Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. do 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1.

Jedro

15.V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je tudi skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti. Hkrati so državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj. Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP), ki po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza 15.b členu Kvalifikacijske direktive 2004/83/ES in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1, velja, da je v načelu odgovornost prosilca, da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.

Četudi bi tožnik zatrjeval in nato izkazal, da se v izvorni državni ni mogel dolgoročno preživljati zaradi slabih ekonomskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba. Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval. Zgolj dejstvo, da je ekonomski sistem v izvorni državi zanj slabši kot v Sloveniji ali Švici, ne more biti razlog za mednarodno zaščito.

16.Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba v prvi vrsti temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, na podlagi katere se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

Tožnik prihaja iz Alžirije, ki jo je Vlada RS z Odlokom o določitvi seznama vrnih izvornih držav uvrstila med varne izvorne države.

Sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 29/2023 z dne 22. 2. 2023, 10. točka obrazložitve.

17.Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ocenila, da tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Pravilno je ugotovila, da je Alžirijo obakrat (leta 2013 in 2023) zapustil zaradi ekonomskih razlogov, v izvorni državi je imel leta 2023 tudi socialno stisko, saj tam po 14-ih letih odsotnosti ni več nikogar poznal in se ni zmogel več integrirati v alžirsko družbo. Sodišče ji pritrjuje, da to niso razlogi, ki bi utemeljevali mednarodno zaščito, zato je tožena stranka tožnikovo prošnjo pravilno prepoznala kot očitno neutemeljeno. Svojo odločitev v zvezi s tem je prepričljivo utemeljila, njenih razlogov sodišče na tem mestu ne ponavlja.

Izrek

18.Sodišče je na naroku za glavno obravnavo tožniku dalo pravico do izjave in ga zaslišalo. Njegova izpoved kaže, da spreminja svoje izjave in jih prilagaja svojim trenutnim potrebam v postopku. Na osebnem razgovoru je trdil, da je 2023 sam prosil Švico, da ga deportira v Alžirijo, ker da ga skrbi za starša, ki živita tam. Na glavni obravnavi je o tem povedal drugače, izjavil je, da ga je Švica za 5 let izgnala. Ko je bil zaslišan opozorjen na to, da spreminja izjave, je neprepričljivo dejal, da je sicer Švico zapustil prostovoljno, da pa so mu nato na letalu izročili odločbo o izgonu iz države, ki jo je moral podpisati. Povprašan o razlogih za izgon, je splošno odgovoril, da jih na njegovi strani ni.

I. Tožba se zavrne.

19.Tožnik je zaslišan na glavni obravnavi dodatno navedel nov razlog, zaradi katerega naj bi zapustil Alžirijo. Ta naj bi bil v diskriminatorni obravnavi Berberov, njegovega očeta so tam poskušali ubiti, dejal je dav Alžiriji med drugimi ni mogoče živeti. Tega prej ni omenil, ker ni imel dovolj časa za pridobitev vseh potrebnih podatkov za razgovor. Sodišče taki argumentaciji ne more slediti. Tožnik je na naroku prvič zelo na splošno omenil diskriminatorno obravnavo Berberov ter poskus uboja njegovega očeta. O tem ni povedal nič konkretnega, zato ni jasno, katere podatke je imel namen pridobiti v času od osebnega razgovora do glavne obravnave. Po oceni sodišča njegova izpoved v tem delu ni verjetna, glede na določbo 52. člena ZUS-1 pa je prepozna, zato je ni mogoče sprejeti.

II. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrže.

20.Glede na ugotovljeno dejansko stanje je očitno, da je tožnik izvorno državo tudi leta 2023 zapustil zaradi razlogov ekonomske narave. Na osebnem razgovoru je sam dejal, da od Slovenije pričakuje, da mu bo dala delo in da bi bil v primeru vrnitve v Alžirijo tam brezdomec, ker se nima kam vrniti. V postopku ni zatrjeval, da bi imel utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Iz njegove izpovedi na glavni obravnavi celo izhaja, da je lahko v Alžiriji brezplačno obiskal psihiatra, kar kaže na to, da ima v izvorni državi dostop do zdravstvenih storitev, za katere mu ni treba plačati. V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je navedel slabe ekonomske razmere, glede katerih pa je Vrhovno sodišče že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.

Obrazložitev

12Ur. l. RS, št. 22/17

21.Sodišče še pojasnjuje, da zmanjšanje ekonomskih pravic zaradi slabše ekonomske razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite niti po presoji Vrhovnega sodišča. Za to namreč ni dovolj niti dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite. To pomeni, da četudi bi tožnik zatrjeval in nato izkazal, da se v izvorni državni ni mogel dolgoročno preživljati zaradi slabih ekonomskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba. Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval. Zgolj dejstvo, da je ekonomski sistem v izvorni državi zanj slabši kot v Sloveniji ali Švici, ne more biti razlog za mednarodno zaščito.

