Jedro

Tožniki sicer niso dediči zapustnice, pač pa so dediči prvega dednega reda po očetu, zunajzakonskem partnerju zapustnice, ki jo je preživel. Ker pa je oče tožnikov umrl pred koncem zapuščinskega postopka po svoji zunajzakonski partnerici, so tožniki dediči prvega dednega reda za delež svojega očeta v zapuščinskem postopku po zapustnici.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 29.6.2001 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožečih strank zoper odločbo Republiške uprave za javne prihodke, Izpostava Ljubljana z dne 6.6.1996, s katero je prvostopni organ vsakemu od tožnikov naložil plačilo davka na dediščino v znesku 397.353,00 SIT. Tožniki so namreč na podlagi sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča Ljubljana z dne 27.5.1996 v zapuščinskem postopku po pokojni J.T. podedovali po svojem pokojnem očetu B.K. premično premoženje in vsak 1/6 vrednosti nepremičnega premoženja, ker je njihov oče B.K. živel s pokojno J.T. v zunajzakonski skupnosti in jo tudi preživel. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi menilo, da Zakon o davkih občanov zavezance za plačilo davka na dediščino in stopnjo davka veže na dedni red in je zato v zadevi bistveno, ali se tožniki vrstijo med dediče prvega dednega reda, ki po določbi 1. točke 1. odstavka 147. člena Zakona o davkih občanov (ZDO) ne plačajo davka na dediščine, ali pa med vse druge dediče, ki so po določbi 150. člena ZDO zavezanci za ta davek. Pritrdilo je sicer toženi stranki, da po obravnavanem sklepu o dedovanju tožniki z zapustnico sicer niso v nikakršnem sorodstvenem razmerju, vendar pa je napačno njeno stališče, da tega razmerja ne spremeni okoliščina, da so tožniki dedovali premoženje po svojem pokojnem očetu B.K., ki bi v dedovanju po pokojni J.T. dedoval kot njen zunajzakonski partner. Zato je pritrdilo tožnikom, da po zapustnici dedujejo zato, ker so otroci B.K. Upravna organa sta namreč spregledala bistveno okoliščino, da so v zapuščinskem postopku sodelovali kot dediči namesto svojega očeta B.K. in da je iz zapuščinskega spisa razvidno, da dejansko združuje dva zapuščinska postopka, in sicer po zapustnici T.J. in po B.K., česar v postopku ni bilo upoštevano. Zato je dala toženi stranki napotek, da v ponovljenem postopku sama ali po organu prve stopnje ugotovi, v kakšnem svojstvu je sodišče tožnike upoštevalo v zapuščinskem postopku ter po tem ponovno odločil o odmeri in plačilu davka na dediščine in darila.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da je v zadevi bilo dvakrat odločeno in sicer v zadevi U 1465/2001, v kateri je bil izdan sklep o ustavitvi postopka in v zadevi U 1466/2001, v kateri je bila izdana izpodbijana sodba. Ker je bilo torej v zadevi že izdan pravnomočen sklep o ustavitvi postopka je tožena stranka menila, da je treba izpodbijano sodbo razveljaviti že iz razloga, ker je bilo o isti stvari dvakrat odločeno. Sicer pa zoper izpodbijano sodbo uveljavlja pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne. V svoji pritožbi vztraja na stališču iz v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe, saj meni, da ugotovitve sodišča prve stopnje nimajo opore v določbah Zakona o davkih občanov. Za davčne potrebe, to je za odmero davka na dediščino, je po stališču tožene stranke pomemben le trenutek nastanka davčne obveznosti, ne pa trenutek prehoda zapuščine na dediče po Zakonu o dedovanju. Podlaga za uvedbo postopka o odmeri davka na dediščine in darila po uradni dolžnosti je pravnomočen sklep o dedovanju, s katerim se ugotovi obseg zapuščine, dediče in njihove deleže. Sklicuje se tudi na sodno prakso. Glede na trenutek nastanka davčne obveznosti pa je po mnenju tožene stranke treba presojati tudi razmerje zavezancev za davek na dediščine do zapustnika, glede na katero se odmeri davek po 150. členu ZDO. Presojanje o tem, ali sklep o dedovanju dejansko vsebuje dva sklepa, po mnenju tožene stranke presega pristojnost davčnega organa, ki mu je naložena v zvezi z odmero davka. Prišlo bi namreč do različnega obravnavanja istovrstnih zavezancev za davek na dediščine glede na način in razlog pridobitve premoženja od istega zapustnika ali darovalca. Meni, da v postopku odmere davka na dediščine in darila ni mogoče različno obravnavati istih dedičev ali obdarjencev, ki pridobijo dediščino ali darilo od istega zapustnika ali darovalca iz različnih pravnih naslovov.

Tožniki se v odgovoru na pritožbo, ki so jo poimenovali “pojasnilo” predlagali zavrnitev pritožbe. Glede pritožbene navedbe o že razsojeni zadevi so navedli, da je tožbo v zadevi U 1465/2001 vložil odvetnik, ki ni bil njihov pooblaščenec in je zato ta odvetnik tožbo takoj umaknil. Glede same zadeve U 1466/2001 pa menijo, da iz sklepa o dedovanju nesporno izhaja, da so zakoniti dediči po očetu B.K. in da so kot njegovi otroci dedovali kot dediči prvega dednega reda.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da so tožniki v zapuščinskem postopku Okrajnega sodišča v Ljubljani dedovali po svojem očetu B.K., ki je umrl 23.10.1995, čeprav iz uvoda sklepa o dedovanju z dne 27.5.1996 izhaja, da ga je zapuščinsko sodišče izdalo v zapuščinski zadevi po pokojni J.T., umrli 25.7.1995. Oče tožnikov je bil zunajzakonski partner J.T., in ker jo je preživel, je bil zato poklican v tej zapuščinski zadevi kot dedič prvega dednega reda po svoji zunajzakonski partnerici. Oporočni dedič po pokojni J.T. je priznal očetu tožnikov, da je bil zunajzakonski partner zapustnice. Konca zapuščinskega postopka po pokojni zunajzakonski partnerici oče tožnikov ni dočakal, saj je prej umrl. Namesto pokojnega zapustničinega zunajzakonskega partnerja so v zapuščinskem postopku zato sodelovali tožniki, ki so se prijavili k dedovanju po pokojnem očetu za njegov dedni delež v zapuščini po pokojni J.T.. Ta zapuščinski postopek se je končal z dednim dogovorom dne 27.5.1996, in sicer med tožniki kot nujnimi dediči po pokojnem B.K. in oporočnim dedičem po pokojni J.T. Zapuščinski postopek po pokojni J.T. je torej v bistvu zajemal dva zapuščinska postopka, kar je iz upravnih spisov prav tako pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Res je, da tožniki niso dediči pokojne J.T., pač pa so v zapuščinskem postopku po navedeni zapustnici dedovali po njenem zunajzakonskem partnerju, t.j. svojem pokojnem očetu B.K. in so torej njegovi dediči prvega dednega reda. Zapuščinsko sodišče je prav zato štelo tožnike za dediče prvega dednega reda (po B.K.), in je zato dopustilo, da sklenejo dedni dogovor z zapustničinim nečakom kot njenim oporočnim dedičem. Pritožbeni ugovori zaradi navedenega ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.