Jedro

Na podlagi četrtega odstavka 7. člena DZ so državni organi, izvajalci javnih služb, nosilci javnih pooblastil, organi lokalnih skupnosti ter druge fizične in pravne osebe dolžne v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom skrbeti za korist otroka. V konkretnem primeru za najboljše koristi mld. A. To velja tudi za obe stranki tega postopka in za sodišče, ki odloča o predlagani začasni odredbi.

Ker mora biti načelo zagotavljanja največje koristi otroka, kot to izhaja iz 3. člena MKOP, varovano pri "vsaki dejavnosti v zvezi z otroki", ga mora pri presoji utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe upoštevati tudi to sodišče.

Izrek

I.Predlogu za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se mladoletnemu A. A., EMŠO: ..., ..., dovoli v šolskem letu 2024/2025 obiskovati 9. razred na Osnovni šoli B., Ljubljana.

II.Pritožba zoper ta sklep ne zadrži njegove izvršitve.

Obrazložitev

1.Tožnica je osnovna šola, ki jo obiskuje mladoletni A. A., sedaj star 16 let (v nadaljevanju mld. A.). S tožbo in ureditveno začasno odredbo želi doseči, da se mld. Arneju dovoli pri njej obiskovati 9. razred. Predlaga, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži njegove izvršitve.

Navedbe tožnice v zvezi s predlagano začasno odredbo

2.Tožnica navaja, da je mld. A. zaradi neustreznega ravnanja njegovih staršev in drugih posebnih okoliščin v šolskem letu 2023/2024 v osnovnošolsko izobraževanje vpisan 11. leto in pri njej obiskuje 8. razred. Je visoko inteligenten otrok s posebnimi potrebami, saj ima klinične znake za visoko funkcionalno motnjo avtističnega spektra - Aspergerjev sindrom. V šoli dosega najvišje rezultate. Pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani zaradi izreka ukrepa trajnega značaja zanj poteka nepravdni postopek III N 390/2022 (v nadaljevanju nepravdni postopek), v katerem je bilo ugotovljeno, da je zaradi omenjene diagnoze, šibke socialne mreže, omejevanja s strani njegove matere C. C. (v nadaljevanju otrokova mati) in neprisotnosti očeta D. D., ogrožen. Pri tožnici si želi zaključiti 9. razred in nadaljevati izobraževanje na srednji šoli in nato na fakulteti. V nepravdnem postopku je bila zaradi ugotovljene ogroženosti otroka materi omejena starševska skrb, za zmanjšanje negativnih posledic pa je nujna vključitev mld. A. v družbo, kar se lahko doseže zgolj z nadaljevanjem šolanja pri tožnici s prilagojenim programom. Če bo moral moral šolanje nadaljevati kot odrasel, mu to ne bo v korist, temveč v škodo, saj v tem primeru obstaja velika verjetnost, da šolanja nikdar ne bo zaključil.

Odgovor tožene stranke na predlog za izdajo začasne odredbe

3.Tožena stranka meni, da tožnica za tožbo in predlagano začasno odredbo nima pravnega interesa, zato naj ju sodišče zavrže oziroma naj podredno zavrne izdajo začasne odredbe. Meni, da določbe Zakona o osnovni šoli (v nadaljevanju ZOsn) ne dajejo pravne podlage za dodatno podaljšanje statusa učenca izven okvira 55. člena omenjenega zakona, prav tako pa tega ni mogoče doseči skladno z njegovim 75. členom. Zatrjuje, da ni onemogočena otrokova pravica do izobraževanja, saj se mld. A. še vedno lahko izobražuje in dokonča osnovno šolo v sistemu izobraževanja za odrasle. Minister nima diskrecijske pravice, da bi med več možnimi rešitvami po načelu prostega preudarka izbral najustreznejšo. Takšna možnost bi morala biti vnaprej predvidena v zakonu, kar pa v tem primeru ni podano. Zato bi bilo kakršno koli podaljšanje statusa s strani ministra prekoračitev njegovih pooblastil brez pravne podlage. V nadaljevanju tožena stranka pojasnjuje zakaj meni, da zakonski pogoji za upravni spor niso podani niti po 2. niti po 4. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da se lahko izvajanje osnovne šole za odrasle preko osebnega izobraževalnega načrta, prilagodi potrebam posameznika, zato ni utemeljeno, da je izvajanje osnovne šole za odrasle neorganizirano in brez stalnega urnika. Meni, da želi tožnica s predlagano začasno odredbo doseči pravne učinke prek meja upravnega spora, t.j. ugoditev tožbenemu zahtevku ne glede na kasnejšo odločitev sodišča o glavni stvari. To nasprotuje drugemu in tretjemu odstavkom odstavkom 32. člena ZUS-1, ki določa, da se z začasno odredbo odloči do izdaje pravnomočne odločbe. Preko načela največje otrokove koristi se zakonsko določena pristojnost odločanja s tožnice ne more prenesti na toženo stranko.

