Jedro

Po 125. členu Ustave so sodniki pri odločanju vezani na ustavo in zakon, kar glede na hierarhijo pravnih aktov pomeni tudi, da so vezani na zakon, če je ta v skladu z ustavo. Kolikor je neustavnost že ugotovljena, neustavnih določb zakona sodišče ne sme uporabiti. V obravnavani zadevi je neustavnost ugotovljena, zato jo mora Vrhovno sodišče, ki je prav zaradi presoje ustavnosti sporne zakonske določbe v tem sporu postopek prekinilo, upoštevati, ko preizkuša pravilno uporabo materialnega prava, zlasti še, ker je Ustavno sodišče, ki sporne zakonske določbe ni razveljavilo, določilo način izvršitve svoje odločbe do odprave ugotovljenega neskladja.

Izrek

Postopek se nadaljuje.

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi ter se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke št. I–5054097 z dne 24. 12. 2004 in št. 5 054 097 z dne 25. 8. 2004, ugotovilo, da je tožnik invalid III. kategorije in mu od 18. 3. 2004 priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto izven svojega poklica svečarja, brez dela v globokem predklonu, brez dvigovanja bremen, težjih od 5 kg in brez dela v neugodni mikroklimi s polnim delovnim časom. Tožniku je naložilo, da se v 30 dneh po pravnomočnosti prijavi na zavod za zaposlovanje, o pravici in višini nadomestila za invalidnost pa bo tožena stranka odločila s posebno odločbo.

2. Sodišče druge stopnje je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je pritožbi tožene stranke ugodilo in zavrnilo tožbeni zahtevek. Presodilo je, da tožnik, ki je bil ob nastanku invalidnosti prostovoljno vključen v obvezno zavarovanje kot invalid III. kategorije v skladu z drugim odstavkom 66. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS št. 106/99 in naslednji) ne more pridobiti pravic iz invalidskega zavarovanja, saj jih zavarovancu iz 34. člena ZPIZ-1 lahko pridobijo le v primeru invalidnosti I. in II. kategorije.

3. Zoper pravnomočno sodbo je tožnik vložil pravočasno revizijo. Sodišču druge stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Meni, da zahtevka ne bi smelo v celoti zavrniti, saj ugotovitev, da je invalid III. kategorije, ni bila niti izpodbijana. Tudi če na tej podlagi pravic iz invalidskega zavarovanja ne bi pridobil, bi mu lahko pripadala nekatera druga varstva in ugodnosti. Sicer pa se tudi s krčenjem pravic oseb, ki so prostovoljno vključene v zavarovanje, ne strinja. Za zakonsko diskriminacijo ni razlogov, svoj položaj pa primerja z razmerji med strankama zavarovalne pogodbe. Sodišču očita tudi nespoštovanje postopkovnih pravil. Ves čas postopka na prvi stopnji je tožena stranka nasprotovala izpolnjevanju zdravstvenih pogojev za opravljanje dela in obstoju invalidnosti. Šele v pritožbenem postopku je pričela zatrjevati okoliščine glede tožnikove vključitve v zavarovanje, prav na te novote pa je sodišče druge stopnje oprlo svojo odločitev. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje.

4. Vrhovno sodišče je s sklepom z dne 21. 12. 2010 postopek z revizijo prekinilo in pred Ustavnim sodiščem začelo postopek za oceno ustavnosti določbe drugega odstavka 66. člena ZPIZ-1. Ustavno sodišče je o zahtevi Vrhovnega sodišča in Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani odločilo z odločbo U-I-287/10 z dne 3. 11. 2011, zato je Vrhovno sodišče sklenilo, da se postopek odločanja o reviziji nadaljuje.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri tem pa je v skladu s 371. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) po tudi uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Revizijsko sodišče na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti. Ta revizijski razlog presoja le v okviru revizijskih navedb. Revizija smiselno uveljavlja bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 337. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče druge stopnje zagrešilo s tem, da naj bi pri odločitvi upoštevalo novo dejstvo, ki v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo zatrjevano. Po prvem odstavku 337. člena ZPP namreč sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če se izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona. Sodišče druge stopnje je odločitev oprlo na dejstvo, da je bil tožnik ob nastanku invalidnosti zavarovanec iz 34. člena ZPIZ-1. Vendar pa to dejstvo ni bilo novo, saj iz več izvedenih dokazov izhaja, da tožnik ni bil zaposlen (listine v spisu, tožnikova izpoved), sodišče prve stopnje pa je to spregledalo. Zato očitana bistvena kršitev ni podana. Ker je vsebina socialnega spora drugačna kot pa na primer delovnega ali povsem civilnega spora, je v 61. členu ZDSS-1 določeno tudi načelo materialne resnice: sodišče mora popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka. Pravice iz naslova invalidnosti so določene s prisilnimi predpisi (zakoni), ki določajo tudi pogoje za njihovo priznanje, odmero in izplačevanje. To pa pomeni tudi, da bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi predloženih dokazov presoditi, ali gre tožniku na podlagi podatkov v spisu (evidenc o zavarovanju) kakšna in katera pravica iz invalidskega zavarovanja. Ker tega ni storilo, je sodišče druge stopnje v okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava to pomanjkljivost odpravilo. Pri tem je sicer brez obravnave odločitev oprlo na dejstva, ki jih sodišče prve stopnje ni ugotovilo, vendar pa revizija te bistvene kršitve ne uveljavlja.

