Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjenosti pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta.

Če revident z revizijo uveljavlja le pravico do vrnitve premoženja v naravi, ne gre za spor o pravici, izraženi v denarni vrednosti, zato v takem primeru ni podana dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka in stranka z interesom sami trpita svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo je revident po odvetniku vložil revizijo. Njeno dovoljenost uveljavlja na podlagi vseh treh točk drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

2. Stranka z interesom, A.A., v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške postopka.

3. Revizija ni dovoljena.

K I. točki izreka:

4. S pravnomočno sodbo, ki jo revident izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njegovo tožbo zoper delno odločbo tožene stranke z dne 23. 11. 2009. Z navedeno odločbo je tožena stranka odločila, da se revidentu za tam navedene nepremičnine določi odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe (v nadaljevanju SOD) v skupnem znesku 2.541.395,09 DEM (to je 1.299.414,61 EUR). Iz obrazložitve odločbe izhaja, da za vračilo premoženja v naravi obstojijo ovire iz 1. in 3. točke prvega odstavka 19. člena ter drugega odstavka 32. člena Zakona o denacionalizaciji – ZDen.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

6. Revident v reviziji navaja, da njena dovoljenost temelji na 1., 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, pri tem pa glede 2. in 3. točke navedene določbe ZUS-1 ne navaja nobenih razlogov. Ker je trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, ta pa ni navedel nobenih razlogov za dovoljenost revizije po določbah 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ni izkazal dovoljenosti revizije po navedenih določbah ZUS-1. 7. Prav tako revident ni izkazal dovoljenosti revizije po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po tej določbi ZUS-1 je revizija sicer dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR.

8. Revident navaja, da po izračunu izvedenca nadomestitveni stroški upravičenca znašajo 628.000.000,00 SIT oziroma približno 2.620.000,00 EUR, z izpodbijano upravno odločbo pa mu je bila odmerjena odškodnina v približno pol manjši višini, tako da vrednost sporne pravice znaša vsaj 1.300.000,00 EUR. Sicer meni, da je ta znesek dejansko bistveno višji in presega 10.000.000,00 EUR.

9. Iz navedenega izhaja, da revident kot dovoljenost revizije uveljavlja razliko med priznano odškodnino v obliki obveznic SOD in izračunanimi stroški nadomestitve nepremičnine za upravičenca v zvezi z ugotavljanjem obstoja ovire za vračanje v naravi iz 1. točke prvega odstavka 19. člena ZDen. Revizijski razlogi, ki jih navaja v nadaljevanju revizije, se nanašajo le na ugotovljene ovire za vrnitev premoženja v naravi. Glede na navedeno revident z revizijo uveljavlja vrnitev obravnavanega premoženja v naravi, ne uveljavlja pa višje odškodnine, kot mu je bila priznana z obravnavano odločbo upravnega organa. Gre torej za spor o pravici do vračila premoženja v naravi.

10. Vrhovno sodišče je že v več sklepih sprejelo stališče, da pravica do vračila premoženja v naravi ni pravica, izražena v denarni vrednosti (npr. sklepi X Ips 728/2008 z dne 22. 1. 2009, X Ips 747/2008 z dne 5. 2. 2009, X Ips 734/2008 z dne 5. 2. 2009, X Ips 789/2008 z dne 2. 4. 2009). Enako stališče je v sklepu U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010 sprejelo tudi Ustavno sodišče. 11. Ker spor o pravici do vrnitve premoženja v naravi ni spor, v katerem je pravica stranke izražena v denarni vrednosti, ni podana dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 12. Revident ni izkazal zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, zato je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

13. Vrhovno sodišče je revizijo zavrglo, zato revident na podlagi določb prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

14. Ker stranka z interesom s svojim odgovorom na revizijo ni prispevala k odločitvi, glede na določbe prvega odstavka 155. člena ZPP ni upravičena do povrnitve stroškov, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora.