Jedro

Za izdajo začasne odredbe mora biti med drugim podana neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se jih z začasno odredbo želi preprečiti.

Zatrjevana težko popravljiva škoda, ki naj bi se izkazovala z nezmožnostjo odplačevanja kredita in posledično s prodajo nepremičnin, ni posledica v tem postopku izpodbijanega sklepa o nadaljevanju postopka davčne izvršbe, zato na njej ni mogoče utemeljiti predlagane začasne odredbe. Iz izpodbijanega sklepa namreč izhaja, da so predmet davčne izvršbe pritožnikovi denarni prejemki (plača). Izvršilno sredstvo torej ni pritožnikovo nepremično premoženje, zato morebitna prodaja nepremičnin ni v neposredni zvezi z izdanim sklepom. Glede na navedeno pritožnik ni izkazal neposredne povezave med izpodbijanim aktom in zatrjevano težko popravljivo škodo, ki jo želi z zahtevano izdajo začasne odredbe preprečiti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo ponovno zahtevo za izdajo začasne odredbe, predlagano v zvezi s tožbo zoper sklep Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4933-62904/2018-8-04-730-13 z dne 26. 7. 2018, s katerim je davčni organ postopek davčne izvršbe delno ustavil iz naslova pobota in v tem delu razveljavil vsa že izvršena izvršilna dejanja, za preostali dolg pa se postopek davčne izvršbe po sklepu o izvršbi na dolžnikova denarna sredstva, št. DT 4933-62904/2018-3 z dne 6. 7. 2018 nadaljuje.

2. Sodišče prve stopnje je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožnik ni verjetno izkazal težko popravljive škode kot pogoja za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Pojasnilo je, da se z izpodbijanim sklepom dovoljuje izvršba na tožnikove denarne prejemke in ne na njegove nepremičnine, pri čemer so upoštevane zakonske omejitve glede višine prejemkov, na katere se lahko poseže z izvršbo.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) zoper navedeni sklep vlaga pritožbo in v njej Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi in njegovemu predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa, naj zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. 4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

**K I. točki izreka**

5. Pritožba ni utemeljena.

6. ZUS-1 v drugem odstavku 32. člena ZUS-1 določa, da sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče, skladno z načelom sorazmernosti, upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda za njo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

8. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano začasno ureditvijo stanja.1 Podana mora biti torej neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se jih želi preprečiti.

9. Zatrjevana težko popravljiva škoda, ki naj bi se izkazovala z nezmožnostjo odplačevanja kredita in posledično s prodajo nepremičnin, ni posledica v tem postopku izpodbijanega sklepa o nadaljevanju postopka davčne izvršbe, zato na njej ni mogoče utemeljiti predlagane začasne odredbe. Iz izpodbijanega sklepa namreč izhaja, da so predmet davčne izvršbe pritožnikovi denarni prejemki (plača). Izvršilno sredstvo torej ni pritožnikovo nepremično premoženje, zato morebitna prodaja nepremičnin ni v neposredni zvezi z izdanim sklepom. Glede na navedeno pritožnik ni izkazal neposredne povezave med izpodbijanim aktom in zatrjevano težko popravljivo škodo, ki jo želi z zahtevano izdajo začasne odredbe preprečiti.

10. Neutemeljen je tudi pritožnikov ugovor, da bi ga moralo sodišče pozvati k dopolnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe. Kot izhaja iz ustaljene sodne prakse,2 zahteva odločanje o začasni odredbi restriktiven pristop že zaradi narave in časovnega okvira tega postopka, saj mora sodišče o zahtevi za izdajo začasne odredbe odločiti v sedmih dneh od njenega prejema (peti odstavek 32. člena ZUS-1). Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Tega pa pritožnik tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni storil. Zato od sodišča ni mogoče zahtevati pošiljanja vloge v dopolnitev oziroma izvajanja dokazov, ki bi potrdili (ali pa ne) zgolj pavšalno zatrjevano težko popravljivo škodo.3

11. Ker iz obrazložitve izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da je bil predlog zavrnjen, ker ni bil izkazan že temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe, to je nastanek težko popravljive škode, je nebistven pritožbeni očitek, ki se nanaša na prizadetost javne koristi. Odločitev Vrhovnega sodišča pa ne pomeni, da zatrjevanih okoliščin glede na pomen zadeve za pritožnika ne bi bilo mogoče upoštevati kot razlog za prednostno obravnavno zadeve.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, ki jih uveljavlja pritožnik, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.

**K II. točki izreka**

13. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Prim. npr. sklepa Vrhovnega sodišča I Up 261/2017 z dne 4. 1. 2018 in I Up 12/2019 z dne 23. 1. 2019. 2 Tako na primer sklepi Vrhovnega sodišča I Up 193/2018 z dne 6. 12. 2018, I Up 189/2018 z dne 7. 11. 2018, I Up 162/2018 z dne 19. 9. 2018. 3 Enako Vrhovno sodišče v sklepu I Up 20/2015 z dne 17. 3. 2015.