4.Predlog za izdajo začasne odredbe je dovoljen in utemeljen.

Pravni interes tožnice

5.Vsak, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes (3. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Ta se kaže v tem, da bi morebiten uspeh s pravnim sredstvom za stranko pomenil določeno pravno korist oziroma izboljšanje pravnega položaja.

6.Na obstoj pravnega interesa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka. Bistvo navedb tožnice je, da bi mld. A. lahko nastala težko popravljiva škoda, če v šolskem letu 2024/2025 ne bo obiskoval pouka v 9. razredu pri njej. S tem utemeljuje pravni interes za vložitev obravnavanega predloga za izdajo začasne odredbe. Morebiten uspeh s predlogom bi namreč pomenil začasno izboljšanje pravnega položaja mld. A. Ni mogoče pritrditi toženi stranki, da tožnica, ki je osnovna šola, ne more utemeljevati pravnega interesa preko domnevne pravice svojega učenca. Na podlagi četrtega odstavka 7. člena Družinskega zakonika so namreč državni organi, izvajalci javnih služb, nosilci javnih pooblastil, organi lokalnih skupnosti ter druge fizične in pravne osebe dolžne v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom skrbeti za korist otroka. V konkretnem primeru za najboljše koristi mld. A. To velja tudi za obe stranki tega postopka in za sodišče, ki odloča o predlagani začasni odredbi. Dejstvo je, da je mld. A. sedaj star komaj 16 let. Kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, njegov oče D. D. z njim nima stikov, otrokovi materi pa je Okrožno sodišče v Ljubljani s sklepom III N 390/2022 z dne 25. 8. 2023 med drugim omejilo starševsko skrb zanj. Otrokove življenjske okoliščine niso ugodne, prav tako ne njihova prognoza v prihodnje, saj dejansko noben od staršev ustrezno ne skrbi za njegove interese. Poleg tožene stranke jih je dolžna zavarovati tudi Osnovna šola B., ki jo mld. A. obiskuje, kar je ta dejansko tudi storila z vložitvijo tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe.

7.Tožnica pojasnjuje, da iz previdnosti postavlja tudi zahtevek po 4. členu ZUS-1. Na tej pravni podlagi se presoja zakonitost posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Tožnica se je tega subsidiarno poslužila zato, ker je tožena stranka mld. A. zavračala možnosti za nadaljevanje šolanja (obiskovanja 9. razreda) pri njej, s tem pa naj bi kršila njegove ustavne pravice po 52. in 57. členu Ustave. Primarno pa tožnica toži zaradi molka organa. Čeprav tega v tožbi izrecno ne navaja, je iz besedila tožbe jasno razvidno, da jo vlaga zato, ker tožena stranka kljub njenim pozivom1, pozivom CSD2 in zaprosilu Okrožnega sodišča v Ljubljani3 v nepravdnem postopku, ni izdala nobenega upravnega akta o podaljšanju statusa učenca za mld. A. Tožnici, CSD in Okrožnemu sodišču v Ljubljani je na njihove pozive in zaprosila odgovarjala le z dopisi, ni pa o tem odločila. Ker tožnica toži zaradi molka organa, so navedbe tožene stranke o tožbi, vloženi na podlagi 2. ali 4. člena ZUS-1, za odločitev o predlagani začasni odredbi, nerelevantne.

Vsebinsko o predlogu za izdajo začasne odredbe

8.Podaljšanje statusa učenca ureja določba 55. člena ZOsn, ki v prvem odstavku določa, da sme učenec, ki v devetih letih ni končal osnovnošolskega izobraževanja, šolanje nadaljevati še dve leti in tako obdrži status učenca. Podaljšan status je možen na podlagi samega zakona in za to ni posebej predpisanih pogojev. Šola mora učenca in njegove starše posebej seznaniti s pravico do podaljšanega statusa. Skladno s tretjim odstavkom te zakonske določbe učenec iz prvega odstavka tega člena obdrži status učenca tudi, če nadaljuje šolanje kot odrasel.

