Jedro

Trditveno in dokazno breme za subjektivno predpostavko odgovornosti za nepoštena pogajanja je bilo na tožeči stranki, ki ji ni uspelo dokazati, da se je tožena stranka pogajala brez namena sklenitve pogodbe v smislu 2. odstavka 20. člena OZ.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v drugi vrstici 2. točke izreka (tj. v stroškovnem delu) spremeni tako, da se znesek „7.444,70 EUR“ nadomesti z zneskom „3.643,29 EUR“.

V preostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške v postopku s pritožbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožeči znesek 245.946,84 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, ter tožeči stranki v plačilo naložilo 7.444,70 EUR pravdnih stroškov nasprotne stranke s pripadki.

Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008, v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka, ki sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja, da je bila zavedena s strani tožene stranke, da je bila s strani sklada A. F. izbrana za ustrezno kandidatko za študij v tujini, zato je tako tudi ravnala in odšla v Ameriko, kjer pa je zaradi ravnanja tožene stranke ostala brez sredstev. Med strankama je sicer obstajalo nestrinjanje glede potrebe po zavarovanju posojila s hipoteko, vendar je tožeča stranka kljub temu ravnala ves čas v skladu z navodili tožene stranke, do sklenitve posojilne pogodbe pa kljub temu ni prišlo. Meni, da je s tem, ko je tožeča stranka sprejela ponudbo tožene za odobritev posojila, nastopila kontrahirna dolžnost tožene stranke. Tožeča stranka je bila zavedena tudi zato, ker ni bila poučena o pogojih pridobitve posojila. Če bi vedela, da ne bo dobila posojila, bi si uredila plačilo šolanja na drug način. O overitvah pa v času sklepanja posojilne pogodbe sploh ni bila seznanjena, tožena pa nasprotnega tudi ni dokazala. Opozarja tudi na procesne kršitve, saj tekom postopka niso bile zaslišane priče, zlasti mati tožnice, zaradi česar je bila tožeči stranki kršena pravica do izjave. Tožena stranka se je s tožečo pogajala, nato pa je brez utemeljenega razloga od teh pogajanj odstopila. V konkretnem primeru je mogoče govoriti o predpogodbeni odgovornosti tožene stranke, ki vključuje tako obveznost podajanja resničnih izjav pred sklenitvijo pogodbe, kot tudi obveznost nasprotne stranke o seznanitvi nasprotne stranke s posameznimi dejstvi. Pritožuje pa se tudi zoper odmerjene stroške. Navaja, da je bila z odločbo Bpp oproščena plačila stroškov sodnega postopka. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje nasprotni stranki neutemeljeno priznalo tudi stroške za sestavo dogovora na tožbo in pripravljalne vloge, ki jih je sestavila sama toženka, ne pa odvetnik, zaradi česar do njih ne bi bila upravičena. Tožena stranka je namreč imela pooblaščenca šele pri tretji vlogi, sodišče prve stopnje pa ji je posledično priznalo 5500 odvetniških točk preveč, vse povečano za DDV. Zadnje vloge tožene stranke so bile tudi nepotrebne, sodišče pa bi moralo upoštevati še slabo finančno situacijo tožeče stranke, zaradi česar bi moralo kvečjemu naložiti vsaki stranki svoje stroške postopka. Priglaša stroške s pritožbo.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je tekom postopka na prvi stopnji podala zelo široko trditveno podlago, ki jo ponavlja v pritožbi in jo je mogoče najustrezneje subsumirati pod teoretični pojem „culpa in contrahendo“. Toženi stranki je namreč smiselno očitala, da je kršila obveznost poštenih pogajanj, kakor tudi podajanja resničnih izjav pred sklenitvijo pogodbe ter obveznost seznanitve nasprotne stranke s posameznimi dejstvi. Navajala je še, da je bila s strani A. F. izbrana na razpisu kot primerna študentka za štipendiranje, zato je na toženi stranki obstajala dolžnost, da z njo sklene pogodbo o kreditiranju.

