Jedro

Tožnik v socialnem sporu ne more uveljaviti obstoja delovnega razmerja pri drugi (slovenski) pravni osebi – z zatrjevanjem, da njegov status ni bil spremenjen in je bil vseskozi kot delavec pri delodajalcu zaposlen za nedoločen čas - še zlasti ne, če je to neuspešno že uveljavljal v delovnem sporu.

Pri uveljavljanju pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki bi šle zavarovancu na podlagi pokojninske dobe, za katero bi moral sam plačati prispevek, se upošteva le pokojninska doba, za katero je prispevek plačan.

V zavarovalno dobo s povečanjem je mogoče všteti le čas dejanskega opravljanja posebno težkih in zdravju škodljivih del.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo tako, da je odpravilo odločbi tožene stranke, št. P-2002724 z dne 11. 6. 2007 in del prvega odstavka odločbe št. 22 20027241 z dne 23. 5. 2007 v delu, ki se nanaša na znesek 564,01 EUR na mesec, toženi stranki naložilo, da tožniku odmeri novo invalidsko pokojnino od 4. 5. 2007 dalje, pri čemer naj pri izračunu pokojninske osnove dodatno upošteva znesek v višini 10.813,40 din neto za leto 1973 in tožniku izplača razliko med že izplačanimi zneski invalidske pokojnine ter na novo odmerjeno pokojnino od 4. 5. 2007 dalje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega izplačila pokojnine do plačila. Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo. Ugotovilo je, da tožena stranka pri izračunu pokojninske osnove ni pravilno upoštevala plačila za delo prek polnega delovnega časa v letu 1973, v katerem je tožnik opravil 1180 nadur, zaradi česar je v pokojninsko osnovo potrebno všteti navedeni neto znesek. V ostalem pa je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek neutemeljen, saj je tožena stranka tako datum pričetka izplačevanja pokojnine kot pokojninsko osnovo določila pravilno.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Soglašalo je s presojo, da je bila tožniku invalidska pokojnina pravilno priznana od 4. 5. 2007 dalje, da je pravilno upoštevano število zaporednih let zavarovanja pri oblikovanju pokojninske osnove in da je pokojninska osnova (razen za leto 1973) pravilno odmerjena.

