Jedro

Sodišče se strinja z odločitvijo ministrstva, da so izkazane ovire za vrnitev nepremičnin v naravi, zaradi česar je denacionalizacijski upravičenec upravičen do odškodnine v obveznicah SOD, saj gre pri vseh obravnavanih nepremičninah, ki so v uporabi šole in C., za dejavnosti s področja izobraževanja in kulture, ki bi bila z vrnitvijo nepremičnin v naravi bistveno okrnjene.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevi tožeče stranke in stranke z interesom Mestne občine Ljubljana za povrnitev stroškov postopka se zavrneta.

Obrazložitev

Z izpodbijano delno odločbo je Ministrstvo za kulturo (ministrstvo) odločilo, da se A. kot pravnemu nasledniku B. reda za podržavljeno nepremičnino parc. št. 196-hiša, v izmeri 3.051 m2, vl. št. 357 k.o. ..., z vknjiženim lastnikom Republiko Slovenijo, Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport, določi odškodnina v obveznicah Slovenske odškodninske družbe (SOD) v višini 2.354.201,48 DEM (1. točka izreka); za podržavljeno in po podržavljenju porušeno leseno drvarnico v izmeri 100 m2 določi odškodnina v obveznicah SOD v višini 14.692,08 DEM (2. točka izreka); za podržavljeni dvoriščni zidani objekt izmere 100 m2 določi odškodnina v obveznicah SOD v višini 23.837,81 DEM (3. točka izreka); za podržavljeno leseno drvarnico v izmeri 30 m2 določi odškodnina v obveznicah SOD v višini 4.407,62 DEM (4. točka izreka); za podržavljeni ograjni zid v izmeri 245 m2 določi odškodnina v obveznicah SOD v višini 80.454,70 DEM (5. točka izreka); za podržavljeno zemljišče parc. št. 136/1-vrt 3162 m2, sedaj dvorišče 3.140 m2, vl. št. 356 k.o. ..., za njeno površino, ki ni všteta v funkcionalno zemljišče parc. št. 196 k.o. ..., in ki znaša 806 m2, določi odškodnina v obveznicah SOD v višini 29.368,32 DEM (6. točka izreka); za podržavljeno zemljišče parc. št. 136/2-vrt 945 m2, sedaj park 925 m2, vl. št. 356 k.o. ... določi odškodnina v obveznicah SOD v višini 34.433,08 DEM. V 10. točki izreka je odločeno, da je SOD dolžna izročiti obveznice iz 1. do 7. točke izreka te odločbe v roku štirih mesecev po njeni pravnomočnosti, v 11. točki izreka pa, da nosi stroške postopka vsaka stranka sama.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je denacionalizacijska zahteva tožeče stranke glede premoženja, navedenega v izreku, utemeljena v obliki odškodnine v obveznicah SOD. Ministrstvo ugotavlja, da je za bivši podržavljeni samostan (parc. št. 196 k.o. ...) v postopku nedvomno izkazano, da ga tako v času ob uveljavitvi ZDen kot danes uporabljata ... in C. Prva v njem izvaja dejavnost s področja izobraževanja, drugi pa dejavnost s področja kulture, s čimer je izpolnjen prvi pogoj za uveljavljanje ovir za vrnitev nepremičnine v naravi po določbi 1. točke 1. odstavka 19. člena ZDen. Ker so bili z izvedeniškim mnenjem izvedenca A.A. za samostanski objekt ugotovljeni več kot za 50 % višji stroški za nadomestitev nepremičnine za oba zavezanca kot za upravičenca, če bi le-ta želel samostan nadomestiti z nadomestnim, so izpolnjeni tudi pogoji po 3. odstavku 19. člena ZDen. Del samostanskega objekta (zajetega v cenitvi nadomestnih stroškov in tudi ugotavljanja vrednosti samostana) v naravi danes predstavlja gostinski lokal. Ministrstvo ugotavlja, da tudi ta del objekta služi izvajanju izobraževalne in kulturne dejavnosti (ZDen s komentarjem: GV, Ljubljana 2000, druga dopolnjena izjava, ctr. 195, 3. odstavek), glede na to, da nudi ustrezno gostinsko ponudbo za dijake in zaposlene v šoli, in tudi v času prireditev za udeležence in nastopajoče in glede na to šteje za dejavnost, kateri služi. Z zahtevano vrnitvijo upravičencu v naravi bi se prireditvena dejavnost zavezanca (ki se izvaja v prostoru) bistveno ogrozila, če ne celo onemogočila, saj so gostinske storitve nujno potrebne v času prireditev. Enaka ugotovitev velja za preddverje, ki je bilo po zasnovi arh. ... mišljeno kot osrednji prireditveni prostor in si dejavnosti C. na prostoru gledališča brez preddverja ni možno zamišljati. Nadalje navaja, da je bilo za nepremičnino parc. št. 136/1 (v naravi prostor gledališča) v postopku nesporno ugotovljeno, da se uporablja za izvajanje kulturne dejavnosti (1. točka 1. odstavek 19. člena ZDen), ter da bi bili nadomestitveni stroški iz 3. odstavka 19. člena ZDen za 670,79% višji za zavezanca kot za upravičenca. Prav tako predstavlja glede na določbo 2. odstavka 32. člena ZDen oviro za vrnitev v naravi, saj je bila parcela po podržavljenju pozidana. Za parc. št. 136/1, vknjiženo kot park z lastnikom občino ..., je bilo v ugotovitvenem postopku ugotovljeno, da gre za nepremičnino v splošni rabi (javno dobro), kar predstavlja oviro za vrnitev v naravi po 3. točki 1. odstavka 19. člena ZDen.

