Jedro

Delodajalec mora v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti odpovedni razlog ter opozoriti delavca na pravno varstvo in njegove pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Zakon druge obličnosti ne predpisuje. Okoliščina, da v odpovedi pogodbe o zaposlitvi v izreku niso vsebovani razlogi za odpoved, zato ne predstavlja nobene kršitve.

Okoliščina, da delodajalec nima opredeljenega postopka in načina ugotavljanja dejstva ali je delavec na delovnem mestu pod vplivom alkohola, drog ali drugih prepovedanih substanc, ne pomeni, da delavcu iz tega razloga ne more prepovedati dela oziroma mu iz tega razloga odpovedati pogodbe o zaposlitvi. Alkoholiziranost se lahko ugotavlja tudi s pričami.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 18. 8. 2011 in posledično zahtevke na ugotovitev, da delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi ni prenehalo in še traja, ter da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter za čas od 23. 8. 2010 dalje tožnika prijaviti v obvezna zavarovanja in mu v skladu s pogodbo o zaposlitvi obračunati in izplačati plačo s prispevki in davki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec dalje. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje in na takšno ugotovitev nepravilno uporabilo materialno pravo. V pritožbi navaja, da tožena stranka v izreku odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni navedla razlogov, zaradi katerih je tožniku redno odpovedala sklenjeno pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Tožnik je že v svojem zagovoru pojasnil, da je bil v noči s 7. 7. 2011 na 8. 7. 2011 psihično izčrpan in da tudi zaradi svoje psihične izčrpanosti ni dvignil evidenčnega bolniškega lista in evidenčnega lista za odobritev dopusta, tega pa zanj tudi ni mogla storiti njegova mati, s katero skupaj živi, saj je stara že 77 let. Enako je izpovedal tudi na obravnavi, in sicer, da je bil kritične noči res nervozen in da je tisti dan, predno je nastopil nočno izmeno spil dve pivi. Zaključki sodišča prve stopnje, da je tožnik v bistvu priznal, da je bil pod vplivom alkohola, so povsem napačni, saj temeljilo zgolj in samo na izpovedbah prič, zlasti priče A.A., ki naj bi po razgovoru s tožnikom opazila, da ima tožnik težave pri govoru in zaznala vonj po alkoholu, zato ga je odstranila z dela. Tožnik poudarja, da je A.A. laična oseba, torej brez takšnega strokovnega znanja, da bi lahko ugotovila, katere znake stanja alkoholiziranosti mora preveriti pri tožniku in na kakšen način in da ni pooblaščena za ugotavljanje alkoholiziranosti, posebej še zato, ker takšnega postopka tožena stranka ni opredelila v nobenem od svojih splošnih aktov. Ker torej nima akta, tožena stranka očitane kršitve ni dokazala, zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz tega razloga nezakonita. Prav tako je nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi očitane kršitve, ki naj bi jo storil s tem, da naj bi dne 11. 7. 2011 neupravičeno izostal z dela in svoje odsotnosti ni javil nadrejeni ter ni dvignil evidenčnega bolniškega lista, saj navedenega razloga ni mogoče šteti, kot utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, kot to določa drugi odstavek 88. člena ZDR. V svojem zagovoru je posebej poudaril, da je zaradi psihične izčrpanosti pozabil, da bi koga prosil, da namesto njega njegovo odsotnost z dne 11. 7. 2011 sporoči toženi stranki. Na podlagi vsega predlaga ugotovitev pritožbi in priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Poudarja, da je iz izreka odpovedi pogodbe o zaposlitvi razvidno, da je pogodba o zaposlitvi tožniku odpovedana iz krivdnih razlogov, kar pomeni, da je izrek popoln. Tožena stranka tudi meni, da je sodišče pravilno ugotovilo dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo. Zakon o varstvu in zdravju pri delu, veljaven v času storitve kršitve, ni določal, da morajo delodajalci sprejeti splošne akte, ki natančno določajo postopek ugotavljanja alkoholiziranosti delavcev na delovnem mestu. Tako se je lahko v konkretnem primeru tožnikova alkoholiziranost ugotavljala in dokazovala tudi s pričami. Postopek oziroma način ugotavljanja alkoholiziranosti delavcev na delu je predpisal ZVZD-1 (Ur. l. RS, št. 43/2011), ki je bil objavljan 3. 6. 2011, veljati pa je začel 3. 12. 2011. Do takrat so delodajalci in tudi sodišča v skladu z ustaljeno sodno prakso upoštevali tudi druge posredne dokaze o tem, ali je bil delavec vinjen na delovnem mestu. V konkretnem primeru je tožnik vinjenost priznal sam, prav tako pa so jo potrdile poleg izmenovodje še tri priče. Tudi dne 11. 7. tožnik ni izpolnil temeljne dolžnosti obveščanja tožene stranke o svoji odsotnosti. Ta kršitev v povezavi s predhodno kršitvijo predstavlja utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu z drugim odstavkom 88. člena ZDR. Glede na vse navedeno predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja. Glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Zmotno je mnenje tožnika, da mora odpoved pogodbe o zaposlitvi v izreku vsebovati tudi razloge za odpoved. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) v 86. členu določa pisno obliko odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Delodajalcu nalaga, da mora v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti odpovedni razlog ter opozoriti delavca na pravno varstvo in njegove pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Zakon druge obličnosti ne predpisuje, zato sama oblika odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne more predstavljati nobene kršitve. Bistveno namreč je, da je odpoved podana v pisni obliki in da je v njej naveden odpovedni razlog. V konkretnem primeru odpoved odgovarja vsem navedenim zahtevam, še več, ima uvod, izrek, obrazložitev in pravni pouk v formalizirani obliki, kar kot je bilo že povedano, za samo zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni obvezna sestavina, temveč je bistveno, da je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavec seznanjen z razlogi odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da je opozorjen na pravno varstvo in njegove pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti. Iz obravnavane odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa jasno izhaja pravna podlaga za izdajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, navedbo delavca in njegovega delovnega mesta, opredelitev odpovednega roka in ponudba možnosti, da delavec sprejme odškodnino namesto odpovednega roka. V obrazložitvi je podrobno pojasnjeno, iz katerih razlogov je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi iz krivdnega razloga, in sicer obrazložitev zajema polne tri tipkane strani. Glede na vse navedeno je tako ta pritožbeni razlog neutemeljen.

