Jedro

Tožnik v tožbi izpodbija izvršilni naslov, to je sklep Inšpektorata z dne 13. 5. 2014. Vendar pa v postopku davčne izvršbe tožnik ne more izpodbijati samega izvršilnega naslova. V času izdaje izpodbijanih sklepov je obstojal veljaven in izvršljiv izvršilni naslov, v katerega ni mogoče posegati. Tožnik bi navedeni izvršilni naslov, to je sklep Inšpektorata moral izpodbijati v drugih postopkih, to je v postopkih zoper predlagatelja izvršbe, to je Inšpektorat. Kot pa izhaja iz tožnikovih navedb, tožnik v navedenih postopkih s pravnimi sredstvi zoper sklep Inšpektorata z dne 13. 5. 2014 ni bil uspešen.

Šele, če bi bila tožba vložena zoper dokončni upravni akt, s katerim se posega v pravni položaj tožnika (prvi odstavek 2. člena ZUS-1) in ne bi bile podane procesne ovire iz prvega odstavka 36. člena ZUS-1, kot je to v konkretnem primeru, bi sodišče zadevo obravnavalo, pri čemer bi bilo dolžno ravnati po drugem odstavku 37. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče na ničnost pazi po uradni dolžnosti ves čas postopka.

Izrek

I. Tožba zoper sklepa Finančne uprave Republike Slovenije DT 4933-62904/2018-8-04-730-13 z dne 26. 7. 2018 in DT 4933-62904/2018-3 z dne 6. 7. 2018 se zavrne.

II. Tožba zoper sklep o stroških Ministrstva za infrastrukturo in prostor, Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor št. 06122-2307/2005-91 z dne 13. 5. 2014 se zavrže. III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski, tudi davčni oziroma finančni organ) je z sklepom z dne 26. 7. 2018 iz naslova pobota delno ustavila postopek davčne izvršbe zoper tožnika kot dolžnika, po sklepu o davčni izvršbi na tožnikova denarna sredstva DT 4933-62904/2018-3 z dne 6. 7. 2018 (1. točka izreka). Iz 2. točke izreka izhaja, da se po sklepu davčnega organa DT 4933-62904/2018-3 nadaljuje postopek davčne izvršbe za preostali dolg in vsi nastali stroški izvršbe v znesku 23.120,74 EUR. Iz 3. točke izreka pa izhaja, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži njegove izvršitve.

2. Iz obrazložitve navedenega sklepa izhaja, da je davčni organ 6. 7. 2018 na podlagi odločbe Inšpektorata RS za okolje in prostor št. 06122-2307/2005/91 z dne 13. 5. 2014 izdal sklep na tožnikova denarna sredstva DT 4933-62904/2018-3 in ga posredoval v izvrševanje subjektu A. s.p. Dne 17. 7. 2018 je bil opravljen pobot terjatev, na podlagi katerega je bil dolg dolžnika delno poravnan. Za preostali dolg se nadaljuje postopek davčne izvršbe. Davčni organ se pri tem sklicuje na 156. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki določa, da davčni organ postopa v skladu s tem delom zakona tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti. Iz 1. točke prvega odstavka 155. člena ZDavP-2 pa izhaja, da davčni organ po uradni dolžnosti s sklepom v celoti ali delno ustavi davčno izvršbo, če je dolg delno ali v celoti plačan.

3. Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ je zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper navedeni sklep. Tožnikove pritožbene ugovore zavrača, saj tožnik v tem postopku ne more izpodbijati samega izvršilnega naslova.

4. Iz sklepa davčnega organa z dne 6. 7. 2018 o davčni izvršbi na denarne prejemke dolžnika pa izhaja, da je tožnik kot dolžnik dolžan plačati stroške postopka v znesku 24.410,52 EUR in stroške izdaje tega sklepa v višini 10,00 EUR. Obveznost tožnika temelji na izvršilnem naslovu – sklepu št. 06122-2307/2005/91 z dne 13. 5. 2014, ki ga je izdal Inšpektorat za okolje in prostor (v nadaljevanju Inšpektorat) in ki je postal izvršljiv 6. 6. 2014 (1. točka izreka). Zoper tožnika se opravi davčna izvršba z rubežem denarnih prejemkov, ki jih dolžnik prejema pri delodajalcu oziroma izplačevalcu A. s.p.. V izreku tega sklepa je določeno koliko se lahko največ zarubi (2. točka izreka). V 3. točki izreka so navedene obveznosti delodajalca, ki se mu na podlagi 4. točke izreka prepoveduje izplačati zarubljeni del prejemkov tožniku. Iz izreka navedenega sklepa še izhaja, da plača vse stroške davčne izvršbe tožnik in da pritožba tožnika ne zadrži začete davčne izvršbe ter, da ugovor delodajalca oziroma izplačevalca zoper sklep o davčni izvršbi ne zadrži njegove izvršitve (5., 6. in 7. točka izreka).

