Jedro

Četudi so pri tožnici zmanjšane delovne zmožnosti, tako da lahko opravlja svoje delo le s polovico delovnega časa (kar ustreza invalidnosti III. kategorije), ni upravičena do priznanja pravice do dela s krajšim delovnim časom in pravice do delne invalidske pokojnine, saj je bila prostovoljno vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: „Tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 27. 10. 2006 in št. ... z dne 15. 5. 2007 ter, da se ji od 9. 10. 2006 dalje priznajo pravice na podlagi III. kategorije invalidnosti, se zavrne.

Tožnica sama krije stroške postopka.“ Tožnica sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 27. 10. 2006 in št. ... z dne 15. 5. 2007. Razsodilo je, da se tožnica zaradi posledic bolezni od 9. 10. 2006 dalje razvrsti v III. kategorijo invalidnosti, ker z ali brez poklicne rehabilitacije ni več zmožna za delo s polnim delovnim časom, s polovico polnega delovnega časa pa je zmožna za delo na delovnem mestu administratorja. Tožnico je obvezalo, da se v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe prijavi pri zavodu za zaposlovanje, toženi stranki pa je naložilo, da s posebno odločbo v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe odloči o pravici do delne invalidske pokojnine ter njeni višini. Sklenilo je, da je tožena stranka tožnici dolžna povrniti 375,19 EUR stroškov postopka v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka, do plačila.

Zoper sodbo se je iz vseh razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/2008) pritožila tožena stranka ter predlagala, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je sodišče ob uporabi 8. odstavka 34. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) v zvezi z 2. odstavkom 66. člena ZPIZ-1 nepravilno ugotovilo, da tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje pravic na podlagi invalidnosti. Po 2. odstavku 66. člena ZPIZ-1 zavarovanci, med ostalim tudi navedeni v 34. členu ZPIZ-1 pridobijo pravice iz invalidskega zavarovanja le v primeru nastanka I. in II. kategorije invalidnosti. Tožnica je bila na dan nastanka invalidnosti 9. 10. 2006 prostovoljno vključena v obvezno zavarovanje po 34. členu ZPIZ-1, zato pri njej po 60. členu v zvezi z 2. odstavkom 66. člena ZPIZ-1 ni mogoče ugotoviti invalidnosti in ji priznati pravic iz invalidskega zavarovanja. Sodišče je nepravilno uporabilo določbo 8. odstavka 34. člena ZPIZ-1, ki določa vrste pravic v odvisnosti od pretežnega dela skupnega obveznega zavarovanja. Navedena določba je glede omejitve priznanja pravic bistveno širša kot omejitev po 2. odstavku 66. člena ZPIZ-1. Poleg tega gre za specialno določbo, ki po načelu, da posebni predpis razveljavlja splošnega, pomeni, da je tožničino zahtevo potrebno presojati izključno po določbi 2. odstavka 66. člena ZPIZ-1. Gre za posebno ureditev, če bi bila odločilna le pretežnost zavarovanja za širši oz. ožji obseg pravic, bi kot pravna podlaga za priznavanje pravic zadoščal omenjeni 8. odstavek 34. člena ZPIZ-1. Sklicuje se na odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevi Psp 259/2008, s katero je bil zahtevek tožnice, ob enakem dejanskem stanju, zavrnjen. Sodišče ni pravilno uporabilo določbe 2. odstavka 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, saj bi moralo meritorno odločiti o pravici do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Ker o tej pravici ni odločeno, tožena stranka tudi ne more priznati delne invalidske pokojnine. Zaradi neutemeljenosti zahtevka tožena stranka tudi ni dolžna povrniti stroškov postopka.

V odgovoru na pritožbo tožnica navaja, da ima skoraj 27 let pokojninske dobe in je od 30. 12. 2005 prijavljena pri Zavodu RS za zaposlovanje v evidenci brezposelnih oseb, ne prejema pa nadomestil. Pretežni del zavarovanja je plačevala prispevke za vse primere zavarovanja, pravice iz obveznega zavarovanja pa so sorazmerne plačanim prispevkom. Opozarja, da je tudi Višje delovno in socialno sodišče že zavzelo stališče, da je podlaga za priznanje pravice pretežnost zavarovanja za širši obseg. Odločitev je v skladu z načelom vzajemnosti ter sorazmernosti pravic s prispevki. Predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povračilo stroškov odgovora.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, utemeljeno pa se tožena stranka pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve postopka.