Zmotno je stališče tožnika, da delodajalec lahko ugotavlja alkoholiziranost delavca le v primeru, da ima postopek opredeljen v svojih aktih. Tako stališče ne temelji na nobenem predpisu. Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD – Ur. l. RS, št. 56/1999, 64/2001), ki je veljal v času storjene kršitve, tega ni predpisoval. Zakon varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1 – Ur. l. RS, št. 43/2011), ki velja od 3. 12. 2011, sicer res v tretjem odstavku 51. členu določa, da delodajalec ugotavlja stanje delavca pod vplivom alkohola, drog ali drugih prepovedanih substanc po postopku in na način določenima z internim aktom delodajalca, vendar tudi ta nova določba ne pomeni, da delodajalec v primeru, da nima opredeljenega postopka in načina ugotavljanja dejstva ali je delavec na delovnem mestu pod vplivom alkohola, drog ali drugih prepovedanih substanc, ne more delavcu prepovedati dela zaradi tega, ker je pod vplivom alkohola, drog in drugih substanc oziroma mu iz tega razloga ni mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Kot je pravilno zavzelo stališče sodišče prve stopnje, se lahko alkoholiziranost ugotavlja tudi s pričami. Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje, tudi po zaključku pritožbenega sodišča, izhaja, da je bil delavec na delu v nočni izmeni iz 7. na 8. 7. 2011 pod vplivom alkohola. To je tožena stranka ugotovila že v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ko je opravila z njim razgovor na podlagi pisne obdolžitve pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in tudi v sodnem postopku, ko je tožnik izpovedal, da je bil tisti dan bolj nervozen in je, preden je šel v službo, spil dve pivi. Priča A.A., ki je bila ob spornem dogodku izmenovodja, je izpovedala, da je zaradi kopičenja dela na delovnem mestu tožnika prišla na obhod in ugotovila, da je tožnik imel težave z govorom in zaznala je vonj po alkoholu. Zaradi navedenega je zahtevala, da zapusti delovno mesto in določila nadomestnega delavca. Že iz teh dveh izpovedi je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bil tožnik vinjen na delovnem mestu, čeprav je bil seznanjen s tem, da mora kot viličarist biti na delu brez prisotnosti alkohola v krvi, saj je predpisana vrednost 0,0, s čemur je bil tožnik seznanjen, kar je potrdil tudi zaslišan pred sodiščem. Glede na navedeno je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik v noči s 7. na 8. 7. 211 kršil svoje delovne obveznosti, za kar lahko delodajalec na podlagi določbe tretje alinee prvega odstavka 88. člena ZDR delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je sodišče zmotno zaključilo, da je tožnik kršil svoje delovne obveznosti s tem, ko dne 11. 7. 2011 ni sporočil toženi stranki razloga svoje odsotnosti, oziroma ni dvignil evidenčnega bolniškega lista. To svoje dejanje je upravičeval s psihično izčrpanostjo, zaradi česar je pozabil, da bi koga prosil, da namesto njega njegovo odsotnost z dne 11. 7. 2011 sporoči toženi stranki. Zgolj navedba, da je bil psihično izčrpan in je pozabil naročiti komu, da sporoči toženi stranki razlog njegove odsotnosti, tudi po zaključku pritožbenega sodišča tožnika ne opravičuje, da ne bi bil odgovoren zato, ker ni javil svoje odsotnosti z dela dne 11. 7. 2011. Iz izvedenega dokaznega postopka namreč izhaja, da se je tožnik šele po štirih dneh izostanka zglasil pri zdravniku in naknadno predložil bolniški list za nazaj. V konkretnem primeru je tožena stranka tožniku očitala zgolj nesporočitev razloga odsotnosti, kar vsekakor predstavlja kršitev delovnih obveznosti pri toženi stranki, saj ima tožena stranka v svojih aktih predpisan način sporočanja odsotnosti delavcev. Pritožbeno sodišče pri tem le pojasnjuje, da tudi v primeru, če bi tožnik uspel dokazati, da je bil nezmožen sporočiti razlog svoje odsotnosti toženi stranki, to na samo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ne bi vplivalo, saj je bil že prvi razlog, to je prihod na delu v vinjenem stanju dne 7. 7. 2011 zadosten razlog za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspel.