Jedro

Ustavno sodišče je odločilo, da je določba drugega odstavka 66. člena ZPIZ-1 v neskladju z Ustavo, določilo pa je tudi način izvršitve svoje odločbe v času do odprave ugotovljenega neskladja. Glede na odločitev Ustavnega sodišča je izpodbijana sodba napačna, ker temelji na neustavni zakonski določbi.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se zavrne pritožba tožene stranke in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene in revizijske stroške v znesku 534,50 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je zavrnila zahtevo tožnice za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, ker ji kot invalidu III. kategorije invalidnosti na podlagi drugega odstavka 66. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1) teh pravic ni mogoče priznati. Sodišče prve stopnje je odločbi tožene stranke odpravilo, uvrstilo tožnico v III. kategorijo invalidnosti, ker ni več zmožna za delo s polnim delovnim časom, temveč le s polovico delovnega časa. Toženi stranki pa je naložilo, da odloči o pravici tožnice do delne invalidske pokojnine ter njeni višini in izplačilu. V zvezi s pravico do delne invalidske pokojnine je ugotovilo, da je bila tožnica pretežni del zavarovalnega časa zavarovana za širši obseg pravic. Zato ji glede na določbo osmega odstavka 34. člena ZPIZ-1 pripada nadomestilo za invalidnost. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in prvostopno sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje tožnici nepravilno priznalo pravice iz invalidskega zavarovanja. Upoštevati bi moralo določbo drugega odstavka 66. člena ZPIZ-1, ne pa določbe osmega odstavka 34. člena ZPIZ-1. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je napačna odločitev drugostopenjskega sodišča, da zgolj razlog, da je bila tožnica na dan nastanka invalidnosti zavarovana po 34. členu ZPIZ-1 pomeni, da s tem nima pravic iz invalidskega zavarovanja. Tožnica ima nekaj manj kot 27 let pokojninske dobe, prostovoljno pa je bila vključena v obvezno zavarovanje od 16. 8. 2004 do 30. 11. 2007. Zato izpolnjuje minimalne zakonske pogoje za pridobitev pravic na podlagi III. kategorije invalidnosti, saj drugega odstavka 66. člena ZPIZ-1 ni mogoče razlagati izolirano od drugih zakonskih določb, ne pa tako, da je relevantna zgolj in izključno le vrsta zavarovanja v trenutku nastanka invalidnosti. Odločitev sodišča je tudi v nasprotju z ustaljeno sodno prakso v zadevah Psp 402/2007, Psp 602/2007 in Psp 680/2007. Pri tem je sodišče napravilo tudi bistveno kršitev pravil postopka, ker je izpodbijana sodba sama s seboj v nasprotju in brez obrazložitve. Po eni strani navaja drugačne odločitve, ne pove pa, zakaj je v konkretnem primeru, ki je po dejanskem stanju enak citiranim, odločilo ravno nasprotno.

4. Revizija je utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – v nadaljevanju ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Tožnica smiselno uveljavlja bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar ta kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Izpodbijana sodba ima obrazložitev, zakaj je odločilo drugače, kot v zadevah, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje: gre za spremembo sodne prakse. Zato v sodbi tudi ni nasprotja, ali je tako spremenjena sodna praksa tudi pravilna in zakonita, pa je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

7. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

8. V postopku ni bilo sporno, da je pri tožnici podana invalidnost III. kategorije. Predmet revizijske presoje je tako le odločitev sodišča druge stopnje, da tožnica kot invalid III. kategorije invalidnosti, na podlagi določbe drugega odstavka 66. člena ZPIZ-1, nima pravic iz tega naslova.

9. Ustavno sodišče je odločilo, da je določba drugega odstavka 66. člena ZPIZ-1 v neskladju z Ustavo. Navedena določba je v neskladju s splošnim načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, če se nanaša na osebe, ki so se prostovoljno vključile v obvezno zavarovanje na podlagi sedme alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 in izbrale zavarovanje za vse primere zavarovanja, ker za njihovo različno obravnavo ni razumnega razloga, ki bi izhajal iz narave stvari. Drugi odstavek 66. člena ZPIZ-1, ki določa, da zavarovanci iz 34. člena tega zakona pridobijo pravice iz invalidskega zavarovanja le v primeru nastanka I. ali II. kategorije invalidnosti, s tem, ko pridobitev pravic iz invalidskega zavarovanja omejuje zgolj na en kriterij, tj. glede na način vključitve v obvezno zavarovanje, pomeni poseg v pravico do socialne varnosti iz prvega odstavka 50. člena Ustave. Ker osebam, ki so se prostovoljno vključile v obvezno zavarovanje po sedmi alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 in izbrale zavarovanje za ožji obseg pravic, pred tem pa so bile pretežni čas zavarovanja obvezno ali prostovoljno zavarovane za vse primere zavarovanja, za primer invalidnosti III. kategorije ne daje nobene pravice iz invalidskega zavarovanja, je poseg prekomeren.

10. Ustavno sodišče ni zgolj ugotovilo neustavnosti navedene določbe ZPIZ-1, temveč je tudi določilo način izvršitve svoje odločbe v času do odprave ugotovljenega neskladja. Ustavno sodišče je določilo način izvršitve svoje odločbe zato, da bi bile zavarovancem iz sedme alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 (kamor sodi tudi tožnica) pravice za primer invalidnosti III. kategorije zagotovljene že v času do odprave ugotovljenega neskladja. Navedeno pomeni, da pristojni organ (organ Zavoda, v sodnem sporu pa tudi sodišče) pri odločanju o utemeljenosti zahteve zavarovanca za pridobitev pravic na podlagi invalidnosti za primer invalidnosti III. kategorije ugotavlja poleg sicer določenih zakonskih pogojev za pridobitev navedenih pravic tudi, za kakšen obseg pravic je zavarovanec zavarovan pred nastankom invalidnosti. V primeru, ko je bil zavarovanec zavarovan za vse primere zavarovanja, pridobi pravice na podlagi invalidnosti, če izpolnjuje zakonske pogoje za pridobitev teh pravic. Če je bil zavarovan za ožji obseg pravic, navedene pravice pridobi, ob izpolnjevanju drugih zakonsko določenih pogojev, v primeru, da je bil pred nastankom invalidnosti pretežni del skupnega obveznega zavarovanja zavarovan za vse primere zavarovanja.

11. Glede na odločitev Ustavnega sodišča je izpodbijana sodba napačna (enako pa tudi odločitve tožene stranke), ker temelji na neustavni zakonski določbi. Sodišče prve stopnje o vtoževani pravici tožnice do delne invalidske pokojnine ni odločilo, temveč je odločitev o tem naložilo toženi stranki. Podlago za tako odločitev je imelo v prvi alineji prvega odstavka 82. člena ZDSS-1, saj tožena stranka zaradi nezakonite zavrnitve zahtevka zgolj na podlagi določbe drugega odstavka 66. člena ZPIZ-1, o izpolnjevanju pogojev tožnice za delno invalidsko pokojnino še ni odločala in tudi dejanskega stanja v zvezi s tem ni ugotavljala.

12. Zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 380. člena ZPP).

13. Ker je tožnica z revizijo uspela, ji je tožena stranka dolžna povrniti njene priglašene pritožbene in revizijske stroške postopka, odmerjene po veljavni Odvetniški tarifi za odgovor na pritožbo in revizijo.