O izpodbijani odločbi

22.Zato je bila po presoji sodišča pravilna odločitev tožene stranke, da prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1. Njena odločitev pa pravilno temelji tudi na ugotovitvi, da tožnik prihaja iz Alžirije, ki jo je Vlada RS z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Uradni list RS, št. 47/22) uvrstila med varne izvorne države. Na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1 se namreč prošnja šteje za očitno neutemeljeno, kadar prosilec prihaja iz varne izvorne države.

1.Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Določila mu je 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije (v nadaljevanju tudi Slovenija) ter območje držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Hkrati mu je določila tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka). Tožena stranka bo o stroških postopka odločila v ločenem postopku (5. točka izreka).

23.Ker je tožena stranka vsebinsko pravilno in na zakonu utemeljeno presodila, da je tožnikova prošnja očitno neutemeljena na podlagi prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

2.Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 13. 5. 2024 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Ker ni predložil nobenega dokumenta za ugotavljanje istovetnosti, njegova identiteta ni bila nesporno ugotovljena. Kljub temu mu je tožena stranka verjela, da prihaja iz Ljudske demokratične republike Alžirije (v nadaljevanju Alžirija, tudi izvorna država) in da je državljan tudi te države, saj izjav v zvezi s tem ni spreminjal. Iz povzete prošnje za mednarodno zaščito (v nadaljevanju prošnja) izhaja, da je tožnik samski, musliman po veroizpovedi in po narodnosti Berber. Končal je devet razredov osnovne šole, delal je kot slikopleskar in avtomehanik. Njegov materni jezik je arabski, govori tudi nemško, iz Alžirije je odšel novembra 2023. Tam ima starše, tri brate in dve sestri. Za mednarodno zaščito je zaprosil zaradi socialnih težav.

Zveza:

24.Kot neutemeljen se izkaže tožbeni ugovor, da se tožena stranka ni opredelila do tega, zakaj je tožniku določila rok 10-ih dni za prostovoljni odhod z območja, navedenega v 2. točki izreka izpodbijane odločbe, in ne daljši rok 30-ih dni. Tožena stranka je namreč na 5. strani izpodbijane odločbe obrazložila, da je tožniku na podlagi desetega odstavka 49. člena ZMZ-1 določila 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, ker ni zaznala okoliščin, ki bi utemeljevale določitev daljšega roka. V odgovoru na tožbo je te okoliščine naštela v alinejah in ponovno ugotovila, da tožnik ni uveljavljal nobene od njih. Tožnik tega na naroku za glavno obravnavo ni prerekal.

3.V nadaljevanju obrazložitve je povzeta tudi vsebina osebnega razgovora s tožnikom z dne 11. 7. 2024. Takrat je povedal, da nima nobenih osebnih dokumentov in nobenih dokazil, s katerimi bi lahko utemeljil svojo prošnjo. Potni list ima v Srbiji, predložil je le njegovo fotografijo. Alžirijo je prvič zapustil 2013 zaradi revščine, drugih težav tam ni imel. Nato je 14 let živel v Evropi, bil je na Švedskem, v Italiji, najdlje (10 let) pa v Švici, kjer je imel dovoljenje za začasno prebivanje z oznako N. Po desetih letih ga je ta država na njegovo zahtevo deportirala v izvorno državo. Izgubil je stik s starši, zato je želel vedeti, kaj se z njima dogaja, ali sta še živa. Novembra 2023 je Alžirijo ponovno zapustil, saj se tam ni navadil živeti. Počutil se je kot tujec, ni se mogel integrirati v družbo. V 14-ih letih se je v Alžiriji vse spremenilo. Poleg tega mu je njegovo dekle v Švici povedalo, da pričakuje otroka, tožnik si ga želi spoznati. Dejal je, da se v času, odkar je bil vrnjen v izvorno državo, tam ni zgodilo nič konkretnega. Doživljal je pritisk in obup, ni se zmogel integrirati, zato je poiskal zdravniško pomoč. Zdravnik mu ni predpisal nobenih zdravil, svetoval mu je, naj se vrne v Evropo, saj je navajen evropskega življenja. Za Slovenijo se je odločil, ker je geografsko bližje Švici, nadeja se, da bo tu dobil delo. Načrtuje, da bo kontaktiral svoje dekle. Ko mu je bilo na razgovoru predočeno, da je 19. 2. 2015 zaprosil za mednarodno zaščito na Švedskem, je dejal, da so ga k temu prisilili.

