora banka opraviti pregled stranke pri sklepanju poslovnega razmerja s stranko (1. točka prvega odstavka 8. člena ZPPDFT in prvega odstavka 17. člena ZPPDFT-1). Pregled stranke (med drugim) obsega ugotavljanje istovetnosti stranke in preverjanje njene istovetnosti na podlagi verodostojnih, neodvisnih in objektivnih virov (1. točka prvega odstavka 7. člena ZPPDFT in 1. točka prvega odstavka 16. člena ZPPDFT-1). Banka istovetnost stranke, ki je fizična oseba, ugotavlja in preverja z vpogledom v uradni osebni dokument stranke v njeni osebni navzočnosti (1. točka prvega odstavka 13. člena ZPPDFT in 1. točka prvega odstavka 23. člena ZPPDFT-1), kar jasno izhaja iz točke 2.4.1 Navodil. Pri sklepanju poslovnega razmerja mora organizacija predpisane ukrepe izvesti pred sklenitvijo poslovnega razmerja (prvi odstavek 9. člena ZPPDFT in prvi odstavek 19. člena ZPPDFT-1).

10. Tožnik je povedal, da je identifikacijo komitentov opravil že ob vložitvi vloge za kredit, saj je bil to običajen postopek pri toženi stranki. Priče (A.A., B.B., C.C.) so povedale, da je potrebno to identifikacijo opraviti takoj, ko kreditojemalec prinese vlogo za odobritev kredita na banko. Sicer pa je tudi iz vsebine vloge za odobritev kredita (B8) razvidno, da je tožnik s podpisom jamčil, da je identifikacijo stranke izvedel že ob vložitvi vloge. Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je pri toženi stranki obstajala obveznost bančnih uslužbencev, da pred posredovanjem vloge za odobritev kredita in podpisom kreditne pogodbe opravijo identifikacijo stranke, zaposleni pa so bili s to dolžnostjo seznanjeni tako na podlagi uvajanja in prakse, kot tudi pisno. Ob upoštevanju navedenega bi moral tožnik identifikacijo kreditojemalcev izvesti že ob vložitvi vloge za odobritev kredita, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bila identifikacija komitentov obvezna šele ob sklenitvi oziroma podpisu kreditne pogodbe.

11. Tožena stranka je v odpovedi tožniku očitala, da je v postopek odobritve kredita posredoval dokumente, za katere je vedel, da niso verodostojni, ker jih niso prinesli sami komitenti, temveč tretja oseba. Ker tožena stranka v odpovedi ni očitala tožniku opustitve preverjanja verodostojnosti dokumentov, so pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnik kršil delovne obveznosti s tem, ko je posredoval v postopek odobritve dokumente, za katere je vedel, da niso pravi, glede na način, kako so mu bili dostavljeni. Iz uradnih zaznamkov policije o zaslišanju osumljencev namreč izhaja, da kreditojemalci niso oddali vloge za odobritev kredita tožniku, ampak so k tožniku prišli le podpisat kreditne pogodbe. Pred tem niso bili na banki. Potrdili so, da delodajalec, ki je bil naveden na vlogah, sploh ni bil njihov delodajalec. Tožnik je bil seznanjen s tem, da je v odobritev poslal vloge s ponarejenimi dokumenti, saj kreditojemalci (z izjemo treh) sami niso oddali vlog za odobritev kredita, niti niso osebno prinesli potrdil delodajalcev. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi uradnih zaznamkov zaslišanih kreditojemalcev, ki so odgovarjali na vprašanja (C1 - C3), poročila detektiva (B4) in mnenja grafologa (B5), pravilno zaključilo, da je tožena stranka dokazala, da vloge, ki so bile posredovane v odobritev kredita s strani tožnika, niso prinesli sami kreditojemalci, temveč tretja oseba, pri čemer so vsebovale neresnične podatke s ponarejenimi potrdili o zaposlitvah.

