Jedro

Pogoj za uveljavitev pokojnine, tudi invalidske, je prenehanje zavarovanja.

Čeprav plačevanje prispevkov od najnižje pokojninske osnove ni bilo ves čas skladno s predpisi, to na izračun pokojninske osnove ne vpliva. Pri izračunu pokojninske osnove ni mogoče upoštevati dejansko prejetih plač, temveč le plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki. Ker iz matične evidence izhaja, da so bili prispevki plačani od najnižjih pokojninskih osnov, tožnik pa ni dokazal, da so bili prispevki plačani od dejansko prejetih plač, uveljavljanje izračuna pokojninske osnove od dejansko prejetih plač, ni utemeljeno.

Plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa do uveljavitve Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnega do 31. 3. 1992, se pri izračunu pokojninske osnove upošteva le, če je bila izplačana za delo, ki se je po predpisih o delovnih razmerjih štelo kot poseben delovni pogoj, in je bilo opravljeno kot izjemno, nepredvidljivo in nujno.

Ker tožnik, ki je bil sam zavezanec za plačilo prispevka delodajalca za zavarovalno dobo, ki šteje s povečanjem, prispevka ni plačal, tega obdobja zavarovanja ni mogoče šteti kot zavarovalne dobe s povečanjem. Zavarovalna doba se šteje s povečanjem le za tisti čas, ko je zavarovanec takšno delo dejansko opravljal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je odpravilo odločbo toženca z dne 11. 6. 1007 in v 1. odstavku odločbe toženca z dne 23. 5. 2007 odpravilo besedilo „v znesku 564,01 EUR na mesec“. Tožencu je naložilo, da na novo odmeri invalidsko pokojnino od 4. 5. 2007 dalje tako, da pri izračunu pokojninske osnove dodatno upošteva znesek v višini 10.813,40 din za leto 1973, v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe, in da tožniku izplača razliko med že izplačanimi zneski invalidske pokojnine in na novo odmerjeno pokojnino od 4. 5. 2007 dalje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ugotovljene razlike, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega mesečnega izplačila pokojnine dalje do plačila, v 15 dneh po dokončnosti odločbe o novi odmeri starostne (pravilno: invalidske) pokojnine. Kar je zahteval tožnik več ali drugače, je zavrnilo. Obenem je sklenilo, da tožnik krije svoje stroške postopka sam.

