Jedro

Ker je bil tožnik na dan nastanka invalidnosti prostovoljno vključen v obvezno zavarovanje, ne more pridobiti pravic na podlagi III. kategorije invalidnosti (pravice iz invalidskega zavarovanja bi lahko pridobil le v primeru nastanka I. ali II. kategorije invalidnosti).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: „Tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 25. 8. 2004 in št. ... z dne 24. 12. 2004 in se mu priznajo pravice iz invalidskega zavarovanja, se stroškovno zavrne.“

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca z dne 25. 8. 2004 in z dne 24. 12. 2004 in tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto izven svojega poklica svečarja, brez dela v globokem predklonu, brez dvigovanja bremen težjih od 5 kg in brez dela v neugodni mikroklimi s polnim delovnim časom od 18. 3. 2004 dalje in mu naložilo, da se je dolžan najkasneje v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe prijaviti pri zavodu za zaposlovanje in odločilo, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločil toženec s posebno odločbo, tožencu pa naložilo povračilo stroškov postopka v višini 792,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku osemdnevnega paricijskega roka do dne plačila tako, da jih nakaže na TRR Delovnega sodišča v Mariboru, v osmih dneh, da ne bo izvršbe.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da sodišče ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, saj ni ugotavljalo pogojev za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanje. Poleg ugotovljene kategorije invalidnosti je za priznanje pravic na podlagi invalidnosti namreč potrebno ugotoviti še podlago zavarovanja in morebiti tudi pokojninsko dobo. Zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa je sodišče prve stopnje tudi nepravilno uporabilo materialno pravo, konkretno določbe 2. odstavka 66. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Navaja, da je nesporno, da je bil tožnik na dan nastanka invalidnosti, kot ga je ugotovil sodni izvedenec (18. 3. 2004) tožnik zavarovan po 34. členu ZPIZ-1, česar pa sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo in je ostalo dejansko stanje v tej smeri nerazjasnjeno. Tožnik je bil po podatkih matične evidenca prostovoljno vključen v obvezno zavarovanje od 29. 10. 2002 do 31. 8. 2004. Status, ki je podlaga za vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, je glede na omenjeno določbo 2. odstavka 66. člena ZPIZ-1 pomemben za obseg pravic iz invalidskega zavarovanja. Omenjena določba oži obseg pravic, ki se priznavajo zavarovancem iz 20., 21., 23., 24., 26., 27., 28. in 34. člena ZPIZ-1. Tako lahko zavarovanci, ki so prostovoljno vključeni v obvezno zavarovanje po določbi 34. člena ZPIZ-1 pridobijo pravice iz invalidskega zavarovanja le v primeru I. in II. kategorije invalidnosti. Meni, da je sodišče s tem, ko je tožniku priznalo pravico na podlagi III. kategorije invalidnosti, napačno uporabilo pravo, oziroma je spregledalo določbo 66. člena ZPIZ-1, ki opredeljuje splošne pogoje za pridobitev pravic na podlagi invalidnosti. Posledično je nepravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje v tistem delu, kjer je razsodilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti pravdne stroške iz naslova brezplačne pravna pomoči po odločbi Bpp št. 277/2006 z dne 18. 6. 2007 v znesku 792,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku osemdnevnega paricijskega roka do plačila.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja nepravilno uporabilo materialno pravo.

Pravilno opozarja pritožba, da je sodišče prve stopnje tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto brez dela v globokem predklonu, brez dvigovanja bremen težjih od 5 kg in brez dela v neugodni mikroklimi s polnim delovnim časom od 18. 3. 2004, ne da bi za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, ugotovilo, ali tožnik izpolnjuje pogoje, ki jih določa zakon.

V III. kategorijo invalidnosti se skladno s 3. alineo 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 razvrsti zavarovanec, če z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa, oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen.

Med strankama ni sporno, da je pri tožniku podana omejena delovna zmožnost. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi mnenja sodnega izvedenca, tožnik ni zmožen za delo svečarja, to je za delo, na katerega je bil razporejen, zmožen pa je za drugo delo na delovnem mestu brez dela v globokem predklonu, brez dvigovanja bremen težjih od 5 kg in brez dela v neugodni mikroklimi s polnim delovnim časom.

Skladno s 1. odstavkom 66. člena ZPIZ-1 pridobi zavarovanec pravice na podlagi invalidnosti II. in III. kategorije, če ob nastanku invalidnosti še ni dopolnil starosti 63 let (moški), oziroma 61 (ženske) in če je vključen v obvezno zavarovanje ne glede na dopolnjeno pokojninsko dobo oziroma, če ni vključen v obvezno zavarovanje, če izpolnjuje pogoje zavarovalne oziroma pokojninske dobe, določene s tem zakonom, za pridobitev pravice do invalidske pokojnine.

Vendar pa ob izpolnjevanju navedenih pogojev iz 1. odstavka 66. člena ZPIZ-1 pridobijo vse pravice iz invalidskega zavarovanja le zavarovanci iz 13., 14. in 22. člena ZPIZ-1. Kot je izrecno določeno v 2. odstavku 66. člena ZPIZ-1 vajenci (20. člen), vrhunski športniki in šahisti (21. člen), upravičenci do starševskega dodatka (23. člen), zaporniki (24. člen), zavarovanci za posebne primere zavarovanja (26. in 28. člen) in zavarovanci, ki so se vključili v obvezno zavarovanje prostovoljno (34. člen), pridobijo pravice iz invalidskega zavarovanja le v primeru nastanka I. in II. kategorije invalidnosti.

Pritožba utemeljeno poudarja, da je sodišče prve stopnje na podlagi III. kategorije invalidnosti, s tem ko je tožniku priznalo pravice iz invalidskega zavarovanja, nepravilno uporabilo materialno pravo. Po podatkih matične evidence je bil namreč tožnik v obdobju od 29. 10. 2002 do 31. 8. 2004 prostovoljno vključen v obvezno zavarovanje, torej je bil v navedenem obdobju in tudi na dan nastanka invalidnosti 18. 3. 2004 obvezno zavarovan po določbi 34. člena ZPIZ-1. V primeru, ko gre za prostovoljno zavarovanje iz 34. člena ZPIZ-1, pa ZPIZ-1 v 2. odstavku 66. člena izrecno določa, da takšni zavarovanci pridobijo pravice iz invalidskega zavarovanja le v primeru nastanka I. in II. kategorije invalidnosti. To pa pomeni, da tožnik, ki je bil prostovoljno zavarovan 18. 3. 2004, na podlagi III. kategorije invalidnosti ne more pridobiti pravic iz invalidskega zavarovanja skladno z 2. odstavkom 66. člena ZPIZ-1. Glede na takšno dejansko stanje in pravno podlago je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi ugodilo ter na podlagi 4. točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca in na priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja kot neutemeljen zavrnilo, hkrati pa v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP zavrnilo tudi priznanje stroškov postopka, saj tožnik v tej pravdi ni uspel.