Jedro

Mirujoč stroj, na katerega se je nepooblaščeno povzpel prvi tožnik zanj v danih okoliščinah sam po sebi še ni bil nevaren in je tak postal šele s premikanjem, vzrok za pričetek premikanja stroja pa v dosedanjem postopku ni bil ugotovljen. To pa izključuje možnost presoje odgovornosti v obeh smereh - in ne le v smeri odgovornosti tožene stranke nad 50 %, kot zmotno meni sodišče druge stopnje.

Izrek

1. Reviziji zoper pravnomočno sodbo v obsodilnem delu odločitve o zahtevkih tretjega tožnika in četrte tožnice se zavržeta;

2. V ostalem se revizijama ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v pravnomočnih obsodilnih delih odločitve o zahtevkih prvega tožnika in druge tožnice razveljavita in se zadeva (tudi) v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje se je prvi tožnik 5.9.1994 hudo telesno poškodoval, ko se je (kot vodja vzdrževanja vodovodov pri K.) v času gradnje podpornega cestnega zidu povzpel na delovni stroj - rovokopač z namenom, da bi strojnika opozoril na bližino vodovodne napeljave, stroj pa se je nato začel premikati in je s ceste zgrmel po pobočju navzdol še preden je prvemu tožniku uspelo sestopiti. Pri cestnih delih je bila prva tožena stranka udeležena kot izvajalec del, drugi toženec, lastnik in upravljalec rovokopača, pa kot podizvajalec.

Sodišče prve stopnje je ocenilo, da sta toženi stranki solidarno odgovorni za nastalo škodo do deleža 50 %, preostalih 50 % pa je pripisalo samemu prvemu tožniku in slednjemu temu ustrezno prisodilo polovico po višini priznane mu odškodnine tako, da je tožencema naložilo nerazdelno plačilo 13.250.000 SIT s pripadki za nepremoženjsko škodo in 2.015.567 SIT s pripadki za premoženjsko škodo, drugi tožnici za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti moža 1.500.000 SIT s pripadki, tretjemu tožniku in četrti tožnici pa za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti njunega očeta vsakemu po 1.000.000 SIT s pripadki; v presežkih je zahtevke tožnikov zavrnilo, o stroških postopka pa je odločilo, da jih stranke krijejo vsaka svoje.

Na podlagi pritožb tožnikov in obeh toženih strank je sodišče druge stopnje, upoštevaje na prvi stopnji ugotovljen 50 %-ni delež odgovornosti toženih strank, zvišalo odškodnino za prvega tožnika za nepremoženjsko škodo na 13.750.000 SIT ter mu hkrati znižalo odškodnino za premoženjsko škodo na 1.308.789 SIT, "višji zahtevek pa zavrnilo" (?), nato pa razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v 2. točki izreka "kolikor je višji zahtevek tožeče stranke po temelju nad 50 % soodgovornosti zavrnjen" (vključno tudi z odločitvijo o stroških postopka), sicer pa v ostalem pritožbe vseh strank zavrnilo ter v izpodbijanem, nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje; odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržalo za končno odločbo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta obe toženi stranki vložili reviziji, s katerima izpodbijata obsodilne dele pravnomočne sodbe v celoti - obe iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V obširnih revizijskih navedbah se obe zavzemata predvsem za nujnost materialnopravne presoje v smeri oprostitve njune odgovornosti spričo nastanka škode izključno zaradi ravnanja prvega tožnika, ki ga ni bilo mogoče pričakovati in se izogniti njegovim posledicam. S tem v zvezi vztrajata pri trditvah o nedopustnem vstopu prvega tožnika v kabino delovnega stroja in njegovim hotenim ali nehotenim aktiviranjem ročice za premik stroja v trenutku strojnikove zaposlenosti z drugim opravilom ter se sklicujeta na mnenja večine v dosedanjih postopkih angažiranih izvedencev. Dokler ni ugotovljen razlog za dejstvo, da se je stroj iz mirujočega stanja nenadoma spravil v gibanje (kar je vzrok za nastanek škode) in da tega dejstva ni mogoče pripisati prav ravnanju prvega tožnika samega, ni možno sklepanje o (niti delni) odgovornosti tožnih strank; tudi če se presoja po pravilih o objektivni odgovornosti, je ta lahko po določbi drugega odstavka 177. člena ob škodnem dogodku veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih zaradi ravnanja oškodovanca (popolnoma) izključena. Prva tožena stranka zatrjuje v reviziji tudi zmotno uporabo določbe 207. člena pravkar navedenega zakona ob sojenju na prvi in drugi stopnji, podredno pa graja še odločitev o višini tožnikom pripadajočih odškodnin za nepremoženjsko škodo, medtem ko je ugotovljen obseg premoženjske škode prvega tožnika po mnenju prve tožene stranke posledica kršitve določb pravdnega postopka. Slednja predlaga spremembo izpodbijane pravnomočne sodbe v smeri zavrnitve zoper njo uperjenih zahtevkov tožnikov, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču druge ali prve stopnje v novo sojenje. Razveljavitev izpodbijane sodbe z vrnitvijo zadeve v novo sojenje predlaga v reviziji tudi drugi toženec.

Reviziji sta bili po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 26/99 do 90/2005) vročeni tožnikom, ki na njiju niso odgovorili, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Reviziji v delu, v katerem toženi stranki z njima izpodbijata pravnomočno sodbo za zneska tretjemu tožniku in četrti tožnici prisojenih odškodnin (vsakemu po 1.000.000 SIT s pripadki), nista dovoljeni, v ostalem pa sta utemeljeni.

O odločitvi pod 1. točko izreka tega sklepa: V premoženjskih sporih je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena ZPP). Ta pogoj za dovoljenost revizij v obravnavanem primeru ni izpolnjen glede z revizijama izpodbijane pravnomočne odločitve o zahtevkih tretjega tožnika in četrte tožnice, s katero je bila toženima strankama nerazdelno naložena obveznost plačila vsakemu od obeh po 1.000.000 SIT - torej v zneskih, ki (glede na določbo drugega odstavka 39. člena ZPP kot edina upoštevna) posamično ne presegata mejnega zneska za dovoljenost revizije. Pri tem je brez vpliva na opredelitev vrednosti tega dela izpodbijane pravnomočne sodbe vrednost izpodbijane odločitve o zahtevkih preostalih tožnikov. Tožniki so namreč navadni sosporniki in njihovim zahtevkom ne jemlje procesne samostojnosti zgolj dejstvo, da jih uveljavljajo z eno tožbo (drugi odstavek 41. člena in 195. člen ZPP). V tem obsegu sta torej reviziji toženih strank vloženi zoper sodbo, zoper katero je po zakonu ni mogoče vložiti (nedovoljena revizija po določbi drugega odstavka 374. člena ZPP) in ju je zato bilo treba v tem delu na podlagi določbe 377. člena ZPP zavreči. O odločitvi pod 2. točko izreka tega sklepa: V zvezi z odločitvijo o podlagi zahtevkov prvega tožnika in druge tožnice - torej o odškodninski odgovornosti toženih strank - je bilo v postopku na drugi stopnji že zavzeto stališče, da je zaradi po mnenju pritožbenega sodišča delno zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje v postopku na prvi stopnji nepopolno ugotovljeno; vendar je sodišče druge stopnje s tem, ko je ohranilo v veljavi na prvi stopnji opredeljen obseg odškodninske odgovornosti toženih strank v (zaenkrat kot minimalnem) polovičnem deležu kljub pomanjkanju ključnih dejanskih ugotovitev za tako presojo, tudi samo perpetuiralo stanje zmotne uporabe materialnega prava kot uveljavljanega in spričo določbe 371. člena ZPP po uradni dolžnosti upoštevnega revizijskega razloga.

Sodišče prve stopnje kljub mnenjem šestih izvedencev (štirih angažiranih v kazenskem postopku zoper drugega toženca, ki se je na prvi stopnji končal z oprostilno sodbo, na drugi stopnji pa z ustavitvijo postopka zaradi zastaranja) ni dokazno ovrednotilo trditev toženih strank o ravnanju prvega tožnika in zato tudi ni razrešilo vprašanja, v kolikšni meri bi lahko bilo njegovo ravnanje, če bi se izkazalo kot skladno z zatrjevanim, sploh še kakorkoli znotraj sfere objektivno odgovornega imetnika oziroma obratovalca in ali bi ga nemara bilo mogoče opredeliti kot izključni vzrok nastanka škode. Izhajalo je le iz abstraktnih pravil o objektivni odgovornosti in toženima strankama naprtilo še krivdne elemente v njunem ravnanju - vendar brez jasnih opredelitev o vzročni zvezi med opustitvami (npr. odsotnost signalizantov cestne zapore in opozorilnih nalepk na rovokopaču) in nastalo škodo, medtem ko je upoštevalo kot tožnikov prispevek le dejstvo, da se je nepooblaščeno in na nepravilen način povzpel na rovokopač oziroma v kabino (čeprav kot tehnično izobražena in izkušena oseba).

Sodišče druge stopnje pa je v obrazložitvi svoje odločitve med drugim zapisalo, da "ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ni bilo treba ugotavljati, zakaj se je rovokopač v usodnem trenutku pričel premikati..... Vzrok premikanja stroja v dosedanjem postopku ni bil zanesljivo ugotovljen in je v tem delu sodišče prve stopnje dejansko stanje pomanjkljivo ugotovilo..... Sodba ima glede vzrokov za nastanek nesreče pomanjkljive ugotovitve, zato se morebitnega višjega prispevka toženih strank ne da preizkusiti." Res je, da se po določbi 173. člena v času škodnega dogodka še veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) vzročnost domneva, vendar gre za domnevo, ki je izpodbojna. Mirujoč stroj, na katerega se je nepooblaščeno povzpel prvi tožnik, zanj v danih okoliščinah sam po sebi še ni bil nevaren in je tak postal šele s premikanjem, vzrok za pričetek premikanja stroja pa v dosedanjem postopku ni bil ugotovljen. To pa izključuje možnost presoje odgovornosti v obeh smereh - in ne le v smeri odgovornosti tožene stranke nad 50 %, kot zmotno meni sodišče druge stopnje. Brez ugotovitve vzroka za pričetek premikanja stroja kot temeljnega vzroka za nastanek škode namreč ni možna presoja ali je s tem povezano zatrjevano in dokazovano (vendar ne ugotavljano) ravnanje oškodovanca še znotraj ali že zunaj sfere objektivno odgovornega (177. člen ZOR). Zato je bilo treba sodbi sodišč druge in prve stopnje na podlagi določbe drugega odstavka 380. člena ZPP v pravnomočnih obsodilnih delih odločitve o zahtevkih prvega tožnika in druge tožnice razveljaviti in zadevo tudi v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer napotki za nadaljnji postopek glede na doslej obrazloženo niso potrebni.

Izrek o stroških revizijskega postopka toženih strank temelji na določbi četrtega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.