3. Zoper pravnomočno sodbo je pravočasno revizijo vložil tožnik, ki uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Revizija je dobesedni prepis pritožbe, z izjemo četrtega in petega odstavka na strani 4 in šestega odstavka na strani 5. Navaja, da je odločba tožene stranke z dne 6. 11. 2000 v delu, v katerem tožnika razvršča v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 3. 10. 2000 dalje pravnomočna, glede na položaj tožene stranke, ki odloča o tožnikovih pravicah in obveznostih pa je tožnik utemeljeno pričakoval, da ga bo v zvezi z uveljavljanjem pravice opozorila na to, od kdaj dalje je upravičen do invalidske pokojnine na podlagi odločbe, ki mu je pravico priznala. Meni, da je zmotno stališče sodišča druge stopnje, da je pogoj za uveljavitev pravice do pokojnine, tudi invalidske, prenehanje zavarovanja. Glede vprašanja pokojninske osnove in pokojninske dobe navaja, da bi morala tožena stranka pokojninsko osnovo izračunati na podlagi desetletnega povprečja plač oziroma osnov zavarovanja glede na datum, ko je tožniku dejansko pripadla pravica do invalidske pokojnine, kar je bilo v letu 2000. Pokojnina bi morala biti odmerjena od dejanske – devizne plače, ki jo je prejemal pri svojem delodajalcu. Meni, da je zmoten zaključek sodišča druge stopnje, da je tožnikov delodajalec obračunaval davke in prispevke v skladu z ustreznimi predpisi in da je tožnik sam odločal, od kakšne osnove bo plačeval prispevke. Tožnik je namreč šele na podlagi sodbe Delovnega sodišča v Kopru, opr. št. Pd 190/2001, ki jo je prejel 7. 2. 2003 izvedel, da je imel pri S. d.o.o. delovno razmerje sklenjeno le do 12. 9. 1992, pri domnevno hčerinski družbi G. pa do 11. 2. 1999. Opozarja na mnenje Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve dne 6. 2. 1997, da delavci pri registraciji ladij zaradi zamenjave stalne pripadnosti v času osamosvajanja Republike Slovenije, ki se je izvedlo na zahtevo Ministrstva za promet in zveze, zadržijo enak status, kot so ga imeli pred prenosom lastništva na ladjah in da bo podjetje še naprej obračunavalo in plačevalo prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za slovenske pomorščake, vkrcane na ladjah s tujo zastavo. Zgolj s pavšalno zavrnitvijo tega mnenja so bila kršena določila pravdnega postopka. Ni mogoče slediti stališču, da bi si moral tožnik in ostali pomorščaki sami urediti pokojninsko zavarovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti po tem, ko so bile v času osamosvajanja Republike Slovenije vse ladje S. preregistrirane in prenesene na fiktivno podjetje v tujini zaradi nevarnosti zasega s strani JLA. Vsi pomorščaki so se bili prisiljeni zaposliti na slovenskih ladjah s tujo zastavo na podlagi fiktivni pogodb o zaposlitvi. Družba G. ni vpisana v sodni register ne v Liberiji, katere zastavo nosi, ne v Republiki Sloveniji, gre pa dejansko za družbo, ki posluje v Republiki Sloveniji in ima tukaj tudi svoj sedež. Z navidezno osebo tožnik nikoli ni sklenil pogodbe o zaposlitvi po pravu Liberije, ampak ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi po slovenskem pravu. Iz tega izhaja, da v tujini oziroma pri tujem delodajalcu nikoli ni bil zaposlen. Zato bi bilo potrebno v pokojninsko osnovo všteti vse dejansko prejete plače, izplačane po pogodbi o zaposlitvi z dne 13. 9. 1992. Revizija vztraja, da bi moralo sodišče raziskati tudi okoliščine glede obstoja družbe G. in se pri tem sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 45/2002. Ne strinja se z odločitvijo glede upoštevane beneficirane delovne dobe za čas od 13. 9. 1992 do 31. 12. 1992, za katero naj bi prispevke plačal sam. Ponovno opozarja na situacijo, do katere je prišlo v letu 1992. Pri delovnih mestih v pomorskem in pomorsko-rečnem prometu se šteje beneficirana delovna doba, tožnik pa je na teh delih delal. Tudi za čas od 7. 4. 2000 dalje bi mu morala biti priznana beneficirana doba, ne glede na to, da je bil od 6. 4. 2000 dalje doma in se v tistem obdobju ni nahajal na ladji. Revizija očita sodišču bistveno kršitev določb pravdnega postopka v delu, ko je sodišče presojalo utemeljenost tožnikovega zahtevka v zvezi z upoštevanjem nadur v spornem obdobju. Sodišče je zapisalo, da je tožnik v dokaz svojih navedb predložil določene tabele, ne pa tudi plačilnih list, iz katerih bi bilo mogoče ugotoviti, ali so podatki, ki jih je uporabil toženec, napačni. Tožnik je v tožbi in vlogah predlagal, da sodišče pridobi potrebne listine, s katerimi sam ne razpolaga, kar bi bilo v skladu s preiskovalnim načelom dolžno storiti. To vprašanje bi moralo za razjasnitev dejanskega stanja in ugotovitev višine ter števila opravljenih nadur razjasniti, zato je na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja izpeljalo napačen zaključek. Revident predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni in se pritožbi tožeče stranke ugodi tako, da se ugodi celotnemu zahtevku, podrejeno pa, da se sodba sodišča druge stopnje razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje oziroma, da se razveljavita sodbi sodišč prve in druge stopnje in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji).

6. Revizijsko sodišče na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti, zato mora revident, ki vlaga revizijo iz tega razloga, očitek bistvene kršitve konkretizirati. Revizija očita sodišču druge stopnje bistveno kršitev v zvezi s presojo utemeljenosti zahtevka za upoštevanje nadur v pokojninsko osnovo. V čem in katero bistveno kršitev določb pravdnega postopka naj bi sodišče druge stopnje zagrešilo, revizija ne pojasni. Očitno z uveljavljanjem tega revizijskega razloga skuša uveljaviti nedovoljen revizijski razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni dopustno. Zato revizijsko sodišče z vidika tega razloga izpodbijane sodbe ni moglo (in smelo) preizkusiti.

7. Tudi v zvezi z očitkom, da je sodišče druge stopnje s pavšalno zavrnitvijo mnenja Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 6. 2. 1997 kršilo določbe pravdnega postopka, revizija ne konkretizira bistvene kršitve, ki naj bi bila s tem podana.

8. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

9. Bistvene dejanske ugotovitve, na katere je revizijsko sodišče vezano, so: tožniku je bila z odločbo z dne 6. 11. 2000, ki je postala dokončna z odločitvijo organa druge stopnje z dne 11. 4. 2001, priznana pravica do invalidske pokojnine od 3. 10. 2000 dalje, tožnik je bil do 3. 5. 2007 vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, in sicer je bil od 7. 4. 2000 do 31. 1. 2003 zavarovan pri tujem delodajalcu, od 1. 2. 2003 do 31. 7. 2004 kot brezposelna oseba, ki prejema denarno nadomestilo, od 1. 8. 2004 do 3. 5. 2007 pa je bil prostovoljno vključen v obvezno zavarovanje, ob uveljavitvi pravice do invalidske pokojnine z dnem 4. 5. 2007 je bila pokojninska osnova odmerjena na podlagi mesečnega povprečja plač, ki jih je tožnik prejel, oziroma od zavarovalnih osnov, od katerih so bili obračunani prispevki, v najugodnejših 17 zaporednih letih zavarovanja po 1. 1. 1970, in sicer v letih od 1973 do 1995, tožnik je bil v obvezno zavarovanje kot oseba v delovnem razmerju v Republiki Sloveniji vključen do 13. 9. 1992, dne 13. 9. 1992 je sklenil delovno razmerje z delodajalcem G., Liberija, ki je tuja pravna oseba, tožena stranka je odmerila pokojninsko osnovo na podlagi podatkov, vpisanih v matično evidenco, tožnik za čas od 13. 9. 1992 do 31. 12. 1992 prispevkov iz naslova zavarovalne dobe s povečanjem ni plačal, v obdobju od 7. 4. 2000 do 31. 1. 2003 dejansko ni delal na delih, za katera se šteje zavarovalna doba s povečanjem (ni bil vkrcan na ladjo, oziroma je bil v bolniškem staležu).

10. Od uveljavitve novele ZPP-D (Ur. l. RS št. 45/2008) dalje revizijsko sodišče na pravilno uporabo materialnega prava ne pazi po uradni dolžnosti. Zato mora revident, ki vlaga revizijo iz tega revizijskega razloga, tudi očitek zmotne uporabe materialnega prava konkretizirati.

11. V zvezi z vprašanjem, od kdaj dalje ima tožnik pravico do invalidske pokojnine, je sodišče druge stopnje v skladu z obsežno prakso Vrhovnega sodišča (1) pojasnilo, da že iz določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji) izhaja ločevanje med opredelitvijo pravic na podlagi invalidnosti (s pogoji za pridobitev teh pravic, datumi pridobitve, trajanjem pravic) in izplačevanjem le-teh, to je dejansko realizacijo. Pravice na podlagi invalidnosti, med katere spada tudi pravica do invalidske pokojnine, na podlagi petega odstavka 156. člena ZPIZ-1 pridobi zavarovanec z dnem nastanka invalidnosti, kar pa ne pomeni, da se mu s tem dnem tudi prične izplačevanje pokojnine. Pogoj za izplačevanje je dejansko prenehanje obveznega zavarovanja (razen za vajence in osebe iz drugega odstavka 34. člena ZPIZ-1). Ker to izhaja iz zakona samega, ne nazadnje pa tudi iz odločbe z dne 6. 11. 2000 (kot navaja revident sam), tožena stranka tožnika ni bila dolžna še posebej obveščati, od kdaj dalje se bo pokojnina izplačevala.

12. Glede povprečja plač, ki je bilo upoštevano pri določitvi pokojninske osnove, je sodišče druge stopnje obrazložilo, da je tožnik pravico do invalidske pokojnine uveljavil z dnem 4. 5. 2007, na ta dan pa se je glede na določbo prvega odstavka 39. člena ZPIZ-1 v zvezi s prehodno določbo 406. člena ZPIZ-1 pokojninska osnova določila na podlagi plač oziroma zavarovalnih osnov iz najugodnejših zaporednih 17 let zavarovanja. V čem glede na jasne zakonske določbe vidi zmotno uporabo materialnega prava, revizija ne utemelji.