8. Sodišče druge stopnje je s spremembo sodbe sodišča prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke I–5054097 z dne 24. 12. 2004 in št. 5 054 097 z dne 25. 8. 2004, s katerima je tožena stranka zavrnila tožnikovo zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Odločitev je utemeljilo z uporabo drugega odstavka 66. člena ZPIZ-1, po katerem invalid III. kategorije, ki je ob nastanku invalidnosti prostovoljno vključen v obvezno zavarovanje na podlagi 34. člena ZPIZ-1, ne more pridobiti pravic iz invalidskega zavarovanja.

9. Ustavno sodišče je odločilo, da je ta določba v neskladju z Ustavo, in sicer s splošnim načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, kolikor se nanaša na osebe, ki so se prostovoljno vključile v obvezno zavarovanje na podlagi sedme alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 in so ob nastanku invalidnosti zavarovane za vse primere. Položaj teh oseb je ne glede na višino osnove, od katere plačujejo prispevke, bistveno enak položaju zaposlenih oseb. Zato za njihovo neenako obravnavanje ni razumnega razloga, ki bi izhajal iz narave stvari. Neskladje z Ustavo je ugotovljeno tudi pri obravnavanju zavarovancev iz sedme alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1, ki so bili ob nastanku invalidnosti zavarovani za ožji obseg pravic, vendar pa so bili pred tem pretežni čas zavarovanja obvezno ali prostovoljno zavarovani za vse primere zavarovanja. Tem zavarovancem ZPIZ-1 onemogoča dostop do pravic iz invalidskega zavarovanja na podlagi enega samega kriterija, to je načina vključitve v zavarovanje ob nastanku invalidnosti, čeprav ureditev pokojninskega in invalidskega zavarovanja pozna in za uveljavljanje pravic določa tudi druge kriterije: npr. pretežnost zavarovanja, gostota zavarovanja. To pa po odločitvi Ustavnega sodišča pomeni poseg v pravice do socialne varnosti iz prvega odstavka 50. člena Ustave. Poseg je prekomeren, ker osebam, ki so se prostovoljno vključile v obvezno zavarovanje po sedmi alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 in izbrale zavarovanje za ožji obseg pravic, pred tem pa so bile pretežni čas zavarovanja obvezno ali prostovoljno zavarovane za vse primere zavarovanja, za primer invalidnosti III. kategorije ne daje nobene pravice iz invalidskega zavarovanja.

10. Ustavno sodišče pa ni zgolj ugotovilo neustavnosti navedene določbe ZPIZ-1, temveč je tudi določilo način izvršitve svoje odločbe v času do odprave ugotovljenega neskladja (3. točka izreka odločbe Ustavnega sodišča). To je storilo zato, da bi bile zavarovancem iz sedme alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 pravice za primer invalidnosti III. kategorije zagotovljene že v času do odprave ugotovljenega neskladja. Navedeno pomeni, da pristojni organ (organ tožene stranke, v sodnem sporu pa tudi sodišče) pri odločanju o utemeljenosti zahteve zavarovanca za pridobitev pravic na podlagi invalidnosti III. kategorije ugotavlja, poleg sicer določenih zakonskih pogojev za pridobitev navedenih pravic, tudi za kakšen obseg pravic je zavarovanec zavarovan pred nastankom invalidnosti. V primeru, ko je bil zavarovanec zavarovan za vse primere zavarovanja, pridobi pravice na podlagi invalidnosti, če izpolnjuje zakonske pogoje za pridobitev teh pravic. Če je bil zavarovan za ožji obseg pravic, navedene pravice pridobi, ob izpolnjevanju drugih zakonsko določenih pogojev le, če je bil pred nastankom invalidnosti pretežni del skupnega obveznega zavarovanja zavarovan za vse primere.

11. V času odločanja sodišča druge stopnje sicer neustavnost drugega odstavka 66. člena ZPIZ-1 še ni bila ugotovljena. Ugotovljena pa je ob odločanju Vrhovnega sodišča. Po 125. členu Ustave so sodniki pri odločanju vezani na ustavo in zakon, kar glede na hierarhijo pravnih aktov pomeni tudi, da so vezani na zakon, če je ta v skladu z ustavo. Kolikor je neustavnost že ugotovljena, neustavnih določb zakona sodišče ne sme uporabiti. V obravnavani zadevi je neustavnost ugotovljena, zato jo mora Vrhovno sodišče, ki je prav zaradi presoje ustavnosti sporne zakonske določbe v tem sporu postopek prekinilo, upoštevati, ko preizkuša pravilno uporabo materialnega prava, zlasti še, ker je Ustavno sodišče, ki sporne zakonske določbe ni razveljavilo, določilo način izvršitve svoje odločbe do odprave ugotovljenega neskladja.

12. Glede na odločitev Ustavnega sodišča je izpodbijana sodba napačna, ker temelji na neustavni zakonski določbi. Sodišče druge stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, zato se ni ukvarjalo z obstojem okoliščin, v katerih je tudi zavarovancem iz 34. člena ZPIZ-1, ki so invalidi III. kategorije, mogoče priznati pravice iz invalidskega zavarovanja. V tej luči tudi ni presojalo zakonitosti sodbe sodišča prve stopnje, zato je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v nov postopek. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče druge stopnje odločiti o pritožbi z upoštevanjem izhodišč iz citirane odločbe Ustavnega sodišča.