Tožeča stranka vlaga tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07-sklep US, v nadaljevanju ZUS-1). Pri tem izpostavlja kot sporno vprašanje, ali obstajajo ovire za vrnitev vsega podržavljenega premoženja v naravi in meni, da je odločitev ministrstva napačna. Mnenja je, da ministrstvo ne more biti neodvisen in nepristranski organ, zaradi česar ne more sprejeti zakonite odločitve. V tem primeru je namreč zavezanec za vrnitev premoženja država, in sicer Ministrstvo za šolstvo, v delu, v katerem je zavezanec občina, pa gre za dejavnost, ki sodi pod okrilje Ministrstva za kulturo, kar pomeni, da je odločba že iz tega razloga nezakonita. Brez pravne in dejanske podlage je ugotovitev ministrstva, da je ovira za vrnitev v naravi podana tudi v primeru pisarniških prostorov, saj se pisarniška dejavnost, ki pa ne pomeni kulturne dejavnosti, lahko opravlja na katerikoli lokaciji. V primeru opravljanja kulturne dejavnosti v hramu je potrebno upoštevati, da zavezanca z obratovanjem tega gostinskega lokala kršita 12. člen Zakona o omejevanju porabe alkohola, ki prepoveduje prodajo oziroma ponudbo alkoholnih pijač v stavbah in na pripadajočih funkcionalnih zemljiščih, kjer se opravlja dejavnost vzgoje in izobraževanja. V zvezi z izvedeniškim mnenjem navaja, da je bil s sklepom z dne 12. 4. 2004 za izvedenca določen A.A., dne 25. 6. 2005 pa je izvedeniško mnenje izdelala družba B., d.o.o., (ki ni na seznamu izvedencev), ki je izstavila račun za izdelavo cenitvenega poročila v znesku 1.690.478,69 SIT. Ker je ta znesek kar štirikrat višji kot bi lahko bil po pravilniku, je jasno, da je bilo mnenje izdelano v korist zavezancev, ki sta račun tudi plačala. Ker izvedeniškega mnenja ni izdelal izvedenec, ne more biti podlaga za odločitev. V zvezi z vsebino izvedeniškega mnenja pa navaja, da se ne more sklicevati na dokumentacijo, ki je ni v spisu, in ki ni predložena izvedeniškemu mnenju, saj se stranke o njej ne morejo izjasniti. Tako ni predloženo zlasti gradbeno dovoljenje oziroma dovoljenja, na podlagi katerih naj bi v letih 1981 do 1990 zavezanca zgradila novih 1.053 m2 površin in uporabna dovoljenja za uporabo tako na novo zgrajenih prostorov. Ta dovoljenja so pomembna zaradi ugotovitve relevantnih dejstev, in sicer, ali je bilo sploh kaj zgrajenega, ali so bili posamezni deli zgrajeni po uveljavitvi ZDen, ter obseg morebitnih dovoljenih posegov. Zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja nepremičnin so napačne tudi vrednosti, izračunane v poročilu. V poročilu je navedeno, da sta kopiji katastrskega načrta v času podržavljenja in današnjega stanja enaki, kar pomeni, da so enaki tlorisi objektov v času podržavljenja in danes. Sprašuje se, kako je mogoče, da se površine objektov, ki imajo tudi enake višinske gabarite, povečajo iz 2.537,83 m2 na 4.941,25 m2 oziroma za skoraj 100%, kar je v nasprotju s fizikalnimi zakoni. Podobno stanje je tudi pri točkovanju. V poročilu se ugotavlja, da so bila okna zamenjana, in da se okna nahajajo v enakih odprtinah, vendar so bila v času nacionalizacije klasične obrtniške izvedbe, danes pa so izvenserijske, kar pa ni mogoče pojasniti, kakor tudi ne, kako so bile ugotovljene ostale postavke točkovanja, kot npr., da dostop ni bil tlakovan, ali da je vodovod, ki je bil v samostanu, štel za vodovod v hiši, današnji vodovod pa je vodovod v lokalu. Napačno so bile upoštevane določbe o amortizaciji oziroma o količini točk glede na starost posameznih stavbnih elementov in vse to v škodo upravičenca in v korist zavezancev. Pri tem je potrebno ugotoviti, da večina del, ki jih je uveljavljal zavezanec kot vlaganja v prostore, predstavlja vzdrževalna dela, in ne dela, ki bi povečevala velikost in vrednost nepremičnine. Izvedenec je v poročilu, ko je ugotavljal ovire za vrnitev nepremičnin v naravi, presojal pravna vprašanja. Dalje navaja, da so napačno izračunani tudi stroški za nadomestitev izgradnje srednjeveškega samostana in cerkve tako, da je za vsak m2 reprodukcijski strošek gradnje samostana in cerkve 68.545,34 SIT, reprodukcijski strošek gradnje šole in pisarn 225.656,02 SIT, Letnega gledališča pa celo 261.922,16 SIT. Vsakomur je jasno, da so stroški gradnje srednjeveškega samostana in cerkve neprimerno višji od gradnje šole in pisarn in so stroški za upravičenca višji kot za zavezanca. Že iz Ocenitve dodane vrednosti kulturnega spomenika je razvidno, da je vrednost samostana vsaj za 36 % višja od vrednosti šole ali poslovnih prostorov, ki jih lahko zgradiš lokacijsko kjerkoli in iz cenejših modernih materialov, stroški izgradnje srednjeveškega samostana in cerkve pa terjajo precej višje stroške, saj gre za nadstandardne materiale in danes že neuporabljene gradbene tehnike, ki zahtevajo dosti več dragega, ročnega dela. V zvezi s parcelo 136/2 navaja da, če je določena nepremičnina javno dobro, mora biti to vpisano v zemljiško knjigo, država pa mora javno dobro razglasiti s svojim aktom, lastnik nepremičnine občine pa o tem ni predložil dokazov. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži dolžnost povrnitve stroškov postopka tožeči stranki.

Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala, sodišču pa je dostavila upravne spise.

Občina kot stranka z interesom v tem upravnem sporu, v odgovoru na tožbo opozarja na 20. in 52. člen ZUS-1 in navaja, da tožeča stranka v tožbi navaja številne trditve, ki niso bile podane v času trajanja postopka pred pristojnim organom in gre tako za tožbene novote, ki niso dovoljene. V pomanjkanju pravnih argumentov se tožeča stranka zateka k žaljivim izjavam na račun izvedenca, ki mu očita kaznivo dejanje krive izpovedbe in napeljevanje k kaznivemu dejanju ter tudi nesposobnost. Sicer pa v celoti pritrjuje odločitvi ministrstva, da so okoliščine po 1. točki 1. odstavka 19. člena ZDen podane. V samostanskem delu se prostori uporabljajo za administracijo, ki skrbi za programe in sprejem nastopajočih, v preostalem pa za prireditve. V ta namen se uporabljajo lapidariji, dvorišče in dvorana, ki pa se uporablja tudi kot garderobni prostor za nastopajoče in prostor za vaje, tako da so prostori zasedeni celo leto. Oceno, da gre za enovit kompleks (ki je povrhu še arhitekturni in zgodovinski spomenik), je podal tudi izvedenec v svojem izvedenskem mnenju. Tožeča stranka, ki pretežni del svoje tožbe posveča mnenju, v postopku take ocene nikoli ni argumentirano izpodbijala. Kljub pozivu tožene stranke ni podala pripomb na mnenje in zahtevala njegove dopolnitve, temveč je predložila zgolj cenitev cenilke D.D., in sicer z dopisom „v branje in premislek“. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne in naloži tožeči stranki plačilo njenih pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Stranka z interesom v tem upravnem sporu Republika Slovenija, ki jo zastopa DPRS, odgovora na tožbo ni podala.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za sporno vprašanje ali so podane ovire za vrnitev v naravi parc. št. 196 (hiša), parc. št. 136/1 (gledališče s spremljajočimi objekti) in parc. št. 136/2 (javna površina-park), v primeru parc. št. 196 in 136/1 iz razlogov po 1. točki 1. odstavka 19. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) in v primeru parc. št. 136/2 iz razlogov po 2. odstavku 32. člena in po 3. točki 1. odstavka 19. člena ZDen.

