Jedro

V pritožbi pritožnik le ponavlja tožbene trditve in povzema svojo izpovedbo pred Upravnim sodiščem. Pri tem ne pojasni, zakaj bi bilo treba te navedbe presoditi drugače, kot je to v izpodbijani sodbi storilo Upravno sodišče, temveč le navaja, da jih Upravno sodišče ni upoštevalo v zadostni meri. Zgolj njegova drugačna ocena navedb in izjav pa ne zadošča za utemeljitev očitka o napačni presoji Upravnega sodišča glede razlogov za zapustitev izvorne države.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi I. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-2255/2024/11 (1222-18) z dne 22. 8. 2024 (I. točka izreka), in sklenilo, da se tožnikova zahteva za povrnitev stroškov zavrže (II. točka izreka). Z upravno odločbo je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno in mu določila 10-dnevni rok za prostovoljni odhod z območij Republike Slovenije, držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, sicer bo s teh območij odstranjen. Tožniku je določila še prepoved vstopa na navedena območja za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod.

2.V obrazložitvi je Upravno sodišče navedlo, da je toženka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite in se sklicevalo na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Potrdilo je, da sta za zavrnitev njegove prošnje kot očitno neutemeljene podana razloga iz prve in druge alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Navedlo je, da iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave in da v postopku ni zatrjeval utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi okoliščin iz drugega odstavka 20. člena ZMZ-1. Glede njegove izpovedbe na glavni obravnavi je Upravno sodišče ocenilo, da tožnik spreminja svoje izjave in jih prilagaja svojim trenutnim potrebam v postopku. Kot neprepričljive oziroma prepozne je ocenilo navedbe, da naj bi bil razlog za zapustitev Alžirije (tudi) diskriminacija Berberov, zaradi katere naj bi prišlo do poskusa uboja njegovega očeta. Upravno sodišče je še dodalo, da zgolj dejstvo, da je ekonomski sistem v izvorni državi za tožnika slabši, ne more biti razlog za mednarodno zaščito. Presodilo je tudi, da je toženka pravilno ugotovila, da tožnik prihaja iz varne izvorne države.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper I. točko navedene sodbe in sklepa vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, naj ji Vrhovno sodišče ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču v novo odločanje. Zatrjuje, da Upravno sodišče ni v zadostni meri upoštevalo vseh razlogov, ki jih je pritožnik navajal za zapustitev Alžirije, zlasti diskriminacijo Berberov in posledično izpostavljenost njegove družine (očeta) nečloveškemu ravnanju. Meni, da je dejansko stanje povzeto preveč pavšalno in je zato, glede na listinsko dokumentacijo v sodnem spisu, prišlo do nasprotja med razlogi sodbe in listinami v spisu.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite (prvi odstavek 20. člena ZMZ-1). Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1).

7.Status subsidiarne zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona (tretji odstavek 20. člena ZMZ-1).

8.Po določbi 28. člena ZMZ-1 resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi in resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih. Subjekti, ki lahko povzročijo takšno resno škodo, so država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, pa tudi nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da prej navedeni subjekti, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot je določeno v 26., 27. in 28. členu tega zakona (24. člen ZMZ-1).

9.Pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona (peta alineja 49. člena ZMZ-1), med drugim, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja 52. člena ZMZ-1) oziroma če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (druga alineja 52. člena ZMZ-1).

10.V pritožbi pritožnik zgolj ponavlja tožbene trditve in povzema svojo izpovedbo pred Upravnim sodiščem. Pri tem ne pojasni, zakaj bi bilo treba te navedbe presoditi drugače, kot je to v izpodbijani sodbi storilo Upravno sodišče, temveč le navaja, da jih Upravno sodišče ni upoštevalo v zadostni meri. Zgolj njegova drugačna ocena navedb in izjav pa ne zadošča za utemeljitev očitka o napačni presoji Upravnega sodišča glede razlogov za zapustitev izvorne države. Vrhovno sodišče zato pritrjuje Upravnemu sodišču tako glede ugotovitve, da je pritožnik Alžirijo zapustil zaradi ekonomskih razlogov, ki ne pomenijo razlogov za priznanje statusa begunca oziroma statusa subsidiarne zaščite, kot glede presoje, da je bila prošnja pravilno zavrnjena tudi zato, ker je Alžirija varna izvorna država.

11.Vrhovno sodišče zaradi nekonkretiziranosti ni moglo preizkusiti niti pritožbenega očitka o kršitvah človekovih pravic, saj je ta povsem pavšalen, niti o nasprotju med razlogi sodbe in listinami v spisu (15. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Glede slednjega namreč pritožnik ni navedel, v zvezi s katerimi razlogi sodbe in listinami v sodnem spisu naj bi prišlo do zatrjevanega nasprotja.

12.Glede na vse navedeno in ker druge pritožbene navedbe niso pomembne za odločitev, Vrhovno sodišče pa ni našlo niti razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zoper I. točko izpodbijane sodbe in sklepa na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

13.Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------

1Prim. sodbo VSRS I Up 35/2019 z dne 25. 9. 2019.

Zveza:

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 52

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.