13. Prav tako je sodišče druge stopnje pojasnilo, na kateri pravni podlagi in od katerih prejemkov se določi pokojninska osnova. Oprlo se je na 39. člen ZPIZ-1, ki v prvem odstavku določa, da se pokojninska osnova izračuna upoštevanje mesečno povprečje plač, ki jih je zavarovanec prejel, oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so bili obračunani prispevki v zakonsko določenem obdobju. Ugotovilo je, da je tožena stranka pokojninsko osnovo, od katere je odmerila tožnikovo invalidsko pokojnino, izračunala upoštevaje podatke iz matične evidence na podlagi najnižjih pokojninskih osnov in kot neutemeljeno zavrnilo zavzemanje tožnika, da je za izračun potrebno uporabiti dejansko prejete plače v tuji valuti. Pokojninska doba, plača, vplačila prispevkov ter druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic po prvem odstavku 203. člena ZPIZ-1, se upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja po podatkih iz matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Tožena stranka je te podatke uporabila, tožnik pa ni dokazal (čeprav ta možnost obstaja), da so bili prispevki plačani od višjih zneskov, kot so prikazani v matični evidenci. Tožnik od 13. 9. 1992 ni bil več v delovnem razmerju v Republiki Sloveniji, saj je delovno razmerje sklenil z delodajalcem G., Liberija. Gre za tujo pravno osebo s sedežem v tujini. Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi več kot izčrpno obrazložilo, kakšen je bil pravni status državljanov RS, zaposlenih pri tujih pravnih osebah, na kakšen način in na kateri podlagi so se za te osebe obračunavali in plačevali prispevki, zakaj je bil tožnik sam zavezanec za plačilo prispevkov in na kakšen način ter od katerih prejemkov se izračuna pokojninska osnova. Z razlogi, s katerimi je sodišče druge stopnje odgovorilo na pritožbene navedbe (revizijske so identične), se revizijsko sodišče v celoti strinja in jih zato ne ponavlja.

14. Revizijske navedbe v zvezi s „fiktivno“ zaposlitvijo pri tuji pravni osebi in obstojem te pravne osebe so neutemeljene. V zvezi s tem je sklicevanje na odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi VIII Ips 45/2002 neprimerno, ker je v citiranem primeru šlo za „problem pri ugotavljanju pogoja dopolnjene pokojninske dobe, ker je sodišče kljub nasprotnim navedbam tožnikovega delodajalca in brez ustreznega listinskega dokaza (sklep o tem ni bil predložen) o prenehanju delovnega razmerja zaključilo, da je tožnik dopolnil samo 11 let, 10 mesecev in 15 dni zavarovalne dobe, za izpolnitev pogojev iz 65. člena ZPIZ pa bi potreboval najmanj 12 let pokojninske dobe. Pri tem je sodišče navedeno določbo uporabilo kljub temu, da se v postopku zatrjuje, da je tožnik delal in bil v delovnem razmerju tudi po datumu prenehanja, ki je zapisan v delovni knjižici, in da v postopku ni bilo ugotovljeno, kaj pomeni navedba, da je tožnik delo trgovskega potnika za delodajalca opravljal do 15.1.1993 in mu torej delovno razmerje dejansko ni prenehalo že 15.10.1992.“ Ni šlo torej za situacijo, ki bi pomenila obid določb delovnopravne zakonodaje glede uveljavljanja pravic iz delovnega razmerja, za kar se dejansko v tem sporu zavzema tožnik. Ta v socialnem sporu ne more uveljaviti obstoja delovnega razmerja pri drugi (slovenski) pravni osebi – z zatrjevanjem, da njegov status ni bil spremenjen in je bil vseskozi kot delavec pri delodajalcu zaposlen za nedoločen čas - še zlasti ne, če je to neuspešno že uveljavljal v delovnem sporu (2).

15. Tudi v zvezi z upoštevanjem beneficirane delovne dobe za čas od 13. 9. 1992 do 31. 12. 1992 in za čas od 7. 4. 2000 dalje je na pritožbene (sedaj tudi revizijske) navedbe obširno odgovorilo že sodišče druge stopnje, zato razlogov, s katerimi se v celoti strinja, revizijsko sodišče ne ponavlja. Bistveno je, da za prvo obdobje prispevki za priznanje zavarovalne dobe, ki se šteje s povečanjem, niso bili plačani. V drugem obdobju pa tožnik dela na delovnem mestu, na katerem se šteje zavarovalna doba s povečanjem, dejansko ni opravljal. Pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava (tudi v tem delu so revizijske navedbe identične pritožbenim) v zvezi s tem je sodišče druge stopnje zavrnilo z obrazložitvijo, da se po drugem odstavku 202. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS št. 12/92 in naslednji), pri uveljavljanju pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki bi šle zavarovancu na podlagi pokojninske dobe, za katero bi moral sam plačati prispevek, upošteva le pokojninska doba, za katero je prispevek plačan. S sklicevanjem na odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi VIII Ips 386/2006 pa je obrazložilo, da je v zavarovalno dobo s povečanjem mogoče všteti le čas dejanskega opravljanja posebno težkih in zdravju škodljivih del. Revizijsko sodišče s takšno presojo soglaša. 16. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): Tako VIII Ips 181/2008, VIII Ips 523/2008, VIII Ips 536/2008, VIII Ips 56/2009, VIII Ips 84/2010, VIII Ips 189/2010. Op. št. (2): Spor se je vodil pred Delovnim sodiščem v Kopru opr. št. Pd 190/2001 (Pdp 495/2003, VIII Ips 152/2004).