9.Pravila podaljšanja izobraževanja za učence s posebnimi potrebami ZOsn določa v 75. členu. Skladno s to zakonsko določbo učenci s posebnimi potrebami, ki so bili vključeni v osnovnošolsko izobraževanje po prilagojenem programu z nižjim izobrazbenim standardom in so izpolnili osnovnošolsko obveznost ter se ne vključijo v programe srednješolskega izobraževanja, lahko ne glede na določilo prvega odstavka 55. člena ZOsn nadaljujejo izobraževanje v osnovni šoli še največ tri leta in obdržijo status učenca (prvi odstavek). Učenci s posebnimi potrebami, ki so bili vključeni v posebni program vzgoje in izobraževanja in so izpolnili osnovnošolsko obveznost, lahko ne glede na določbo prvega odstavka 55. člena ZOsn nadaljujejo izobraževanje v posebnem programu vzgoje in izobraževanja še največ 11 let, vendar največ do 26. leta starosti (drugi odstavek).

10.Po določbi prvega stavka 56. člena Ustave otroci uživajo posebno varstvo in skrb. Po stališču Ustavnega sodišča to načelo zajema tudi načelo mednarodnega prava po varovanju največje koristi otroka.4 To načelo ima svoj izvor v določbi prvega odstavka 3. člena Konvencije ZN o otrokovih pravicah (v nadaljevanju MKOP), ki določa, da pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, bodisi da jih vodijo državne bodisi zasebne ustanove za socialno varstvo, sodišča upravni organi ali zakonodajna telesa, naj bodo otrokove koristi glavno vodilo.5 Ker mora biti načelo zagotavljanja največje koristi otroka, kot to izhaja iz 3. člena MKOP, varovano pri "vsaki dejavnosti v zvezi z otroki", ga mora pri presoji utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe upoštevati tudi to sodišče.

11.Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 je nujen začasen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje, na katerega se nanaša izpodbijani akt.6 Sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank (drugi odstavek 32. člena ZUS-1).

12.Tožnik lahko iz razlogov iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1; ureditvena začasna odredba). Tako odložitveno kot ureditveno začasno odredbo je mogoče izdati le na podlagi presoje, da bi v konkretnem primeru tožniku z izvršitvijo akta nastala težko popravljiva škoda.

13.Verjetnost nastanka oziroma obstoj težko popravljive škode je torej temeljni vsebinski pogoj za izdajo začasne odredbe. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano začasno ureditvijo stanja.7 Verjetnost nastanka težko popravljive škode mora biti predvidljiva in konkretna. Samo pavšalno navajanje in sklepanje na hipotetične in nepredvidljive posledice ne zadosti standardu verjetnosti, ki opravičuje izdajo začasne odredbe. Dokazi, s katerimi se utemelji izdajo začasne odredbe, morajo biti konkretizirani na določene realno izkazane posledice in takšni, da jih je mogoče dokazno ovrednotiti.

14.Tožnica utemeljuje težko popravljivo škodo kot pogoj za izdajo začasne odredbe z zatrjevanjem, da nadaljevanje šolanja v izobraževalnem programu za odrasle ni v največjo korist mld. A., saj bi mu to lahko povzročilo težko popravljivo škodo. Gre za visoko inteligentnega otroka z Aspergerjev sindrom, ki je povsem sposoben končati osnovno šolo. Pri vseh predmetnih ima povprečno odlično (5) oceno, je zelo ambiciozen, v prihodnosti se želi vpisati na fakulteto. V osnovnošolskem izobraževanju ni že 11. leto zato, ker bi imel učne težave, saj dosega najvišje rezultate, temveč zaradi neustreznih ravnanj njegovih staršev in drugih posebnih okoliščin. Tekom nepravdnega postopka pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani je bilo ugotovljeno, da je zaradi diagnoze z Aspergerjevim sindromom, šibke socialne mreže, omejevanja s strani matere in neprisotnosti očeta, ogrožen (prim. zapis 9. multidisciplinarnega tima z dne 6. 6. 2024, priloga A3 v sodnem spisu). Zato je Okrožno sodišče v Ljubljani otrokovi materi omejilo starševsko skrb. Za zmanjšanje negativnih posledic je po mnenju tožnice nujna A. vključitev v družbo, kar se lahko doseže zgolj z nadaljevanjem šolanja pri njej, česar si želi tudi otrok. Ker osnovno šolo obiskuje že 11. leto, naslednjega 9. razreda po ZOsn ne bi smel več opravljati pri njej, temveč bi ga moral nadaljevati kot odrasel. To pa mld. A. ni v največjo korist, saj je zelo verjetno, da v tem primeru šolanja nikdar ne bo zaključil.