V zvezi s kršitvijo kontrahirne dolžnosti je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je bila tožeča stranka sicer res izbrana na razpisu A. F., vendar pa iz navedenega razpisa jasno izhaja, da izbor A. F. predstavlja zgolj odločitev o tem, katere vloge oziroma prošnje za štipendiranje bo poslala v odobritev toženi stranki kot dejanski kreditodajalki, saj iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se tožeča stranka ni prijavila na razpis za dodelitev neposrednih kreditov s strani A. F., temveč na razpis za dodelitev t.i. posrednih kreditov, ki jih zagotavlja tožena stranka na podlagi Pogodbe o medsebojnem sodelovanju med javnim skladom A. F. in toženo stranko. Odobritev le-teh je bila zato v domeni tožene stranke, kar med drugim izrecno izhaja tudi iz 5. člena razpisa (priloga A24), na katerega se je tožeča stranka (prostovoljno) prijavila, zaradi česar ni mogoče slediti njenim pritožbenim navedbam, da je bila glede modalitet odobritve kredita kakor koli zavedena. Na navedeno je tekom postopka v okviru svoje trditvene podlage opozorila tožena stranka (primerjaj peto pripravljalno vlogo z dne 28. 4. 2009 na list. št. 156 v sodnem spisu), tožeča stranka pa takšnih trditev ni prerekala, zato jih sodišče druge stopnje šteje za priznane.

Tožena stranka je na podlagi s strani A. F. posredovane vloge tožeče stranke 8. 3. 2006 takšen kredit tožeči stranki celo odobrila, vendar pod pogojem, da bo tožeča stranka zanj zagotovila zavarovanje (navedenih trditev tožene stranke tožeča stranka tekom postopka ni prerekala). Takšen pogoj za odobritev kredita je bil ravno tako predviden že v razpisnih pogojih, v katerih je bilo navedeno, da je sicer primarno sredstvo zavarovanja kredita poroštvo, da pa je mogoč tudi dogovor o drugačni vrsti zavarovanja (primerjaj 3. člen razpisnih pogojev).

Ker ustreznih poroštev tožeča strank ni mogla zagotoviti (navedeno med strankama v postopku ni bilo sporno), sta pravdni stranki v medsebojnem sodelovanju podvzeli ustrezne aktivnosti za zagotovitev zavarovanja z ustanovitvijo hipoteke. Tožeča stranka priznava, da se s takšnim načinom zavarovanja ni strinjala, pri čemer pa tekom postopka nikdar ni trdila, da bi bila toženi stranki ponudila drugo vrsto ustreznega zavarovanja. Iz navedenega razloga ni moč pritrditi njenim očitkom, da je tožena stranka na takšen način zlorabila svoj močnejši ekonomski položaj in s tem smiselno kršila načelo vestnosti in poštenja v pravnem prometu. Tožeča stranka je bila z zahtevo po zavarovanju kredita seznanjena že v razpisnih pogojih, ustanovitev hipoteke pa je bil ob odsotnosti drugačnih trditev tožeče stranke, očitno edini način za njegovo zagotovitev. Iz istega razloga tudi ni mogoče slediti navedbam tožeče stranke, da je bila v zvezi s potrebo po zavarovanju kredita zavedena, saj se tožeča stranka pri tem sklicuje na nepoznavanje Splošnih pogojev poslovanja A. F., vsi navedeni pogoji in osnovne modalitete pridobitve kredita pa so bili – kot že pojasnjeno - jasno navedeni v razpisu, na katerega se je tožeča stranka prijavila.

Navkljub svojemu nestrinjanju z ustanovitvijo hipoteke pa tožeča stranka poudarja, da je v celoti sledila navodilom tožene stranke glede potrebnih dejanj za zagotovitev veljavnosti podpisa pogodbe o hipotekarnem potrošniškem kreditu s strani njene mame kot pooblaščenke. V ta namen je toženi stranki po faxu poslala overjeno pooblastilo (navedeno izhaja iz neprerekane trditvene podlage tožeče stranke), pisnega izvoda pooblastila pa tožena stranka nikdar ni prejela. Med strankama je bilo slednje sicer sporno, vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeča stranka svojih trditev o tem, da je pooblastilo poslala materi, ni uspela dokazati, zato je sledilo toženi stranki, ki je tekom postopka ugovarjala, da ji tožeča stranka takšnega pooblastila nikdar ni zagotovila. Tožeča stranka takšno ugotovitev sodišča prve stopnje v pritožbi napada z očitkom, da sodišče v zvezi z navedenim dejstvom navkljub ustreznemu dokaznemu predlogu ni zaslišalo njene matere. Vendar pa mu sodišče druge stopnje ne more slediti, saj gre za kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki bi jo bilo mogoče odpraviti že v postopku pred sodiščem prve stopnje in na takšen način zagotoviti pravilnost dejanskih ugotovitev, k čemur pa tožeča stranka ni pripomogla tako, kot ji to nalaga 286. b člen ZPP. Le-ta namreč od strank zahteva, da na procesne kršitve opozorijo najkasneje pred koncem glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, sicer takšnih kršitev ne bodo mogle več uspešno uveljavljati pred sodiščem druge stopnje. Ker tožeča stranka tega ni storila, v pritožbi pa niti ne zatrjuje okoliščin, zaradi katerih tega brez svoje krivde ni mogla storiti pravočasno, sodišče njenih tovrstnih očitkov ne more upoštevati.

Glede pritožbenega očitka tožeče stranke, da s strani tožene stranke ni bila obveščena o zagotovitvi overitve na pooblastilu, v kontekstu sklepanja obravnavane kreditne pogodbe takšna okoliščina po oceni sodišča druge stopnje nima posledic, kakršne ji želi pripisati tožeča stranka.

Res je sicer, da se načelo vestnosti in poštenja, katerega konkretizacijo predstavljajo določbe Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ) o obveznosti poštenih pogajanjih (20. člen OZ), ne izčrpa z omenjenimi določbami. Navkljub neobvezujočem pomenu ravnanj v fazi pogajanj pred ponudbo, tudi v tem času za stranki že obstajajo določene obveznosti, ki jih pogojuje dolžnost vestnega in poštenega ravnanja v prometu (5. člen OZ), mednje pa sodi tudi dolžnost obveščanja o okoliščinah posla. To seveda ne pomeni, da se morajo stranke obveščati čisto o vseh okoliščinah, temveč zgolj o tistih, ki jim navkljub skrbnim pripravam in poizvedovanjem lahko ostanejo neznane in povzročijo neveljavnost posla (1). Pomen takšnih obveznosti pride do izraza zlasti pri sklepanju kompleksnih pogodb, kakršna je bila tudi pogodba v konkretnem primeru, ko je faza pogajanj pravzaprav daljši kontinuum usklajevanj glede posameznih elementov pogodbenega statuta in aktivnosti za njihovo pripravo. Bistveno merilo za presojo, ali je v takšni fazi sklepanja pogodbe za eno izmed strank že obstajala kakšna obveznost v razmerju do druge stranke in ali jo je kršila, je torej sama vsebina načela vestnosti in poštenja, zaradi katerega takšne obveznosti sploh obstajajo.

Sodišče druge stopnje je zato upoštevalo, da je večino bremena za uspešno sklenitev potrošniške kreditne pogodbe v obravnavanem primeru prevzela in v nadaljevanju tudi nosila ravno tožena stranka. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, se je le-ta ves čas trudila izplačati tožeči stranki znesek kredita in zato tudi iskala različne možnosti zavarovanja. Z takšnim namenom ji je v ZDA tudi poslala pooblastilo za sklenitev pravnega posla, da ga primerno overi in v zahtevani obliki pošlje banki. Slednja se je namreč dogovarjala z notarjem o ustreznih ravnanjih in listinah, ki so potrebne za veljavno sklenitev hipotekarne kreditne pogodbe. Vendar pa sodišče druge stopnje pri tem kot bistveno izpostavlja, da je bila zagotovitev pooblastila materi tožeče stranke za podpis sporne pogodbe naloga tožeče in v primarnem interesu tožeče stranke, ki se je v tistem obdobju nahajala v ZDA. Pravno pomembna dejstva v zvezi z veljavnostjo pooblastila tožeče stranke namreč predstavljajo okoliščine, ki prvenstveno sodijo v odgovornostno sfero tožeče stranke in ne tožene. Kljub temu je tožeča stranka v okviru teh aktivnosti sodelovala zgolj v ožjem pomenu besede. Tožnica sicer navaja, da je storila vse, kar ji je naložila tožena stranka, vendar pri tem priznava, da se je takšnemu sodelovanju sprva upirala, da celo ni želela sama prevesti pooblastila, zato je njegov prevod zagotovila tožena stranka (navedeno med strankama ni bilo sporno), le-tega pa eventualno niti ni predložila toženi stranki. Nenazadnje tožeča stranka nikdar ni niti trdila, da bi se kadar koli sama pozanimala o načinu pridobitve veljavnega pooblastila. Dolžnost seznanitve s pravno pomembnimi dejstvi tekom pogajanj namreč ne more bremeniti zgolj ene stranke, temveč gre za obveznosti, ki so v tej fazi mednje porazdeljene glede na njihovo večjo povezanost z okoliščinami na strani ene ali druge stranke. Posledično sodišče druge stopnje ne more pritrditi tožeči stranki, da je tožena stranka ravnala kakor koli protipravno s tem, ko tožeče stranke ni obvestila o potrebi po pridobitvi overitve, kakor tudi ne s tem, ko je zaradi nepridobitve ustreznega pooblastila odstopila od namena sklenitve pogodbe.