Zoper zavrnilni del sodbe se je pritožil tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ne strinja se z odločitvijo glede začetka izplačevanja invalidske pokojnine. Navaja, da je bil z odločbo toženca z dne 6. 11. 2000 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 3. 10. 2000 dalje s pravico do invalidske pokojnine. Odločeno je bilo, da se mu do dokončne odmere pokojnine izplačuje akontacija, pri čemer iz obrazložitve odločbe izhaja, se le-ta izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju delovnega razmerja oziroma zavarovanja. Nadalje iz obrazložitve izhaja tudi, da po določbi 1. točke 76. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR), preneha delovno razmerje z dnem, ko postane odločba o ugotovitvi invalidnosti pravnomočna. Opozarja, da se je zoper navedeno odločbo pritožil in uveljavljal sodno varstvo zgolj v delu, v katerem je bilo odločeno o vzroku invalidnosti, ne pa v delu, ki se nanaša na datum priznanja invalidske pokojnine, zato je odločba glede datuma priznanja invalidske pokojnine postala pravnomočna. Izrek odločbe je v delu glede datuma priznanja pravice ostal nespremenjen tudi po izdaji sodbe opr. št. Ps 459/2001 z dne 13. 7. 2006 v zvezi s sodbo opr. št. Psp 783/2006 z dne 6. 3. 2007. V zvezi z obrazložitvijo izpodbijane sodbe glede uporabe 2. odstavka 156. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) meni, da je potrebno ugotoviti, ali je bil tožnik v zvezi z uveljavljanjem svoje pravice tudi ustrezno seznanjen. Takšna dolžnost po njegovem izhaja iz položaja toženca, ki odloča o tožnikovih pravicah in obveznostih. Meni, da je sodišče pri določanju višine pokojnine nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Vztraja, da bi se morala pokojninska osnova izračunati na podlagi 10-letnega povprečja plač oziroma osnov zavarovanja, kar bi sodišče ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju in upoštevanju tega, da mu pravica pripada od dne 6. 11. 2000 tudi moralo upoštevati. Materialnopravno zmotna je odločitev glede plač oziroma osnov, ki so bile upoštevane za izračun pokojninske osnove. Tožnik je uveljavljal, da mu je toženec dolžan pokojnino odmeriti od dejanske devizne plače, ki jo je prejemal. Sodišče je na podlagi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja zaključilo, da naj bi tožniku, dokler je imel status delavca v delovnem razmerju v Sloveniji, delodajalec obračunaval in davke in prispevke v skladu z ustreznimi predpisi, ki so urejali obveznosti delodajalca pri izplačilu plače, in ne od vseh prejemkov, ki sestavljajo izplačilo, nato pa naj bi bila upoštevana plačila, ki jih je tožnik plačeval od najnižjih pokojninskih osnov. Nepravilno je zaključilo, da je bila odločitev o tem, od kakšne osnove bo plačeval prispevke, v sferi tožnika. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je bil tožnik od 14. 9. 1992 dalje v delovnem razmerju s tujim delodajalcem in bi si moral sam urediti zavarovanje. Prijava v zavarovanje je bila vložena na podlagi lažnih podatkov in je zato nična po 56. členu Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ). Poudarja, da je šele na podlagi sodbe opr. št. Pd 190/2001, ki jo je prejel dne 7. 2. 2003 izvedel, da je imel pri S.P. d.o.o. delovno razmerje sklenjeno le do 12. 9. 1992, pri domnevno hčerinski družbi G. pa do 11. 2. 1999. Opozarja, da je v zvezi s statusom in izračunom pokojninske osnove za pomorščake, zaposlene pri podjetju G. ministrstvo za delo dne 6. 2. 1997 podalo pravnozavezujoče mnenje, da delavci zadržijo enak status, kot so ga imeli pred prenosom lastništva na ladjah in bo podjetje še naprej obračunavalo in plačevalo prispevke. Zatrjuje, da so bile v času osamosvajanja Slovenije vse ladje S.P. d.o.o. preregistrirane pod tujo zastavo in prenesene na fiktivno podjetje S.P. d.o.o. v tujini zaradi nevarnosti zasega ladij s strani JLA. S.P. d.o.o. se je obvezala, da bo v primernem času ponovno vpisala svoje ladje v vpisnik ladij v Koper, česar pa ni izpolnila. Vsi pomorščaki so se bili prisiljeni zaposliti na slovenskih ladjah s tujo zastavo na podlagi fiktivnih pogodb o zaposlitvi, sklenjenih po slovenskem pravu z G. Ta družba formalno ne obstaja in ni pridobila pravne osebnosti. Navaja, da na osnovo zavarovanj ni mogel vplivati, saj je bil delodajalec dolžan plačevati prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od devizne plače po pogodbi o zaposlitvi. Opozarja na 38. člen ZMEPIZ, zlasti na 2. odstavek te določbe, ki od toženca zahteva, da preveri pravilnost podatkov in način izpolnjevanja prijav. Ker je G. neobstoječa družba, so vsi dokumenti, ki jih je izdala, neveljavni in brezpredmetni, saj podjetje opravlja dejavnost na črno v RS, o čemer je presojalo že Ustavno sodišče RS v odločbi št. U-I-47/2006 z dne 10. 10. 2007. Tožnik je zato uveljavljal tudi ničnost pogodbe o zaposlitvi, glede česar pa je sodišče prve stopnje zavzelo zmotno stališče, da to ni predmet socialnega spora. Sklicuje se na sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 45/2002 in na 62. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1). Nadalje meni, da je nepravilen tudi zaključek sodišča glede upoštevanja beneficirane delovne dobe. Sodišče je nepravilno zaključilo, da za obdobje od 13. 9. 1992 do 31. 12. 1992 ni podlage za upoštevanje zavarovalne dobe s povečanjem, saj naj bi bil pogoj za to plačilo prispevkov. Pri tem se sklicuje na že podane navedbe glede prenehanja delovnega razmerja pri S.P. d.o.o. in zaposlitvi pri G.. Ta pravica pa izhaja tudi iz 2. točke XXVIII poglavja citiranega zakona, ki našteva, pri katerih delovnih mestih v pomorskem in pomorsko-rečnem prometu se šteje beneficirana doba. V sodni praksi je nesporno, da delovna mesta v pomorskem prometu dolge plovbe štejejo za težka in zdravju škodljiva. Nepravilna je tudi odločitve glede zavarovalne dobe s povečanjem za čas od 7. 4. 2000 dalje, saj je zmotno stališče, da za obdobje, ko tožnik dela ni opravljal na ladji, te dobe ni mogoče priznati. Po njegovem ni mogoče šteti, da v obdobju, ko je delavec na čakanju oziroma na neplačanem dopustu, ni upravičen do upoštevanja zavarovalne dobe s povečanjem. Poudarja, da je bil tožnik ob uveljavitvi ZPIZ-1 razporejen na delovno mesto prvi častnik krova in je dopolnil 25 let pokojninske dobe, in pri tem opozarja na 4. odstavek 430. člena ZPIZ-1. Uveljavlja tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter nepopolno in nepravilno ugotovitev dejanskega stanja glede zahtevka za vštetje plačila za opravljeno delo preko polnega delovnega časa v pokojninsko osnovo. Sodišče je namreč obrazložilo, da je tožnik v dokaz svojih trditev sicer predložil določene tabele, ne pa tudi plačilnih list. Opozarja, da je predložil listine, s katerimi razpolaga, in predlagal, da sodišče opravi pregled osebnih dohodkov za vsa leta zaposlitve. Sodišče je sprejelo dokazni sklep, da se vpogledajo listine v sodnem in upravnem spisu, ter mu naložilo, da predloži dokazilo o opravljenih nadurah. S pripravljalno vlogo z dne 2. 9. 2008 je predložil zbrane kopije vseh listin, s katerimi je razpolagal, in predlagal, naj sodišče pribavi letne plačne liste pri S.P. d.o.o.. Za razjasnitev dejanskega stanja in ugotovitev opravljenih nadur je navedeno vprašanje potrebno razjasniti, zato je sodišče na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja izpeljalo napačen zaključek. Zahteval je povrnitev stroškov pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je sodbo preizkusilo v izpodbijanem delu in v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena v zvezi z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi določbe 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje razčistilo bistvena dejstva za odločitev v tej zadevi ter na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, in ne tistih, ki jih tožnik uveljavlja v pritožbi.

V tem socialnem sporu tožnik na podlagi 58. člena ZDSS-1 izpodbija dokončno odločbo toženca z dne 11. 6. 20007, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper prvostopenjsko odločbo toženca z dne 23. 5. 2007. S to odločbo je bila tožniku priznana pravica do invalidske pokojnine v znesku ... EUR na mesec od 4. 5. 2007 in nadomeščena začasna odločba toženca z dne 3. 5. 2007. Spor se v tej zadevi tako nanaša na pravico do invalidske pokojnine. Sporno je, od kdaj dalje gre tožniku ta pravica, poleg tega pa sta sporni tudi pokojninska osnova in zavarovalna oziroma pokojninska doba. V zvezi s pokojninsko osnovo je sporno, koliko zaporednih let zavarovanja, ki so za tožnika najugodnejša, predstavlja podlago za izračun pokojninske osnove; ali se tožniku pokojninska osnova odmeri na podlagi dejansko prejetih plač za čas od 13. 9. 1992 dalje; in ali se tožniku v pokojninsko osnovo všteje plačilo za opravljeno delo preko polnega delovnega časa za obdobje od leta 1971 do 2003, razen za leto 1973, ki ni predmet presoje pritožbenega sodišča – za to leto je sodišče prve stopnje odločilo, da se to plačilo všteje v pokojninsko osnovo, zoper takšno odločitev pa ni bila vložena pritožba. V zvezi zavarovalno oziroma pokojninsko dobo pa je sporno, ali se čas študija, čas služenja vojaškega roka oziroma čas nezaposlenosti tožniku vštejejo v zavarovalno dobo; in ali se tožniku za obdobje od 13. 9. 1992 do 31. 12. 1992 in od 6. 4. 2000 do 31. 1. 2003 prizna zavarovalna doba s povečanjem.

