Jedro

U porabnina je (le) sredstvo za saniranje nepravičnosti, do katere pride, ko eden izmed lastnikov ne more uporabljati svoje nepremičnine (bodisi, da mu to preprečuje drugi od solastnikov, ali da je to objektivno nemogoče), ni pa to prosta izbira solastnika, da bo po svoji volji solastno stvar bodisi uporabljal bodisi zanjo terjal uporabnino od solastnikov. Nasprotno stališče bi nasprotovalo temeljnim obligacijskim načelom: načelu vestnosti in poštenja ter prepovedi zlorabe pravic.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnica je dolžna tožencu povrniti 618,95 EUR stroškov pritožbenega postopka, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila, svoje pritožbene stroške pa krije sama.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da ji toženec dolžan plačati 21.340,07 EUR (z zahtevanimi obrestmi). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje pravdne stroške.

2. Proti sodbi se iz vseh predvidenih razlogov tožnica pritožuje, predlaga njeno razveljavitev ter zahteva povrnitev stroškov. Nasprotuje oceni, da je uporabo nepremičnine prostovoljno opustila. Odsotnost pisnih dokazov je razumljiva, saj gre za družinska razmerja. Ni logično, da bi si z možem želela zaplesti situacijo s selitvijo v nedokončano vikend hišico na Z. Napačno je sklepanje, da se je verjetno preselila zaradi težav z vodovodno napeljavo, saj je do le-teh prišlo že po odselitvi, v vsakem primeru pa popravilo bremeni lastnika in nekaj časa sta tam živela še otroka. Razumljivo je, da se priče na sodišču vsega ne spomnijo dobro oz. da ne morejo čisto točno vsega vedeti, izpovedati oz. razumeti, to pa ne bi smelo sodišče šteti njim v slabo. Vztraja, da je bila selitev posledica pritiskov, toženec je celo priznal, da je zahteval izpraznitev, kar je potrdila tudi njegova žena, poslal pa je tudi dopis. Sodišče se do tega ni opredelilo, kar je kršitev določb postopka, očita pritožnica. Navaja še, da se seveda ni bila dolžna izpostavljati eskalaciji fizičnega nasilja. Za zaključek, da za nepremičnino ni imela interesa, meni, da je zgrešen; njena želja po uporabnini je razumljiva, lastnik pač želi imeti nekaj od svoje lastnine. Če na nepremičnini ne bi več imela interesa, bi prodala celo, ne pa le njenega dela. Za toženca meni, da se je na več mestih izkazal za neverodostojnega.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril; zavzema se za njeno zavrnitev ter opredeljuje svoje stroške v zvezi s tem odgovorom. Strinja se z razlogi in z dokazno oceno sodišča prve stopnje, poudarja pa, da je ugotovil, da tožnica sploh ni lastnica nobenega deleža nepremičnine, kot je to navedel v vlogi z dne 4. 12. 2013. Svoj celotni delež in ne le njegovega dela je namreč prodala B. V., zato je tudi edino logično in razumno, da je svojo celotno posest predala le-tej, do uporabnine pa že zato nima pravice.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo zadosti odločilnih dejstev, v bistvenem pravilno uporabilo materialno pravo, relevantnih kršitev določb postopka pa pri tem ni storilo.

6. Izpodbijana sodba ima o odločilnih dejstvih dovolj jasne razloge, da je preizkus njene pravilnosti in zakonitosti v celoti možen, zato implicite očitana kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni podana.

7. Pravna diagnoza spora je jasna in ni ne izpodbijana ne sicer problematična. Sporna terjatev splošno temelji na zatrjevani toženčevi neupravičeni obogatitvi (190. čl. Obligacijskega zakonika, OZ) , kratko rečeno, gre za tim. uporabnino, ki jo od toženca zahteva njegova sestra za svoj del nepremičnine.

8. Da bi bil tožničin zahtevek utemeljen (vsaj delno), bi morali biti podani vsi naslednji elementi: 1.) prikrajšanje na strani osiromašene osebe (tožnice), 2.) povečanje premoženja oziroma obogatitev na strani obogatene osebe (toženca), 3.) obstoj vzročne zveze med prikrajšanjem premoženja na eni strani in povečanjem na drugi, 4.) odsotnost pravne podlage ter 5.) odsotnost privolitve prikrajšanca v prikrajšanje ( volenti non fit iniuria ).

9. V odgovor pritožnici gre kvečjemu še enkrat poudariti, da je uporabnina (le) sredstvo za saniranje nepravičnosti, do katere pride, ko eden izmed lastnikov ne more uporabljati svoje nepremičnine (bodisi, da mu to preprečuje drugi od solastnikov, ali da je to objektivno nemogoče), ni pa to prosta izbira solastnika, da bo solastno stvar po svoji volji bodisi uporabljal bodisi zanjo od solastnikov terjal uporabnino. Nasprotno stališče bi nasprotovalo temeljnim obligacijskim načelom: načelu vestnosti in poštenja (5. čl. OZ) ter prepovedi zlorabe pravic (7. čl. OZ ter 12. čl. Stvarnopravnega zakonika, SPZ).

10. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju ugotovilo in ocenilo, da se je tožnica iz hiše izselila prostovoljno, ne pa zaradi psihičnega oz. fizičnega nasilja toženca, da ji ta souporabe nikoli ni branil in da je po izselitvi nikoli ni več zahtevala oz. zanjo izrazila interesa.

11. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je poleg tega, da je skrbna, logična in razumna, tudi dovolj natančno pojasnjena in tako v celoti prepričljiva ter je pritožba ne omaje. Da je drugačna kot prvič, ni nič narobe, nasprotno, prvič je bila dokazna ocena pomanjkljiva, dejansko stanje pa nepopolno ugotovljeno, kar je bil tudi razlog za razveljavitev prve sodbe. Očitki o „nevzdržnih razmerah“ in „psihičnem oz. fizičnem nasilju“ so bili brez konkretne dejanske podlage in v ponovljenem postopku se je izkazalo, da je pač ni.

12. V pritožbi tožnica temu v resnici samo pavšalno nasprotuje, češ da se priče ne morejo vsega spomniti oz. vsega poznati, da je to razumljivo, saj gre za občutljiva razmerja znotraj družine oz. da se pač ni bila niti dolžna izpostavljati fizičnemu nasilju. Dokazno breme, da je imela in tudi pokazala interes za uporabo nepremičnine in da se ni strinjala s prikrajšanjem, je na tožnici, ki prikrajšanje zatrjuje in z njim tudi utemeljuje svoj tožbeni zahtevek (7. čl. v povezavi z 212. čl. ZPP), kot je to poudarilo pritožbeno sodišče že v prvem pritožbenem postopku. To, da je zahtevala uporabnino, in še to vnaprej, na interes nepremičnino souporabljati, ne kaže, prav nasprotno. Pravkar poudarjeno tožničino dokazno breme, ki ga ni zmogla, naredi morebitno napačno sklepanje sodišča, da je bila izselitev pogojena s težavami na vodovodni napeljavi, za nepomembno, zato ta pritožbeni očitek ne more uspeti.

13. Izkazalo se je, da je tožničin mož selitev proizvodnje v S. zaradi zahtev poslovnih partnerjev že predhodno načrtoval, zato se kot brezpredmetne v pritožbi izpostavljajo zahteve toženca, naj bodisi z njim sklene najemno pogodbo bodisi prostore zapusti.

Očitek, da bi bila prostovoljna izselitev „nelogična“ oz. „neživljenjska“, češ zakaj bi si tožnica in njen mož z njo „zapletala življenje“, ni prepričljiv, saj je šlo za selitev v predhodno že zgrajeni (čeprav ne dokončan) objekt na Z., kar ni selitev v odmaknjen kraj izven centra dostopnejših poslovnih priložnosti, pač pa selitev izven mesta v naravno okolje, vendar v dnevnem migracijskem območju L., hkrati pa v neposredni bližini večjega urbanega središča – V. ter avtocestne povezave L. - K. 14. Utemeljeno pa je ob vsem tem sklepati tudi na pomanjkanje tožničinega interesa za uporabo kleti, parkirnega prostora, zemljišča in ostalih delov (sestavin) nepremičnine, ki jih je navedla v tožbi, potem, ko je s sporne nepremičnine preselila tako svojo poslovno dejavnost kot tudi svoje bivališče, stanovanje v prvem nadstropju pa prodala novi solastnici.

15. Glede tega je treba sicer opozoriti, da trditev, ki jih je toženec v zvezi s tem podal pred zaključkom drugega sojenja (4. 12. 2013) pred sodiščem prve stopnje, to sodišče ni presojalo in ni dovolilo dokazov v zvezi z njimi, češ da so nerelevantna. Gre za trditve, da tožnica že od leta 1995 sploh ni več lastnica nobenega deleža nepremičnine, ker ga je v celoti (ne le delno) prodala B. V. Trditve sicer niso nerelevantne, saj se nanašajo na eno do sine qua non predpostavk zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve (prikrajšanje), vendar glede na že ugotovljeno – tj. odsotnost ene od drugih potrebnih predpostavk, tega v skladu z načelom ekonomičnosti postopka ni bilo več treba presojati. Morda se zdi nenavaden zaključek, da je tožnica privolila v prikrajšanje, če pa se izpodbija tudi prikrajšanje sámo, vendar je tudi to zadosti in ni nelogično. Glede na potek postopka je tako sklepanje v celoti možno upravičiti.

16. Naslovno sodišče je na podlagi navedenih razlogov pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP), saj tudi kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni ugotovilo (2. odst. 350. čl. ZPP).

17. Odločitev o stroških temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP. Pritožnica mora sama trpeti stroške svojega neuspeha s pritožbo (1. odst. 154. čl. ZPP), toženec pa je upravičen do povračila stroškov svojega odgovora nanjo, saj glede na to, da izpodbija utemeljenost tožničinega zahtevka še po drugi podlagi ter utemeljuje, da je to storil pravočasno, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo, ni mogoče reči, da je bil ta strošek nepotreben (155. čl. ZPP). Strošek za odgovor na pritožbo velja 900 točk pa ustrezni Odvetniški tarifi, kar je treba povečati za DDV in pavšalne materialne stroške (2%). Skupaj s sodno takso mora tožnica tožencu plačati 618,95 EUR, v 15 dneh, sicer pa še z obrestmi.