Jedro

Določba člena 34/1 ZDSS-1 ne razbremenjuje strank njihovega materialnega in procesnega dokaznega bremena. Tveganje svoje pravdne pasivnosti nosi vsaka stranka sama. Prvi odstavek 34. člena ZDSS-1 je namreč mogoče upoštevati le v primerih, če sodišče po izvedbi vseh predlaganih dokazov ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. Takrat se sodišče lahko odloči, da izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti. Toda v obravnavani zadevi takega položaja ni bilo, saj je prvostopno sodišče že na podlagi predlaganih dokazov, ki jih je izvedlo, sprejelo zaključek o resničnosti obstoja odpovednega razloga.

Na podlagi člena 15/5 ZS in člena 160/5 Sodnega reda je bilo v letnem razporedu sodnikov zakonito določeno, da se zaradi triažnega postopka zadeve dodeljujejo z zamikom. Zato ni mogoče pritrditi tožnici, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka zaradi kršitve pravice do zakonitega sodnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da tožeči stranki obračuna sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2015 v višini 263,58 EUR bruto in izplača neto znesek s pp, v presežku pa je zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Zavrnilo je primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi (dalje: PZ) z dne 2. 4. 2015 nezakonita in da delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki še traja (točka II/1 izreka); da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja po PZ z dne 1. 10. 2014 za čas od prenehanja delovnega razmerja do reintegracije, ji za to obdobje obračunati in izplačati neizplačane plače s pp od neto zneskov ter jo prijaviti v pokojninsko in invalidsko zavarovanje (točka II/2 izreka); da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 459,36 EUR s pp (točka III izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo, in sicer zoper točko II/1 izreka, se je pravočasno pritožila tožnica iz razloga bistvene kršitve postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in s tem kršitve določb materialnega prava. V pritožbi je navedla, da je sodišče svojo odločitev sprejelo na podlagi ugotovitve, da je toženka dokazala, da je odpoved PZ z dne 2. 4. 2015 podala iz utemeljenih razlogov, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja pod pogoji iz PZ. Pri tem je popolnoma nekritično sledilo navedbam toženke o zatrjevanih poslovnih razlogih in ni ugotavljalo, ali je bila pogodba z družbo A. d. o. o. sploh realizirana in da je bilo med toženko in to družbo dogovorjeno, da se bo pogodbeno sodelovanje pričelo 1. 1. 2015, tožnica pa je svoje delo opravljala do konca marca 2015. Toženka tudi ni izkazala, da bi družba A. d. o. o. zanjo sploh opravila kakršnokoli pogodbeno dogovorjeno nalogo. Prvostopno sodišče bi na podlagi 34. člena ZDSS-1 moralo razčistiti, ali je bila navedena pogodba sklenjena le zaradi potrebe pravde ali ne, še posebej, ker je tožnica izrazila dvom v verodostojnost te pogodbe, zaslišana direktorica toženke pa je na zaslišanju o odpovednih razlogih navajala razloge, ki so lahko kvečjemu razlogi za krivdno odpoved PZ, ne pa poslovni razlogi. Prvostopno sodišče tudi ni upoštevalo dejstva, da je pisna odpoved tožnici bila neobrazložena. Prav tako se sodišče ni opredelilo do oglasov, s katerimi je toženka oglaševala zaposlitev več delavcev, kar je v nasprotju s trditvijo, da je tožničino delo postalo nepotrebno. Končno pa tožnica tudi utemeljeno dvomi, da je v njeni zadevi sodil sodnik, ki bi mu moral biti dodeljen skladno z določili člena 160 in naslednjih Sodnega reda, kar pomeni bistveno kršitev ustavno zajamčene pravice do nepristranskega in neodvisnega sodišča, konkretno kršitve člena 23/2 Ustave RS, ki zagotavlja ustavno pravico do sojenja po sodniku, ki je izbran po vnaprej določenih pravilih. Tožnica je namreč pri pregledu spisa ugotovila, da je poziv toženi stranki, da odgovori na tožbo, 12. 6. 2015 podpisala strokovna sodelavka B.B., slednja pa je 9. 7. 2015 podala in podpisala tudi odredbo „konec triaže. Spis dodeliti sodnici“. Ne ZPP, ne ZDSS niti Sodni red ne vsebujejo „triaže“. Iz omenjenih odredb strokovne sodelavke pa izhaja, da je bil predsednici senata spis dodeljen po 9. 7. 2015, čeprav bi ji moral biti že takoj po prejemu tožbe. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje pred spremenjenim senatom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih na katere opozarja pritožba.

5. Neutemeljen je očitek v pritožbi, da je prvostopno sodišče zmotno ali nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo da je izpodbijana odpoved PZ neobrazložena ter ker je nekritično sledilo navedbam toženke o zatrjevanih poslovnih odpovednih razlogih in ker ni po uradni dolžnosti ugotavljalo, ali je bila pogodba med toženko in družbo A. d. o. o. sploh realizirana oziroma ali ni bila ta pogodba sklenjena le za potrebe te pravde. Toženka je v odpovedi PZ z dne 2. 4. 2015 navedla, da je tožnici odpovedala PZ zaradi tehnološkega viška - zaradi zmanjšanja obsega dela delavki ni mogoče več zagotoviti dela in plačila za njeno delovno mesto. V odgovoru na tožbo je toženka dodatno pojasnila, da je zaradi težkih razmer na trgu poiskala cenejšo alternativo in tako podpisala pogodbo o poslovnem sodelovanju s podjetjem A. d. o. o., ki je začela veljati 1. 1. 2015. Pogodba je bila sklenjena za urejanje spletne strani, ki zajema pripravo in vnos vsebin ter slik za spletno stran, kar je bila tudi ena od glavnih nalog tožnice. Direktorica toženke pa je na zaslišanju tudi povedala, da je podjetje A. d. o. o. cel mesec november ocenjevalo, koliko bodo porabili za delo, ki naj bi ga prevzeli. Ocenili so, da bi to delo prevzeli za 100,00 EUR na mesec in tako je bila sklenjena pogodba z dne 15. 12. 2014. Prvostopno sodišče je tako na podlagi izvedenih dokazov utemeljeno in pravilno ugotovilo, da je toženka del nalog, za katere je bila zadolžena tožnica po svoji PZ, prenesla na cenejšega zunanjega izvajalca, tožnici pa zaradi zmanjšanja obsega (njenega) dela utemeljeno odpovedala PZ. Pritožbeno sodišče pa ob tem tudi ugotavlja, da je toženka pogodbo o poslovnem sodelovanju s podjetjem A. d. o. o. sklenila 15. 12. 2014 z začetkom veljavnosti 1. 1. 2015, torej v času, ko je bila tožnica še v bolniškem staležu, izpodbijano odpoved PZ pa je podala šele 2. 4. 2015. Takrat je toženka utemeljeno zaključila, da se je obseg tožničinega dela tako zmanjšal, da ji ni mogoče več zagotavljati dela skladno s pogoji iz sklenjene PZ. Res je sicer, da je toženka v odpovedi PZ odpovedni razlog obrazložila kot „tehnološki višek - zmanjšanje obsega dela“, kar pomeni, da je uporabila starinski izraz za presežne delavce po starem ZDR/90. Je pa istočasno zapisala, da gre za „zmanjšan obseg dela“. To pa je mogoče opredeliti kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ki je kot poslovni odpovedni razlog naveden v 1. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Ker je toženka del (večino) tožničinih delovnih obveznosti prenesla na zunanjega izvajalca, se je obseg tožničinega dela toliko zmanjšal, da tožnici ni bilo več mogoče zagotavljati dela v obsegu, kot je bilo predvideno s sklenjeno PZ. Prvostopno sodišče je tudi pravilno navedlo, da je prenos nalog na zunanjega izvajalca dopusten način reorganizacije delovnega procesa, ki je v pristojnosti delodajalca, tako da predstavlja utemeljen razlog za podajo odpovedi PZ iz poslovnega razloga. Nikakor torej ni res, da pisna odpoved PZ tožnici ni obrazložena oziroma da ni obrazložen dejanski razlog za odpoved PZ, kot je določeno v členu 87/2 ZDR-1. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je morda res le to, da ni naveden tudi organizacijski razlog (prenos dela na zunanjega izvajalca), je pa navedeno zmanjšanje obsega dela (do česar je prišlo zaradi omenjenega prenosa), zaradi česar je prišlo do prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz PZ.

6. Povsem neutemeljen je očitek tožnice, da sodišče na podlagi 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl.) ni preverjalo morebitne fiktivnosti pogodbe s podjetjem A. d. o. o. Tožnica je v prvi pripravljalni vlogi z dne 27. 8. 2015 resnično opozorila na svoje prepričanje, da je bila pogodba z A. d. o. o. sklenjena le za potrebe tega postopka. V kolikor bi to res bilo tako, bi sodišče lahko zaključilo, da zatrjevani odpovedni poslovni razlog sploh ni podan. Toda tožnica za te svoje trditve ni predložila niti predlagala nobenega dokaza, razen svojega zaslišanja. Tožnica na svojem zaslišanju o obravnavanem vprašanju ni nič povedala. Tožnica je v postopku sama in po svojem pooblaščenem odvetniku ves čas sodelovala in bi za svoje trditve (dvome v obstoj pogodbe z A. d. o. o.) lahko predlagala ustrezne dokaze. Določba člena 34/1 ZDSS-1 namreč ne razbremenjuje strank njihovega materialnega in procesnega dokaznega bremena. Tveganje svoje pravdne pasivnosti nosi vsaka stranka sama (tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 124/2015). Prvi odstavek 34. člena ZDSS-1 je namreč mogoče upoštevati le v primerih, če sodišče po izvedbi vseh predlaganih dokazov ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. Takrat se sodišče lahko odloči, da izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti. Toda v obravnavani zadevi takega položaja ni bilo, saj je prvostopno sodišče že na podlagi predlaganih dokazov, ki jih je izvedlo, sprejelo zaključek o resničnosti obstoja odpovednega razloga.

7. Glede očitka, da se sodišče ni opredelilo do oglasov toženke za zaposlitev več delavcev, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je tožnica na zadnjem naroku v spis vložila dve listini - oglasa za zaposlitev (A5). Prvostopno sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo tudi v ti dve listini, o katerih pa se v izpodbijani sodbi res ni nič opredelilo. Toda to tudi ni bilo potrebno, saj je tožnica s tema listinama dokazovala neresničnost izpovedbe direktorice toženke, češ, da je toženka z 31. 8. 2015 prenehala z dejavnostjo prodaje oziroma da sploh ne posluje več. To dejstvo pa na pravilnost odločitve o zakonitosti odpovedi PZ tožnici ni imelo nobenega vpliva.

8. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do zakonitega sodnika. Pravilna je sicer ugotovitev tožnice, da je bil spis, preden je bil dodeljen predsednici senata, najprej uvrščen v program triaže. Ni pa pravilna trditev, da za triažo ni zakonske podlage, niti da ni predvidena v Sodnem redu, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

9. Pravica do zakonitega (naravnega) sodnika je določena v Ustavi RS (Ur. l. RS, št. 33/91 s sprem.), ki v členu 23/2 določa, da vsakomur lahko sodi le sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom. Zakonski okvir za ureditev triaže predstavlja Zakon o sodiščih (ZS, Ur. l. RS, št. 94/08 s sprem.), ki v 14. do 17. členu opredeljuje zakonitega sodnika ter pravila glede dodeljevanja zadev. V 17. členu ZS je določeno, da podrobnejša pravila za dodeljevanje zadev določa sodni red. V 160. členu Sodnega reda (SR, Ur. l. RS, št. 17/95 s sprem.) je v petem odstavku določena možnost, da se zadeve dodeljujejo s časovnim zamikom, kar je podrobneje urejeno v letnem razporedu sodnikov. Letni razpored za leto 2015, določen za sodišče prve stopnje (ki je bil objavljen na oglasnih deskah vseh oddelkov sodišča ter na spletni strani sodišča), v III. točki določa, da so vse zadeve, ki pripadajo v reševanje na delovni oddelek na sedežu sodišča, uvrščene v program t. i. triaže. Triaža pa je poseben projekt Vrhovnega sodišča RS, namenjen hitrejšemu reševanju zadev, in sicer v fazi priprave na glavno obravnavo. V letnem razporedu je tudi določeno, da v času trajanja triažnega postopka izdaja sodne odločbe zunaj glavne obravnave vodja projektne skupine za triažo, okrožna sodnica C.C. Ta sodnica v tem času izvaja tudi posamezna procesna dejanja, skladno z drugim odstavkom 270. člena ZPP pa tudi strokovna sodelavka (konkretno B.B.). Slednja je 9. 7. 2015 tudi zapisala „konec triaže. Spis dodeliti sodnici“. Istega dne je bil spis po pravilih Sodnega reda dodeljen predsednici senata, ki je takoj tega dne izdala odredbo o razpisu poravnalnega naroka in prvega naroka za glavno obravnavo.

10. Na podlagi člena 15/5 Zakona o sodiščih in člena 160/5 Sodnega reda je bilo v letnem razporedu sodnikov zakonito določeno, da se zaradi triažnega postopka zadeve dodeljujejo z zamikom. Posledično pa ni mogoče pritrditi tožnici, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka zaradi kršitve pravice do zakonitega sodnika (podobno tudi sodba VSL, opr. št. I Cp 322/2015 z dne 30. 3. 2015).

11. Izrek o stroških je odpadel, ker jih tožnica ni priglasila.