5. Iz obrazložitve navedenega sklepa izhaja, da je Inšpektorat v skladu s 146. členom ZDavP-2 davčnemu organu kot pristojnemu organu poslal predlog za izterjavo denarne terjatve. V skladu z določbo 156. člena ZDavP-2 namreč davčni organ izvaja postopek davčne izvršbe tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti. Ker tožnik ni poravnal dolgovane obveznosti, je bilo potrebno zoper njega v skladu z določbo 143. člena ZDavP-2 začeti davčno izvršbo.

6. Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ je zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper navedeni sklep.

7. Tožnik je vložil tožbo zoper sklep davčnega organa z dne 26. 7. 2018, ker se z njim ne strinja. V tožbi navaja, da temelji navedeni sklep in odločba drugostopenjskega organa na sklepu o stroških upravne izvršbe z dne 13. 5. 2014, ki ga je izdal Inšpektorat. Navedeni sklep je bil napačno vročen prejšnjemu pooblaščencu tožnika, zaradi česar je bil tožnik prikrajšan za učinkovito pravno sredstvo. Tožnik v nadaljevanju opisuje postopek pred Inšpektoratom. Navaja, da je zoper sklep Inšpektorata z dne 13. 5. 2014 predlagal obnovo postopka, saj je zanj izvedel 12. 8. 2014, ko je njegov pooblaščenec prejel dopis navedenega organa z dne 30. 7. 2014. Ko je tožnikov pooblaščenec prejel sklep Inšpektorata z dne 13. 5. 2014, je bil le-ta že opremljen s klavzulo izvršljivosti in pravnomočnosti. Meni, da je tako navedeni organ kršil zakon in da ravnanje organa vsebuje elemente kaznivih dejanj ter, da je zato za sklep z dne 13. 5. 2014, ki ga je izdal Inšpektorat, podan ničnostni razlog. Navaja pa, da v postopku zoper odločitve Inšpektorata ni uspel s pravnimi sredstvi. Tožnik meni, da davčna izvršba na podlagi ničnih izvršilnih naslovov ni dopustna in zahteva, da se izvršilni naslov izreče za ničnega ter odpravi sklepe o davčni izvršbi. Predlaga tudi ustavitev davčne izvršbe, ker ni dovoljena, saj temelji na ničnem izvršilnem naslovu. Sklepno predlaga, da naj sodišče odpravi sklepa davčnega organa z dne 26. 7. 2018 in z dne 6. 7. 2018 in da se opravljena izvršilna dejanja razveljavijo ter izvršilni postopek ustavi. Hkrati predlaga, da naj sodišče za ničnega izreče sklep Inšpektorata z dne 13. 5. 2014. Predlaga tudi, da naj sodišče toženi stranki naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka navedbe tožnika in vztraja pri razlogih iz obrazložitve prvostopenjskega organa in drugostopenjskega organa. Predlaga zavrnitev tožbe.

K I. točki izreka:

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po presoji sodišča sta izpodbijana sklepa o davčni izvršbi pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi, ki izhajajo iz navedenih sklepov in odločb drugostopenjskega organa in jih v izogib ponavljanju posebej ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

11. V predmetni zadevi ni sporno, da je prvostopenjski organ 6. 7. 2018 zoper tožnika izdal sklep o davčni izvršbi na denarne prejemke dolžnika, po katerem je tožnik dolžan plačati stroške postopka v znesku 24.410,52 EUR in stroške izdaje tega sklepa ter, da navedena obveznost temelji na izvršljivem naslovu, to je sklepu Inšpektorata z dne 13. 5. 2014. Prav tako ni sporno, da je davčni organ s sklepom z dne 26. 7. 2018 zaradi pobota delno ustavil postopek davčne izvršbe zoper tožnika (po sklepu davčnega organa z dne 6. 7. 2018), postopek pa nadaljeval za stroške postopka v znesku 23.120,74 EUR.

12. Tožnik, ki je vložil sicer tožbo zoper sklep davčnega organa z dne 26. 7. 2018, pa v tožbenem zahtevku sodišču predlaga odpravo obeh sklepov davčnega organa, to je sklepa z dne 6. 7. 2018, kot tudi sklepa 26. 7. 2018. Zato je sodišče presojalo pravilnost obeh izpodbijanih sklepov. Vendar po presoji sodišča tožnikovi ugovori niso utemeljeni.

13. Tožnik namreč zatrjuje, da za izdajo obeh sklepov davčnega organa, ki ju izpodbija, pravna podlaga, to je izvršilni naslov, naj ne bi bila podana. Navaja namreč, da so bile v postopku, v katerem je bil izdan 13. 5. 2014 sklep Inšpektorata o stroških, na podlagi katerega sta izdana izpodbijana sklepa, storjene nepravilnosti.