15.Po oceni sodišča je tožnica več kot le s stopnjo verjetnosti izkazala nastanek težko popravljive škode, ki bi lahko nastala mld. A., če bi moral v naslednjem šolskem letu (2024/2025) šolanje nadaljevati kot odrasel. Da bi tožnica bolje osvetlila škodo, ki neposredno grozi otroku v primeru neizdaje začasne odredbe, je povzela kronologijo njegovega šolanja od 5. razreda dalje. Pojasnila je, da se mld. A. pri njej šola od 5. razreda dalje. Že takrat mu je omogočila določene prilagoditve. V naslednjem šolskem letu ga je njegova mati šolala na domu. Čeprav je bila neodzivna, je mld. A. konec leta opravil vsa preverjanja znanja, uspešno zaključil 6. razred in napredoval v 7. razred, tudi takrat se je šolal na domu. V tistem obdobju je njegova mati na pomembna vprašanja tožnice o izpitnem roku odgovarjala le na e-sporočila, sestankov se ni udeleževala, na njena vabila pogosto ni odgovarjala ali pa je z njo nekonstruktivno komunicirala. V obdobju junijskega izpitnega roka preverjanja znanja 7. razreda mld. A. ni pristopil, njegova odsotnost pa ni bila opravičena. Sklican je bil sestanek strokovne skupine pri tožnici, kjer je bilo odločeno, da se 3. izpitni rok za mld. A. razpiše pod pogojem, da njegova mati v roku 11 dni predloži predpisano dokumentacijo in se udeleži sestanka pri tožnici. Tega C. C. v roku ni storila, zato je dne 22. 9. 2021 potekal multidisciplinarni tim, na katerem so bili predstavniki Zavoda RS za šolstvo, tožene stranke, CSD, odvetnik Z. Z., učiteljica in ravnateljica tožnice. Dne 24. 9. 2021 je tožnica obvestila otrokovo mater, da mld. A. 7. razreda ni opravil in da mora šolanje nadaljevati v šoli. C. C. se tega ni držala. V obdobju od 23. 11. 2021 do 25. 12. 2021 je mld. A. z občasnimi izostanki obiskoval šolo, tožnica mu je prilagodila individualiziran program zaradi njegovih posebnih potreb. Od 3. 1. 2022 ga brez opravičljivega razloga ni bilo več v šolo, zato je tožnica dne 21. 1. 2022 sklicala sestanek strokovnega tima z otrokovo materjo. Sestanek je bil izveden preko zoom-a, saj slednja ni želela priti v šolo. Na sestanku je tožnico seznanila, da mld. A. ne bo pripeljala v šolo, ker se v šoli ne počuti dobro in je ne želi obiskovati. Očitala ji je, da pouka ni prilagodila njegovim posebnim potrebam. Ker so se izostanki nadaljevali, je tožnica o tem obvestila Inšpektorat za šolstvo RS. CSD je pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani podal predlog za izrek ukrepa trajnejšega značaja ter predlog za izdajo začasne odredbe, saj bi lahko A. izostanki od pouka privedli do tega, da ne bi mogel zaključiti osnovnošolskega izobraževanja, pomanjkanje socialnih stikov izven družine pa bi mu lahko povzročilo drugo psihično škodo. Okrožno sodišče v Ljubljani je ugodilo predlogu in dne 15. 4. 2022 izdalo začasno odredbo, s katero je otrokovi materi naložilo, da mora poskrbeti za A. redno obiskovanje pouka, kadar za njegovo odsotnost ni opravičljivega zdravstvenega razloga, odločilo o načinu izvajanja nadzora CSD nad njeno starševsko skrbjo in ji za primer kršitve začasne odredbe naložilo denarno kazen. Kljub izdani odločbi mld. A. ni obiskoval šole, C. C. pa njegovih izostankov ni opravičila in ni komunicirala s tožnico. Do 24. 6. 2022 mld. A. v šolskem letu 2021/2022 ni prejel nobene ocene, zato 7. razreda ni izdelal in ni napredoval. Tožnica je menila, da je C. C. izključila otroka iz sistema izobraževanja in mu aktivno onemogočala, da bi se socializiral in pridobil formalno izobrazbo. Pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani na podlagi njenega naznanila suma storitve kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-L poteka kazenski postopek št. III K 10391/2023. Tekom nepravdnega postopka je Okrožno sodišče v Ljubljani ugotovilo, da otrokova mati ne sodeluje z drugimi udeleženci, da je njeno komuniciranje konfliktno in celo ovirajoče, z očetom D. D. pa mld. A. nima stikov. Sodni izvedenec R. R. dr. med. psihiater, je pri C. C. ugotovil značilnosti sindroma potvarjanja pri bližnjem. Gre za pretirano obremenjevanje z bolezenskimi znaki pri svojcu in v okviru tega tudi produciranje opisov teh znakov. Za mld. A. je trdila, da ima težave s slabovidnostjo (da potrebuje gradivo z velikimi črkami in večjim razmakom) ter da ima skotopični sindrom, slednja bolezen v slovenskem zdravstvu sploh ni priznana, tekom nepravdnega postopka po pregledu vida pa je bilo še ugotovljeno, da otrok težav s slabovidnostjo nima. Tudi zaradi tega ji je bila v nepravdnem postopku odvzeta sposobnost biti stranka postopka.