Prvo vprašanje, ki se zastavlja, torej je, od kdaj dalje ima tožnik pravico do invalidske pokojnine. Z izpodbijano odločbo je namreč toženec odločil, da ima to pravico od 4. 5. 2007 dalje, kar je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo potrdilo. Tožnik pa meni, da mu gre ta pravica vse od 3. 10. 2000 dalje, pri čemer opozarja na dokončno odločbo toženca z dne 11. 4. 2001 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 6. 11. 2000, s katero mu je bila priznana pravica do invalidske pokojnine od 3. 10. 2000 dalje. Z navedeno odločbo je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 3. 10. 2000, od tega dne dalje pa mu je bila upoštevaje 1. odstavek 446. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), skladno s katerim so se določbe 60. do 71. člena, 80. do 101. člena, 106. člena, 5. odstavka 138. člena, 158. do 163. člena in 4. odstavka 169. člena tega zakona začele uporabljati z dnem 1. 1. 2003 (in ne z dnem 1.1. 2000, ko je sicer začel veljati ZPIZ-1), pravica do invalidske pokojnine priznana po 55. členu prej veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ; Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami), in sicer kot invalidu III. kategorije invalidnosti in ob izpolnjenih pogojih starosti in pokojninske dobe za priznanje te pravice. V zvezi s to odločbo in dokončno odločbo z dne 11. 4. 2001 je tekel socialni spor, ki je bil pravnomočno zaključen s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 783/2006 z dne 6. 3. 2007 v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča opr. št. Ps 495/2001 z dne 13. 7. 2006, s katero je bilo odločeno, da sta vzroka tožnikove invalidnosti III. kategorije posledica poklicne bolezni (33 %) in posledica bolezni (67 %). Vendar pa je bil tožnik, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tudi še po pridobitvi pravice do invalidske pokojnine in vse do dne 3. 5. 2007 nadalje vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar je bistvenega pomena za odločitev o tem, od kdaj dalje ima tožnik pravico do invalidske pokojnine. Potrebno je namreč ločiti pridobitev določene pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja od začetka uživanja te pravice, v konkretnem primeru torej pridobitev pravice do invalidske pokojnine od izplačevanja invalidske pokojnine. Po določbi 5. odstavka 156. člena ZPIZ-1 pravice na podlagi invalidnosti pridobi zavarovanec z dnem nastanka invalidnosti. Vendar pa ZPIZ-1 za uveljavitev te pravice, torej za izplačevanje invalidske pokojnine, določa še dodaten pogoj, to je pogoj prenehanja zavarovanja. Skladno s 1. odstavkom 157. člena ZPIZ-1 namreč pokojnina pripada uživalcu od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Smiselno enake določbe je vseboval tudi ZPIZ v 171. in 172. členu. Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 184/2007 z dne 17. 11. 2008 poudarilo, da začetek uživanja posamezne pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ni vedno istoveten z dnem izpolnitve pogojev. V kolikor do prenehanja zavarovanja ne pride, dejstvo, da je zavarovanec izpolnil pogoje za pridobitev pravice, na izplačevanje pokojnine nima nobenega vpliva. Pogoj za uveljavitev pravice do pokojnine, tudi invalidske, je prenehanje zavarovanja. Enako stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo tudi že v zadevah opr. št. VIII Ips 165/2004 in opr. št. VIII Ips 81/2005. Navedeno pomeni, da je tožnik z dnem 3. 10. 2000 sicer izpolnil pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine, invalidsko pokojnino pa je lahko uveljavil šele z dnem prenehanja zavarovanja. Zato je ob s strani sodišča prve stopnje ugotovljenem in s pritožbo neizpodbijanem dejstvu, da je bil tožnik zavarovan do 3. 5. 2007, odločitev sodišča prve stopnje in že toženca pred njim, da mu gre pravica od 4. 5. 2007 dalje, to je od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja dalje, pravilna. Pri tem pa ni pomembno, kdaj bi tožniku glede na določbo 76. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR; Ur. l. SFRJ, št. 60/89 s spremembami) delovno razmerje prenehalo in kdaj ter v kakšnem obsegu je postala pravnomočna odločba toženca z dne 6. 11. 2000. Dejstvo je, kot že navedeno, da je bil tožnik do 3. 5. 2007 vključen v obvezno zavarovanje, in sicer je bil od 7. 4. 2000 do 31. 1. 2003 zavarovan pri tujem delodajalcu, pri čemer je šlo za zavarovalno dobo s povečanjem; od 1. 2. 2003 do 31. 7. 2004 je bil zavarovan kot brezposelna oseba, ki prejema denarno nadomestilo; od 1. 8. 2004 dalje do 3. 5. 2007 pa je bil prostovoljno vključen v obvezno zavarovanje. Delovno razmerje predstavlja le eno izmed podlag za vključitev v obvezno zavarovanje. Kot navaja že sama pritožba, je bilo že z odločbo z dne 6. 11. 2000 odločeno tudi, da se bo akontacija invalidske pokojnine tožniku izplačevala od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja, tako pa izhaja tudi iz obrazložitve omenjene sodbe opr. št. Ps 495/2001 z dne 13. 7. 2006. Tožnikovo pritožbeno zatrjevanje, da ni bil ustrezno seznanjen v zvezi z uveljavljanjem pravice do invalidske pokojnine, je zato neutemeljeno.