25.Ker ni izkazano, da bi tožnik imel veljavni pravni naslov za zakonito bivanje v Republiki Sloveniji, je tožena stranka na podlagi trinajstega odstavka 49. člena ZMZ-1 pravilno odločila, da se ga v primeru, da ne bo zapustil zgoraj navedenega območja v 10-dnevnem roku, odstrani. Določila mu je tudi prepoved vstopa na zgoraj to območje za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če ga tožnik zapusti v roku, določenem za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe. Tožnik tej prepovedi le pavšalno ugovarja (navaja, da se z njo ne strinja), zato lahko sodišče ta tožbeni ugovor le na splošno zavrne, konkretneje pa se do tega, zaradi pomanjkanja tožbenih trditev, ne more opredeliti.

4.Tožena stranka je prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno, saj je tožnik kot razlog za zapustitev izvorne države in za vložitev prošnje, navedel ekonomske razloge. Iz njegovih trditev izhaja, da je imel v Alžiriji socialne težave. Prvič jo je zapustil zaradi revščine, sedaj pa želi mednarodno zaščito, ker se je navadil na evropski stil življenja in ker ima otroka v Švici. Po oceni tožene stranke je navajal le dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Inštitut mednarodne zaščite namreč ni namenjen reševanju slabega ekonomskega stanja posameznikov, ampak ugotavljanju in presojanju ogroženosti oseb. Prva tako slaba ekonomska situacija sama po sebi ne predstavlja razloga za priznanje subsidiarne zaščite. V konkretnem primeru ni mogoče ugotoviti, da bi tožnika v Alžiriji namerno kdo ekonomsko onemogočal, prav tako pa tudi ne, da bi bila njegova ekonomska stiska rezultat kršenja človekovih pravic ali namernega uničenja njegove ekonomske eksistence. Več let je bil v Švici, da se vrne v Alžirijo, pa se je odločil sam. Poleg tega tožnik ni imel nobenih zadržkov v zvezi z varnostjo v izvorni državi. Celo potrdil je, da se mu v času, ko je po vrnitvi iz Švice živel v Alžiriji, tam ni zgodilo nič konkretnega.

K II. točki izreka:

5.Ocenila je, da ti razlogi ne utemeljujejo priznanja ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Poudarila je, da se v tovrstnih postopkih ugotavlja in presoja ogroženost posameznika (prosilca) v izvorni državi zaradi preganjanja na podlagi enega izmed razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji in ZMZ-1 (na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini). Tožnikovih navedb ni mogoče povezati z zakonsko določenimi razlogi preganjanja, saj mu v izvorni državi niso bile trajno in sistematično kršene človekove pravice. Njegovo zatrjevano ekonomsko stisko ni povzročil tretji akter.

26.V obravnavani zadevi tožnika zastopa svetovalka za begunce, ki sicer ima pravico do nagrade za opravljeno delo, in do povračila stroškov za opravljeno pravno pomoč v zvezi s postopki po ZMZ-1 na upravnem in vrhovnem sodišču. Vendar pa sredstva za izplačilo nagrad in povračilo stroškov zagotavlja ministrstvo (prvi odstavek 11. člena ZMZ-1), način dostopa prosilca do svetovalca za begunce, merila za določitev nagrade za opravljeno delo in povračilo stroškov pa določi minister (tretji odstavek 11. člena ZMZ-1).

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

6.Po njeni oceni tožnik ni izkazal ne objektivnega ne subjektivnega elementa preganjanja oziroma ni utemeljil strahu pred ogroženostjo v izvorni državi. Ob hkratnem upoštevanju zgoraj predstavljenih okoliščin ter dejstva, da le-teh ni mogoče povezati z raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini, niti z razlogi resne škode, je tožnikove izjave, s katerimi je ta utemeljeval svojo prošnjo, tožena stranka označila za nerelevantne za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite po ZMZ-1.

27.Na tej podlagi je bil sprejet Pravilnik o načinu dostopa prosilcev za mednarodno zaščito do svetovalcev za begunce ter nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce, iz katerega je razvidno, da o odmeri nagrade in povračilu stroškov na podlagi stroškovnika odloči ministrstvo v roku 30 dni od prejema stroškovnika z odločbo (prvi odstavek 7. člena).

7.Ugotovila je tudi, da tožnik prihaja iz Alžirije, ki jo je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo. Tožnik nima razlogov za občutek ogroženosti v svoji izvorni državi, saj se je tja iz Švice vrnil na lastno željo, poleg tega pa je navedel, da se mu v času bivanja v Alžiriji tam ni pripetilo nič konkretnega. Tožena stranka ni našla nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Alžirija zanj ne bi bila varna izvorna država.

