Jedro

V postopku odmere davka na dediščino je pomembno sorodstveno razmerje med zapustnikom, kot prvotnim lastnikom premoženja in dedičem, izključno iz razloga razvrstitve v kategorije dedičev oziroma obdarjencev, kar je temelj za ugotovitev zavezancev za plačilo davka in stopenj davka po določbah ZDO. Če je iz sklepa o dedovanju, v katerem je vsebovan dedni dogovor med oporočnim dedičem in tožniki, kot zakonitimi dediči po pokojnem očetu razvidno, da dejansko združuje dva zapuščinska postopka (po zapustnici in po njenem izvenzakonskem partnerju - očetu dedičev) je to v postopku ugotavljanja podlage za obdavčitev potrebno upoštevati.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Glavnega urada Davčne uprave RS z dne 29. 6. 2001 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožečih strank zoper odločbo Republiške uprave za javne prihodke, Izpostave A z dne 6. 6. 1996, s katero je prvostopni organ vsakemu od tožnikov naložil plačilo davka od dediščine v znesku 397.353,00 SIT. Tožena stranka se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje na Zakon o davkih občanov (Uradni list SRS, št. 36/88, 8/89 in Uradni list RS, št. 48/90, 8/91 in 7/93, v nadaljevanju: ZDO), ki določa, da je zavezanec za davek na dediščine in darila vsaka fizična oseba, ki v Republiki Sloveniji podeduje ali dobi v dar premoženje. Po določbi 147. člena ZDO davka na dediščine in darila ne plača dedič prvega dednega reda. Tožniki so na podlagi sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v A z dne 27. 5. 1996 (v nadaljevanju: sklep o dedovanju) podedovali premično premoženje in vsak 1/6 vrednosti nepremičnega premoženja. Od davčne osnove 3.303.301,00 SIT je prvostopni davčni organ vsakemu od tožnikov odmeril po 397.353,00 SIT davka. Tožena stranka se z odločitvijo prvostopnega organa strinja. Obseg dediščine, dediče in njihove deleže se ugotavlja s sklepom o dedovanju, zato se z vidika davčnih predpisov šteje, da dediči pridobijo zapuščino z dnem pravnomočnosti sklepa o dedovanju. ZDO v 145. členu izrecno določa, da nastane davčna obveznost za davek na dediščine in darila takrat, ko postane sklep o dedovanju pravnomočen. V postopku odmere davka na dediščino je pomembno le sorodstveno razmerje med zapustnikom in dedičem, ki pridobi premoženje in se v postopku odmere davka na dediščino obravnava kot zavezanec. Po sklepu o dedovanju je zapustnica AA, tožniki pa so dediči in niso z zapustnico v nikakršnem sorodstvenem razmerju. Tudi dejstvo, da so tožniki pridobili premoženje kot zakoniti dediči po svojem pokojnem očetu BB, ki mu je bil v zapuščinskem postopku priznan status izvenzakonskega partnerja zapustnice, tega ne spremeni. V postopku odmere davka na dediščino je pomembno le sorodstveno razmerje med zapustnikom kot prvotnim lastnikom premoženja in dedičem, ki po končanem zapuščinskem postopku premoženje pridobi, ne glede na pravico reprezentance po Zakonu o dedovanju.

Tožeča stranka vlaga tožbo v kateri uveljavlja tožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava. Tožniki so otroci pokojnega BB, ki je z zapustnico živel v izvenzakonski skupnosti in je umrl kasneje kot zapustnica, zapuščinski postopek po zapustnici pa je potekal tudi že po smrti BB. Zapustnica je napravila oporoko, s katero je zapustila nepremično premoženje nečaku, ta pa je priznal obstoj izvenzakonske skupnosti med zapustnico in BB, ki je tako dedoval kot zakoniti dedič, in sicer kot dedič prvega dednega reda kot zakonec oziroma izvenzakonski partner. Ker je zakoniti dedič BB umrl pred izvedbo zapuščinskega postopka so del zapuščine, ki bi sicer pripadel njemu, podedovali tožniki kot njegovi zakoniti dediči. Tožniki so dedovali nujni delež svojega očeta BB. Stališče tožene stranke in prvostopnega organa, da je tožnike potrebno uvrstiti med dediče brez sorodstvenega razmerja je zato napačno, saj so na podlagi vstopne pravice dedovali kot dediči prvega dednega reda. Če bi bil sklep o dedovanju po pokojni zapustnici izdan pred smrtjo BB tožniki ne bi dedovali ničesar, saj bi dedoval le BB kot dedič prvega dednega reda. Sodišču smiselno predlagajo, da izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri pravnih in dejanskih ugotovitvah izpodbijane odločbe in sodišču predlaga zavrnitev tožbe.

Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba je utemeljena.

Ker ZDO zavezance za plačilo davka na dediščino in stopnjo davka veže na dedni red je za odločitev, ali so tožniki zavezanci za davek na dediščino ali ne (kar je v tem postopku sporno) bistveno, ali se tožniki uvrstijo med dediče prvega dednega reda, ki pod določbi 1. točke 1. odstavka 147. člena ZDO ne plačajo davka na dediščine ali med vse druge, ki so po določbi 150. člena ZDO zavezanci za ta davek. Tožena stranka se je v izpodbijani odločbi omejila izključno na sorodstveno razmerje med zapustnico in dediči, ki po končanem zapuščinskem postopku premoženje pridobijo. Glede na podatke upravnih spisov ima tožena stranka prav, ko ugotavlja, da po v tem postopku obravnavanem sklepu o dedovanju tožniki, ki so dediči, z zapustnico niso v nikakršnem sorodstvenem razmerju. Stališče tožene stranke, po katerem dejstvo, da so tožniki pridobili premoženje kot zakoniti dediči po svojem pokojnem očetu BB, ki mu je bil v zapuščinskem postopku priznan status izvenzakonskega partnerja zapustnice tega ne spremeni, pa je po presoji sodišča napačno. V postopku odmere davka na dediščino je pomembno sorodstveno razmerje med zapustnikom kot prvotnim lastnikom premoženja in dedičem izključno iz razloga razvrstitve v kategorije dedičev oziroma obdarjencev, kar je temelj za ugotovitev zavezancev za plačilo davka in stopenj davka po določbah ZDO. Tožniki imajo prav, ko zatrjujejo, da po zapustnici dedujejo zgolj zato, ker so otroci BB, ki je z zapustnico živel v izvenzakonski skupnosti in je tako bil po zapustnici zakoniti dedič prvega dednega reda. Tako prvostopni organ kot tudi tožena stranka sta v tem primeru spregledala bistveno okoliščino, da tožniki po zapustnici (ker niso v sorodstvenem razmerju) sploh ne bi mogli dedovati kot zakoniti dediči. V zapuščinskem postopku so sodelovali kot dediči namesto svojega pokojnega očeta BB, ki je bil zapustničin izvenzakonski partner in tako zakoniti dedič prvega dednega reda. Iz sklepa o dedovanju, v katerem je vsebovan dedni dogovor med oporočnim dedičem in tožniki, kot zakonitimi dediči po pokojnem očetu BB, je razvidno, da dejansko združuje dva zapuščinska postopka (po zapustnici AA in po BB), česar v postopku ni upošteval niti prvostopni organ niti tožena stranka.

Tožena stranka bo morala v ponovljenem postopku sama ali po organu prve stopnje ugotoviti v kakšnem svojstvu je sodišče tožnike upoštevalo v zapuščinskem postopku ter po tem ponovno odločiti o odmeri in plačilu davka na dediščine in darila.

Glede na navedeno je sodišče izpodbijano odločbo na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v nov postopek.