V zvezi z izračunom pokojninske osnove, je najprej sporno, koliko zaporednih let zavarovanja, ki so za tožnika najugodnejša, predstavlja podlago za izračun pokojninske osnove. Ker je tožnik pravico do invalidske pokojnine uveljavil z dnem 4. 5. 2007, je toženec z izpodbijano odločbo pokojninsko osnovo pravilno izračunal na podlagi mesečnega povprečja plač, ki jih je tožnik prejel, oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki, v katerihkoli zaporednih sedemnajstih letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. Tako namreč določa 39. člen ZPIZ-1 v zvezi s prehodno določbo 406. člena ZPIZ-1. Uveljavitev določbe 1. odstavka 39. člena tega zakona, ki je določila izračun pokojninske osnove od katerih koli najugodnejših osemnajstih let zavarovanja po 1. 1. 1970, se je zagotovila postopoma. Zavarovancu, ki se je upokojil v letu uveljavitve tega zakona – v letu 2000, se je pokojninsko osnovo določilo na podlagi plač oziroma zavarovalnih osnov iz najugodnejših zaporednih desetih let zavarovanja pred uveljavitvijo tega zakona. V začetku vsakega naslednjega koledarskega leta pa se je obračunsko obdobje podaljšalo za eno leto, vse dokler ni doseglo 18 zaporednih let zavarovanja iz obdobja od 1. 1. 1970 do zadnjega koledarskega leta pred letom, v katerem zavarovanec uveljavlja pravico do pokojnine, ki so za zavarovanca najbolj ugodna (2. odstavek 406. člena ZPIZ-1). Tožniku, ki se je upokojil v letu 2007 in torej ne v letu 2000, za kar se, kot že obrazloženo, zavzema neutemeljeno, se je pokojninska osnova tako pravilno določila na podlagi mesečnega povprečja plač, ki jih je prejel, oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki, v katerihkoli zaporednih sedemnajstih letih zavarovanja, zato je pritožbeno vztrajanje, da bi se morala pokojninska osnova izračunati na podlagi desetletnega najugodnejšega povprečja plač oziroma osnov zavarovanja, neutemeljeno. Tožnik je ob uveljavitvi pravice do invalidske pokojnine, torej do prenehanja pokojninskega in invalidskega zavarovanja dne 3. 5. 2007, dopolnil 39 let, 11 mesecev in 2 dni pokojninske oziroma zavarovalne dobe – o tem v nadaljevanju, najugodnejše 17-letno obdobje zavarovanja pa je obdobje od leta 1973 do leta 1995. Citirani 39. člen ZPIZ-1 torej določa izračun pokojninske osnove. Pokojninska osnova se izračuna upoštevaje mesečno povprečje plač, ki jih je zavarovanec prejel, oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki, v zakonsko določenem obdobju. V 4. odstavku 39. člena ZPIZ-1 pa je določeno, da se za izračun pokojninske osnove po tem zakonu vzamejo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšane za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v RS. Te ugotovi in določi minister, pristojen za finance. Minister, pristojen za delo, predpiše metodologijo za določitev plač, ki se upoštevajo pri izračunu pokojninske osnove (5. in 6. odstavek 39. člena ZPIZ-1). V obravnavanem primeru je med drugim sporno tudi, od katerih plač, prejetih v obdobju od 13. 9. 1992 dalje, se tožniku izračuna pokojninska osnova - toženec je namreč pokojninsko osnovo upoštevaje podatke v matični evidenci izračunal na podlagi najnižjih pokojninskih osnov, tožnik pa meni, da je za izračun potrebno uporabiti dejansko prejete plače v tuji valuti. Sodišče prve stopnje je sprejelo stališče toženca, ki mu pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Skladno s 1. odstavkom 203. člena ZPIZ-1 se pokojninska doba, plača, vplačila prispevkov ter druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja po podatkih iz matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Matična evidenca je javna listina, za katero po 1. odstavku 224. člena ZPP velja, da dokazuje resničnost tistega, kar je v njej določeno. Dovoljeno pa je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena (3. odstavek 224. člena ZPP). Za utemeljenost uveljavljanega izračuna pokojninske osnove od dejansko prejetih plač bi tožnik torej moral dokazati, da podatki o plačah oziroma zavarovalnih osnovah, od katerih so bili plačani prispevki, kot so vsebovani v matični evidenci, in iz katerih izhaja, da so bili prispevki plačani od najnižjih pokojninskih osnov, niso pravilni, temveč so bili prispevki plačani od dejansko prejetih plač. Tega tožnik, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, ni dokazal. Vendar pa pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe v zvezi z družbo G. ter obveznostjo plačila prispevkov dodatno pojasnjuje naslednje: Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil tožnik do 13. 9. 1992 v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje vključen kot oseba v delovnem razmerju v RS. Z dnem 13. 9. 1992 je sklenil delovno razmerje z delodajalcem G.C.M. (pogodba o zaposlitvi z dne 13. 9. 1992). Gre za tujo pravno osebo s sedežem v tujini, kar je že pojasnjeno v sodbi Delovnega sodišča v Kopru opr. št. 190/2001 z dne 9. 12. 2002, potrjene s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 495/2003 z dne 27. 11. 2003 in s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 152/2004 z dne 1. 2. 2005. Tožnik je s tem dnem tako postal zavarovanec pokojninskega in invalidskega zavarovanja na podlagi 9. člena ZPIZ (Ur. l. RS, št. 12/92), ki je v 2. alinei določal obvezno zavarovanje državljanov RS, ki so bili zaposleni v tujini, če so bili neposredno pred odhodom v tujino zavarovani na ozemlju RS, oziroma so imeli pred odhodom v tujino stalno prebivališče na ozemlju RS in niso bili za ta čas obvezno zavarovani pri tujem nosilcu zavarovanja; ter v 3. alinei državljanov RS, ki so bili zaposleni pri tujem delodajalcu v državi, v kateri so bili obvezno zavarovani, pa z njo ni sklenjena konvencija o socialnem zavarovanju, ali v njej niso mogli uveljavljati pravic do pokojnin oziroma do invalidnin, določenih s tem zakonom, oziroma jih niso mogli uživati izven navedene države, če so bili neposredno pred odhodom v tujino zavarovani v RS, oziroma so imeli neposredno pred odhodom v tujino stalno prebivališče v RS. ZPIZ vse do 22. 2. 1996, ko je začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-B; Ur. l. RS, št. 7/96), ni vseboval posebnih določb glede plačila prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje državljanov RS, zaposlenih pri tujcih, razen glede prispevka delodajalca za zavarovalno dobo, ki je štela s povečanjem (2. odstavek 230. člena ZPIZ). Določba 227. člena ZPIZ, kot je veljala do 22. 2. 1996, med zavarovance, ki so poleg prispevka zavarovanca plačevali tudi prispevek delodajalca, in to skladno z 230. členom ZPIZ od osnove, ki so si jo sami izbrali, povečane za davke in prispevke po stopnji iz 44. člena ZPIZ, ki pa ni smela biti nižja od najnižje pokojninske osnove, povečane za davke in prispevke po stopnji iz 44. člena ZPIZ (231. člen ZPIZ), namreč ni uvrščala zavarovancev iz 9. člena ZPIZ. Za državljane RS, zaposlene pri tujcih, razen torej glede prispevka delodajalca za zavarovalno dobo, ki je štela s povečanjem, so tako veljale povsem enake določbe glede plačila prispevkov, kot za državljane RS, zaposlene na območju RS. Šele ZPIZ-B je s 34. členom v 1. odstavek 230. člena ZPIZ vključil tudi zavarovance iz 2. in 3. alinee 9. člena ZPIZ. To pa pomeni, da je šele od takrat dalje za te zavarovance obstajala pravna podlaga za plačevanje prispevkov zavarovancev in delodajalcev od osnove, ki so si jo sicer sami izbrali, vendar pa ni smela biti nižja od najnižje pokojninske osnove. Vendar pa se je tožnik s pogodbo o zaposlitvi z dne 13. 9. 1992 zavezal, da si bo pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ter zavarovanje za primer brezposelnosti) uredil sam, delodajalec pa je s Sindikatom pomorščakov Slovenije sklenil kolektivno pogodbo, da bo v imenu in za račun pomorščakov plačeval prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje po minimalni osnovi.