16.Tožnica je tudi pojasnila, da brez nadaljnje intervencije Okrožnega sodišča v Ljubljani mld. A. ne bi nadaljeval šolanja. Okrožno sodišče v Ljubljani je namreč 20. 7. 2023 izdalo začasno odločbo za 11. leto šolanja, za vpis v 8. razred osnovne šole, saj je otrokova mati temu predlogu CSD aktivno nasprotovala, de facto pa tudi temu, da bi mld. A. hodil v šolo. S sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani III N 390/2022 z dne 25. 8. 2023 ji je bila odvzeta pravdna sposobnost v nepravdnem postopku, prav tako pa ji je bila omejena njena starševska skrb zanj.

17.Sodišče se strinja s tožnico, da navedene okoliščine glede šolanja mld. A. in njegovega obiskovanja pouka jasno kažejo na to, da zaradi svojih posebnih potreb in življenjskega okolja, ki ga obdaja, nujno potrebuje socializacijo. Brez dvoma enako velja tudi nadaljevanje šolanja tako, da bo 9. razred obiskoval pri tožnici. To je socialno okolje, ki ga mld. A. pozna in v katerem je bil do sedaj učno zelo uspešen. Tožnica je ob tem utemeljeno izpostavila, da gre za nadpovprečno inteligentnega otroka s povprečno oceno 5,0 v letu 2023/2024. Tožena stranka tega ni prerekala, prav tako pa tudi ne trditve tožnice, da vsi udeleženci navedenega nepravdnega postopka, tudi sodni izvedenec in kolizijski skrbnik mld. A. ocenjujejo, da bi bilo v njegovo največjo korist, da nadaljuje in konča osnovno šolo pri tožnici, ter da je to zanj najbolj primerna oblika. Tega si želi tudi otrok. Socializacija na osnovni šoli je ključnega pomena za njegov osebnostni razvoj.

18.Tožena stranka zatrjuje, da je tožnica težko popravljivo škodo utemeljila zgolj z dejstvom, da bo moral mld. A. šolanje nadaljevati kot odrasel, v sistemu izobraževanja za odrasle pa naj ne bi bilo urnika oziroma stalnosti kot jo zahteva A. kot otrok s posebnimi potrebami. Navaja, da se izobraževanje v programu osnovne šole za odrasle izvaja na podlagi osebnega izobraževalnega načrta, v katerem se med drugim določi tudi način in časovni potek izobraževanja. Organizacija pouka osnovne šole za odrasle je prav tako vnaprej določena, znano je, kdaj se izvaja pouk (dopoldne, popoldne) in je zato utemeljevanje nastanka nenadomestljive škode na tem razlogu, neutemeljeno. Izvajanje osnovne šole za odrasle se lahko, tudi preko osebnega izobraževalnega načrta, prilagodi potrebam posameznika, zato ne drži, da je izvajanje osnovne šole za odrasle v bistvu neorganizirano, brez stalnega urnika.