Iz listin v upravnem spisu ter dokazil, ki jih je predložila tožnica izhaja, da je bila od 16. 8. 2004 do, po podatkih v delovni knjižici, 30. 11. 2007 prostovoljno vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, podlaga za takšno zavarovanje pa je 34. člen ZPIZ-1. Iz listin v upravnem spisu, izvedenskih mnenj invalidske komisije v ... z dne 9. 10. 2006 ter invalidske komisije II. stopnje z dne 3. 4. 2007, izhaja, da so izvedenski organi tožene stranke pri tožnici na podlagi ocene medicinske dokumentacije in osebnega pregleda ugotovili invalidnost III. kategorije po definiciji iz 3. alineje 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1, saj zaradi posledic bolezni od 9. 10. 2006 dalje, to je od datuma osebnega pregleda pri invalidski komisiji v ..., z ali brez predhodne rehabilitacije ni več zmožna za delo s polnim delovnim časom, svoje delo administratorja pa lahko, zaradi zmanjšane delovne zmožnosti, opravlja s polovico polnega delovnega časa. Z izpodbijano dokončno odločbo tožena stranka, kljub ugotovljeni invalidnosti, ni priznala pravic iz invalidskega zavarovanja po ZPIZ-1 zaradi izključujoče določbe 2. odstavka 66. člena ZPIZ-1, po kateri zavarovanci, ki so na dan nastanka invalidnosti prostovoljno vključeni v obvezno zavarovanje pridobijo pravice iz invalidskega zavarovanja le v primeru nastanka I. in II. kategorije, ne pa tudi v primeru ugotovljene III. kategorije invalidnosti.

Tožnica je s primarnim tožbenim zahtevkom sprva zahtevala razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni ter priznanje pravice do invalidske pokojnine, vendar je na naroku za glavno obravnavno zahtevek spremenila tako, da se ji, glede na nesporno ugotovljeno invalidnost III. kategorije, priznajo pravice na tej podlagi od dne nastanka invalidnosti, kot določa 5. odstavek 156. člena ZPIZ-1. Na podlagi dejstva, da je tožnica pravilno razvrščena v III. kategorijo invalidnosti, je sodišče prve stopnje, kot pravilno opozarja pritožba, kršilo določbe postopka, saj o pravicah iz invalidskega zavarovanja ni meritorno odločilo. Če zavarovanec izpolnjuje pogoje v primeru III. kategorije invalidnosti, ko ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije, po 1. odstavku 93. člena pridobi pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine. Sodišče o nobeni izmed navedenih pravic ni odločilo, čeprav je po 2. odstavku 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04) v primeru ugoditve zahtevku in odprave dokončne odločbe, dolžno odločiti o pravici, obveznosti ali pravni koristi.

S tem, ko je odpravilo zavrnilni odločbi in toženi stranki naložilo odločitev o pravici do delne invalidske pokojnine pa je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Ker je bila tožnica prostovoljno vključena v obvezno zavarovanje, po izrecni določbi 2. odstavka 66. člena ZPIZ-1 v primeru ugotovljene invalidnosti III. kategorije ne more pridobiti pravic iz invalidskega zavarovanja. Prvostopenjsko sodišče sicer pravilno ugotavlja, da je Višje delovno in socialno sodišče v nekaterih odločbah zavzelo stališče, da je glede priznavanja pravic po ZPIZ-1 delovnim invalidom III. kategorije potrebno upoštevati pretežnost zavarovanja, pri čemer se je sklicevalo na določbo 8. odstavka 34. člena ZPIZ-1, kar je po svoje logično, ker ureditev v ZPIZ-1 zagotavlja delovnim invalidom, ki so prostovoljno vključeni v obvezno zavarovanje in plačujejo prispevke, manj pravic kot delovnim invalidom, ki v zavarovanje sploh niso vključeni, vendar pa je potrebno upoštevati jasno določbo o izključenosti uveljavitve pravic po 2. odstavku 66. člena ZPIZ-1. V zadnjih odločbah, na kar pravilno opozarja pritožba, je sodišče druge stopnje sprejelo odločitve, s katerimi je potrdilo zavrnilne odločbe tožene stranke (npr. zadeva opr. št. Psp 259/2008).

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi ter na podlagi 4. točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo in, ob upoštevanju 2. odstavka 165. člena ZPP, sklenilo, da tožnica sama nosi stroške postopka in stroške odgovora na pritožbo.