Z dnem 1. 1. 2000 je začel veljati ZPIZ-1 (Ur. l. RS, št. 106/99), ki je zavarovance iz prej veljavnega 9. člena ZPIZ uredil v 14. členu. V 208. členu je bilo določeno, da se za zaposlene v RS in državljane RS, zaposlene pri tujcih, prispevki za obvezno zavarovanje plačujejo iz plače in iz nadomestil plače za čas odsotnosti z dela v skladu s predpisi o delovnih razmerjih in predpisih o zdravstvenem zavarovanju, če ni z zakonom drugače določeno. Najnižja osnova za obračun prispevkov za zavarovance iz 14. člena tega zakona je na podlagi 3. odstavka 208. člena ZPIZ-1 znesek minimalne plače. Zavezanci za plačilo prispevkov zavarovancev za pokojninsko in invalidsko zavarovanje so bili med drugim tudi zavarovanci iz 14. člena ZPIZ-1 (1. alineja 222. člena ZPIZ-1), zavezanci za plačilo prispevkov delodajalcev za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni pa so bili za zavarovance iz 14. člena delodajalci (1. alinea 223. člena ZPIZ-1). Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1C, Ur. l. RS, št. 109/2002), ki je začel veljati z dnem 1. 1. 2002, pa so državljani RS, zaposleni v tujini, postali poleg plačila prispevka zavarovanca zavezani tudi za plačilo prispevka delodajalca. V 215. členu ZPIZ-1 je tako določeno, da med drugim tudi državljani RS, zaposleni v tujini, plačujejo poleg prispevka zavarovanca tudi prispevek delodajalca, razen v primerih, določenih s posebnim zakonom. V 2. alinei 223. člena ZPIZ-1 je tako določeno, da so zavezanci za plačilo prispevkov delodajalcev za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni med drugim tudi zavarovanci iz 2. in 3. alinee 14. člena ZPIZ-1. Zavezanci za plačilo prispevkov zavarovancev za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pa so skladno s 1. točko 1. odstavka 222. člena ZPIZ-1 zavarovanci iz 14. člena tega zakona, pri čemer je posebej urejeno plačevanje prispevkov od najnižje osnove (2. odstavek 222. člena ZPIZ-1). Kljub navedeni pravni podlagi glede načina in zavezanca za plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, pa je tožnik sicer kot zavarovanec iz 9. člena ZPIZ oziroma 14. člena ZPIZ-1, kot je pravilno ugotovilo sodišče in kot izhaja tudi iz matične evidence, prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od 13. 2. 1992 do 31. 1. 2003 plačeval od najnižje pokojninske osnove, kar pa je glede na 39. člen ZPIZ-1 bistvenega pomena za odločitev o tem, katere plače oziroma zavarovalne osnove se vzamejo za izračun pokojninske osnove. Pritrditi je sicer tožniku, da plačevanje prispevkov od najnižje pokojninske osnove ni bilo ves čas skladno s citiranimi predpisi, vendar pa to na izračun pokojninske osnove glede na 39. člena ZPIZ-1 ne vpliva, temveč je lahko le predmet eventualnih zahtevkov do delodajalca. Plače oziroma osnove in nadomestila plač oziroma osnov, ki so podlaga za ugotovitev pokojninske osnove, ter zavarovalno dobo na podlagi 1. odstavka 38. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ, Ur. l. RS, št. 81/2000 s spremembami) ugotovi zavod v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Podatke o plačah oziroma osnovah in nadomestilih plač za zavarovance v delovnem razmerju navedejo dajalci podatkov v prijave, na podlagi z zakonom določenih evidenc oziroma poslovne dokumentacije po predpisih o računovodstvu in finančnem poslovanju (2. odstavek 38. člena ZMEPIZ). Dajalci podatkov so opredeljeni v 7. členu ZMEPIZ. Po 3. odstavku 38. člena ZMEPIZ zavod preveri pravilnost podatkov ter način izpolnjevanja prijav iz prejšnjega odstavka. Ker je bila prijava v zavarovanje z dnem 13. 9. 1992 podana na nepravilni podlagi (01-delovno razmerje), je toženec po ugotovitvah revizije (zapisnik z dne 11. 9. 2001) podlago zavarovanja tudi ustrezno popravil (03-delovno razmerje pri tujem delodajalcu). Smiselno enake določbe je v 34. in 6. členu vseboval tudi do 30. 9. 2000 veljavni Zakon o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, 45/95 s spremembami).