Trditveno in dokazno breme za subjektivno predpostavko odgovornosti za nepoštena pogajanja je bilo na tožeči stranki, ki ji ni uspelo dokazati, da se je tožena stranka pogajala brez namena sklenitve pogodbe v smislu 2. odstavka 20. člena OZ. Razloge za tako ugotovitev je sodišče prve stopnje celovito in prepričljivo obrazložilo v izpodbijani sodbi in se nanje sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju sklicuje. Konkretiziranih navedb v zvezi s tem, da je tožena stranka od pogajanj odstopila iz neutemeljenih razlogov, kar predstavlja zakonsko dispozicijo iz 3. odstavka 20. člena OZ, pa tožeča stranka tekom postopka ni podala. Ker torej v obravnavanem primeru ni bilo mogoče ugotoviti enega od elementov odškodninske odgovornosti, tj. protipravnosti ravnanja tožene stranke, ki se kumulativno zahteva za obstoj civilnega delikta, je sodišče prve stopnje zahtevek tožeče stranke pravilno zavrnilo.

Pač pa tožeča stranka utemeljeno graja stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, saj pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje toženi stranki previsoko odmerilo stroške za odvetniške storitve. Tožena stranka je namreč poslala sodišču preko svojega pooblaščenca dejansko šele tretjo pripravljalno vlogo, medtem ko je odgovor na tožbo ter prvi dve pripravljalni vlogi sestavila sama, zaradi česar zanje ni upravičena do povračila stroškov odvetnika. Zadnja (tj. šesta pripravljalna vloga) tožene stranke, pa je bila po oceni sodišča druge stopnje nepotrebna (155. člen ZPP), saj je v njej tožena stranka zgolj ponovila navedbe, ki jih je že podala predhodno v postopku. Sodišče druge stopnje je zato toženi stranki priznalo skupaj 5040 točk oziroma ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR 2.313,36 EUR stroškov odvetniških storitev, od tega pa še materialne stroške v skladu s 13. členom Odvetniške tarife, kar znaša 46,26 točk ter 20-odstotni DDV od seštevka navedenih zneskov, tj. 462,67 EUR. Skupaj s stroškom za sodne takse v višini 821,00 EUR je toženi stranki tako priznalo 3.643,29 EUR ter v 2. točki izreka ustrezno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje.

Po načelu uspeha v pravdi, mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške (154. člen ZPP). To je pri odmeri stroškov prvostopno sodišče tudi upoštevalo in pravilno naložilo tožeči stranki, da povrne stroške toženi stranki. Ekonomsko stanje tožeče stranke je sodišče upoštevalo v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči in pri odločanju o oprostitvi plačila sodnih taks. Zmotno pa je stališče tožnice, ki v pritožbi trdi, da bi morala biti zaradi svojega ekonomskega stanja oproščena tudi plačila stroškov nasprotne stranke, saj je temeljno pravilo kriterij uspeha strank v pravdi, kar pomeni, da v končni posledici stroški bremenijo tistega, ki je s svojim ravnanjem povzročil, da je bila pravda potrebna.

Ker torej sodišče druge stopnje razen v delu, v katerem je spremenilo stroškovno odločitev, ni ugotovilo kršitev, na katere opozarja pritožba, niti kršitev, na katere mora v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je v preostalem pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Glede na to, da je tožeča stranka s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari v celoti propadla (uspela je zgolj delno s pritožbo zoper stroške postopka kot stransko terjatev – 39. člen ZPP), mora stroške s pritožbo kriti sama (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).

(1) V. Kranjc: Novejši razvoj odškodninske odgovornosti: Odškodninska odgovornost za pogajanja (1. del).