28.Glede na navedeno v obravnavani zadevi sodišče ni pristojno za odločanje o tožnikovih stroških, zaradi česar je bilo treba s tem povezano zahtevo zavreči (smiselno primerjaj s 1. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

8.Ni zaznala okoliščin, ki bi utemeljevale določitev daljšega roka za prostovoljni odhod iz države, ki bi bil daljši od 10-ih dni. V tem času mora tožnik zapustiti območje Republike Slovenije, območje držav članic EU in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. 6. 1985. Ker ni izkazal, da bi imel veljavni pravni naslov za zakonito bivanje v Republiki Sloveniji, je odločila, da če tožnik v 10-dnevnem roku ne bo zapustil zgoraj navedenega območja, se ga s tega območja odstrani.

-------------------------------

Tožba

1Ženevska konvencija o statusu beguncev z dne 28. julija 1951, spremenjena z Newyorškim protokolom z dne 31. januarja 1967 (v nadaljevanju Ženevska konvencija)

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 49, 49/5, 52, 52/1, 52/2

9.Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne v ponoven postopek. Zahteva, da mu tožena stranka povrne stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Meni, da so njegove izjave v upravnem postopku relevantne in da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito. Navaja, da je izvorno državo tako 2013 kot tudi 2023 zapustil, ker je bilo tam življenje zanj nemogoče. Sedaj se je v Alžiriji vse spremenilo, to ni več njegov dom, tam nikogar več ne pozna, počutil se je kot tujec. Zdravnik v Alžiriji mu je svetoval naj se vrne v Evropo, kar je tudi storil, tudi zato, ker je z dekletom v Švici dobil otroka in jo je želel obiskati. Če se bo moral ponovno vrniti v Alžirijo, bo tam brezdomec, tam nima ničesar več, nima se kam vrniti. Ne predstavlja si, kako se bo preživljal.

2Prim. sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve.

10.Tožena stranka bi mu lahko, namesto 10-dnevnega, določila daljši 30-dnevni rok za prostovoljni odhod iz območja Republike Slovenije, držav članic EU in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. 6. 1985. Do tega, zakaj mu ni določila daljšega roka za prostovoljni odhod, se ni opredelila. Tožnik se tudi ne strinja z odločitvijo tožene stranke, da se mu prepoveduje vstop na navedeno območje za obdobje enega leta.

3Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, str. 797 v zvezi z opombo 26.

Odgovor na tožbo

4Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27.

Pridruženi dokumenti:*

11.Tožena stranka se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Dodatno navaja, da tožnikova zelja, da želi delati v Sloveniji, ne more biti ni razlog za priznanje statusa mednarodne zaščite. V konkretnem primeru niso podane okoliščine, ki bi upravičevale daljši rok za prostovoljni odhod od tistega, ki je določen v 2. točki izreka izpodbijane odločbe. Te okoliščine bi bile zlasti: - če tujec nima in si ne more pravočasno priskrbeti veljavne potovalne listine potrebne za prostovoljni odhod; - kadar njegovo zdravstveno stanje ne omogoča prostovoljnega odhoda v določenem roku, kar potrdi zdravnik; - smrt ali bolezen družinskega člana; - naravne in druge nesreče, ki onemogočajo prostovoljni odhod; - nujna udeležba tujca v postopku pred državnim organom Republike Slovenije; dokončanje razreda ali letnika šolanja, ki ga v Republiki Sloveniji obiskuje mladoletni tujec; - skupen odhod družine; - razlogi glede družinskih in socialnih vezi, ki si jih je tujec ustvaril v obdobju dolgotrajnega prebivanja na območju Republike Slovenije; - morebitne druge okoliščine, zaradi katerih bi bilo podaljšanje roka za prostovoljni odhod utemeljeno. Tožnik ni navedel nobene izmed teh posebnih okoliščin, s katerimi bi utemeljeval daljši rok za prostovoljni odhod iz Republike Slovenije. Ker ni povedal, zakaj se ne strinja s prepovedjo vstopa na območje iz 4. točke izreka izpodbijane odločbe, se do tega ni mogoče konkretneje opredeliti.

5Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve.

Sodna presoja

6Sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve.

12. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine sodnega spisa (priloge A1-A2, B1) in listine upravnega spisa, ki se nanaša na to zadevo, ter te listine v soglasju s strankama štelo za prebrane. Zaslišalo je tožnika.

7V tožbi lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

K I. točki izreka:

8Sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 151/2016, 21. točka obrazložitve.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

Tožba ni utemeljena.

9Sklep Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017, 12. točka obrazložitve.

13. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Zato se na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe, v zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje in ponovno izpostavlja v nadaljevanju navedena dejstva.

10Prav tam, 13. točka obrazložitve.

14. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa.

11Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval. Zgolj dejstvo, da je ekonomski sistem v izvorni državi zanj slabši kot v Sloveniji ali Švici, ne more biti razlog za mednarodno zaščito.