Pri izračunu pokojninske osnove ni mogoče upoštevati dejanskih plač, temveč le zavarovalne osnove, od katerih so bili plačani prispevki. Pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava je zato neutemeljen. Glede na navedeno je neutemeljeno tožnikovo sklicevanje na mnenje ministrstva za delo z dne 6. 2. 1997. To mnenje ni pravno zavezujoče, sodišče pa je na podlagi 1. odstavka 3. člena Zakona o sodiščih (ZS; Ur. l. RS, št. 19/94, s spremembami) vezano na ustavo in zakon. Neutemeljeno pa tožnik opozarja tudi na sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 45/2002, da je socialno sodišče dolžno odločati tudi o vprašanjih, ki bi sicer lahko bila predmet delovnega spora, saj ne gre niti za enako dejansko niti za enako pravno stanje. V obravnavanem primeru namreč obstoj delovnega razmerja z vidika pokojninske dobe ni sporen. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da morebitna odprta vprašanja v zvezi s tožnikovim delovnopravnim statusom niso predmet socialnega spora. Ta vprašanja, kljub pritožbenim navedbam v tej smeri, zato tudi niso predmet opredelitve pritožbenega sodišča. Nadalje je v zvezi z izračunom pokojninske osnove sporno vštevanje plačila za opravljeno delo preko polnega delovnega časa v pokojninsko osnovo, in sicer za obdobja od leta 1971 do 1972, v letu 1974, za obdobje od 1981 do 1992, razen za mesece september do december 1982, in od leta 1992 dalje.

Pritožba sodišču prve stopnje v zvezi z vštevanjem plačila za opravljeno nadurno delo v pokojninsko osnovo, smiselno očita, da je s tem, ko ni ugodilo tožnikovemu dokaznemu predlogu, naj sodišče pridobi plačne liste od S.P. d.o.o., zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravnega postopka po 1. odstavku 339. člena v zvezi z 213. členom ZPP, zaradi česar naj bi bilo tudi dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Ta očitek je neutemeljen. Sodišče na podlagi 2. odstavka 213. člena ZPP po lastni presoji odloči o tem, kateri dokazi se bodo izvedli za ugotovitev odločilnih dejstev. Izvedbo dokazov odredi sodišče s sklepom, v katerem se navedeta sporno dejstvo, o katerem naj se izvede dokaz, in dokazilo. Predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, senat zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil (1. in 2. odstavek 287. člena ZPP). Neizvedba vseh predlaganih dokazov torej ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je dejansko stanje pravilno in dovolj popolno ugotovljeno na podlagi izvedenih dokazov. Pri tem pa tožnik v pritožbi ne pojasni v čem, naj bi bilo dejansko stanje v zvezi z vštevanjem plačila za opravljeno nadurno delo v pokojninsko osnovo nepopolno in zmotno ugotovljeno.

Po določbi 407. člena ZPIZ-1 se plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa do uveljavitve zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnega do 31. 3. 1992, upošteva pri izračunu pokojninske osnove, če je bila izplačana za delo, ki se je po predpisih o delovnih razmerjih štelo kot poseben delovni pogoj. Enako določbo je v 312. členu vseboval tudi ZPIZ, ki je določal, da se plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa do uveljavitve tega zakona (do 1. 4. 1992), upošteva pri izračunu pokojninske osnove, če je bila izplačana za delo, ki se je po predpisih o delovnih razmerjih štelo kot poseben delovni pogoj. Na tej podlagi je potrebno zadevo presojati tudi po delovnopravnih predpisih, veljavnih v spornem obdobju. V v letu 1972 veljavnem Temeljnem zakonu o delovnih razmerjih (TZDR; Ur. l. SFRJ, št. 17/65 s spremembami) je bilo delo preko polnega delovnega časa urejeno v določbah 43. in 44. člena. Od dne 18. 5. 1974 dalje veljavni Zakon o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci (ZMRDZD; Ur. l. SRS, št. 18/74) je določbe o delu preko polnega delovnega časa vseboval v 27. in 29. členu, Zakon o združenem delu (ZZD; Ur. l. SFRJ št. 53/76), veljaven od dne 11. 12. 1976, pa v 184. členu. Vsi navedeni zakoni so delo preko polnega delovnega časa urejali smiselno enako kot Zakon o delovnih razmerjih (ZDR/77; Ur. l. SRS, št. 24/77 – s spremembami), ki je začel veljati dne 7. 1. 1978. V 79. členu ZDR/77 je bilo določeno, da je lahko s samoupravnim splošnim aktom o delovnih razmerjih določeno, da bodo delavci izjemoma za omejeno dobo delali preko polnega delovnega časa tudi v primerih, ko je nujno, da se začeto delo nadaljuje, da bi se končal delovni proces, katerega ustavitev ali prekinitev bi glede na naravo tehnologije in organizacijo dela povzročila precejšnjo materialno škodo ali spravila v nevarnost življenje ali zdravje občanov, oziroma da se z nepretrganim delom prepreči kvarjenje surovin ali materiala ali pa odvrne okvara na delovnih sredstvih, ki bi povzročila prekinitev dela, kakor tudi da se prepreči prekinitev dela v drugih organizacijah združenega dela, ali da se zagotovijo za njegov nepretrgan potek potrebne temeljne surovine ali zagotovi varnost ljudi in premoženja ali pa varnost prometa, vendar samo, če tega dela ne morejo opraviti drugi delavci v okviru polnega delovnega časa ali če nastane potreba po takšnem delu zaradi nepredvidenega izostanka delavca, ki bi moral opraviti tako delo. Nadalje je ZDR/77 določal, da se takšno delo delavca šteje kot poseben delovni pogoj. Z 81. členom ZDR/77 je bilo nadurno delo omejeno na 12 ur na teden. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 27/82), ki je začel veljati dne 31. 7. 1982, je besedilo zgoraj citiranega 81. člena spremenil tako, da je dodal 1. odstavek, da delavci dela preko polnega delovnega časa po 79. in 80. členu ne smejo uvesti, če ga je mogoče opraviti z ustrezno smotrno organizacijo in delitvijo dela, razporeditvijo delovnega časa, z uvajanjem novih delovnih izmen ali z zaposlitvijo novih delavcev. Maksimalno tedensko omejitev nadurnega dela 12 ur je nadomestil z omejitvijo največ 30 ur na teden. Tudi samoupravni splošni akti delodajalca, čeprav so določali, da se delo preko polnega delovnega časa šteje kot posebni delovni pogoj, so morali biti v skladu s takrat veljavno delovnopravno zakonodajo, torej v skladu s pogoji, ki so jih za opravljanje nadurnega dela določali omenjeni zakoni. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zavzelo pravilno stališče, da se je delo preko polnega delovnega časa, opravljeno v spornem obdobju, ki se lahko šteje kot poseben delovni pogoj, in kot tako predstavlja tudi podlago za vštevanje za to delo izplačanih plač v pokojninsko osnovo, le tisto delo, ki je bilo opravljeno kot izjemno, nepredvidljivo in nujno. Tako izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 458/2007 z dne 21. 1. 2009. Za obdobje od leta 1971 do leta 1974 toženec že sam priznava, da so izpolnjeni pogoji za vštevanje plačila za opravljeno nadurno delo v pokojninsko osnovo. Ker pa tožnik v letu 1971 in v letu 1974 ni bil vključen v obvezno zavarovanje za najmanj šest mesecev, se mu ti dve leti po 2. odstavku 39. člena ZPIZ-1 sploh ne vštevata v leto zavarovanja. Za leto zavarovanja se namreč upošteva le koledarsko leto, v katerem je zavarovanec prejemal plačo oziroma nadomestilo plače za najmanj šest mesecev zavarovanja, oziroma v katerem so bili najmanj za šest mesecev plačani prispevki od zavarovalne osnove. Pri določitvi pokojninske osnove se tako niso upoštevale že plače za redno delo za leto 1971 in leto 1974, kar pomeni, da se ne more upoštevati niti plačilo za opravljeno nadurno delo. Za leto 1972 je sodišče ob zaključku, da tožnik zatrjevanja, da je v tem letu opravil 765 nadur ni dokazal, pravilno sprejelo odločitev toženca, da se tožniku glede na podatke v matični evidenci za leto 1972 v pokojninsko osnovo prizna plačilo za opravljenih 443 nadur. Podatki v matični evidenci so namreč skladni s podatki v kartonu osebnega dohodka za leto 1972. Po določbi 212. člena ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Sicer pa S.P. d.o.o. s plačnimi listami za leto 1972 ne razpolaga (priloge B4 do B6).