19.Po presoji sodišča tožena stranka s posplošeno razlago poteka izobraževanja za odrasle ni uspela omajati prepričljive argumentacije tožnice o tem, zakaj bi bilo za mld. A. v največjo korist, če bi glede na svoje posebne potrebe, še eno (zadnje) leto šolanja opravil v šolskem okolju, ki ga pozna, v katerem je nadpovprečno uspešen in bo lahko med svojimi vrstniki, med katerimi se dobro počuti (glej 18. - 20. točko obrazložitve). Tožena stranka ni povedala nič o tem kako bi bila, glede na A. konkretne posebne potrebe, njegova največja korist lahko zavarovana s tem, da bi za eno leto moral šolanje nadaljevati v okolju, ki ga ne pozna med neznanimi ljudmi različne starosti. Glede na verjetno ugotovljena dejstva v tem postopku je po presoji sodišča veliko bolj stvarno, da mld. A. zaradi enoletne premestitve ne bi imel nobenih koristi, temveč bi kvečjemu utrpel škodo, ki bi bila za njegov izobraževalni napredek lahko celo usodna.

20.Sodišče je prepričano, da izdana začasna odredba, upoštevajoč načelo sorazmernosti, ne nasprotuje javni koristi in je v skladu z načelom največje koristi otroka, vsebovanem v MKOP. Glede na navedeno je na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo tako, kot izhaja iz I. točke izreka tega sklepa.

21.V II. točki izreka sklepa je sodišče sklenilo, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži njegove izvršitve (šesti odstavek 9. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) in 273.b člen ZIZ).

22.Na sporni vprašanji o tem, kateri organ je pristojen odločiti o podaljšanju statusa učenca in o tem ali ZOsn daje pravno podlago za dodatno podaljšanje statusa učenca, torej izven časovnega okvira 55. člena, bo sodišče odgovorilo v končni odločbi.

-------------------------------

1Iz odgovora na tožbo je razvidno, da je 15. 1. 2024 pooblaščenec tožnice od nje ponovno zahteval, da odloči o vlogi CSD 11. 10. 2023 (glej spodnjo opombo).

2V odgovoru na tožbo je tožena stranka navedla, da jo je CSD že 11. 10. 2023 zaprosil za izredno podaljšanje statusa učenca za mld. A. in ji 20. 5. 2024 posredoval poizvedbo o tem, v kateri fazi je odločanje o vlogi tožnice z dne 11. 1. 2024 o tem vprašanju.

3Glede na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo jo je tudi Okrožno sodišče v Ljubljani 20. 10. 2023 zaprosilo za podaljšanje statusa učenca za mld. A.

4Glej na primer: odločbi Ustavnega sodišča Up-748/16-18 z dne 25. 4. 2018, odst. 14; U-I-118/09, 10. 6. 2010, odst. 18.

5Zakon o ratifikaciji Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah, Uradni list SFRJ, št. 15 MP, 21. 12. 1990 Akt o notifikaciji nasledstva ...Uradni list RS, št. 9/92 z nadaljnjimi spremembami.

6Tako Vrhovno sodišče npr. v sklepu I Up 34/2018 z dne 28. 2. 2018, 7. točka obrazložitve.

7Tako Vrhovno sodišče v sklepih I Up 35/2018 z dne 7. 3. 2018, I Up 144/2017 z dne 10. 7. 2017, I Up 126/2015 z dne 18. 6. 2015, I Up 348/2016 z dne 10. 1. 2017, I Up 84/2018 z dne 25. 5. 2018.

8To izhaja tudi iz dokaznih listin in sicer: dopisa kolizijskega skrbnika odvetnika H. H., ki je bil mld. A. postavljen v nepravdnem postopku z dne 13. 10. 2023 (priloga A4 sodnega spisa), e-sporočila ravnateljice tožnice (priloga A6 sodnega spisa), zaprosila Okrožnega sodišča v Ljubljani III N 390/2022 z dne 19. 10. 2023 (priloga A7 sodnega spisa), dopolnitve vloge CSD za podaljšanje A. statusa učenca s strani tožnice z dne 11. 1. 2024 (priloga A12 sodnega spisa).

-------------------------------

Zveza

Konvencija ZN o otrokovih pravicah (1989) - KOP - člen 3

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 56 Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 32, 32/2 Družinski zakonik (2017) - DZ - člen 7, 7/4 Zakon o osnovni šoli (1996) - ZOsn - člen 55, 75

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.