Po določbi 1. točke 1. odstavka 19. člena ZDen nepremičnine ni mogoče vrniti, če služi za opravljanje dejavnosti državnih organov ali za dejavnosti s področja zdravstva, vzgoje in izobraževanja, kulture oziroma drugih javnih služb, pa bi bila s tem bistveno okrnjena možnost za opravljanje teh dejavnosti, ker je ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino ali bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški. Po določbi 3. točke 1. odstavka 19. člena ZDen nepremičnine ni mogoče vrniti tudi v primeru, če je izvzeta iz pravnega prometa oziroma na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice. Po 2. odstavku 32. člena ZDEN pa se ne vračajo podržavljena zazidana stavbna zemljišča (obstoječe gradbene parcele), razen če je na njih zgrajeni trajni objekt v lasti upravičenca.

V obravnavanem primeru se sodišče strinja z odločitvijo ministrstva, da so izkazane ovire za vrnitev nepremičnin v naravi, zaradi česar je denacionalizacijski upravičenec upravičen do odškodnine v obveznicah SOD.

Iz tožbenih navedb je moč povzeti, da tožeča stranka ugovarja predvsem obstoju ovir za vrnitev v naravi gostinskega lokala ter prostorov v uporabi C., ki naj bi se uporabljali le za pisarniško dejavnost. Po presoji sodišča tožeča stranka s svojimi argumenti ne more biti uspešna. Sodišče pritrjuje ugotovitvi ministrstva, da gre pri vseh obravnavanih nepremičninah, ki so v uporabi šole in C., za dejavnosti s področja izobraževanja in kulture, ki bi bila z vrnitvijo nepremičnin v naravi bistveno okrnjena. Iz izvedeniškega in cenitvenega poročila z dne 25. 6. 2005 (ki je tudi za sodišče v celoti sprejemljivo) izhaja, da bi bili stroški nadomestitve nepremičnin v smislu 3. odstavka 19. člena ZDen za zavezanca bistveno višji od 50% stroškov, ki bi jih imel z nadomestno gradnjo upravičenec. Tako bi bili stroški nadomestitve dela prostorov objekta v uporabi šole višji za 141,50%, za del prostorov objekta v uporabi C. za 129,56% ter za prostor gledališča kar za 670,79% višji kot za upravičenca. Navedenih ugotovitev pa tožeča stranka ni niti tekom upravnega postopka niti v tožbi argumentirano in utemeljeno izpodbijala.

Ministrstvo je v ponovljenem postopku po sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (opr. št. 792/95-18, U 828/95-7 in U 834/95-10) z dne 13. 5. 1998 v skladu z napotki sodišča izvedlo obširen ugotovitveni postopek za ugotavljanje ovir za vrnitev nepremičnin v naravi, v katerem je dalo vsem strankam z nasprotujočimi si interesi možnost navajati dejstva in predložiti dokaze za svoje trditve. Po presoji sodišča sta zavezanca za vrnitev nepremičnin Republika Slovenija, ki jo zastopa DPRS in občina, predložila dokaze, ki potrjujejo pravilnost odločitve, da tudi prostori v bivši zgradbi v uporabi C. služijo njegovi osnovni dejavnosti. Namenjeni so namreč za trajno in nemoteno zagotavljanje kulturne dejavnosti, ki jo organizira C., kulturne prireditve pa se odvijajo tudi na dvorišču, v dvorani, v lapidariju, preddverju in navedenih delov nikakor ni mogoče obravnavati ločeno. V primeru hrama sodišče sicer pritrjuje navedbam tožeče stranke, da ne gre za dejavnost po 1. točki 1. odstavka 19. člena ZDen, je pa bilo v postopku ugotovljeno, da nudi šolsko prehrano za dijake in profesorje in gostinsko ponudbo za goste in nastopajoče v času prireditev v gledališču. Za ta objekt, zgrajen na parc. št. 136/1, je po presoji sodišča ovira za vrnitev nesporno izkazana. Izkazana pa je tudi ovira za vrnitev parc. št. 136/2, ki v naravi predstavlja javno površino-park, locirano izven območja in obzidja kompleksa. Za navedeno parcelo je bilo v postopku po presoji sodišča pravilno ugotovljeno, da gre za zazidano stavbno zemljišče, kar predstavlja oviro za vrnitev v naravi po 2. odstavku 32. člena ZDen. Park je namreč javna infrastruktura in je kot grajeno javno dobro izvzeto iz pravnega prometa, kar predstavlja oviro tudi po 3. točki 1. odstavka 19. člena ZDen. Drugi člen Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ/84, Ur. l. RS, št. 18/84, 33/89 ter Ur. l. RS, št. 24/92-ODL.US), ki je veljal ob uveljavitvi ZDen, pa določa, da je zazidano stavbno zemljišče tudi zemljišče, ki je urejeno kot javna površina. Po določbi 2. odstavka 3. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (SZS/97, Ur. l. RS, št. 44/97) so javna infrastruktura tudi komunalni objekti, katerih uporaba je pod enakimi pogoji namenjena vsem, kot so ulice, tržnice, igrišča, parkirišča, pokopališča, parki, zelenice, rekreacijske površine in podobno. Prvi odstavek 4. člena ZSZ/97 je določal, da so objekti javne infrastrukture in zemljišča, na katerih so zgrajeni, grajeno javno dobro. Zakon o graditvi objektov (ZGO-1) v 2. členu določa, da so grajeno javno dobro lokalnega pomena tudi objekti ali deli objektov, katerih uporaba je pod enakimi pogoji namenjena vsem, kot so cesta, ulica, trg, pasaža in druga javna prometna površina lokalnega pomena, tržnica, igrišča, parkirišče, pokopališče, park, zelenica, športna oziroma rekreacijska površina in podobno. Na drugačno odločitev tudi ne more vplivati tožbeni ugovor, da za park ni bila izdana ugotovitvena odločba o grajenem javnem dobru pristojne občinske uprave, saj za denacionalizacijski postopek le-ta ni relevantna.

Sodišče zavrača kot neutemeljene tožbene ugovore, ki se nanašajo na izdelavo izvedeniškega in cenitvenega poročila, s sklepom z dne 12. 4. 2002, postavljenega izvedenca A.A. Izvedensko in cenitveno poročilo z dne 25. 6. 2005 je bilo posredovano vsem strankam v postopku, izvedenec se je udeležil tudi obravnave z dne 21. 9. 2005, na kateri so imele stranke možnost, da so izvedencu postavljale vprašanja in zahtevale pojasnila (3. odstavek 189. člena ZUP/86). Izvedenec je na obravnavi ustno odgovoril na pripombe tožeče stranke, pismeno pa tudi na pripombe na cenitev cenilke tožeče stranke D.D., ki jih je tudi po presoji sodišča utemeljeno zavrnil, ker so se nanašale na neupoštevanje nematerialne škode, ki v predpisih po določbah ZDen ni predvidena, in ker tudi sicer cenilka D.D. za svoje trditve ni navedla nobenih konkretnih dokazov ali izračunov, ki bi jih bilo mogoče upoštevati. Tožeči stranki je bila dana možnost dajati pripombe na izvedeniško mnenje tudi še na obravnavi z dne 17. 6. 2009, vendar pripomb ni podala.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je s sodbo tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1, ker je tožeča stranka v tožbi navajala dejstva, ki jih ni navajala tekom upravnega postopka in jih sodišče ne more upoštevati (52. člen tega zakona) oziroma je predlaga dokaze, ki za odločitev niso pomembni.

Odločitev o stroških postopka temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.