Jedro

Tožnik se na pravilno vročeno vabilo na zagovor ni odzval, njegov pooblaščenec pa je navedel, da je tožnik na zdravljenju v tujini, za svojo navedbo ni predložil dokazov. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno izvedlo narok za glavno obravnavo v odsotnosti tožnika, ne da bi izvedlo dokaz z njegovim zaslišanjem, in sprejelo odločitev na podlagi preostalih dokazov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sklep, s katerim je postopek ustavilo in sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Zoper zgoraj navedeni sklep se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 338. člena ZPP. Postopek pred sodiščem prve stopnje je tekel na podlagi sklepa Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1319/2006 z dne 5. 7. 2007, s katerim je višje sodišče naložilo prvostopnemu, da preden odloča o vlogi z dne 26. 6. 2006, ugotovi, ali je tožnik podpisal vlogo, s katero umika tožbo. Sodišče prve stopnje naložene naloge ni opravilo in izdalo sklep, ne da bi dejansko dobilo odgovor na zgoraj postavljeno vprašanje. Sodišče se je samo postavilo v vlogo izvedenca grafologa in ocenjevalo identičnost tožnikovih podpisov na posameznih dokumentih v sodnem spisu. Vse kar bi moralo sodišče prve stopnje storiti je, da bi zaslišalo tožnika v zvezi z dokumentom z dne 26. 6. 2006. Namesto tega pa je ta dokazni predlog na naroku za glavno obravnavo dne 30. 9. 2008 opustilo. Zato ni popolno ugotovilo materialne resnice in tudi ni zadostilo načelu kontradiktornosti postopka. Iz spisa izhaja, da je tožnik od začetka leta 2008 dalje v Kanadi, kar je otežilo že tako oteženo komunikacijo pooblaščenca s tožnikom. Pooblaščenec je večkrat s pisnim zaprosilom predlagal naslovnemu sodišču, da preloži narok za glavno obravnavo na obdobje, ko bo tožnik gotovo lahko prišel na obravnavo, kar bi moralo sodišče upoštevati. Glede na vse navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem ugotovilo, da le-ti niso podani.

Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila postopka s tem, ko ni zaslišalo tožnika. Sodišče prve stopnje je namreč tožnika vabilo na zaslišanje, pa se ta vabilu ni odzval. Zaradi navedenega je sodišče utemeljeno opustilo izvedbo tega dokaza. Sodišče je ta dokaz želelo izvesti, vendar je tožnik prisoten na glavni obravnavi dne 6. 11. 2007 izjavil, da ne razume slovensko in predlagal, da se mu za potrebe zaslišanja določi prevajalec za srbski jezik. Sodišče je narok preložilo in zagotovilo prevajanje po tolmaču, vendar na preloženi narok tožnik ni pristopil. Sodišče je predlogu pooblaščenca tožeče stranke za preložitev naroka ugodilo in razpisalo ponovni narok z dne 3. 6. 2008. Ta narok je preklicalo na predlog obeh strank. Nov narok je razpisalo za dne 30. 9. 2008, na katerega je bil tožnik pravilno vabljen preko pooblaščenca. Tožnik se na vabilo ni odzval, pooblaščenec pa je navajal, da se nahaja na zdravljenju v tujini, v zvezi s čimer pa ni predložil nobenih dokazov. Zato je sodišče utemeljeno izvedlo narok v odsotnosti tožnika in ne da bi izvedlo dokaz z njegovim zaslišanjem. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, lahko po določbi 257. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) sodišče sporna dejstva, ki so pomembna za odločbo, ugotovi tudi z zaslišanjem strank. Po 262. členu ZPP pa zoper stranko niso dovoljeni prisilni ukrepi, da bi se odzvala sodnemu vabilu na zaslišanje. Zato je moralo sodišče odločiti ob izvedbi ostalih dokazov. Sodišče je pravilno samo ugotavljalo, ali je podpis na vlogi, ki je prispela na sodišče 26. 6. 2006, s katero je tožnik umaknil tožbo v tem individualnem delovnem sporu, tožnikov. Za to ugotovitev je sodišče pravilno primerjalo vse podpise tožnika, ki se nahajajo v tem spisu in ugotovilo, da je tožnikov podpis na potnem listu, ki se nahaja v prilogah B17 v cirilici, identičen s podpisom na vlogi na list. št. 60 v spisu. S takim dokaznim zaključkom se strinja tudi pritožbeno sodišče. Pritožbene navedbe, da sodišče nima ustreznih znanj in da bi moralo v zvezi s tem postaviti grafologa, so neutemeljene. Dokaznega predloga za postavitev grafologa, tožnik namreč ni podal. Sodišče pa je z vpogledom v podpis v cirilici iz potnega lista, fotokopijo katerega je tožena stranka predložila v spis po izdaji sklepa višjega sodišča o razveljavitvi, ugotovilo, da je podpis enak, kot na vlogi z dne 26. 6. 2006, s katero je tožnik tožbo umaknil. Ker sta podpisa že na prvi pogled enaka, tako ni več utemeljenega dvoma, da ni podpis na vlogi o umiku tožbe tožnikov.

Glede na vse navedeno je pritožba neutemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo vlogo o umiku tožbe, s katero je soglašala tožena stranka in nato postopek na podlagi 3. odstavka 188. člena ZPP ustavilo. Sodišče je tudi pravilno odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, tožeča stranka na podlagi določbe 158. člena ZPP, tožena pa na podlagi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji).

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Sklenilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, za kar je imelo podlago v določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP.