Jedro

Četrti odstavek 7. člena DZ, na katerega se je sklicevalo sodišče prve stopnje, državni organom, izvajalcem javnih služb, nosilcem javnih pooblastil, organom lokalnih skupnosti ter drugim fizičnim in pravnim osebam, res nalaga skrb za korist otroka. Vendar pa se ta obveznost nanaša na dejavnosti in postopke, ki jih izvajajo v svoji pristojnosti,ne pomeni pa obveznosti in s tem splošnega pooblastila vzgojno izobraževalnemu zavodu - osnovni šoli, da v svojem imenu sproži (upravne) postopke pred drugimi (upravnimi) organi za varstvo pravic oziroma koristi svojega učenca, torej tujih pravic in koristi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica, osnovna šola, ki jo obiskuje mladoletni A. A., je vložila tožbo zaradi molka organa tožene stranke. Z njo je zahtevala, naj sodišče toženi stranki naloži, da je dolžna v roku 8 dni sprejeti odločbo, s katero bo A. A. lahko nadaljeval šolanje na tej osnovni šoli tako, da v odločbi odloči, da A. A. v šolskem letu 2024/2025 obiskuje 9. razred osnovne šole na tej šoli. Hkrati s tožbo je vložila tudi predlog za izdajo začasne odredbe, naj se A. A. dovoli, da v šolskem letu 2024/2025 obiskuje 9. razred na prej navedeni osnovni šoli.

2. Sodišče prve stopnje je izdalo začasno odredbo s predlagano vsebino. Menilo je, da ni mogoče pritrditi toženki, da tožnica, osnovna šola, pravnega interesa ne more utemeljevati preko domnevne pravice svojega učenca. Na podlagi četrtega odstavka 7. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ) morajo namreč državni organi, izvajalci javnih služb, nosilci javnih pooblastil, organi lokalnih skupnosti ter druge fizične in pravne osebe v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom skrbeti za korist otroka. Presodilo je, da je tožnica več kot le s stopnjo verjetnosti izkazala škodo, ki bi lahko nastala temu učencu, če bi v naslednjem šolskem letu šolanje nadaljevati kot odrasel, in da izdana začasna odredba, upoštevajoč načelo sorazmernosti ne nasprotuje javni koristi in je v skladu z načelom največje koristi otroka.

3. Toženka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper ta sklep sodišča prve stopnje vložila pritožbo. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi tako, da predlog za začasno odredbo zavrže kot nedovoljen, podredno pa, da ga zavrne kot neutemeljenega. V njej nasprotuje presoji sodišča, da tožnica za predlagano začasno odredbo izkazuje pravni interes in opozarja, da odločitev sodišča na pravni položaj tožnice ne bo vplivala. Opozarja tudi, da je bilo s predlagano začasno odredbo dejansko že ugodeno tožbenemu zahtevku. Utemeljuje tudi, da pritožnica nima zakonske pristojnosti odločati o podaljšanju statusa učencev ali o vpisu v šolo ali katerikoli drugi pravici v zvezi z učenci, ki izhaja iz Zakona o osnovni šoli (v nadaljevanju ZOsn) in da sodišče pri odločanju ni upoštevalo določbe 55. člena ZOsn.

4. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

**K I. točki izreka**

5. Pritožba je utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7. Vsako meritorno odločanje sodišča zahteva predhodni preizkus oziroma preizkus procesnih predpostavk. To velja tudi za zahtevo za izdajo začasne odredbe. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča1 mora sodišče prve stopnje, ko gre za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe, še prej opraviti preizkus, ali so izpolnjeni pogoji (procesne predpostavke) za vsebinsko obravnavanje tožbe. Z vložitvijo tožbe v upravnem sporu pridobi tožeča stranka možnost preventivnega varstva, ki je v tem, da lahko zahteva izdajo začasne odredbe po določbah 32. člena ZUS-1. Procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe v upravnem sporu je torej vložitev tožbe, ki mora biti pravočasna, popolna, razumljiva ter izpolnjevati druge z zakonom določene pogoje, da lahko uspešno prestane predhodni preizkus.

8. Sodišče prve stopnje je med drugim pojasnilo, da bo na sporno vprašanje o tem, kateri organ je pristojen odločiti o podaljšanju statusa učenca in o tem, ali ZOsn daje podlago za dodatno podaljšanje tega statusa, odgovorilo v končni odločbi. Pri tem je (čeprav tega ni izrecno zapisalo) glede vprašanja pristojnosti kot kaže sledilo stališču iz sklepa Vrhovnega sodišča I Up 121/2021 z dne 25. 10. 2021, po katerem je v primeru tožbe zaradi molka organa vprašanje pristojnosti tega organa za odločanje v upravni zadevi predmet meritorne presoje tožbe, razen, kadar gre za nezmožnost kateregakoli upravnega organa za pravno upoštevno odločanje o tej zadevi.

9. Po 3. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 (v okviru predhodnega preizkusa) sodišče zavrže tožbo s sklepom tudi, če ugotovi, da tožnik v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka.

10. Sodišče prve stopnje o tem, ali tožba v konkretnem primeru uspešno prestane predhodni preizkus, v izpodbijanem sklepu ni zavzelo izrecnega stališča. Presodilo je (le) navedbe tožnice glede pravnega interesa za vložitev predloga za izdajo začasne odredbe. Pravni interes tožnice naj bi bil tako podan, ker bi sicer njenemu učencu nastala škoda, medtem ko bi morebiten uspeh s predlogom pomenil začasno izboljšanje pravnega položaja tega učenca, tožnica pa mora na podlagi četrtega odstavka 7. člena DZ v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom skrbeti za korist otroka. Tožnica je z vložitvijo tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe zavarovala interese otroka (svojega učenca).

11. Po presoji Vrhovnega sodišča je tak predhodni preizkus pomanjkljiv, delno pa tudi napačen.

12. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je tožnica, osnovna šola, upravni spor zaradi molka organa sprožila, ker toženka kljub njenim pozivom, pozivom Centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD) in zaprosilu Okrožnega sodišča v Ljubljani, ni izdala nobenega upravnega akta o podaljšanju statusa njenega učenca. Z njo je, kot že navedeno, zahtevala, naj sodišče toženi stranki naloži, da je dolžna v roku 8 dni sprejeti odločbo, s katero bo A. A. lahko nadaljeval šolanje na tej osnovni šoli tako, da v odločbi odloči, da A. A. v šolskem letu 2024/2025 obiskuje 9. razred osnovne šole na tej šoli. S predlogom za izdajo začasne odredbe pa je predlagala izdajo začasne odredbe, naj se A. A. dovoli, da v šolskem letu 2024/2025 obiskuje 9. razred na prej navedeni osnovni šoli. Kot izhaja iz vsebine takšne pravovarstvene zahteve je tožnica v konkretnem primeru torej zahtevala sodno varstvo pravic oziroma koristi svojega učenca. Kakšne svoje pravice oziroma koristi bi tožnica s tem varovala, samo po sebi ni razvidno. Prav tako je utemeljevala, da bo brez izdane začasne odredbe, škoda nastala temu učencu. Kakšna škoda bi s tem nastala tožnici, prav tako ni samo po sebi razvidno.2

13. Četrti odstavek 7. člena DZ, na katerega se je sklicevalo sodišče prve stopnje, državni organom, izvajalcem javnih služb, nosilcem javnih pooblastil, organom lokalnih skupnosti ter drugim fizičnim in pravnim osebam, res nalaga skrb za korist otroka. Vendar pa se ta obveznost nanaša na dejavnosti in postopke, ki jih izvajajo v svoji pristojnosti,3 ne pomeni pa obveznosti in s tem splošnega pooblastila vzgojno izobraževalnemu zavodu - osnovni šoli v svojem imenu sprožati (upravne) postopke pred drugimi (upravnimi) organi za varstvo pravic oziroma koristi svojega učenca, torej tujih pravic in koristi. Določba četrtega odstavka 7. člena DZ tako ne pomeni, da lahko vzgojno izobraževalni zavod oziroma šola svoj interes utemeljuje (zgolj) prek interesa svojega učenca oziroma, da varovanje pravic in koristi takšnega učenca pomeni varovanje pravic in koristi tega zavoda oziroma, da bi bilo s tem na kakršenkoli način izenačeno.

14. Upravno sodišče je v izpodbijanem sklepu torej napačno presodilo obstoj pravnega interesa tožnice za predlog za izdajo začasne odredbe oziroma vložitev tožbe v upravnem sporu. S tem, da je tožnica varovala koristi svojega učenca, namreč v konkretnem primeru, kot že obrazloženo, ni mogoče utemeljiti, da tožba prestane predhodni preizkus po 3. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Izostali pa so tudi razlogi sodišča prve stopnje o tem, ali tožba prestane nadaljnji predhodni preizkus.

15. Vrhovno sodišče na tem mestu pripominja, da iz navedb toženke v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe in iz priloženega upravnega spisa izhaja, da je zaprosilo (torej vlogo), s katerim je zaprosil za izredno podaljšanje statusa učenca A. A., 11. 10. 2023 vložil CSD. Iz priloženega upravnega spisa prav tako izhaja, da je tožeča stranka 15. 1. 2024 vložila (samo) dopolnitev prej navedenega predloga CSD. Niti iz tega, niti iz v 12. točki tega sklepa povzetih ugotovitev sodišča prve stopnje ni razvidno, v kakšni vlogi je tožnica nastopala v prehodnem upravnem postopku oziroma ni razvidno, da bi tožnica v predhodnem upravnem postopku nastopala v takšni vlogi, da bi bila po določbah prvih treh odstavkov 17. člena ZUS-1 lahko tožnik v upravnem sporu. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa niti ni mogoče razbrati, da bi sodišče prve stopnje takšno presojo opravilo.

16. Ker je sodišče prve stopnje glede na navedeno bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu (drugi odstavek 75. člena ZUS-1), je Vrhovno sodišče na podlagi 77. člena v zvezi z prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 ugodilo pritožbi, razveljavilo izpodbijani sklep in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, v katerem bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti pomanjkljivosti, navedene v tem sklepu.

**K II. točki izreka**

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Prim. sklepe Vrhovnega sodišča I Up 124/2008 z dne 20. 3. 2008, I Up 527/2009 z dne 7. 1. 2010, I Up 141/2010 z dne 12. 5. 2010, I Up 227/2011 z dne 25. 5. 2011, I Up 20/2015 z dne 17. 3. 2015, I Up 47/2016 z dne 2. 3. 2016, I Up 131/2017 z dne 19. 5. 2017 idr. 2 Vrhovno sodišče pripominja, da mora po jasnem jezikovnem pomenu določb drugega in tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 za izdajo začasne odredbi škoda nastati oziroma mora groziti, da bo škoda nastala, tožniku in ne komu drugemu. Vendar je to vprašanje utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe, zato Vrhovno sodišče tega ni presojalo. 3 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 21/2021 z dne 12. 5. 2021