12. Kaznivo dejanje po prvem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 91/2011 in nasl. - KZ-1), ki je veljal v času tožnikovih spornih ravnanj, stori, kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo, zlorabi svoj položaj ali dano zaupanje, prekorači pravice ali opusti dolžnosti, ki jih ima na podlagi zakona, drugega predpisa, akta pravne osebe ali pravnega posla glede razpolaganja s tujim premoženjem ali koristmi, njihovega upravljanja ali zastopanja. Po tretjem odstavku 240. člena KZ- 1 stori to kaznivo dejanje, če storilec ravna z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil nepremoženjsko korist. Pri konkretizaciji posameznega znaka kaznivega dejanja zadošča, če znak kaznivega dejanja izhaja iz opisa delavčevega ravnanja. V opisu tožnikovega ravnanja je dovolj jasno konkretiziran očitek opustitve dolžnosti oziroma zlorabe zaupanja. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo, da je tožnik opustil dolžnost identifikacije strank ob sprejemu vloge za odobritev kredita, zato so neutemeljene navedbe v pritožbi, da sodišče prve stopnje ni utemeljilo opustitve dolžnosti. Pritožbena navedba, da se s posredovanjem vloge ni zmanjšalo premoženje tožene stranke, je nepomembna, saj zadošča, da je tožnik zlorabil zaupanje oziroma opustil svojo dolžnost, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo. Kot znak kaznivega dejanja je torej opredeljen alternativno tudi namen pridobitve premoženjske škode oziroma nepremoženjske koristi (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 65/2018 z dne 15. 5. 2018), tožena stranka pa je v odpovedi jasno navedla, da so komitenti dobili nezavarovan kredit, zaradi česar toženi stranki lahko nastane premoženjska škoda, nastala pa ji je nepremoženjska škoda zaradi izgube ugleda. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da iz izredne odpovedi ne izhajajo vsi znaki kaznivega dejanja iz 240. člena KZ-1, s tem v zvezi pa tudi ni utemeljen očitek bistvene kršitve določb postopka zaradi prekoračitve trditvene podlage.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da so imele ugotovljene kršitve delovnih obveznosti vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. členu KZ-1. Zaradi porušenega zaupanja tudi ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1).

14. Pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava glede pravočasnosti odpovedi ni dovolj konkretiziran. V primerih, ko je odpoved podana zaradi kršitev pogodbenih in drugih obveznosti, ki imajo znake kaznivega dejanja, je mogoče o ugotovitvi razloga za odpoved govoriti šele, ko se delodajalec seznani s potekom dogodka, na podlagi katerega lahko ugotovi obstoj vseh znakov kaznivega dejanja, in odgovorno osebo. Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da je odpoved pravočasna in to tudi ustrezno obrazložilo z dejanskimi ugotovitvami, ki jih pritožba ne izpodbija.

15. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni trpinčila tožnika. Očitana ravnanja v okviru postopka izredne odpovedi oziroma vodenja interne preiskave zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri sklepanju kreditnih razmerij (vpogled v TRR tožnika in njegove mame, širjenje govoric o prevari prek elektronskega sporočila, odreditev izrabe letnega dopusta in premestitev na delo v drug kraj) v celoti gledano ne predstavljajo prepovedanega trpinčenja na delovnem mestu v smislu četrtega odstavka 7. člena ZDR-1. 16. V okviru preizkusa uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče soglaša tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo pogodbene kazni. Ob pravilni ugotovitvi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, ni izpolnjen pogoj iz določbe 76. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti bančništva Slovenije (Ur. l. RS, št. 5/2011 in nasl.), po kateri je delavec do pogodbene kazni upravičen le v primeru nezakonite izredne ali redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki je ugotovljena s pravnomočno sodbo sodišča. 17. Ostale pritožbene navedbe niso odločilnega pomena za razsojo v tem sporu, zato se pritožbeno sodišče do njih ni opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato jo je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

19. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije svoje pritožbene stroške.