Toženec pri izračunu pokojninske osnove ni upošteval plačil za opravljeno delo preko polnega delovnega časa za obdobje od 1981 do 1992, razen za mesece september do december 1982. Štel je, da nadurno delo v tem obdobju ni bilo opravljeno kot poseben delovni pogoj, ker je tožnik takrat delo opravljal na kopnem.

Glede na navedeno materialno podlago bi tožnik v obravnavnem primeru moral zatrjevati in dokazati, da je bilo delo preko polnega delovnega časa tudi v obdobju od leta 1982 do 1992, ko mu toženec plačila za to delo ni vštel v pokojninsko osnovo, opravljeno kot poseben delovni pogoj, da je šlo za izjemne, nepredvidene in nujne dogodke. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da tožnik tega ni niti zatrjeval niti dokazoval (in tega ne zatrjuje niti v pritožbi), zato je odločitev, da se plačilo za opravljeno delo preko polnega delovnega časa za obdobje od 1981 do 1992 ne upoštevapri izračunu pokojninske osnove, pravilna.

Pravilno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožniku v pokojninsko osnovo ni mogoče upoštevati niti plačila za delo preko polnega delovnega časa za obdobje od leta 1992 dalje. Kot je že bilo obrazloženo, je tožnik od 13. 2. 1992 dalje prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ne glede na prejeto plačilo za opravljeno delo preko polnega delovnega časa – in tudi ne glede na dejansko prejeto plačo, plačeval od najnižje pokojninske osnove. Pokojninska osnova se je tako določila na podlagi teh najnižjih zavarovalnih osnov, plačila za nadurno delo pa glede na navedeno v pokojninsko osnovo ni mogoče všteti.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno sprejelo pokojninsko osnovo, kot jo je izračunal toženec. Tožnik pa se z izpodbijano odločbo toženca in tudi s sodbo sodišča prve stopnje ni strinjal niti v delu glede ugotovljene pokojninske oziroma zavarovalne dobe. Zatrjeval je, da mu v pokojninsko dobo ni bil upoštevan čas študija in služenja vojaškega roka oziroma čas nezaposlenosti ter da mu je za obdobje od 13. 9. 1992 do 31. 12. 1992 in od 6. 4. 2000 do 31. 1. 2003 potrebno priznati zavarovalno dobo s povečanjem.

Pritožba v delu, ki se nanaša na odločitev sodišča, da tožniku časa študija in služenja vojaškega roka oziroma časa nezaposlenosti ni mogoče upoštevati v zavarovalno dobo, ni obrazložena, v okviru presoje pritožbe po uradni dolžnosti pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je le-ta neutemeljena. Pokojninska doba, ki je določena kot pogoj za pridobitev in uveljavitev pravice iz obveznega zavarovanja, po 187. členu ZPIZ-1 obsega čas prebit v obveznem zavarovanju, ki se všteva v zavarovalno dobo po določbah tega zakona; čas, ki se zavarovancu skladno z zakonom šteje v pokojninsko dobo brez plačila prispevkov; in čas dopolnjen do uveljavitve tega zakona, ki se državljanu RS všteva v pokojninsko dobo po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona, razen če ni s tem zakonom ali mednarodnim sporazumom drugače določeno. Po 189. členu ZPIZ-1 se zavarovancu oziroma uživalcu pokojnine ob pogoju, da plača prispevke za obvezno zavarovanje, upošteva v zavarovalno dobo za izpolnitev pogojev in odmero pokojnine, če v tem času ni bil vključen v obvezno zavarovanje, čas, ko je bil prijavljen pri zavodu za zaposlovanje kot iskalec zaposlitve ali brezposelna oseba (1. alinea 1. odstavka 189. člena ZPZ-1), čas zaključenega dodiplomskega in podiplomskega študija in čas služenja vojaškega roka (1. in 2. alinea 2. odstavka 189. člena ZPIZ-1). Skladno s 126. členom ZPIZ se je zavarovancu oziroma uživalcu pokojnine ob pogoju, da je plačal prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, upoštevalo v zavarovalno dobo čas zaključenega rednega šolanja na višji in visoki stopnji in čas služenja vojaškega roka. O upoštevanju te dobe v zavarovalno dobo toženec odloči s posebno odločbo, pogoj za upoštevanje pa je plačilo prispevkov. Tožnik je na naroku za glavno obravnavo dne 9. 10. 2008 (v spisu na listovni št. 48) že sam navedel, da ni podal zahteve za dokup, oziroma da prispevkov ni plačal. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni predložil nobenih dokazov zaupoštevanje časa študija in služenja vojaškega roka oziroma časa nezaposlenosti, saj je že sam zatrjeval prav nasprotno (214. člena ZPP), je tako pravilen.