14. V obravnavni zadevi je davčni organ začel davčno izvršbo na podlagi 146. člena ZDavP-2 na podlagi predloga drugega organa – Inšpektorata. Iz prvega odstavka 146. člena ZDavP-2 izhaja, da če davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, je izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero obveznosti (predlagatelj izvršbe). V konkretni zadevi je bil tak izvršilni naslov sklep Inšpektorata št. 06122-2307/2005-91 z dne 13. 5. 2014. Iz navedenega sklepa Inšpektorata, ki se nahaja v upravnih spisih, izhaja, da je postal izvršljiv z dnem 6. 6. 2014, prav tako je na njem klavzula pravnomočnosti, iz katere izhaja, da je s 13. 6. 2014 postal pravnomočen. Davčni organ izvaja postopek davčne izvršbe v skladu z določbami ZDavP-2 tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti (156. člen ZDavP-2). Davčni organ je zato tudi po presoji sodišča imel pravno podlago, da je 6. 7. 2018 izdal sklep o davčni izvršbi na denarne prejemke tožnika.

15. Prav tako je imel davčni organ pravno podlago za izdajo sklepa z dne 26. 7. 2018. Zaradi pobota se je namreč delno ustavil postopek davčne izvršbe, z navedenim sklepom pa se je nadaljeval postopek davčne izvršbe za preostali dolg in stroške postopka v znesku 23.120,74 EUR. Iz prvega odstavka 155. člena ZDavP-2 izhaja, da davčni organ po uradni dolžnosti s sklepom v celoti ali delno ustavi davčno izvršbo, če je dolg plačan (delno ali v celoti) (1. točka prvega odstavka 155. člena ZDavP-2). Iz drugega odstavka 155. člena ZDavP-2 pa izhaja, da davčni organ s sklepom o ustavitvi davčne izvršbe odpravi oziroma razveljavi že izvršena dejanja v postopku davčne izvršbe.

16. Kot že povedano, tožnik v tožbi ne izpodbija ugotovitev davčnega organa, ki se nanašajo na omenjena sklepa davčnega organa, pač pa izpodbija podlago za izdajo navedenih sklepov, torej izvršilni naslov, to je sklep Inšpektorata z dne 13. 5. 2014. Vendar pa v postopku davčne izvršbe tožnik ne more izpodbijati samega izvršilnega naslova. Navedeno je pravilno ugotovil že drugostopenjski organ, ki je tožnikovi pritožbi zoper navedena sklepa pravilno zavrnil. V času izdaje izpodbijanih sklepov je namreč obstojal veljaven in izvršljiv izvršilni naslov, v katerega ni mogoče posegati. Tožnik bi navedeni izvršilni naslov, to je sklep Inšpektorata moral izpodbijati v drugih postopkih, to je v postopkih zoper predlagatelja izvršbe, to je Inšpektorat. Kot pa izhaja iz tožnikovih navedb, tožnik v navedenih postopkih s pravnimi sredstvi zoper sklep Inšpektorata z dne 13. 5. 2014 ni bil uspešen. Sklep Inšpektorata z dne 13. 5. 2014 torej še vedno obstoja kot veljaven pravni naslov. Ob takih ugotovitvah ni mogoče slediti navedbam tožnika, ki izpodbija omenjena sklepa o izvršbi iz razloga, ker izpodbija pravilnost izvršilnega naslova, na podlagi katerega sta bila izdana navedena sklepa. V obravnavani zadevi se namreč presoja zgolj pravilnost in zakonitost navedenih izpodbijanih sklepov, ki temeljita na veljavnem izvršilnem naslovu, ne more pa se, kot že povedano, presojati samega izvršilnega naslova.

17. Ker so torej tožbeni ugovori neutemeljeni in ker nepravilnosti, na katere pazi uradoma, sodišče ni našlo, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka:

18. Tožba ni dovoljena.

19. Tožnik v tožbi, s katero izpodbija sklepa o davčni izvršbi izrecno predlaga tudi, da sodišče sklep Inšpektorata z dne 13. 5. 2014 izreče za ničnega. Vendar pa za vložitev tožbe zoper navedeni sklep Inšpektorata niso izpolnjene procesne predpostavke iz 36. člena ZUS-1. 20. Če je tožba vložena prepozno ali prezgodaj oziroma, če je bila zoper upravni akt, ki se s tožbo izpodbija, mogoča pritožba, pa ta sploh ni bila vložena ali je bila vložena prepozno, jo sodišče zavrže s sklepom (2. in 7. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Šele, če bi bila tožba vložena zoper dokončni upravni akt, s katerim se posega v pravni položaj tožnika (prvi odstavek 2. člena ZUS-1) in ne bi bile podane procesne ovire iz prvega odstavka 36. člena ZUS-1, kot je to v konkretnem primeru, bi sodišče zadevo obravnavalo, pri čemer bi bilo dolžno ravnati po drugem odstavku 37. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče na ničnost pazi po uradni dolžnosti več čas postopka (enako stališče izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 117/2015 z dne 22. 10. 2015).

21. Glede na to, da za vložitev tožbe zoper sklep Inšpektorata z dne 13. 5. 2014 niso izpolnjene procesne predpostavke iz 36. člena ZUS-1, sodišče ne more opraviti vsebinske presoje spornega akta. Sodišče je glede na povedano na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo kot nedovoljeno zavrglo.

K III. točki izreka:

22. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

23. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji) na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.