Jedro

Banka se je na podlagi drugega in tretjega odstavka 20. člena OZ pogajala s tožnico, vendar do sklenitve kreditne pogodbe ni prišlo, ker tožnica ni ponudila predpisanega zavarovanja kredita (dveh porokov). Toženka je kljub temu skušala skleniti ustrezno pogodbo, toda tožnica ji ni omogočila nobenega ustreznega zavarovanja kredita.

Izrek

Revizija proti sklepu o stroških se zavrže. Revizija proti sodbi se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve sodbe povrniti toženi stranki njene stroške za odgovor na revizijo v znesku 1567,94 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) zahtevala plačilo 245.946,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila. Odločilo je tudi o povrnitvi pravdnih stroškov.

2. Proti tej sodbi se je pritožila tožnica, toda sodišče druge stopnje je njeni pritožbi delno ugodilo in spremenilo odločitev o pravdnih stroških, pritožbo proti sodbi pa je v celoti zavrnilo. Odločilo je tudi o pritožbenih stroških.

3. Proti sklepu o stroških in sodbi sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega in drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo odločanje. Nepregledno navaja posamezne razloge in se sklicuje na pritožbene navedbe. Kršitev materialnega prava vidi v kršitvi tretjega odstavka 20. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ker se je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) pogajala, nato pa brez utemeljenega razloga odstopila od pogajanj in tožnici povzročila škodo. Podrobno navaja, da se je s toženko pogajala po njenih navodilih in storila vse, kar ji je toženka naročila (predložitev dokumentov, pooblastitev matere, da v tožničinem imenu in na njen račun uredi vse potrebno v zvezi s sklenitvijo posojilne pogodbe pod pogoji A. pri toženki), toda toženka ji posojila ni odobrila. Ker se je zanesla nanjo, je odšla na študij v tujino in ostala brez sredstev za preživljanje. Sodišči sicer zanikata, da bi morala toženka nakazati odobreni kredit, toda tožnica je bila na podlagi ustreznih podatkov izbrana na razpisu A. in toženki je bilo vse znano, tako da ji je 8. 3. 2006 odobrila kredit. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka navaja pavšalno in trdi, da sta sodišči spregledali, da toženka tožnici ni hotela odobriti kredita in da sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi katerih sta sodišči storili bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP očita sodišču tudi zato, ker ni izvedlo vseh dokazov, zlasti zaslišanja tožničine matere, ki je komunicirala s toženko. Sodišče prve stopnje ni navedlo, zakaj tega dokaza ni izvedlo, sodišče druge stopnje pa se neutemeljeno sklicuje na 286. b člen ZPP. Razlaga, da bi morala tožnica na kršitev postopka opozoriti takoj ali vsaj do konca glavne obravnave ni pravilna, saj je vložila tožbo 26. 9. 2006, ko novela ZPP-D še ni veljala, dejstvo, da je bila edina glavna obravnava dne 30. 6. 2009 pa ne more iti v škodo tožnici, ker ni odgovorna za časovni zamik. Navaja, da je vseskozi delovala vestno in če bi se njena vloga obravnavala brez nepotrebnega odlašanja in bi sodišče razsodilo v dveh letih, novela zakona še ne bi stopila v veljavo. Meni, da ji ni bila dana možnost, da bi uveljavila svoje pravice v skladu z načelom materialne resnice in pravičnosti. Tožnica napada odločbo sodišča druge stopnje tudi v zavrnilnem delu odločitve o stroških postopka in meni, da bi morali pravdni stranki nositi vsaka svoje pravdne stroške. Pri tem poudarja svoje šibko premoženjsko stanje in dejstvo, da ji je bila odobrena brezplačna pravna pomoč.

4. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1) revizijo poslalo toženki, ki je nanjo odgovorila. V zvezi z očitano kršitvijo materialnega prava opozarja na to, da revizijsko sodišče ne sme presojati pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja. Da je sodišče prve stopnje spregledalo, da gre za situacijo iz tretjega odstavka 20. člena OZ je tožnica navajala že v pritožbi, toda sodišče druge stopnje ji je pravilno pojasnilo, da ni dokazala, da bi se toženka pogajala brez namena sklenitve pogodbe. Tudi revizijska graja o absolutni bistveni kršitvi določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljena, saj sta sodišči pravilno povzeli vsebino listin, iz katerih so razvidni pogoji kreditiranja študija v tujini in ker tožnica kreditnih pogojev ni prerekala, sta sodišči pravilno zaključili, da so bili tožnici znani kreditni pogoji in da je bila odobritev kredita v domeni toženke. V zvezi z zaslišanjem tožničine matere meni, da sta sodišči pravilno uporabili Zakon o spremembah in dopolnitvah ZPP-D in da bi morala tožnica grajati morebitne kršitve vsaj do konca naroka. V zvezi z očitki o sojenju brez nepotrebnega odlašanja pa navaja, da tožnica ni ravnala v skladu z Zakonom o varstvu pravice brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO) in je z nerazumljivo tožbo in zahtevki tudi sama prispevala k trajanju postopka, kar pa na odločitev v tem postopku nima vpliva.

Revizija proti sodbi je dovoljena, proti sklepu o stroških pa ni dovoljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti samo v zakonu predvidenih primerih. Proti pravnomočni sodbi je mogoče vložiti revizijo samo, če je dopuščena ali če je dovoljena. Po drugem odstavku 367. člena ZPP je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 EUR Ker je v obravnavanem primeru tožnica vložila revizijo proti zavrnitvi zahtevka za plačilo 245.946,84 EUR, je revizija proti sodbi dovoljena.

6. Tožnica v reviziji izpodbija tudi zavrnilni del odločitve o stroških postopka, torej sklep o stroških, ki je povzet v sodbo (četrti odstavek 163. člena in prvi odstavek 166. člena ZPP). Revizija proti sklepom je dovoljena samo v primerih, ki so posebej navedeni v 384. členu ZPP. Sklep o stroških ni tak sklep, saj z njim postopek ni končan (prvi odstavek 384. člena ZPP), vrednost stroškov ne omogoča revizije (drugi odstavek 384. člena ZPP) in ne gre za sklep, s katerim bi sodišče zavrglo pravno sredstvo (tretji odstavek 384. člena ZPP). Zato je Vrhovno sodišče po 377. členu ZPP zavrglo nedovoljeno revizijo.

Revizija proti sodbi ni utemeljena.

7. Po 371. členu ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu sodbe sodišča druge stopnje, v katerem se izpodbija. Preizkusi jo v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, in ki so dovoljeni. Ker po tretjem odstavku 370. člena revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, sodišče ni obravnavalo tistih tožničinih navedb, ki ga izpodbijajo ali prikazujejo drugače. Prav tako ni upoštevalo navedb v pritožbi, na katere se sklicuje tožnica, saj je revizija samostojno pravno sredstvo.

8. Očitanih bistvenih kršitev določb ZPP ni. Tožnica, ki očita sodiščema kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, navaja le zakonsko besedilo in ne konkretizira pomanjkljivosti, zaradi katerih se sodbi ne bi dali preizkusiti. Zato revizijsko sodišče lahko odgovori le, da je sodba sodišča prve stopnje zelo skrbno, obširno in razumljivo obrazložena, sodišče druge stopnje pa je natančno in pravilno odgovorilo na pritožbene navedbe. Revizija tudi ne pojasni, v čem naj bi bilo nasprotje med dokazi in listinami, ki so v spisu in revizijsko sodišče takega nasprotja ni ugotovilo, sploh pa je taka kršitev predvidena v 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Revizija konkretno opredeli le očitek, da sta sodišči bistveno kršili določila ZPP, ker nista izvedli dokaza z zaslišanjem tožničine matere, ki je komunicirala s toženko. Toda sodišče prve stopnje je na podlagi 213. člena ZPP izvedlo dokaze o odločilnih dejstvih. Ocenilo je, da zadoščajo listinski dokazi in tožničino zaslišanje (ki je izpovedovala tudi o ravnanju njene matere) in te dokaze je sodišče na podlagi načela iz 8. člena ZPP tudi ocenilo. Tožnica na glavni obravnavi ni ponovila predloga za zaslišanje njene matere in ni opozorila na morebitne procesne kršitve, zato sodišče prve stopnje v razlagi sodbe ni izrecno pojasnilo, zakaj te priče ni zaslišalo. Sodišče druge stopnje pa je pritožnico pravilno opozorilo na določilo 286. b člena ZPP. Revizija sicer utemeljeno navaja, da se je postopek na podlagi tožbe začel pred začetkom veljavnosti novele ZPP-D, vendar je v prehodnih določbah novele, v 130. členu izrecno predpisano, da se postopek, ki se je začel pred njeno uveljavitvijo, nadaljuje po določbah te novele. Novela ZPP-D je bila objavljena v uradnem listu RS, št. 45/2008 dne 9. 5. 2008 in je začela veljati 1. oktobra 2008 (133. člen), zato je imela tožnica do glavne obravnave 30. 6. 2009 več kot leto dni časa, da se z njo seznani in ustrezno ravna. Njeno sklicevanje na to, da si mora sodišče prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški (11. člen ZPP), ne vpliva na vsebino odločitve. Vprašanje, ali se je tožničina zahteva obravnavala v zakonsko razumnem roku brez nepotrebnega odlašanja pa je stvar morebitnega drugega postopka, pri čemer toženka v odgovoru na revizijo pravilno navaja, da se po Zakonu o varstvu pravice do sojenja v razumnem roku in brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO)(2) upošteva tudi ustrezno ravnanje stranke.

10. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo. Zlasti sodišče prve stopnje je navedlo vse zakone in vsebino členov, ki jih je uporabilo. Na podlagi tretjega odstavka 120. člena Obligacijskega zakonika (OZ)(3) je uporabilo tudi splošne pogoje, ki jih tožnica ni prerekala in so ji morali biti znani, saj se je prostovoljno prijavila na razpis sklada A., kjer je bila izbrana kot primerna študentka za prejem tako imenovanega posrednega kredita, ki ga je zagotavljala toženka. Slednja se je na podlagi drugega in tretjega odstavka 20. člena OZ pogajala s tožnico, vendar do sklenitve kreditne pogodbe ni prišlo, ker tožnica ni ponudila predpisanega zavarovanja kredita (dveh porokov). Toženka je kljub temu skušala skleniti ustrezno pogodbo, toda tožnica ji ni ponudila nobenega ustreznega zavarovanja kredita. Njena trditev, da je v celoti ravnala po toženkinih navodilih, ni resnična, saj potem, ko sta pogajalki ugotovili, da tožnica lahko ponudi kot edino možno zavarovanje le hipoteko na nepremičnini njene matere, ni predložila ustreznega pooblastila, na podlagi katerega bi njena mati kot njena pooblaščenka in toženka lahko sklenili kreditno pogodbo. Enake pomisleke, kot v reviziji, je tožnica navajala že v pritožbi in ji je že sodišče druge stopnje pojasnilo, zakaj niso utemeljeni.

11. Zaradi ugotovitve, da se je toženka s tožnico pošteno pogajala in ni kršila določila tretjega odstavka 20. člena OZ, ji ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja, ki je eno od obveznih predpostavk za nastanek odškodninske obveznosti. Ali so bile izpolnjene še druge predpostavke (odgovornost toženke, vzročna zveza ter nastanek premoženjske in nepremoženjske škode, ki jo zatrjuje tožnica) sodišče ni ugotavljalo, ker ni bilo potrebno. Za to, da bi tožnica lahko uspela v svojim zahtevkom, bi morala dokazati, da so bile izpolnjene vse štiri predpostavke za nastanek odškodninske terjatve. Ker ji ni uspelo dokazati nedopustnega ravnanja toženke, je sodišče pravilno zavrnilo njen zahtevek.

12. Ker se tako izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija proti sodbi, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je po 378. členu ZPP zavrnilo.

13. Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP je odločilo tudi o pravdnih stroških. Tožnica ni upravičeno do povrnitve stroškov za revizijo, pač pa mora po prvem odstavku 154. člena ZPP povrniti potrebne stroške toženki. Njene stroške je sodišče odmerilo na podlagi 41. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT)(4) po Odvetniški tarifi(5) in sicer: za revizijo 1285,20 EUR (2800 točk x 0,459 EUR), za materialne stroške 25,70 EUR in za DDV 257,04 EUR, skupaj torej 1567,94 EUR.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999-107/2010 Op. št. (2): Uradni list RS, št. 49/2006 -10/2011 Op. št. (3): Uradni list RS, št. 83/2001-40/2007 Op. št. (4): Uradni list RS, št. 67/2008 Op. št. (5): Uradni list 67/2003 in 70/2003