Pravilna je tudi odločitev sodišča, da se tožniku za obdobje od 13. 9. 1992 do 31. 12. 1992 in od 6. 4. 2000 do 31. 1. 2003 ne šteje zavarovalna doba s povečanjem. Z izpodbijano odločbo toženca je bila tožniku upoštevana zavarovalna doba s povečanjem med drugim tudi za obdobje od 1. 1. 1993 do 6. 4. 2000, ne pa tudi od 13. 9. 1992 do 31. 12. 1992 in od 6. 4. 2000 do 31. 1. 2003, in sicer na podlagi potrdil delodajalca z dne 13. 11. 2000 in z dne 24. 8. 2004, iz katerih ne izhaja, da bi tožniku za sporni obdobji šla zavarovalna doba s povečanjem. Zavarovancem, ki so opravljali posebno težka in za zdravje škodljiva dela, in zavarovancem, ki so opravljali dela, ki jih po določeni starosti ni bilo moč uspešno poklicno opravljati, se je skladno z 208. členom ZPIZ štela zavarovalna doba s povečanjem. Stopnja povečanja zavarovalne dobe je bila odvisna od teže in škodljivosti dela oziroma od narave dela in je smela znašati največ 50 %. V 211. členu ZPIZ je bilo določeno, da delovna mesta, na katerih se je zavarovalna doba štela s povečanjem, postopek za njihovo določanje, stopnjo povečanja zavarovalne dobe na teh delih ter način in postopek revizije, določa poseben zakon o štetju zavarovalne dobe s povečanjem. Do sprejema tega zakona so se po 317. členu ZPIZ uporabljali predpisi in splošni akti Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v RS o določitvi delovnih mest, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem, in o stopnji povečanja, ki so veljali do uveljavitve tega zakona. Kot pa je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, takšen zakon ni bil sprejet, zato so se uporabljali navedeni prejšnji predpisi. S 1. 1. 2000, to je dnem uveljavitve ZPIZ-1 so se na podlagi 1. odstavka 430. člena ZPIZ-1 prenehali uporabljati predpisi o štetju zavarovalne dobe s povečanjem, razen v primeru iz 4. odstavka tega člena. Zavarovanci, ki na dan uveljavitve tega zakona delajo na delovnih mestih, kjer se zavarovalna doba šteje s povečanjem, in imajo najmanj 25 let (moški) oziroma 23 let (ženske) pokojninske dobe, imajo ne glede na določbo prejšnjega odstavka še naprej pravico do štetja zavarovalne dobe s povečanjem in do znižanja starostne meje po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona (4. odstavek 430. člena ZPIZ-1).

Za obdobje od 13. 9. 1992 do 31. 12. 1992 je pri tem odločilno, da tožnik za priznanje zavarovalne dobe, ki šteje s povečanjem ni plačal prispevkov. Po 2. odstavku 202. člena ZPIZ se pri uveljavljanju pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki bi šle zavarovancu na podlagi pokojninske dobe, za katero bi moral sam plačati prispevek, upošteva le pokojninska doba, za katero je prispevek plačan. Kot je že bilo omenjeno, so bili zavarovanci iz 9. člena ZPIZ po 230. členu ZPIZ dolžni sami plačevati prispevek delodajalca za zavarovalno dobo, ki se šteje s povečanjem. In sicer do 22. 2. 1996 po 2. odstavku 230. člena ZPIZ, po katerem so si zavarovanci iz 9. člena tega zakona plačevali prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz 3. alineje 224. člena ZPIZ, to je prispevek delodajalca za zavarovalno dobo, ki se šteje s povečanjem, od 22. 2. 1996 pa po 1. odstavku 230. člena ZPIZ, po kateri so si zavarovanci iz 2. in 3. alinee 9. člen ZPIZ plačevali (vse) prispevke iz 224. člena tega zakona, torej tudi prispevek delodajalca za zavarovalno dobo, ki se šteje s povečanjem. Tožnik je bil torej zavezanec za plačilo tega prispevka že po določbah ZPIZ. Ker ta prispevek za obdobje od 13. 9. 1992 do 31. 12. 1992 nedvomno ni bil plačan - tako je izpovedal tožnik sam, tega obdobja zavarovanja ni mogoče šteti kot zavarovalne dobe s povečanjem.

Kot zavarovalne dobe s povečanjem pa tožniku ni mogoče šteti niti zavarovanja od 6. 4. 2000 do 31. 1. 2003. Pritrditi je namreč stališču sodišča prve stopnje, da se zavarovalna doba s povečanjem šteje le za tisti čas, ko je zavarovanec takšno delo dejansko opravljal. Takšno stališče je namreč že zavzelo Vrhovno sodišče RS. V sodbi opr. št. VIII Ips 386/2006 z dne 15. 1. 2008 je izreklo, da je v zavarovalno dobo s povečanjem na delih in nalogah v rudniku mogoče upoštevati le čas dejanskega opravljanja posebno težkih in zdravju škodljivih del. Pri tem se je oprlo tudi na določilo 1. odstavka 163. člena Statuta Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji (Ur. l. SRS, 40/83), ki je predvidevalo možnost povečanja zavarovalne dobe le za čas dejanskega dela. Ker se za presojo priznanja zavarovalne dobe s povečanjem za obdobje od 6. 4. 2000 do 31. 1. 2003 po 4. odstavku 430. člena ZPIZ-1 v zvezi s 317. členom ZPIZ uporabljajo prejšnji predpisi, po katerih je bil pogoj dejansko opravljanje dela, ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki ji pritožba ne nasprotuje, da tožnik v tem obdobju ni bil vkrcan na ladjo, oz. je bil v bolniškem staležu, in torej dela ni dejansko opravljal, pritožbenim navedbam, da gre v tem obdobju za zavarovalno dobo s povečanjem, ni mogoče pritrditi.

Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredelilo, saj v tej zadevi niso odločilnega pomena.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče sklenilo, da na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP stroške pritožbe krije sam.